Revija SRP 15/16

Gita Vonchina - Franci Zagorichnik

 

RADIJSKI INTERVJU

 

Za zachetek pogovora s Francijem Zagorichnikom kanchek njegove lirike: "... vse skupaj me jezi / lahko bi se po manjshi ceni muchil / za to bore malo / da se razjasni pred razbitjem / ogledalo brez odraza / Torej je moja podoba she vsa pred mano ..." Tako pravi pesnik nekje na sredi pesmi z naslovom Veliki spavec. Pesnik Franci Zagorichnik, vasha podoba je nocoj pred nami, odkrivala pa jo bova s pomochjo vashih pesnishkih misli. Recimo, napisali ste, da vas vse skupaj jezi, kaj pa v vsakdanjem zhivljenju, se hitro razjezite?

S tole jezo je pa takole. Treba se je spomniti, kdaj se je Veliki spavec pojavil, nekje 1963 leta v Perspektivah. Namrech, chas je tukaj potreben, tisti chas in prostor tudi, kjer smo zacheli objavljati pesmi, in to, da v tistem kontekstu te besede nekaj pomenjajo. Mogoche Veliki spavec govori k prebujenju v nekem shirshem smislu, ne samo osebnem. Tu tudi ne gre za obichajno jezo, ampak za izrazhanje svojega odnosa do okolja, do sveta okoli sebe, do sveta, v katerem zhelim ugotoviti svoj polozhaj in svoja ravnanja, svoja pota. To je dalech nazaj, vech kot trideset let, in ne vem, da bi se danes nad chem takim jezil. Verjetno, da sem bolj umirjen kot nekoch. Se pa znam jeziti, ampak se zadrzhujem, se mi zdi, da je bolj pametno opazovati, kaj se dogaja, kot pa na vsako rech reagirati.

Pesem pravi: "Vajenec, ki je opustil uk obrti,/ vsega te je nauchila zora, da bi bil pesnik,/ pa tu je she izvir v Schwarzwaldu / nashe ljube najvechje,/ vsekakor tudi Dolga resa..." Najbrzh kraj Dolga resa ni tukaj nakljuchno, to je rojstni kraj Francija Zagorichnika, kdaj ste ga zapustili?

Bolj natanchno bi bilo, che bi rekel, kdaj sem ga nashel. Ko se je to dogajalo, sem bil premajhen in se nisem zavedal, kaj je pravzaprav z mano, kje sem, kam grem. Ampak pozneje, recimo, ko so bombardirali ta moj kraj, sem se zavedal, da je to tisto, chemur Hrvati rechejo "moj zavichaj". Se pravi, bolj me zanima moment, kako sem to obchutil, kako sem vedel, da padajo granate na ta moj kraj in s tem tudi na del mene samega. Tu Dolga resa ni nakljuchno, seveda ni. Saj veste, Jugoslavija je bila vchasih drugachna, tista Kraljevina Jugoslavija. Recimo, da sta se ata in mama tam nashla, tam spoznala, na Hrvashkem, pa sta oba stoodstotna Shtajerca, tako kot potem tudi jaz, cheprav nimam nich tega shtajerskega vech v sebi, niti govorice, nich, sem nekako Gorenjec. Samo teh primerov je bilo zelo veliko, v sami Dolgi resi je bilo veliko slovenskih tekstilcev. Moja zhena je prav tako Slovenka in se je rodila v Beogradu, in to niso bili kakshni politiki, kot pozneje, ali diplomati ali kaj vem kaj, partijski funkcionarji, pach pa proletariat, ki je shel tja, kjer je dobil delo. Oche moje zhene je bil zidar in je shel v Beograd zidati in tam se je ona rodila. Moj ata se je znashel v Dolgi resi zato, ker ni nashel vech sluzhbe, ko se je vrnil od vojakov, in jo je moral pach iskati in je obhodil veliko mest, slovenskih pa hrvashkih in ustavil se je v Dolgi resi. Jaz se pa tja nisem vrachal potem, ko smo zapustili Dolgo reso, bil sem kakshne tri leta in pol, shtiri leta star. Nich mi ni ostalo v spominu, kar je chuden pojav izgube spomina v tistem zgodnjem otroshtvu. Nastala je taka sprememba, da se je zachelo zame potem chisto novo zhivljenje, vse prejshnje druzhinsko in druzhabno zhivljenje je bilo odtrgano proch, tudi samo okolje, Dolga resa in njen svet. Kranj se pojavi v mojem zhivljenju kot prvi kraj, kjer se zachne ta moja zgodovina, ki se je zavedam. O Dolgi resi veliko vem samo iz pripovedovanja. Ampak to zdaj ni vazhno, ker se ne morem na to opirati. Uposhtevam zhe kakshne izjave, vendar te niso moje...

Potem ste se vrnili v Slovenijo in tukaj ostali...

Ostalo je she nekaj drugega. Zavest pa je ostala v meni, ki je verjetno bila tudi priuchena, tako kot novi jezik, namrech, da je, zelo otrochje povedano, ampak chisto tako, dobesedno tako, da je tudi hrvashko sonce moje, ne samo slovensko. Je pa res, da nikdar nisem silil v Dolgo reso, sluchajno sem shel skoz, ko smo bili na Goranovi pomladi v Lukovdolu, to se gre skozi Dolgo reso. Dvakrat vsega sem se ustavil na potovanju skozi tiste kraje, sicer pa shele, ko se je vojna zachela, ko je prishel tisti obchutek, da tolchejo moj svet.

Poezija dalje pravi: "... stolp edinih vzponov / in padanj / tichanja v sebi / in chakanje / na izpolnitev sebe / dane obljube sebi / materi sebe" in tako naprej. To so verzi iz pesmi Danoch, ustavila pa se bom ob besedi mati. Ste kdaj svoji materi kaj posebnega obljubili? V kakshnem spominu jo imate?

Jaz bi bil rad natanchen pri teh besedah, kajti govorim o izpolnitvi sebe, o dani obljubi sebi, materi sebe in tako naprej. Se pravi, da pravzaprav govorim o tem, da chlovek samega sebe rodi, da je chlovek sam svoj roditelj. To ni nadutost, ampak to govorim iz izkushnje, ker dejansko je treba iz sebe nekaj narediti, delat na sebi. To so stvari, vsaj pri meni je bilo tako, da mi starshi niso mogli dosti pomagati. Mati je tukaj nekako odvech, ampak ker zhe ravno sprashujete o tem, bi lahko rekel nekaj, kar mogoche ne bi bilo tako zelo lepo. Samo naj bo, saj boste sami sebi pripisali, che vam moj odgovor ne bo vshech. Ko mi je mama umirala na Jesenicah v bolnici leta 1987, je bil najin zadnji pogovor vezan na tole vprashanje; namrech, kar videl sem, da nekaj hoche od mene, pa ni rekla, samo chutil sem to, da hoche, da ji nekaj povem. Mogoche, da je tudi kaj takshnega rekla: "Kaj she?" Bila je pri polni zavesti, vendar me je tole malo motilo. Sprasheval sem se samo, kaj hoche od mene? In le pride tisto grdo, da sem ji rekel takrat. "Mama, saj te imam rad." To je bilo prvich v zhivljenju in zadnjich, seveda. Potem nisva vech govorila. Chudne rechi, a ne?

Govoriva o vashi druzhini, to bi prebrala pa iz poezije: "porok so mi dedi / ti rudarski krti / da jim po smrti ni bilo treba / menjati poklica / oche ki she vedno partizani / po primorskem a najvechkrat na poreznu..." Ta pesem, znachilna je po pavzah, je iz zbirke To je stvar, ki se imenuje pesem, mi pravzaprav ponuja prilozhnost, da navezhem pogovor na vashega ocheta. Ali ima kakshno zvezo s tem "pesnishkim" ochetom tudi vash resnichni oche?

Ne, ta je bil pa ta pravi. Oni bi bil oche sebi. Ta je resnichni oche in to so resnichni dedi. Ampak, saj veste, da jaz ne pishem osebnoizpovednih pesmi. Je pa res, da vchasih ishchem neke oporne tochke, iz katerih naj izhajam in je potem marsikaj dobrodoshlo. Se pravi, lahko je tudi to, lahko se vrnem k svojim dedom, k svojim prednikom, ali pa tudi z zhrebom dolochim te oporne tochke, te izhodishchne tochke pravzaprav. Da se enostavno nekaj prichara. Recimo, vzemi v roke Sveto pismo, Jobovo knjigo, ta in ta verz. Jaz ne vem katerega, poskusim s sedmim in vidim, da je pravi. Chakal je name ... To je en nachin. Drugi nachin so ti dedi, ti rudarski krti, ki so tudi konchali v rudnikih, rili so pod zemljo po vsej Evropi: Shtajerska, Gornja Shtajerska, Porurje pa tudi Bosna in Srbija. Oba deda sta konchala knapovske smrti. Potem "oche, ki she vedno partizani", to so tako mochna dozhivetja, da chlovek ne pozabi nanje, ampak jih obnavlja in tako naprej in she zmeraj se gre svojo partizansko vojsko, cheravno ni vech zhiv, in mislim, da sem se tudi jaz shel nekaj takshnega: ne da bi sam o tem govoril, ampak slishal sem, da drugi tako mislijo o meni. Sicer pa, kar zadeva poezijo, to se bo dalo she kako drugache reshiti. Na vsak nachin je bil tudi on nekakshen umetnik, glasba ga je veselila zhe od mladih nog in tudi glasba mu je omogochila, da je sploh dobil tisto sluzhbo v Dolgi resi, ker sluzhbe tudi tam ni bilo. Ko pa je bil mimogrede vprashan, che zna kaj igrati, je pa kar nashtel kup inshtrumentov in je bilo takoj vse urejeno, takoj je dobil sluzhbo. Skoz je zhivel z glasbo, tudi v Kranju, tudi v partizanih je bil v plehmuski in naredil je techaj za zborovodje pri Maksu Pirniku, kar mu je pozneje prav prishlo. Jasno, s poezijo pa ni shlo, tu sva nujno shla narazen. Tu sem pa jaz bil kot izgubljeni sin, ki ne najde pravega poklica ali kaj vem. Namrech, dostikrat mu je bilo nerodno zaradi mene pred drugimi "normalnimi" ljudmi, ki vejo, za kaj se je treba pehat, jaz pa ne pa ne, pa cheprav mi gre slabo, kar vztrajam pri tem svojem. Kaj dosti se nisva pogovarjala o poeziji, seveda ne! Saj sem bil lahko zadovoljen, da mi te stvari grejo od rok. Potem pa daj ljudem mir, ne jih s tem nadlegovati ali pa jih uchiti, che vesh, da jih to mogoche ne more zanimati.

Pa je od glasbe ostalo she kaj vech, razen ljubezni do glasbe, ste tudi igrali kakshen inshtrument? Ali je bila samo poezija tista, ki vas je res prevzela?

O, tudi jaz sem se z glasbo ukvarjal. Kot godbenik v kranjski plehmuski. Igral sem eufonium, pa pozavno. Ampak poezija me je le potegnila za sabo in nisem imel vech chasa za te stvari. Je pa glasba pogosto prisotna v moji poeziji. V raznih oblikah se pojavlja.

Mogoche she en podatek iz druzhine. Tako bi ga navezala k poeziji, ki pravi: "... kakor past dneva in nochi / kakor leta luchi in svetlobe / povsod sami ljubljeni prvorojenci ..." Poezija nosi naslov Obsedno stanje in che zhe pesem ponuja, oziroma omenja prvorojence, zakaj jih ne bi tudi midva in seveda to v drugi zvezi. Ste bili morda tudi vi prvorojenec, oziroma, kako ste se pochutili v druzhini? To namrech pravim, da ne bi kar preprosto vprashala, ali ste bili edinec?

Jaz ne vem, koliko jih je bilo. Na vsak nachin, jaz se nimam za prvorojenca, cheprav sem skoz mislil, da sem. Ko sta pa starsha umrla in sem enkrat premetaval stare slike, dolgoreshke in poznejshe, sem naletel tudi na njun porochni list, pa sem moral ugotoviti, da sem se zmotil. Ta porochni list je vseboval odobritev zagrebshkega shkofa, da se mama sme porochiti, ker je bila tako mlada. Premlada je bila, ne! Jaz sem skoz mislil, da se to mene tiche. Zdaj pa, ko sem primerjal datume, sem moral ugotoviti, da nisem jaz tisti, zaradi katerega se je morala mama porochiti na tak nachin. Skoraj me je malo prizadelo. Chisto paf sem bil, ker sem skoz in skoz mislil celo na to, da sem pesnik samo zato, ker sem imel tako mlado mamo. Ko sva shla po mestu, so me potem sosholci sprashevali. "A je bila tista tvoja sestra?" Bila je samo 16 let starejsha od mene. Vendar se je zdaj izkazalo, da sem se potemtakem motil tudi o vzroku svojega pesnishtva. Rekel bi pa, kot otrok, da druzhine sploh ni bilo, da je bila to razbita druzhina: ali je bila vojska, se pravi orozhne vaje, ali je bila vojna, ali je bil oche poslan v Nemchijo, ali je bil v partizanih, ali je bil zaprt. Po vojni pa, saj sem ga komaj poznal. Tam, kmalu po vojni je bil v Ljubljani velik zlet, na Kongresnem trgu sva se iskala. On mene ni prepoznal, jaz zanj nisem bil siguren. Pa sva se nekako le nashla, sem le odbral enega, vedel sem, da igra pri vojni plehmuski, vendar chisto pravi le ni bil. Njemu sem najbrzh malo zrasel. Samo kaj, zapomnil sem si samo to, da mi ni dal za sladoled, da bi shel tudi jaz po sladoled, kot so hodili drugi. Nekako mu ni prishlo na misel. Bil pa je takorekoch v sluzhbi, a ne? - saj ni bil na sprehodu.

No, tako je tudi pesnik Franci Zagorichnik odrashchal, prishle so druge stvari, med drugim tudi, kar je zapisano v vashih knjigah, Ljubezensko pismo: "Draga moja, ostalo ustno!" To je verjetno eno najkrajshih ljubezenskih pisem. Je to pismo pesnik res komu namenil?

Joj, kako pa da ste to nashli? To je pesem iz serije najdenih pesmi. Tako kot so danes grafiti, ampak najdena poezija je bila zhe prej in eni smo take stvari zbirali. To so stvari, ki jih takole chlovek slishi spotoma, na ulici, ali kaj vem, kakshen domislek v pogovoru, ali pa tudi na nachin, da je enostavno kaj lepo povedanega pa zapishesh. To pismo je lahko kratko zato, ker samo omenja dve praksi: ena je pisemska, je pisava, druga praksa govori o telesni komunikaciji. Presenechen sem bil, da to res deluje tako kot ljubezenska pesem in da v glavnem razumejo, v chem je razlika, kaj je tukaj predlozhenega, kaj je tukaj povedanega.

Che bi takole preprosto vprashala, ali ste radi pisali ljubezenska pisma ali ne?

To pa ne vem. Pisaril sem dosti, ampak nikdar ne na tak nachin, mogoche pozneje, na stara leta, ko sem malo zhe ponorel, ko sem te stvari zhe malo bolj panichno zachel gojiti, to zhe. Najbrzh ne, ali pa se hudo motim. Ne vem.

Med raznolikosti vashe poezije nedvomno sodi tudi zapis z naslovom Poe tika, prva kitica glasi takole: "poezija / Poe zija / póje zijá / pojé zijá / po jé po zijá". Pri ogledovanju te pesmi sem mi je porodilo vprashanje, ali se morda ukvarjate z enigmatiko, oziroma ugankarstvom?

Tole vprashanje me je presenetilo, ker se je zgodilo zdaj drugich, da sem na to naletel. Prav debelo sem pogledal v neki monografiji Dolge rese, kjer tudi o meni pishejo in govorijo, razen tega, da sem slovenski pesnik, da sem tudi enigmatik. Nisem vedel, a naj se smejem, a naj se jezim, a naj se mi fajn zdi. Ni mi bilo jasno, vsekakor sem misli, da gre za napako. Zdaj mi pa vi s tem prihajate! Kaj pa naj zdaj mislim? Ravno z ugankarstvom se ne ukvarjam, kot z neko zabavo, kot z nekim shportom. Vchasih zhe, ne vem pa, che sem veliko krizhank reshil v zhivljenju, prej sem odnehaval. Verjetno je tole utemeljeno vprashanje, najbrzh kar dosti ishchem, brskam po besedah in znotraj besed odkrivam razlichne uporabne pomene in druge lastnosti, ki mi nekako prostor besede razshirijo in mi pravzaprav pomagajo celo ... "rudariti" skozi to slovensko besedishche. Se pravi, da gre ves chas za neka odkrivanja in to ne zmeraj manj ampak zmeraj bolj, ker sicer navadno pisanje me ne zanima tako zelo. Hochem, da so pesmi iskateljske, raziskovalske, ne bi omenjal ravno znanosti, to gotovo ne, ampak neka zahtevnost je, ki gre v smeri raziskovanja besede.

Namenoma se v tem pogovoru izogibava razlagam pesmi in poskusham chim vech zvedeti o vashi vsakdanjosti, o vashi zhivljenjski poti pa tudi o tem, kaj in kako delate. Zato bom omenila zbirko Obsedno stanje, kjer med drugim beremo: "Tako prichenja to nepredvidno, odvisno / od dolzhine utripa - pesem:/ she vedno ne dovolj stisnjen, nikoli dovolj / uklenjeno sevanje razpada..." Vprashanje pa je zopet zelo prozaichno, kdaj je bil za vas najbolj nenavaden trenutek, ko vas je "obsedla" ali "uklenila" pesem?

To mogoche ni bilo pri Obsednem stanju, nekje drugje. Ena taka obsedenost, vendar zelo strogo obvladana je pesem, pesnitev V risu. Obvladanost tukaj poudarjam, se pravi, stvari mi niso ushle iz rok. Dejansko je shlo za pochetje, ki bi ga lahko imel takole na zunaj za obsedenost. Obsedno stanje govori o nechem drugem. Povezujem ga s pesnitvijo Zgodnje obleganje iz leta 1965. Zgodnje obleganje pravzaprav pomeni, da se bo nujno treba zacheti vojskovati. Na to namiguje zhe Agamemnon (1aga9mem6non4) in nekatere druge stvari. Medtem ko je bila poezija zelo na robu vsega dogajanja, saj veste, to je bil chas po ukinitvi Perspektiv. Name je to delovalo kot porushenje nekega sveta, nekih mozhnosti, in nisem videl izhoda drugje kot v tem, da poezija postane malo bolj bojevita. Nastopila je neka razlika med kritichno generacijo pesnikov Perspektiv in mlajshimi, ki smo se pojavili v predzadnjem letu revije. To pomeni seveda Tomazh Shalamun, Braco Rotar, I.G. Plamen pa she kateri. To ni bila vech samo kritichna generacija, nismo si mogli s tem kaj pomagati, pach pa bi prej rekel, da smo bili nekoliko napadalni, nekoliko agresivni, she bolj nezaupljivi, ne samo do drugega ampak tudi do sebe. Prav pri mladih so se pojavili dolocheni odpori. Govorili so o svojih Perspektivah. Jaz sem si mislil, da mi gre za neke Antiperspektive Perspektiv, se pravi, chisto sem nekaj na glavo obrachal. S tem je bil dejansko zame pomemben tudi odnos do svojega lastnega mishljenja in ravnanja. Ni vech zadoshchala dobra pesem, ampak je bil nekje v ospredju njen namen. Namen je bil pa takshen: odkrito agresiven. Vendar che govorim o Zgodnjem obleganju, je bil to res neki zachetek in sem se najbrzh dobro zavedal, da shele nekaj poskusham. Samo Obsedno stanje se je pojavilo kar kmalu za tem. To pa pomeni ne obsedenost od poezije, od estetike, od lepega, ampak gre za chisto vojashki termin. Se pravi - obleganje nechesa, bit oblegan, bit v neki trdnjavi, ki jo napadajo in tako naprej, ali pa biti sam napadalec. To je velika razlika, tu ne gre za poezijo, samo za poezijo, ampak za namen, bi rekel, revolucionaren namen ali pa protirevolucionaren namen, kakor se danes vzame. Mislim pa, da to kljub vsemu she ni prebrana poezija.

Omenili ste zbirko V risu, opozorila bi rada na neko znachilnost, che jo smem tako imenovati, je pa bolj zunanja. Tako pravi poezija: "... zdaj pa je kar je / v grchijo tako ne pojdem vech / ne bom shel vech z doma / kamor se ne morem vrniti..." Ste bili kdaj v Grchiji, oziroma ste bili samo v mislih, ali ste resnichno potovali po tej dezheli? In she eno vprashanje k temu, antichna Grchija vam je, kot kazhe, zelo pri srcu, kaj ne?

Ne vem, che ni v meni vech sovrashtva do te antichne Grchije. Sicer pa che zachnem od kraja, nisem bil v Grchiji. Mogoche se je tu spomniti na Hölderlina, ki je bil tudi tako rekoch "grshki" pesnik, pa nikdar ni bil v Grchiji. Kaj pa je potem s to Grchijo sploh? To kar je za vechino zibelka evropske kulture, to je zame chisto nekaj obratnega, nekaj drugega. V Grkih vidim dejansko to, chemur danes rechemo fashizem, tudi sistem je bil takshen. Ne zavajajo me kipi, arhitektura, umetnost, ne. Zmeraj vidim, kaj to pomeni, koliko to stane. In kaj tukaj dela Grchija? Predvsem to, da sem zachutil, da tudi mi zhivimo v neki mitologiji, da je tudi nash chas mitoloshki chas, da niso samo heci o tistih zgoraj in onih spodaj. Jaz govorim o nebesnikih, to je beseda, ki se zvochno dobro ujema z oblastniki. Tu je ta svet, ta danashnji svet dozhivljam kot mitoloshki svet, kjer je polno bogov, duhov, shkratov, charovnic in tako naprej. Nikdar ga ne zreduciram na kak realizem, tudi v poeziji je realizma malo. To je ta Grchija.

"Ti ki te / ljubim / bodi moja molitev / ulica mrtvih moja pogrnjena miza daruj mi svoje ochi / svoje chelo daruj mi ..." Zbirko Leto in dan, iz katere so verzi, ste posvetili Vidi, nam jo lahko predstavite?

Ja, vsekakor. Vida je mati slovenske poezije, tako kot lahko rechem tudi za svojo mater. Brez teh mater ne bi bilo poezije, verjetno ne. To je bila velika zaslomba, veliko zhrtvovanje, ne enkratno, ne samo danes ampak tako rekoch skozi vse zhivljenje. Vendar ti verzi se nanashajo na nekaj drugega, ti verzi so pravzaprav rekvijemski. Ne govorijo o ljubezni, kot bi na prvi pogled chlovek mislil, pravim: Ti, ki te ljubim, bodi moja molitev, torej nekaj drugega postavljam v ospredje, oziroma kvalificiram to ljubezen na dolochen nachin, ki potem ni vech ljubezen ali pa samo ljubezen. Potem govorim o ulici mrtvih, kot o moji pogrnjeni mizi. Lepo vas prosim, to so hude rechi, kajne? Daruj mi svoje ochi, svoje chelo in tako naprej ... se pravi, da je tukaj vendarle zahtevnost drugachna. To so pesmi iz cikla Mariae carmina. Malo so nagnjene zhe po naslovu k sakralnemu in tole sem jaz obchutil, da pishem kakor molitev, nekako tako. Cheprav seveda vse te moje molitve pa tudi vsa ta moja obsedna stanja stremijo k tisti praksi, ki jo sicer tudi imenujem pesnishko vojskovanje, nekako simbolno razchishchevanje tistega, kar je vojna prekinila. Poezija je skushala komunicirati s tem svetom, mu dajati zglede, ga tudi preuchevati. Za vrsto pesmi bi lahko rekel, da gre pri njih za ugotavljanje stanja sveta, stanja druzhbe itn., ne samo poezije. Ta Mariae carmina je gotovo ena takshnih pesmi, zachne se z vietnamsko pesmijo, ki je nekako uglashena na slovensko vojashko korachnico, tisto: "bim bam bim bam bim bom, ko jaz umrl bom..." Ta ritem je tam notri. Gre za povezovanje s svetom in ne samo za kopanje po sebi, po svoji osebni biografiji in chustvih. Mar mi je bil svet, ne samo blizhnji, tudi daljni. Naj vas ne moti, che omenim zdaj ta Vietnam, vi ste ga prej zhe omenili. Ta Vietnam sem jaz dozhivljal tukaj, v sebi. Se pravi, svoje pesmi sem pisal, tukajshnje pesmi sem pisal, pesmi iz Kranja, Ljubljane in tako naprej. Tukaj je bil Vietnam. Tako sem recimo to dozhivljal ob napadu sovjetskih tankov na delavstvo v Berlinu, kmalu tam po vojni. Chudil sem se, kaj pa to mene prizadene? Bil sem otrok. To je bil zame en dogodek. Kaj me je pri tem prizadelo? Ne, valjal sem se po tleh in tulil. Torej za tak odnos gre, za odnos do sveta, ki je moj pesnishki svet. Jaz gradim pesnishko drzhavo, ne neko drugo. To je lahko smeshno, ampak recimo, da malo poenostavljam stvari.

Pogovor bi nadaljevala z imeni, ki jih tudi she nekaj najdemo v vashi poeziji in bom nekaj zanimivega prebrala, takole je zapisano: "Bohinj, avg. 1973 / Egist, zapri vrata! Egist: Ne morem, ne vem kje so!" To je ena od "zgod", che smem tako rechi o Egistu. Kdo je Egist?

No, ta zgodba je predvsem tudi neka najdena poezija. To je zanimiv pojav, saj sem iz tega napravil celo knjigo; vendar pa pisanje, ki je bilo tudi dosti ostro zavrnjeno prav tukaj na ljubljanskem radiu: "To je pa tisto pisanje, ki ni Zagorichnikovo." Seveda na nek nachin to drzhi, zapisoval sem besede drugih ljudi, dostikrat brez vsake intervencije, popravljanja, spreminjanja, polashchanja stvari. To se pravi: pri najdeni poeziji so stvari take kot so, che so zanimive, je to vredno zapisa in ta je en tak zapis. Egist je eden mojih sinov, je she eden, je she Orest. Ti moji blizhnjiki se pogosto pojavljajo ravno v zbirki Naime - namrech pa tudi drugod. Egist je danes novinar in pisec radijskih iger, shtudent angleshchine. Kar je o njem povedati, bo on sam dovolj dobro povedal, ko bo vprashan, ko bo chas za to, zato ne bi jaz tukaj nich prehiteval.

Tako je menda tudi rekel: "Ko bom velik, bom prishel s tankom in bom podrl naselje, ker morash tu stanovat!" To je zapisano pod naslovom Egist, ko je bil pri Ifigeniji v shtudentskem naselju. Je ta Ifigenija pesnica, ki zhivi v Londonu, Ifigenija Zagorichnik?

Ja, saj to veva, a ne? Zdajle sem se spomnil, da ste se hoteli pravzaprav pogovarjati z Ifigenijo in ste bili na Drushtvu pisateljev in vprashali za njen naslov in so vam povedali, da je ona ta. Tu je bil nek preskok, da ste preshli name. Seveda je ona v Londonu, vendar se mi je ravno danes dogodilo to, da sva se srechala, ne v Londonu ampak v Dakoti, v Ameriki. Od tam sem dobil antologijo Out of Yugoslavia, kjer sva skupaj v tem precej obsezhnem zborniku. Out of Yugoslavia verjetno pomeni vech stvari: "iz" Jugoslavije pa tudi "ven"... Tako srechanje je seveda bolj poredko, da chlovek kar ostrmi.

To je gotovo imenitno mednarodno priznanje. Che dovolite, samo podatek k tej prvotni informaciji z zvezi z vashimi naslovi. Res zhelim pogovor z njo, ampak v nachrtu sem imela najprej vas. Zdaj pa k temu she to, ali se je ona uchila pri vas literarne umetnosti, ali kako je prishlo do te posrechene kombinacije?

O, to pa najbrzh ne bi mogel rechi. Kar hitro se postavlja vprashanje, kako pa je zdaj s tem vplivanjem. Kar hitro se izkazhe tudi, da so ta vplivanja lahko shkodljiva, ne glede na namene. Enostavno, chlovek mora zgraditi svojo lastno identiteto, lastno osebnost. Taka soseshchina, ne... ne, ni dobra. Je pa dobro nekaj drugega. To, da sem opazil, da se sploh ne zanimava drug za drugega glede pisanja. Njene knjige sem recimo prebral shele potem, ko sem delal izbor iz njene poezije za hrvashkega zalozhnika na Reki. Takrat sem resnichno moral "iti skoz". Drugache pa mi je zmeraj zadoshchalo, da vidim, chigavo je, tu in tam sem kaj prebral in obratno. Mislim, da je tako prav, cheprav je po svoje lahko tudi zelo tragichno. To dozhivljam posebno pri Egistu, ki mu je zhe to odvech, da se tako pishe kot jaz; iz te potrebe, da bi se postavil na svoje noge, izumil svoj slog, da bi si sam poiskal pota in mozhnosti. Ne bi se okoli tega prevech sukal, to bi bilo zhe opravljanje.

Ostala bi she nekoliko v tem druzhinskem krogu, ki je res umetnishko navdahnjen. Vam tudi soproga kaj pomaga, oziroma vam daje oporo pri vashem delu?

Ne bi si mogel predstavljati svojega dela brez tega zaledja, che lahko tako rechem, cheprav je nekje moj ideal biti sam na svetu. Biti neodvisen od kogarkoli, tudi od kruha, od vode, od zraka, se pravi biti popolnoma izoliran in posvechen samo delu, ker vem, da mi to manjka. Razni poskusi v to smer pa so zmeraj spodleteli. Se pravi, je potreben kontakt s svetom, z ljudmi in z blizhnjimi. Brez tega enostavno nich ni. Ne da bi se navdih posushil, ne da bi ideje poshle, to ne. Chlovek je pach taka zhival, ima razne potrebe, po hrani, po vsem, kar je v zhivljenju potrebnega, kljub vsej skromnosti, na katero smo vsi prisiljeni. Kaj vem, skromnost? Zdajle se mi je dogodilo, zadnji dve leti, da sta bila oba fanta tako rekoch nezaposlena. Dve pokojnini in to skromni, jasno, ne tiste komunistichne, ampak navadni, proletarski pokojnini, cheprav je moja tudi umetnishka, samo to she zmeraj ni za prehvalit. Saj ne gre samo za sredstva, gre tudi za negotovost, gre tudi za obchutek krivice, zavozhenosti, to, da ni nobenih perspektiv, da je to vse prevech megleno, to je dosti tezhko.

Che smem she posechi v ta del vashega zasebnega zhivljenja, ki naj bi nosil naslov pochitek. Med kraji, ki nastopajo v vashi poeziji, najdemo tudi Dajlo. Pesem z istim naslovom pravi: "na poti / na poti za dajlo / nikamor ne pridesh / ne dosezhesh je / ne dohitish je..." Ste bili kdaj v tem obmorskem kraju Dajli, je to mogoche kakshen del vashega pochitnishkega prostora, ali je moje vprashanje na tak nachin povsem zgresheno?

Ta Dajla se je pojavila tudi kot neki grafit. Ob poti z avtobusom skozi ta kraj, sem se pach ozrl na neko vashko tablo in naletel na ta napis. Nisem mogel verjeti, to mi je takoj nekaj pomenilo. Gotovo je bilo treba priti nazaj in si stvar ogledati natanchneje. Vendar zhe v tem obdobju, ob trchenju ob to ime se je prichela razvijati ta dejanska misel, dejanska poezija, to so potem tri pesmi iz Agamemnona, ki so bile napisane, ne da bi jaz ta kraj v resnici poznal, vse sem si potem bolj zamishljal, povezal z Lorco, njegovo Cordovo. Potem je pa celo nastala nekakshna, bi rekel, bozhja pot v Dajlo. Hodili smo dol s prav umetnishkimi ambicijami, recimo, Marko Pogachnik pa Nashko Krizhnar in jaz, ali tudi brez mene, ali jaz sam z druzhinskimi chlani. Krizhnar je filmal, Pogachnik risal, jaz sem snoval svojo prozo Dva za Thule. Tam smo se pojavljali tudi kot turisti, ker je to blizu Pinete pri Novem gradu, kamor smo hodili na dopust v fabrishko pochitnishko naselje.

Rada bi navezala pogovor tudi na vashe kolege, pesnike in pisatelje, kot iztochnica pa mi je bila zanimiva misel, ki je tako zapisana v poeziji: "Nebo je izgubilo oporo / in se osiplje / na izhodishchu Nikamor Moresh / kjer je treba kar naprej izstopati..." Tako zachne l. plast iz pesnitve Sveder, ki se povezuje z verzi Daneta Zajca: "Je sveder, ki vrta v krizhishche tvojega opoldneva." Je to samo nekaj, kar vas spominja na pesnika Daneta Zajca, ali je tu vendarle kaj vech, za globljo povezavo?

Pesnishko gre verjetno za drugo generacijo, kar sem zhe prej omenil, gre tudi za drugachna izhodishcha, vendar pa za izhodishcha, ki izhajajo prav iz kritichne generacije. Tako je tudi s tem primerom pri Zajcu. V motu je ta njegov verz iz pesnitve Sonchni ostrizh. Ta Sonchni ostrizh je zame nekaj, skoz kar jaz pokukam v neki drugi svet. Namrech ves chas sem se zavedal, da ta (pesnishki) svet ni moj svet, moral sem najti svojega, drugega, drugachnega. Tukaj je shlo potem tudi za odstopanja, ne za poistenje, za drugachnost, ki se je verjetno tudi sama po sebi razvijala zaradi drugachnih izhodishch. Tukaj je Zajc nekaj izhodishchnega, tako kot je tam pri Grchiji Hölderlin, tako kot ta chudna Dajla, ki se na tak nenavaden nachin pojavi in druge stvari. Drugache je jasno, da gre tudi za zelo razlichne poetike in che je Zajc potegnil za sabo mochneje nekatere mlajshe pesnike, jaz nikoli nisem bil med tistimi, ki bi jim lahko rekli, da so zajchevski, ali da me kaj drugega mochneje povezuje z njegovo poetiko. Po drugi strani je zanimivo, da pa za mano ni nobenih zagorichnikovcev. To se pravi, da sem verjetno zhe na to rachunal, da tudi za sabo zabrishem vse sledi. Nich ne pushcham nedodelanega, tako bi mislil, lahko se chlovek tudi moti. Ampak tudi spodbude nisem dajal, mogoche na podrochju vizualne poezije, to vsekakor, sicer pa za mojo ostalo poezijo to najbrzh ne velja.

Veliko je she vprashanj, ki bi bila zanimiva, marsichesa se nisva uspela dotakniti, hotela sem recimo she vprashati, ali kljub razlikam v poeziji najdete prijateljske stike z drugimi pesniki ali komerkoli, ali ste kot chlovek bolj samotar, oziroma imate radi druzhbo?

Ne, ne, to kar sem govoril o Zajcu, to ne pomeni tudi neka druga razhajanja ali celo sovrazhnost, ne, sploh ne, govoril sem samo o poeziji ne pa sicer o chloveshkih stikih. No, ne morem se s tem hvaliti, da bi rekel, da sva z Zajcem prijatelja in tako naprej, seveda ne to, gotovo pa da nisva sovrazhnika. Torej govoriti o pesnikih je eno, govoriti o poeziji je nekaj drugega. Lahko da se te stvari izkljuchujejo. Ta izkljuchevanja se dogajajo tudi znotraj posamichne poezije, se pravi znotraj mene in mene, znotraj tistega, kar sem ustvaril nasproti neustvarjenemu, kar mogoche ni manko, ampak chisto nekaj drugega, kar s tistim prejshnjim nima nobene zveze. Chlovek je lahko tudi sam s sabo sprt ali sam s sabo prijatelj, tako tudi z drugimi. Ne bi mogel rechi, da sem pa zelo odprt chlovek, da prav tezhim po druzhabnosti in tako naprej, ne, gotovo ne. Sem totalno nedruzhaben, nesposoben za te vrste komuniciranja. Mislim pa, da mi pesnishko delo gre od rok in da je najboljshe, da se kar tega drzhim. S tem se najbolj izkazhem tudi pred drugimi. To ne pomeni, da nisem v tem smislu kot pesnik v stiku z drugimi pesniki, tega je dovolj, saj lahko rechem, da sem se ukvarjal recimo z urednikovanjem, kar zhe predpostavlja stalne stike z ljudmi, zhe od vsega zachetka, tam pri Perspektivah. Stvari se niso razvile do neke realne mozhnosti, saj so nas onemogochali takoj na zachetku, ali pa zhe pred zachetkom. Ta praksa se je nadaljevala skozi razlichne revije in chasopise, ne samo pri nas v Sloveniji, tudi na obmochju Srbije in Vojvodine, predvsem in najvech okrog avantgardnih publikacij. Ta druzhabnost je potekala tudi okrog raznih pesnishkih festivalov, kjer sem samo sodeloval ali deloval kot chlan zhirije. Tega je kar precej, v 30 letih se je tega dosti nabralo: od chlanstva v svetu Strushkih vecherov poezije do Goranove pomladi in raznih srechanj v Chrni gori in Vojvodini ali tudi doma. Navsezadnje sem tudi nekakshen zalozhnik.

Kot svoboden knjizhevnik imate gotovo tudi veliko drugih obveznosti ne samo pisanje...

... ki pa so povezane s knjizhevnostjo ali recimo vsaj s kulturo, che zhe ne v ozhjem smislu s knjizhevnostjo. Gotovo, saj recimo ravno zdaj ustanavljam, poleg kulturne Revije SRP, ki zhe izhaja, tudi revijo Nova Atlantida, in to spada k mojemu knjizhevnemu delu. Imate prav, to ni samo poezija.

 

Radio Slovenija 3. program - ARS

26.1.1994