Revija SRP 15/16

Francka Premk

 

GLOBINA KORENIN

 

Predstavitev in dodatna utemeljitev monografskega dela

Najstarejshi pisani viri, ki potrjujejo in izprichujejo stike Slovencev s klasichno hebrejsko knjizhevnostjo, so svetopisemski prevodi nashih prvih pisateljev reformacijskega obdobja: Primozha Trubarja (1508-1586), prvega slovenskega protestantskega pisca in najplodnejshega prevajalca svoje dobe, ter njegovega uchenca in vrednega naslednika Jurija Dalmatina (1547-1589), prevajalca celotne Biblije (1584).

Prevod Davidovega Psalterija - Knjige knjig - enega najpopolnejshih svetopisemskih besedil, imenovanega tudi "mala Biblija", to je celotne zbirke psalmov, je nesporno vrhunski dosezhek slovenske prevodne literature shestnajstega stoletja. Najstarejshi slovenski prevod, Trubarjev Ta Celi Psalter Dauidou (1566), je sredishche in izhodishche raziskave.

S tem prispevkom bi zhelela ob razmishljanjih, ki segajo do geneze Korenin slovenskih Psalmov (v novembru 1992), predstaviti knjigo ter jo dograditi z nekaterimi vidiki nadaljnjih raziskav. Izpostavljena dognanja je bilo mogoche she dodatno utemeljiti s pomochjo pomembnega gradiva, ki se z njim zhe desetletje pospesheno in intenzivno ukvarjajo teoloshki in neteoloshki severnoitalijanski znanstveni krogi. To naknadno najdeno povsem raznoliko gradivo, ki potrjuje upravichenost v knjigi zagovarjanih tez in jih vsestransko dopolnjuje, je izrednega pomena za poznavanje Trubarja preroka in velikana v ocheh nashih italijanskih sosedov. Ta odkritja pa so tako obsezhna, da jih lahko omenjam le v povzetkih in citatih. Vsako od njih bo zahtevalo she posebno detajlirano obravnavo. V vechini primerov bodo take obravnave sledile kot corpus separatum. Namen tega sestavka pa je predstaviti knjigo z razsezhnostmi, ki jih odpira, in nekaj razmishljanj ob naknadno odkriti dokumentaciji v severnoitalijanskih kulturnih centrih.

Trije vidiki: sporochilo knjige, pomen avtobiografskih dogodkov za njen nastanek in nadaljnja razmishljanja ter dopolnila se bodo zaradi svoje soodvisnosti nekronoloshko prepletali; ta spiralni venec bo osvetlil razlichne dimenzije raziskave.

Poglejmo najprej, kam segajo in kod se razrashchajo Korenine.

Avtorsko delo Korenine slovenskih Psalmov je tiskani dokument biblichne jezikovne zakladnice in pomaga pri umevanju kulturnih temeljev ne le slovenske, temvech nashe vzhodne in zahodne civilizacije. Namenjeno je vsem, ki jih zanima 400 oziroma 2000-3000 let staro izrochilo. Zaradi kronoloshkega razpoznavanja in tematske problematichnosti je vzporejanje izhodishchne semitsko-hebrejske ustvarjalnosti s slovensko protestantsko kulturo zelo zahtevno in zamotano.

Knjiga je izchrpno jezikoslovno in interdisciplinarno delo, ki obravnava prve slovenske prevode Psalterija kot samostojne, navdihnjene umetnine, nabite z estetskimi vrednotami in pomeni, ob soochenju z izhodishchnim besedilom. Medtem ko ozhja jezikovna raziskava preverja semantichno-stilistichne elemente, se njen shirshi del poglablja v temeljna kulturnozgodovinska izhodishcha, ki so morala ponekod ostati kot domneve. Naknadno so bila z razshirjeno in poglobljeno tematiko tudi ta preverjena in she vechkratno potrjena kot pravilna. Dragocene informacije so prispevali italijanski strokovnjaki, njihovi najnovejshi izsledki, pa tudi starejsha literatura v beneshki, gorishki, trzhashki in videmski shtudijski knjizhnici (na videmski univerzi - predvsem na videmskem slavistichnem inshtitutu Istituto di lingue e letterature dell'Europa orientale Jan I. N. Baudouin de Courtenay - pa tudi v tamkajshnji teoloshki knjizhnici). Zanimivo je, da se ta najblizhja zahodna soseda (Italija) v slovenistichnih in neslovenistichnih krogih po shtiristo letih nadvse intenzivno ukvarja z nasho prvo literarno preteklostjo, tudi tisto, stoletja zastrto s tabuistichnim pajcholanom.

Skrbno ochuvano hebraistichno gradivo v videmski teoloshki knjizhnici je uredil pravkar neprichakovano preminuli dr. L. De Biasio. Ogromna zakladnica hebrejskih rokopisnih in tiskanih biblichnih del v tamkajshnjem teoloshkem arhivu, ki so jih hranile premozhne italijanske druzhine iz chasa, ko se je Primozh Trubar sholal v Trstu, je najvernejsha slika o pomembnosti, ki so jo pripisovali v Italiji izvirnemu hebrejskemu zapisu. Italijanski kulturni prostor, ki je sprva veliko prispeval k shtudijsko-duhovni rasti osrednjega raziskovanega avtorja Primozha Trubarja, je v tej zvezi s strani nashih jezikoslovcev in zgodovinarjav she dokaj neraziskan. Posebna uganka je nastala ob jasno razvidnih dognanjih psalmske raziskave Korenine slovenskih Psalmov, da je Trubar pri svojih prevodih souposhteval izvirnik. Ne smemo pozabiti, da je bil povratek k izvirniku (tako hebrejskemu kot grshkemu) temeljno nachelo reformacijske prevajalske dejavnosti! Treba je bilo odkriti samo she neznane poti, po katerih je nash prvi pisec dospel she pravochasno do zadovoljive hebraistichne izobrazbe. Najverjetnejsha je pot preko Italije. Z dokazi iz zgodovine je podprta in utemeljena domneva, da so mu vpogled v hebrejski izvirnik lahko omogochili hebraisti italijanskega, pa tudi nemshkega ozemlja, do nedavna pa je bilo neznano dejstvo, da se je s hebrejskimi uchenjaki lahko srecheval tudi doma. V prvi polovici 16. stoletja so v Italiji pouchevali hebrejshchino le na redkih italijanskih univerzah, zato pa so nastajali privatni hebraistichni centri, kot furlanska Accademia Parteniana v Spilimbergu (znani docent hebrejshchine je bil duhovnik F. Stancaro) idr. Med najpomembnejshimi privatnimi hebraistichnimi knjizhnicami, nelochljivo povezanimi s to akademijo, je bila poznana druzhinska oz. sholska knjizhnica A. di Spilimberga in njegovega tasta G. P. Da Pontea; polihistor A. di Spilimbergo je bil velik propagator hebraizma v severni Italiji v shtiridesetih letih shestnajstega stoletja.

Pechat v duhu izvirnika, ki ga je mochno odtisnila italijanska duhovna shola nashim biblichnim prevajalcem, je neizbrisen. Ugotoviti in analizirati je bilo treba she najpomembnejshe vmesne chlene, ki so pri tem souchinkovali in igrali pomembno vlogo, namrech vpliv humanistichne shole shkofa Bonoma na njegovega uchenca Primozha Trubarja pri presajanju izvirne jezikovne klime na domacha tla. Podobne stvari, namrech mochni razmah in nasilni navidezni zaton judovske kulture v severni Italiji danes raziskuje na videmski univerzi profesor P. C. Ioly Zorattini, strokovnjak za zgodovino hebraizma 16. stoletja. U. Rozzo pa je raziskovalec knjizhnice A. di Spilimberga: La biblioteca di Adriano di Spilimbergo e gli eterodossi in Friuli (1538-1542). Njegovim popisom literature, vkljuchene v to knjizhnico (okrog 200 knjig, med njimi obsezhna izvirna biblichna in didaktichna hebrejska literatura), bi bilo dobro v bodochnosti posvetiti nekoliko pozornosti.

Kateri vidiki nashe preteklosti so bili she do nedavna zaviti v temo in so v knjigi Korenine slovenskih Psalmov dodobra osvetljeni? Vidiki medsebojnih pomenskih povezav ciljnega in prevodnega jezika pri oblikovanju kulturne narodove individualnosti.

Analiza Korenin odrazha tako hebrejsko kot slovensko protestantsko kulturo in "zapolnjuje goboko vrzel v kontrastivnem in diferencialnem raziskovanju slovenske protestantike". Kljub shtevilnim dosedanjim izchrpnim znanstvenim razpravam o Primozhu Trubarju, Juriju Dalmatinu in drugih velikanih protestantskega obdobja (Sebastijanu Krelju (1538-1567), ochetu jezikoslovnih in pisnih reform idr., Adamu Bohorichu (1520-1598), piscu prve slovnice slovenskega jezika v latinshchini Arcticae horulae (1584) idr.), do izida knjige Korenine slovenskih Psalmov obe navedeni prvi celotni zbirki slovenskih psalmskih besedil she nista bili v pisni obliki osvetljeni v luchi izvirnika.

Zakaj doslej nismo imeli ustreznih predhodnih shtudij?

Razlog za odsotnost izchrpnih predhodnih kontrastivnih shtudij ni pomanjkanje ustreznih strokovnjakov jezikoslovcev, saj imamo Slovenci zhe v Preshernovem chasu svetovno znane hebraiste; spomnimo se samo primorskega rojaka Kocianchicha (1818-1883), ki je tesno ustvarjalno sodeloval z najvechjimi padovskimi hebraistichnimi strokovnjaki svoje dobe, o chemer pricha dopisovanje z G. I. Ascolijem, S. D. A. Luzzatom in G. Almanijem. Kocianchich bi zhe s svojimi najpomembnejshimi samostojnimi deli (gl. navedke na koncu sestavka v razdelku Literatura) lahko prichal o daljshi hebraistichni tradiciji. Primerjava s Trubarjem, ki tudi ni ustvarjal ex nihilo, je na dlani.

Izvirnik je ostajal ob strani zaradi sploshno poznanih in v knjigi vechkratno pretehtanih Trubarjevih lastnih besed (iz leta 1554 in zapisanih leta 1557, to je prav na zachetku prevajalske dejavnosti), da "hebrejshchine in grshchine ne obvlada". Take izjave dajejo dragoceno izhodishchno orientacijo, treba pa jih je vsestransko osvetliti in preveriti. Korenine slovenskih Psalmov prikazujejo Trubarjevo zrelo ustvarjalno obdobje in njegove prvotne besede o neznanju izvirnih jezikov povsem razveljavljajo. Poleg nespornih jezikoslovnih dokazov dopolnjujejo pogled na Trubarja she z dodatnim, slabo poznanim literarnozgodovinskim gradivom, ki izprichuje, da je pri prevzemanju dokonchnih sporochil potrebna velika stopnja previdnosti.

V svojem uvodu (prvem predgovoru) k Psalteriju Trubar pishe o prevajalskih virih takole: "Ieĉt sem vezh is Latinskih koker Nemshkih Tolmazherieu tomazhil."

Pri tem je del resnice zamolchal. Iz njegovega doslej she manj znanega pisma shvicarskemu reformatorju Bullingerju (tu je pomembna letnica 1. februarja 1559!) je razvidno, da je za svoj slovenski Psalterij s pridom uporabljal dvoje prevodnih del shvicarskih reformatorjev: W. Musculusa in R. Waltherja (Gwaltherja). Te zaupne besede pa so zaradi oporechnosti ostale skrite med epistolarno dokumentacijo, saj niso bile namenjene objavi, s katero bi sicer izchrpno besedilo uvoda v natisnjeni Psalterij dobilo verodostojnejsho in dognanejsho podobo. O. Sakrausky to Trubarjevo okrnjeno navajanje virov utemelji z razumljivim dejstvom, da se je bal obtozhbe cvinglijanstva.1 S shvicarskimi novoverci je bil Trubar v pisnih povezavah, ki pa so morale ostati prikrite, saj je bil she kot dechek 1541 v Trstu dovolj ustrahovan. Krivoverca retorika G. da Milana, ki je Trubarja navdushil s svojo pridigarsko retoriko, je beneshka inkvizicija she v istem letu, 1541, vrgla v jecho.2

Knjiga Korenine slovenskih Psalmov se sicer dotika razlogov za neizogibnost Trubarjevega prikrivanja dejstev, v razsezhnosti dimenzij, ki jih je dobivala protireformatorska in antisemitska inkvizicija prav v chasu izida Trubarjevega Psalterija (1566) pa se spushcha le obrobno v besedilu Opomb. Naknadno preverjeno gradivo veliko bolj izostri pogled na to zgodovinsko she zastrto poglavje 16. stoletja.

Ustavili se bomo samo ob nekaterih okolishchinah, saj bodo podrobnosti pochakale na teologe in zgodovinarje. Zanimive so shtevilne najsodobnejshe raziskave o hereziji in z njo povezani inkviziciji v severni Italiji, ki je bila v chasu nastajanja Trubarjevega Psalterija v velikem razmahu. Gradivo o inkviziciji v 16. stoletju v Vidmu (Udine) je zbral teolog L. De Biasio, direktor tamkajshnje semenishke knjizhnice. O teh preganjanjih neposredno v zvezi s heretikom Trubarjem pishe S. Cavazza v treh najnovejshih chlankih3 iz katerih je razviden posebno sposhtljiv odnos danashnjih zahodnih (italijanskih) zgodovinopiscev do Primozha Trubarja. Pred kratkim pa je izshlo obsezhno delo S. Caponetta4, kjer je to bridko poglavje chloveshke zgodovine natanchneje obdelano. Obdolzheni heretiki kot Morone, Carnesecchi, Paleario idr. so tragichno konchali na zhrtvenishkem oltarju. Zloglasna grmada na rimskem trgu Piazza del Ponte S. Angelo je pozhirala zhrtve inkvizicije od srede 16. stoletja dalje. Pomembna je letnica 1566, to je datum izida Trubarjevega Psalterija, ko je pri zapushchini umrle kontese Gonzaga inkvizicija nashla obtozhujoche dokumente, zadevajoche privrzhence gibanja ex fide sola5. Preganjana ideja o povratku k temeljem a rudes je bila osrednje gibalo pri delovanju koprskega shkofa, engadinskega reformatorja in dolgoletnega Trubarjevega sodelavca P. P. Vergerija, ki je zbiral okrog sebe shtevilne italijanske novomishljenike. Nadvse pomembni so Trubarjevi zgodnji stiki z italijanskimi heretiki, ki so postali zhrtve inkvizicije. Zhe leta 1541 je poslushal v Trstu pridige G. da Milano, ki ga je vrgla beneshka inkvizicija she istega leta v jecho. S shvicarskimi novoverci pa je bil Trubar v pismenih povezavah.

"L. De Biasio je po zgledu S. Cavazze zbral dokumentacijo 1000 procesov inkvizicije v Furlaniji v chasu od 1515 do 1647, ki z vsemi pravnimi obrazlozhitvami pricha o kazenskih sankcijah (Trubarjeve) dobe.6 V svojem zborniku 1000 processi dell'Inquisizione in Friuli L. De Biasio povzema, da analiza tisochih procesov omogocha prepoznati delovanje sodishcha v Vidmu z zagrizenimi pregoni vseh tistih, pri katerih so ugotavljali prave odklone od katolishke ortodoksije. Najpogosteje in najstrozhe klevetani in preganjani so bili hebrejski uchenjaki zaradi nepridobitnishkega pouchevanja krshchanov.

Pa imamo spet odgovor na vprashanje, zakaj bi Trubar v nobenem primeru ne mogel govoriti o svojem uchenju hebrejshchine: njegovo uchenje hebrejshchine pri kakem hebrejskem strokovnjaku bi bilo dvakratno zapisano sodbi: 1. zaradi njegovih tako imenovanih razkolnishko-reformatorskih interesov, zaradi uchenja hebrejshchine pri judovskem rabinu. Uchitelj bi bil she bolj izpostavljen preganjanju in muchenju kot njegov uchenec.

Razumljivo je, da prihajajo te stvari na dan predvsem na plemenito pobudo prosvetljenih duhovnikov, ki hochejo popraviti krivichna dejanja zgodovine. R. Fabris, direktor videmske Teoloshke fakultete skusha poleg L. De Biasia raziskovati zgodovino na chim bolj objektiven nachin. Ta biblichni eksegetik obravnava Biblijo kot sad judovske zgodovine...7 Najobshirnejshi dokument o preganjanju Judov in njihovih privrzhencev pa je izdal P. C. Ioly-Zorattini: Processi del S.Uffizio di Venezia contro Ebrei e giudaizzanti (1579-1586). V tem zborniku najdemo najpodrobnejshe opise srhljivih zhivljenjskih zgodb, ki so se v vechini primerov konchale na grmadi.

Obenem z dokumentacijo o inkvizicijskih procesih je omenjeni katolishki duhovnik (L. De Biasio) izdal knjigo o duhovni razgibanosti italijanske reformacije ob njenem burnem predstavniku furlanskih heretikov N. Pramperju Narcisso Pramper da Udene / Un prete eretico del Cinquecento, ki s svojim zhivljenjem in delom opozarja na shtevilne paralele med njim in Trubarjem. Zhe omenjeni F. Stancaro, eden najvechjih italijanskih hebraistov 16. stoletja, prav tako preganjani heretik, je tako kot N. Pramper chudezhno ushel iz jetnishkih okovov. Podobno kot Trubar sta se N. Pramper in F. Stancaro reshila pred inkvizicijo. S svojimi deli sta se morala tudi oba italijanska reformatorja (kot Trubar!), she zapisati v zgodovino: N. Pramper je pisec Zrcala resnice (Specchio de verita), ki s prefinjenim humorjem polemizira z zlorabami katolishke mashe. F. Stancaro pa je prevedel in opremil z obshirnim komentarjem v latinshchino hebrejsko delo: Ex seder olam, id est ex serie vel historia mundi tractatus de captivitatibus Iudaeorum, ex Ebreo in Latinum nuperrime versus (Venezia1539). Pramperjevo Zrcalo resnice, ki po osrednji tematiki spominja na Trubarjevo Cerkovno ordningo (1564), je z razgibanimi stilistichnimi figurami zadelo najbolj ranljive tochke verskih razprtij v chasu, ko je teoloshki razkol v Furlaniji dozhivel svoj vrh. Biasijeva monografija o Narcisu Pramperju nas na zanimiv nachin s skrbnim navajanjem dejstev seznanja z delovanjem reformatorjev v Furlaniji. Med drugim osvetljuje za nas tako pomembno povezovanje z Vergerijem. Knjiga je dragocen prispevek znanosti, ker odpira slovenski javnosti nove razsezhnosti shirjenja protestantskega gibanja v blizhnjo Furlanijo in s tem osvetljuje reformatorsko vrenje in ustvarjalnost tega podrochja. Kakshno odlochilno vlogo je hebrejshchina igrala pri izvirnem branju Biblije in s tem pri snovanju nove protestantske biblichne teologije, je jasno razvidno iz spiska obtozhene heretichne literature. Katolishkemu gnevu so bile po letu 1542, 1543 (rimska inkvizicija!) neprizanesljivo izpostavljene hebrejske slovnice: Capitona, Münstra, Kimchi idr.8

Nedavno je ugledala luch sveta tudi za nasha vprashanja pomembna knjiga G. Todeschinija in P. C. I. Zorattinija Il mondo ebraico,9 razgaljajocha polozhaj Judov od srednjega veka do moderne dobe v severnovzhodni Italiji. Knjiga s posebno natanchnostjo obravnava prisilne raznosmerne selitve severnoitalijanskih Judov, ki so bile silno pospeshene po 1550 letu, ko je Trubar zachel s svojo prevajalsko dejavnostjo. She posebno pozornost pa posvecha Judom in judovskim konvertitom v 16. stoletju, ki jih je v procesih zadela roka inkvizicije.

Tako je bilo she pozneje z naknadnimi nespornimi zgodovinskimi dokazi vechkratno potrjeno, da teze, ki jih obravnavam, niso nastale osamljeno. Ohrabrujoche je dejstvo, da je ljudi, ki na tak ali drugachen nachin ishchejo povezave med duhovnim pritokom iz hebrejskega izvirnika v materine jezike, vedno vech in da delujejo na najrazlichnejshih podrochjih.

Nejudovski biblichni filologi (ne glede na lastno veroizpoved) zhelijo osvojiti staro hebrejsko tradicionalno biblichno eksegezo. Skushajo dognati na najbolj avtentichni nachin pomensko vrednost kljuchnih leksemskih svetopisemskih enot. Omenimo italijanskega biblichnega eksegeta in profesorja dr. P. Stefanija, ki je svoje nedavno (15. 1. 1993) predavanje v Vidmu poimenoval: Giornata dell'ebraismo. Nastopil je z neomajnim mnenjem, da je treba hebrejsko in krshchansko kulturo vrniti k skupnim, iz Biblije izraslim koreninam. Strpna izmenjava stalishch lahko izpolni nekatere vrzeli. To pa pomeni bogatitev na eni in na drugi strani. Hebraistichno branje, tolmachenje Biblije in preverjanje njenih jezikovnih fenomenov v duhu izvirnika pomaga dojeti tudi knjige Novega testamenta, ki so zrastle prav na stari izvorni tradiciji. Po shtiristo letih se duhovni vzgib povratka k izvirniku spet vracha. Prichujocha shtudija Korenine slovenskih Psalmov upravicheno predvideva, da Trubarjevih tolikokrat citiranih izjav - posebno she tistih ob zachetku prevajalske dejavnosti in devet let pred izidom njegovega Psalterija o neznanju originalnih svetopisemskih jezikov - ni mogoche jemati kot dokonchne. Primerjanje Trubarjevega besedila z izvirnikom najpreprichljiveje dokazuje, da se je hebrejshchine vsaj do neke mere zadovoljivo naknadno nauchil.

Zato sem morala kot avtorica v vseh smereh (jezikoslovno in literarnozgodovinsko) "preorati ledino" in dokazati, da omenjena Trubarjeva tako pogosto citirana prichevanja, ki so bila v drugi polovici 16. stoletja izpostavljena preganjanjem in roki inkvizicije, niso mogla biti vedno odraz resnichnega stanja, da je marsikatero nadrobnost, kot kazhe njegova korespondenca, moral zavestno izpustiti oziroma jo prikrojiti.

Ostanimo samo pri primerjalnem preverjanju W. Musculusovih komentarjev Psalterija In sacrosanctum Dauidis Pĉalterium iz leta 1551 in prvotne nemshko-shvicarske izdaje Psalterija R. Waltherja Der Pĉalter iz leta 1558, ki naj bi Trubarju po njegovih lastnih besedah sluzhila kot osrednji predlogi za njegov slovenski Psalterij.

Musculusovi komentarji razlagajo hebrejske besede in besedne zveze v izvirnem zapisu brez prechrkovanja in so tako temeljiti, da se spushchajo celo v obravnavo hebrejskega spolnika. Tako se je z Musculusovim posredovanjem ob njegovem izchrpnem hebraistichnem prirochniku Trubar moral zhe dokaj zgodaj (pet let po prvi, ustni izjavi, da ne pozna hebrejskih chrk!) soochati s problematiko izvirnega zapisa hebrejskega besedila, ki ga je v letih do konchne izdaje svojega Psalterija she poglabljal.

Podrobna jezikovna analiza kazhe, da je po vsej verjetnosti pri svojem prevajanju Psalterija souposhteval izvirnik.

Nadalje bo Trubarjevo zadrzhanje pri pisanju prvega slovenskega predgovora k Psalteriju lahko umljivo, che spoznamo eno izmed zadnjih in najpomembnejshih prichevanj S. Cavazze Primozh Trubar e le origini del Luteranesimo nella contea di Gorizia (1563-1565), kako so se napovedi prihoda Trubarja, tega "nevarnega propagandista nove vere", jeseni leta 1593 (po njegovem dokonchnem izgnanstvu iz domovine) ustrashili katolishki predstavniki v Gorici. Tudi tja je segla njegova negativna reputacija. Vedeli so, da ima ta heretichni prerok izredne sposobnosti in odlichno pridiga v treh tujih jezikih: latinshchini, nemshchini in italijanshchini. Pomembna za nasho raziskavo so shtevilna italijanska prichevanja o tem, kako so se Trubarja bali tudi zaradi njegovega briljantnega znanja jezikov. Ali ni zanimivo, da prav zdaj, po shtiristo letih tudi v zamejstvu vse to prihaja na dan? Zakaj je Trubar o svojem znanju tujih jezikov govoril tako podcenjevalno? S. Cavazza nadalje mimogrede omenja, da (tudi) nekatera Trubarjeva chasovno-kronoloshka navajanja niso povsem tochna. Ali so zanj (za Trubarja) taki podatki res povsem stranskega pomena? Ali jim ne posvecha dovolj pozornosti? Kako razumemo, da tudi pri nekaterih drugih izjavah (o prevodnih virih) ni tako dosledno natanchen, ko pa je sicer natanchnost nesporno in dosledno njegova lastnost pri prevajanju Biblije (pri tem seveda ne mislim na pisavo, ki she ni bila dovolj ustaljena). V odgovor ponovno poudarjam, da je bilo zatajevanje oz. prilagajanje kronoloshkih in drugih dejstev predvsem posledica neizbezhnosti. Veliko odkritje, ki nadalje ilustrira uspeshna prizadevanja italijanskega zgodovinarja S. Cavazze, da bi Trubarja prikazal v pravi luchi, je zanosno prichevanje Trubarjevega sodobnika, heretika B. della Zorza, zhrtve inkvizicije 1567, o tem, kako visoko cenjeno je bilo v Italiji Trubarjevo ime:"Gospod Bog nam je poslal shtevilne preroke, med njimi Jana Husa, Savonarolo, M. Luthra in konchno nashega velikega preroka Primozha, da bi kristjani ne ostali v zmoti.10

Kako pa naj bi se Trubar nauchil hebrejshchine? Mozhnih odgovorov je, kot zhe omenjeno, vech in so pri roki. Korenine slovenskih Psalmov jih navajajo vse kot hipoteze. O njihovi upravichenosti sem se she naknadno preprichala v Italiji. V chasu svojega shtirimesechnega shtudijskega bivanja v Vidmu pod mentorstvom prof. dr. F. Ferluga-Petronio (januar-maj 1993) sem se soochila z dragoceno dokumentacijo, iz katere sledi: Med najpomembnejshe vire o nepretrgani prisotnosti hebrejskih uchenjakov na danashnjem ljubljanskem in tudi shirshem slovenskem obmochju sodi na novo odkrita bogato dokumentirana razprava A. Viviana Egitto e vicino oriente. Hebrejska rokopisna zapushchina iz vseh obdobij potrjuje nepretrgano kontinuiteto judovske prisotnosti na slovenskih tleh. A. Vivian je prispeval to dragoceno spoznanje po tem, ko je dodobra preveril vse vechje ljubljanske knjizhnice in arhive.11

Posebno pomembna za nasho raziskavo je domnevana kontinuiteta judovske literarne dejavnosti she po letu 1515, ki naj bi uradno pomenilo za 16. stoletje dokonchen izgon Judov iz Ljubljane.

Kopije na novo odkritega hebraistichnega gradiva so bile popisane, urejene, jezikovno definirane ter pojasnjene z vsemi shtevilnimi kraticami vred. Najdbe so raznovrstne: od vokaliziranih svetopisemskih rokopisov, obrednih svitkov, nesvetopisemskih rokopisov, napisov, do kabalistichnih rokopisov pokristjanjenih Judov. Paleografske raziskave ugotavljajo pri ljubljanskih rokopisih obrednih svitkih iz 16. stoletja italijansko sholo, kar seveda ne izpodbija verjetnosti, da so nastali na slovenskih tleh. Jezikovnim znachilnostim teh ljubljanskih hebraistichnih fragmentov, pomembnim virom diahrone predstavitve hebraistike na Slovenskem, bo namenjena posebna shtudija. Dokumenti iz Trubarjevega chasa prichajo o dveh mozhnostih, kako bi se nash prvi prevajalec lahko okoristil z znanjem svojih judovskih sodobnikov: da so ga uchili hebrejshchine ali pa jih je neposredno pritegnil k prevajanju.

Po bezhni predstavitvi she neosvetljenih naknadnih potrditev za neogibno upravichenost moje monografije se ozrimo po njenih temeljnih izhodishchih, njeni zunanji sestavi in genezi. Temu bo sledil pregled jezikovne razchlenitve posameznih psalmov.

Che si ogledamo najprej samo skelet, obsega vsebina predgovor s sploshnim delom, posebni del, to je ozhji del raziskave, sklep, ponazarjalno in bibliografsko gradivo.

V sploshnem delu najdemo informacije o namenu, interdisciplinarnosti, zgradbi raziskave, historiatu prevajanja Psalterija in problematiki izvirnikove leksike, smiselnosti vzporeditve s hebrejskim izvirnikom, tezhavah pri prevajanju iz hebrejshchine, metodologiji idr.

Raziskava v ozhjem smislu pa ima osrednjo shemo: Uvod, Primerjava besedila in Sinteza.

Zaradi shirokega vechjezichnega pisnega aparata in povzetkov v petih svetovnih jezikih knjiga ni zahtevna le v znanstvenem, temvech tudi v tiskarskem oziru. Raziskava sledi metodoloshki zamisli tako, da primerja po razchlenjenem predgovoru psalmska besedila Trubarja in Dalmatina, obeh slovenskih protestantskih prevajalcev, z nemshkim Luthrovim prevodom in z latinsko Vulgato, ob posameznih problemih pa so navedeni she drugi domachi in tuji prevodi (glej. osrednji viri raziskave!). Oprta je na 150 straneh pregledno podano ponazarjalno gradivo (hebrejski zapis s prechrkovanjem, Trubar, Dalmatin, Luther, Vulgata, razlichne poznejshe izdaje Biblije). Obshirna je in zategadelj vezana v trde platnice s shivano polrochno vezavo.

Opis besedishcha (39 strani) je ilustrativen za vse tiste, ki jih zanimajo pomembnejshe besedne in besedilne razlichice med Dalmatinovim in Trubarjevim prevajanjem, saj so znachilne diferencialne paralele izpisane iz vseh 150 psalmov.

Likovna upodobitev naslovnice slikarja Bogdana Siebererja v rastru ponazarja razrashchanje korenin slovenske narodne ustvarjalnosti in samobitnosti v neomejenem prostoru. Zrachne korenine, ki se spushchajo v eter, predstavljajo obenem nepredstavljivo in she neizrecheno zahvalo delezhu, ki ga je slovenski kulturi prispevala avtentichna ustvarjalnost Blizhnjega vzhoda. Ta chelna ilustracija simbolichno ponazarja vsebinsko bistvo knjige; opozarja na nevidne korenine, ki jih je treba v izvirnem in prevodnem besedilu odkriti, se jih zavesti. Pod zemljo so. Vendar dajejo trdnost in oporo, tako neizogibno potrebno zhivljenju, pa tudi nam Slovencem ta trenutek, v novi drzhavi. P. Trubar se je pomembnosti tega nevidnega in neoprejemljivega vrelca natanko zavedal. O njem govori v vsakem od svojih prevodov. Od kod bi sicer chrpal svoj ogromni zhivljenjski opus!?

V predgovoru knjige Korenine slovenskih Psalmov je pojasnjeno, zakaj lahko prav analiza prevodov Psalterija ob hebrejskem izvirniku odgovori na shtevilna she nereshena vprashanja in zakaj najdemo v tem besedilu prevajalchev izvirni duhovni delezh. Eksaktno preverjanje osvetljuje ustvarjalni delezh slovenskih protestantskih piscev pri presajanju izvirnikove duhovne klime na domacha tla. Z notranjo energijo nabit jezikovni izraz v Trubarjevem (1566) ter Dalmatinovem (1584) prevodu celotnega Davidovega Psalterija in sochni Trubarjevi predgovori k posameznim psalmom odrazhajo prevajalchevo duhovno bistvo in individualnost. Primozh Trubar je osvetljen v doslej skoraj neznani podobi besednega umetnika, ki je Psalme zhivel, jih prevajal in hkrati pridigal celih enajst let, v gorechi zhelji posredovati bozhjo besedo svojemu narodu v slovenskem jeziku. Prikazati to jezikovno notranjo silo, ki se bodisi neposredno bodisi posredno pretaka iz izvirnika v njegovo zhivo poustvaritev, pa je namen Korenin.

Ob psalmski simboliki, dozhivljani povsem konkretno, so odprta vrata v svet staroorientalske miselnosti, ki je na neki vishji ravni lahko samo nikoli izpeta hvalnica stvarstva. Knjiga zdruzhuje navidez nezdruzhljivo: znanstveni jezikoslovno-interdisciplinarni del, dolochljiv z nashimi chutili, in tisto nevidno, neoprijemljivo, kar daje obliki shele pravo vsebino in smisel: kompleksni pomen jezikovnih znamenj. Le-to bistveno, zunajchasno chlovek lahko zazna z duhovnimi ochmi.

Medtem ko ozhja jezikovna raziskava preverja, v kolikshni meri je bilo sporochilo izhodishchnega, t.j. hebrejskega izvirnika, izrazheno v slovenskem prevodu in v kolikshni meri je ostalo nedorecheno, njen nadjezikovni del, zazrt v psalmistov notranji svet, tehta in razmishlja. Knjiga navaja tudi pri slovenskih protestantih uveljavljeno preprichanje in se opira nanj:

"V celotni Bibliji ni knjige, ki bi nastala pod tako mochnim sodelovanjem Svetega duha kot Psalterij". Trubar takoj na zachetku, v uvodu (prvem predgovoru k Psalteriju) pravi: "S. Duh vtih Pĉalmih inu vdrugih nega Buquah ne lashe". Predgovor Korenin poudarja, da znanost, ki se hoche priblizhati resnici, Trubajevi in Dalmatinovi resnici, ne more obiti takih izjav, njunega nenehnega omenjanja Svetega duha kot posrednika, cheprav sodijo med nadjezikovne elemente. Dograjuje pa jih s pojasnilom, da je za prevajanje navdihnjenega besedila, che naj bo pravilno poustvarjeno, nujen navdih. Pri tem ni najpomembnejshe, kako blestecha je posoda.

Posoda mora biti dovolj velika, da sprejme vsebino. Malo sluzhi velikemu. Oblika sluzhi vsebini. Bolecha in neznosna je misel, da prevajalcu z blestecho formo, z odlichnim znanjem svetopisemskih jezikov ni mogoche izraziti zhive vsebine, che mu je ne narekuje notranji vodnik. Chudezhnost hebrejske besede pa je prav v tem, da nudi toliko razlichnih mozhnosti interpretacij. Beseda je zhiva zhe sama po sebi in je dinamichno vezana na sobesedilno okolje.

Mrtvega teka pri najsodobnejshih metodah prevajanja Biblije, to je, s pomochjo znanstveno-statistichnih izkushenj) so se bridko in skesano zavedli nekateri samokritichni, sicer zelo vestni jezikoslovni teoloshki uchenjaki. Osrednja kritishka pozornost je prezheta s tem spoznanjem. Nadvse tezhko je dokazati to, kar je za videzom stvari, kar pa pesniki s svojimi notranjimi ochmi jasneje obchutijo od glasnega ptichjega petja.

Le kaj je mislil Trubar, ko je zakljuchil slovenski uvod (oz. prvi predgovor) k svojemu Psalteriju z besedami: "Tu vom ĉdaj is muiga Nigdirdoma pishem!" Saj je vendar vedel, od kod prihajamo in kam gremo... Tisti, ki prevech vidijo, pa so od nekdaj prestavljeni, verjetno zaradi shirjenja zavesti. Borna kazen za tako velik dar, kot je notranje oko!

Naj omenim samo francosko pesem iz zadnje pesnishke zbirke Sonje Stergarshek

Voyelles mortes 12
  Ali v prevodu:
   
Depuis que je vois Odkar vidim
Je ne vois Vidim
Qu'un monde sans couleurs Samo svet brez barv
Depuis que je sens Je sens Odkar chutim (vonjam)
Toutes les fleurs de mille couleurs Vse cvetlice tisochih barv

Taki spevi srca niso vezani ne na kraj ne na chas. In kakshno zvezo ima vse to s Trubarjem? S Koreninami!

Kakshen pa je odziv javnosti ob tem novem nachinu gledanja na stvari?

Bralcu bom skushala priblizhati knjigo tudi tako, da bom omenila nekatera o njej izrazhena mnenja. Literarni kritiki pravijo, da je bil ta poseg v dosedanje ustaljeno mnenje pravo "revolucionarno dejanje" in da je taka raziskava temeljno delo za boljshi, pravichnejshi pogled na zachetke in perspektive slovenske kulture.

Ocenjevalci knjige Korenine slovenskih Psalmov (F. Zagorichnik) pravijo, da avtorica s svojim delom "gradi za vechnost in s tem tudi sama gradi to vechnost", drugi (che povzamem temeljne misli) spet pisno oz. ustno priznavajo (F. Ferluga-Petronio, A. Glazer, J. Moder, T. Perchich, G. Poggiolini, J. Rotar, L. Schmidt idr.), da se ji je s to povsem izvirno monografijo marsikje z globinsko analizo hebrejskega izvirnika in slovenskega prevoda posrechilo izpostaviti tisto, najvechkrat neoprejemljivo, kar je bistvo poezije in she posebej Davidovih Psalmov, ki s svojim sporochilom in umetnishko dovrshenostjo sodijo med najvishje stvaritve chlovekovega duha. I. Hergold je v svoji modri in lepi kritiki natanchno razbrala bistvo vechkratnih znanstvenih in nadjezikovno-nadznanstvenih spoznanj: "A tudi iz kriterijev, ki jih je dolochil prof. Altbauer, najvechji strokovnjak za primerjanje slovanskih prevodov s hebrejskim originalom,... izhaja potrditev teze, da je Trubarjev prevod souposhteval original."13

Zdaj pa se vrnimo nazaj h genezi Korenin. che so psalmi podobe in spevi, chlovekovo zhivljenje pa potovanje od svetlobe skozi mrak do svetlobe, potem je knjiga rastla z menoj in nastajala vse zhivljenje.

Zhivljenja, zhivega spremljevalca psalmske resnichnosti se pri taki raziskavi ne da izlochiti, psalmi se v njem zrcalijo. Moje lastno zhivljenje potrjuje izvenchasnost dogajanj, ovitih v plashch navidezne chloveshke chasovnosti.

Podrobnejshi opis nekaterih izmed mojih kljuchnih zhivljenjskih dogodkov bi pomagal dojeti nastanek tega neprichakovanega in v ocheh marsikoga morda tudi nenavadnega dela. Omejiti se moram na najpomembnejshe. Med nepozabne uchitelje, ki so mi dali vero v znanost kot sredishche luchi in chloveka kot bitje, ki si utira pot proti svetlobi, shtejem svojega shvicarskega mentorja, ki mi ga je izbrala usoda, prof. dr. G. Pouleta, mednarodnega nagrajenca (Montaigne Preis). Njegova metoda se ne oklepa zunanjih struktur, temvech je obrnjena v chlovekovo bistvo, njegov cogito. Leta 1973 sem pri tem profesorju tudi promovirala. Posebno tezho in tudi pomen pri nadaljnjem raziskovanju ima moje dozhivetje s tem mentorjem prav ob rigorozu iz francoske knjizhevnosti, ki sem ga opravljala pri njem. Na zastavljeno vprashanje sem imela pripravljen odgovor, ki je pomenil zame in za izprashevalca vse ali nich: "Ob tej problematiki, gospod profesor, pa jaz mislim drugache, kot ste vi to razlagali pri predavanju." G. Poulet je v hipu dojel, da moja kritika ni plod domishljavega nastopashtva in nehvalezhnosti in je skushal skriti svoje zadovoljstvo za navidezno strogost: "Prosim, dokazhite!" To srechanje se je konchalo z mojo odlichno oceno, predvsem pa z vero v chlovekovo shirino, svobodo in ustvarjalnost.

Ob tem dogodku je pomemben povzemajochi miselni ekskurz: vse te atribute, ki spodbujajo notranjo rast, je mogoche najti tudi pri Slovencih. Vsem, ki so bogatili moje znanje in prispevali k mojemu notranjemu in zunanjemu, formalnemu ochishchevanju, potrebnemu za tako delo, sem iskreno hvalezhna. Pot pa je strma. To pa bi moral vedeti vsak, ki se s psalmi ukvarja.

Dozhivljanje vsebine psalmov na lastni kozhi, polet v nebo in padec na zemljo, je lahko edino merilo avtentichnosti takih prizadevanj.

Poglejmo, kakshen je moderni Krashovchev prevod enega najlepshih psalmskih mest, katerega imam pravkar v mislih, Ps 139,8:

Che se povzpnem v nebesa, si tamkaj,
che si v podzemlju pripravim lezhishche, si zraven.

Krivdo za spremljajoche bridke izkushnje lahko chlovek ishche samo pri samem sebi. Samo v sebi chlovek lahko najde edini koshchek vesolja, ki ga lahko spremeni; s hvalezhnostjo za vsa opozorila usode si odpira vrata, ki vodijo iz dvojnosti v enost. Spomnimo se na svetopisemski merizem, saj tako imenovani negativni in pozitivni pol skupaj oblikujeta celoto. Chlovekovo zhivljenje je uchenje, v popolnem zaupanju je chudovita danost dozorevanja. Saj chlovek, kot pravi zgornji verz, nikoli in nikjer ni sam.

K odbranim dogodkom iz mojega zhivljenja sodi zachetek moje leksikografske dejavnosti: po ustreznih pripravah (enoletno zbiranje gradiva za kartoteko romanskih izposojenk v slovenshchini pod vodstvom prof. dr. F. Bezlaja) sem bila sprejeta kot asistent-stazhist, prvi usluzhbenec ter organizator Delavnice za Historichne slovarje slovenskega jezika SAZU, ki je danes preimenovana v Sekcijo za zgodovino slovenskega jezika Znanstvnoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Triindvajseto leto sodelujem na podrochju leksikologije reformacijskega slovstva pri izdelavi Slovarja slovenskih protestantskih piscev, temeljechem na celotnem listkovnem gradivu (preko treh milijonov listkov) popolnega leksikalnega izpisa opusa Primozha Trubarja in Jurija Dalmatina. Kabinetna raziskovalna dejavnost je v okviru delovne skupine osredotochena na P. Trubarja, J. Dalmatina, S. Krelja, prvega slovenskega slovnicharja A. Bohoricha in druge avtorje tega obdobja.

Neposredno pobudo za shtudij hebrejshchine pa mi je dal profesor hebrejske akademije za jezik dr. Z. Ben-Hayyim, ki mi je leta 1977 na mednarodnem kongresu historichne leksikografije v Leidnu dejal, da je poznavanje originala pri izdelavi slovarja 16. stoletja, temeljechega na biblichnem jeziku, neizogibno, in to ne glede na prevajalcheve izjave, da originalnih jezikov ne obvlada. Spoznala sem, da je vzporejanje besedil Trubarja in Dalmatina z jezikom izvirnika, to je hebrejshchine, temeljnega pomena za poglobljeni shtudij prevajanja slovenskih protestantskih piscev. Tako nisem mogla obiti shtudija hebraistike (klasichne in nove hebrejshchine), ki me je seznanil z vseobsegajochimi vrednotami hebrejske pisane kulture; ta pa je duhovna podlaga vseh svetopisemkih besedil.

Nasha enkratnost in dozorelost bosta samo she potrjeni, che bomo sposobni hvalezhnosti: izvirnemu hebrejskemu kulturnemu prostoru se je treba zahvaliti za delezh, ki je na njem in iz njega v veliki meri rastla slovenska ustvarjalnost. Razmislimo o tem, kako prepotreben bi bil vzgib hvalezhnosti pri sosednjih narodih, ki danes bojujejo nesmiselne boje in gojijo absurdne sovrazhnosti. Ali bi prishlo do vsega tega, che bi te strasti zamenjali s hvalezhnostjo za desetletno, stoletno medsebojno kulturno oplojevanje in duhovno rast? Ali bi s tem izgubili kapljo svoje samoiniciativnosti in kreativnosti? Ali je ne bi samo dodatno potrdili? Ali ti narodi z unichevanjem sosednih kulturnih dobrin ne unichujejo sami sebe, svojega lastnega duhovnega delezha?

Korenine naroda utrjujemo tako, da plemenitimo in rahljamo zemljo, v katero so zasajene. Ta navidez nevidni gnoj je zlato.

Povrnimo se k pomembnejshim dogodkom. Leta 1978 sem se udelezhila techaja hebrejskega jezika v Jeruzalemu, leta 1985 pa mi je Filozofska fakulteta v Ljubljani odobrila dodatno temo za doktorsko disertacijo z naslovom: Pomenska in stilistichna problematika Trubarjevega in Dalmatinovega prevoda Davidovega Psaltra v luchi hebrejskega izvirnika, ki sem se v zvezi z njo pod mentorstvom in na pobudo dr. J. Krashovca she izpopolnjevala v Jeruzalemu nadalnjih osem mesecev. V Koreninah slovenskih Psalmov je v predelani, revidirani in razshirjeni obliki obravnavana ta problematika.

Biblicistichni filoloshki sholi Blizhnjega vzhoda Peace Academy Tantur dolgujem svoj vpogled v razlichne metode biblichnega kriticizma. V Jeruzalemu sem se izpopolnjevala tudi ob vzpodbudah omenjenega prof. M. Altbauerja, svetovno najbolj priznanega strokovnjaka za slovanske prevode Psalterija iz hebrejskega originala, prevajalca Psalterija P. Tourneya in drugih.

Pa she nekaj besedi o zalozhbi, ki je knjigo izdala sicer v samozalozhnishtvu, a s podporo Ministrstev za kulturo in znanost.

Napovedano mi je bilo: "Ko bo knjiga zrela za objavo, jo bo najprimernejsha zalozhba tudi izdala. In res. Tako je bila z izdajo te knjige potrjena zalozhba Trubarjevo drushtvo, knjigo pa je uredil najizkushenejshi urednik Janko Moder.

Treba je navesti she nekaj nadaljnjih detaljev o sporochilu Korenin.

Iz uvodnih besed knjige razberemo, da skusha obravnavati filoloshko (jezikoslovje: slovenistika, hebraistika, klasichna filologija) in kulturnozgodovinsko na besedni in na besedilni ravni preuchiti problematiko besedishcha izvirnika Davidovega Psalterija, imenovanega Sefer Tehillim, in je temeljna pozornost usmerjena v preverjanje pomenske verodostojnosti obeh slovenskih prevodov v odnosu do izvirnega besedila.

V posebnem uvodnem poglavju je smiselnost vzporeditve s hebrejskim izvirnikom podprta z dokazi iz nashe in tuje literarne zgodovine. Ob izjemni pomembnosti izvirnika v prevodni literaturi 16. stoletja, ki jo knjiga posebej poudarja in dokumentira, se moram ustaviti z dodatno, naknadno pripombo.

Poglabljanje v hebrejsko besedilo, ki je bilo she posebno v 16. stoletju, kot prichajo viri, prava pobuda in utemeljeni razlog prevajalske dejavnosti, "je edini neoporechni vir nesporne zvestobe sporochilu". A. Bohorich, veliki vzor sodobnikom, postavlja najtrdnejshe dokazno gradivo za tako preprichanje prav s tem, da se osveshcheno vracha do njegovih pradavnih korenin, to je do duhovnega porekla vseh jezikoslovnih ved, in she posebej opozarja na pomen izvirnega hebrejskega jezika: "...treba (je) vendarle spet spoznati bozhje usmiljenje v tem, da se tisti sveti prajezik, kljub pogostim preseljevanjem ljudi po vsem svetu in po raznih njegovih pokrajinah, ni popachil, temvech se je... pri izvoljenem ljudstvu neokrnjen ohranil... dokler ni konchno Bog... po Mojzesu tudi petero knjig napisati dal ter jih v dolochenem jeziku, namrech v tistem prvem, med vsemi najstarejshem im najsvetejshem, od najsvetejshega Boga vzraslem, za potomce posvetil. Tedaj shele so se zachele misli duha po zgledu Gospoda ... z dolochenim chrkopisomin v govorici, ki jo imenujemo hebrejsko... zapisovati v razodevanje in shirjenje bozhje hvale in slave." 14

K temu citatu moram vendarle dodatno pripomniti, da gre pri A. Bohorichu tukaj za neizvirno, po zahodnih humanistih prevzeto stalishche v odnosu do izhodishchnega hebrejskega jezika. Pri tem lahko citiram mnenje J. Barra: "Hebrejshchina je bil jezik, ki je bil v chasu, ko so sestavljali Staro zavezo, izoliran. Uchenjaki 16. in 17. stoletja so povelichevali hebrejski jezik, ki naj bi bil izvirni jezik chloveshtva, iz katerega bi se pozneje razvili vsi drugi jeziki." 15

Ob odkritju povsem novih, she nepoznanih kulturnih vidikov in she neraziskanih posledic protireformacijskih in antisemitskih persekucij prodirajo globoko v zavest chudezhne dimenzije, ki po dinamichnih zakonitostih paradoksa obenem obvladujejo prav to enigmatichno shestnajsto stoletje. Ta notranji delezh-paradoks pa je bistvena znachilnost avtentichnega biblichnega jezika.

Zaradi pregleda nad celoto pesnishkega jezika odbranih besedil psalmov so Korenine uposhtevale razlichne literarne zvrsti, razlichno tematiko, vse domnevne avtorje, jahvistichne in elohistichne psalme.

V obravnavanih psalmih je perecha jezikoslovna problematika (razlichna interpretacija izvirnega glagolskega chasa, hebrejskega kavzativa, podajanje hebrejskega skladenjskega vzorca, razlichna tolmachenja posameznih pomenskih odtenkov hebrejske besede, navezanost oz. nenavezanost na tuje miselne modele idr.), vodila k posameznim sklepom. V smeri od analize k sintezi so bile preverjane pomenske in slogovne ravni prevoda.

Razmishljanje o izvoru biblichne metaforike v chasovno odmaknjenem srednjevzhodnjem kulturnem prostoru (od nastanka biblichnih poetizmov do nastopa nashih protestantov je preteklo od dva tisoch do dva tisoch petsto let) so obchasno popestrili pritegnjeni arabski in aramejski prevodi.

Dokazi v knjigi namrech potrjujejo, da sta izbirala taka umetnishka sredstva, ki so ohranjala biblichni slog, biblichno leksiko in razlichne skladenjske ter semantichne konstrukcije izvirnega jezika Biblije.

Prevajanje Psalterija, tega jezikovno zelo zahtevnega in zato najtezhje prevedljivega pesnishkega besedila, razkriva, kako pomeni prevajalska vnema in ustvarjalnost druge polovice 16. stoletja chudezhni trenutek za porajajocho se slovensko knjizhevnost.

Obravnavano besedilo, bogato dokumentirano z izchrpnim ponazarjalnim gradivom, je zhe samo na sebi nabito s smisli in sporochilom.

Zaradi primerjanih besedilnih tujejezichnih vzorcev: Drug ob drugem so pregledno primerljivo podani prevodi Trubarja in Dalmatina, hebrejski izvirnik, Vulgata in Luthrov prevod pa Japljev in novejshi ter najnovejshi (J. Stritar, M. Slavich, J. Krashovec) in obshirnih sintez v tujih jezikih (italijanshchina, nemshchina, angleshchina, francoshchina, hebrejshchina), ki povzemajo najpomembnejshe vidike obravnave, knjiga pomaga pri umevanju kulturnih temeljev nashe civilizacije.

In kaj je temeljno sporochilo knjige?

Osvetlitev najrazlichnejshih zornih kotov izvirnega in prevodnih (ciljnih) besedil kazhe jezikovne procese, vsebovane v zhivi snovi psalmov, in vodi do ugotovitve, da sta tako Trubar kot Dalmatin poznala hebrejshchino in bila kos najbolj zamotanim ubeseditvenim procesom.

Diferencialna raziskava obeh slovenskih besedil in hebrejskega izvirnika temelji na dejstvu, da odrazha zhiva snov, vtkana v psalme, umsko in duhovno zhivljenje chloveka in naroda. Besedilo je osvetljeno iz razlichnih zornih kotov, v okviru celotnega psalmskega sobesedila in tako predstavljeno v svoji vechplastnosti. Da bi dojeli pravi pomen psalmov, ki so nadchasovni in chrpajo iz vira vechno veljavne resnice, so spoznavani in utemeljevani v vsakdanjem zhivljenju, njihove parabole ter simboli ozhivljani, aktualizirani v prostoru in chasu.

Dolochanje pomenskih vrednosti avtentichnega besedila izvirnika, imenovanega Sefer Tehillim, je pogosto problematichno. Zahtevnosti izvirnega jezika in teksta, ki je izhodishchni predmet razprave Korenin, je posvechena posebna pozornost. Zgoshcheno in na kratko pa omenimo najpomembnejsha dejstva. Davidov Psalterij kazhe vsebinsko razsezhnost in raznolikost. Po zgledu Pentatevha je razdeljen na pet knjig, ki se vsaka zakljuchi z doksologijo. Nastajal je v razdobju od Davida do Nehemije. Vokalizacija hebrejskega teksta iz 7. do 11. stoletja je nezanesljiva. Zato je pogosto tezhko dolochljiva nesporna pomenska interpretacija besedila, saj je med posebnimi pomenskimi znachilnostmi treba omeniti polisemichni znachaj hebrejske besede. Ista beseda ima lahko veliko razlichnih pomenov, kar je eden izmed razlogov za razlike v prevodih. Pomenska nejasnost naslovov in tehnichnih terminov v zaglavju psalmov je she do danes ostala uganka, kot tudi tipichni ponavljajochi se izrazi z nejasno etimologijo: sela. Pomeni hapax legomenov, enkratnih pojavitev besed, ne morejo biti dolocheni s pomochjo konkordanc.

Prevodna razreshitev shtevilnih zhe v izvirniku filoloshko nedognanih mest, otezhkocha primerjanje z drugotnimi besedili.

Od najstarejshih dob je pri Izraelcih literarna tradicija, ki obsega shtevilne formule in izrazje. Ta tip pesnishkega jezika (najpogostejshi od njih je paralelizem membrorum) pomaga na besedni in na besedilni ravni ugotavljati soodvisnost izprichanih leksemov.

Pri sinonimnem paralelizmu se v distihu ali tristihu ponovijo sopomenske besedne strukture, kar daje izraznemu postopku posebno uglashenost. Sinonimija, merizem in antiteza ustvarjajo svojevrstno dognano, dinamichno in polno poetichnost psalma. Oba sta sestavljena iz nasprotujochih si pojmovnih prvin. Vendar so pri merizmu za razliko od antiteze nasprotni poli zliti v organsko celoto.

Nekatere izmed omenjenih zanimivosti bodo she bolj razvidne iz povzetka rezultatov, izhajajochih iz odbranih psalmskih besedil. Do njih sem prishla tudi ob uposhtevanju najpomembnejshih dognanih kriterijev za prevod iz izvirnega besedila.

Ob analizi specifichne problematike, vezani na obravnavana psalmska besedila, bom na tem mestu izpostavila samo nekatere kljuchne primere, ki jih knjiga globinsko in vsestransko obravnava. Ker je raziskava bogato razchlenjena, bo naslednja globalna vsebinska predstavitev izdelana s tem namenom, da kot dodatni pripomochek pri branju olajsha poglobitev v razpravno besedilo.

Tematsko-leksikalno podobni psalmi (kot Ps 1 in 119) bodo pri tem poenostavljenem pregledu snovi povzeti skupaj, v knjigi so seveda obravnavani posamich in to z osvetlitvijo vseh besedilnih pomenskih pasti, ki jih skriva navidez enostavno in enopomensko besedilo.

Vzporeditve slogovnih in tematskih znachilnosti psalmov Ps 1 s Ps 119 so pokazale, da povezujejo oba psalma shtevilne notranje vezi. Kot pri vseh modrostnih psalmih, ki slavijo neusahljivi vir modrostnih spoznanj, je pri obeh psalmih izprichana posebna skrb za jezik in za pravilen izraz. Pouchni, dinamichno-togi pojmovno-predstavni svet je dodelan z izbranimi, skopimi in obenem zgovornimi slogovnimi prvinami, ki so nenadomestljive in ne potrebujejo dodatnih pojasnil.

Kljuchni besedi Ps 1 ter Ps 119 pot in zakon sta v Ps 119 podani z razlichnimi inachicami popolnih in delnih sopomenk. Cheprav ima izvirnik izrazitejsho razchlenjenost za besedo zakon, je iz besedilnih primerjav s slovenskima besediloma razvidno, da je imela slovenshchina 16. stoletja dovolj bogato leksiko za enakovredno izrazhanje izvirnikove besedne in besedilne pestrosti.

Tudi pri obravnavi drugega psalma je v obeh slovenskih prevodih uposhtevana izvirna skladenjska struktura z lepo razvidnim sinonimnim paralelizmom.

Che obidemo razlichne vsebinske interpretacije - krshchansko kristoloshko pri slovenskih protestantskih piscih za razliko od judovske mesijanske, zrcalita oba prevoda vsebinsko naravnanost izvirnika. Dalmatinovo zgledovanje pri Trubarju je - ob nekaterih izrazitih jezikovnih izboljshavah - zelo ochitno. Nekateri verzi (npr. v. 5) izprichujejo ochitno skladnost z izvirnikom, pa tudi v medsebojnem odnosu, pri chemer imamo v mislih vseh pet obravnavanih prevodov: izvirnik - Trubar - Dalmatin - Luther - Vulgata. Luthra in Vulgato bi pri tem psalmu lahko obravnavali tudi kot osrednji miselni pomagali pri ubesedovanju, che bi druga soochanja (v. 6 in v. 8) ne prichala, da je samo Trubar v nekaterih prevedkih oprt na prvotno izrochilo in da vchasih (v. 8) njegov prevod v pomenskih odtenkih odstopa od Luthra in Vulgate. Dalmatinov prevod se odlikuje (v. 9) po nekaterih samostojnih prevodnih reshitvah, ki zadovoljivo odrazhajo naravnanost izvirnika. Vendar sodijo takshna prizadevanja med osamljene primere.

Pri tretjem psalmu izprichuje izvirno besedilo vrsto temeljnih pomenoslovnih problemov hebrejskega besedishcha, kot je paradoksnost pogostega predloga le od, do' in nekaterih besednih enot, ki so vezane izkljuchno na psalmsko svetopisemsko zvrst. Iz Ps 3 je ponovno lepo razvidna zapletenost chasovnega sistema hebrejskega glagola, ki ga prevajalci spet tolmachijo na razlichne nachine. Raziskava se z vso pozornostjo posvecha tudi biblichni sinonimiji. Trubarjevo besedilo izprichuje, da se je njegov avtor soochal z izvirnikom. Tudi Dalmatinov prevod nima smiselnih odstopov, vendar je na nekaterih mestih (v. 4, v. 7) svobodnejshi.

Iz prevodov so lepo razvidne posamezne tankochutno ubrane enote. Usklajevalna ubeseditvena prizadevanja slovenskih piscev nakazujejo razvojno smer slovenskega jezika. Dalmatinovo besedilo tezhi mestoma k vishji ravni govora. Osvetljeni so tudi njegovi jezikovni prijemi z izboljshavami, okrepljenimi in poraznoterjenimi izraznimi sredstvi, pa tudi popravki na slabshe (v. 7). Jezikovna analiza Ps 3 je osredotochena na verodostojno prevajanje izvirnikovih figur in parafraz, prisotnih v obeh prevodih.

Pri chetrtem psalmu je podrobno obdelana problematika zaglavnega psalmskega tehnichnega izrazja. Raziskovana, vsebinsko tezhko obvladljiva poimenovanja na izrazni, oznachevalski ravni so: sploshno uveljavljeni grecizem psalm, hebraizem Gitit, Iditum, Iditun idr. Ta besedni fond je tezhko prevedljiv, ker odrazha problematiko prvotnega mishljenja in glasbene ustvarjalnosti. Zato se oba prevajalca oklepata izvirnega zapisa. Razlike med obema prevodoma so pogosto le pisnega znachaja, kjer Dalmatin popravlja nedoslednosti svojega vzornika.

Pri diferencialnem vrednotenju jezikovnega prekrivanja je opozorjeno na mesta, kjer je Trubarjev prevod verodostojnejshi. Niso neomenjene ustreznice Luthrovih leksikalnih ubeseditev, h katerim se obchasno tudi Trubar zateka po pomoch pri vishji zahtevnostni stopnji izvirnega besedila. Opozorjeno je na Trubarjevo suvereno domachenje nekaterih tezhko razreshljivih izvirnikovih leksikalnih sredstev, pa tudi na poenoteno reshevanje hebrejskih rodilnishkih okamenin (statusov constructusov) tipa bene’ 'ish, ki jih Trubar prevaja dobesedno z otroci tih ludy, Dalmatin pa enobesedno, a ne dovolj eksaktno z ustreznico Goĉpoda, ter na Dalmatinovo slovenjenje Trubarjevih germanizmov. Natanchno tolmachenje hebrejske svetopismeske figure 'or paneka luch tvojega oblichja' ter merizma zhito in vino pri Trubarju in Dalmatinu pricha o njuni prevodni zvestobi.

Peti psalm omogocha obdelavo nekaterih jezikovnih fines. Analizirano je hebrejsko besedilo z nasprotjem, ki ga ustvarja uporaba osebnih zaimkov jaz in ti, vloga nekaterih gramatikalnih in leksikalnih besed ter njihovo domachenje v obeh slovenskih besedilih. Raziskovana slovenska pisca sta odbrala pomensko dopolnjujocha se izraza. Pri prevodu, ki tolmachi hebrejsko besedo hagig 'mishljenje', Trubar in Dalmatin prevajata v dopolnjujochih se pomenih reo mishlouane (Trubar) in govorjenje (Dalmatin), ki skupaj pokrivata pomensko polje izhodishchne besede.

Trubar s svojo soustvarjalnostjo in verodostojnostjo izprichuje (v. 7), da njegov prevod kljub nedognanostim ustreza zahtevam danashnjega znanstvenega pogleda na prevod. Biblichne poetizme prevaja v celoti, razen v (v. 9), kjer najdemo izvirno figurativno prvino samo pri Vulgati. Kadar Dalmatin sledi Luthrovim poenostavljenim reshitvam oz. posodabljanju (v. 10), se s tem oddalji od izvirnika in tudi od Trubarja. Pri nekaterih tezhjih mestih pa je jasno razvidna njegova naslonitev na Trubarja. Tako prevzema po njem tudi toge formulacije (v. 7).

Bogata sinonimija izrazov pri Ps 8 in Ps 19 zahteva od besednega oblikovalca slovenskega jezika, da brezhibno obvlada izrazoslovje kozmichno-naravoslovnih danosti ter svojega sporochila ne oddalji od izvirnega, s shtevilnimi poetizmi okrashenega avtentichnega izraza.

Ob tej posebni ubranosti glasov je treba omeniti, da se je glasbeno nadarjeni Trubar ochitno zavedal smotrnosti in enkratnosti, ki jo imajo posamezne, tako ali drugache organizirane zvochne strukture v psalmih. Knjiga se ob takem sporochilu spominja starega talmudskega izrochila, ki pripoveduje o bozhanskem porajanju psalmov Davida, nelochljivo povezanega z nadchutnimi glasniki kozmichnih dogajanj. Ochitne so paralele z nadjezikovnim kontekstom, ki so Trubarja pobudile k pisanju psalmov. To so nesporno zunajchasna dogajanja.

Pri iskanju primernih terminoloshkih jezikovnih sredstev za podajanje informacij chlovek-vesolje ne najdemo pri Dalmatinu skoraj nich novega, saj se je skoraj dosledno zatekal k Trubarjevim reshitvam.

Med Dalmatinove jezikovne izboljshave (Ps 19,6) sodi zapis Iunak namesto Trubarjevega nemchizma Gigant, ki pa s svojo soglasnishko in samoglasnishko oblikovanostjo prevzema del pisno-zvochnih lastnosti izvirnega rwbg gibbôr. Seveda je mozhno tudi spontano ravnanje. Opozorimo nadalje na glasovne znachilnosti Trubarjeve ustreznice Nih glas (Ps 19,5), ki je enozlozhna kot izvirnizapis, in se prichenja tudi z mehkonebnim zapornikom (kot wq qaw izvirnika). Tako je Trubar intuitivno (ali zavestno) vzpostavil notranjo vez z izvirnim izrochilom.

Med primeri Trubarjeve izrazite prevodne zvestobe je treba omeniti njegovo ohranjenje poetizmov: ponavljanje, izvirne biblichne figure tipa ]ynpl lepaneka pred tuiem oblijzhiem (Ps 19,15). Omenjeno figuro in nashtevalne pesnishke prvine Dalmatin pod Luthrovim vplivom opushcha, na shkodo lepote pesnishkega izrazila, strnjeni pripovedi v prid.

Primerjava besedil Ps 8 in Ps 19 poglablja preprichanje, da je imel Trubar v dosegu svojih rok izvirno besedilo, ker je njegov prevod v vechini primerov skladenjsko, leksikalno in besedotvorno verodostojen prevedek izvirnika. Medtem ko je Trubar verodostojno z dobesednim tolmachenjem vseh posameznih elementov podal izvirnik, izprichuje Dalmatinov prevod nekatere skladenjske in slogovne izboljshave, ne opushcha pa tujk, prevzetih po Trubarju in Luthru, in se v vseh ozirih podreja nemshkemu vzorniku. Med redkimi izjemami je Ps 19,12, kjer ima Dalmatin aktivno glagolsko obliko namesto Luthrove pasivne. Dalmatinov jezik se s svojim ochitnim, zavestnim prizadevanjem priblizhuje pogovorni rabi, ki ne dopushcha bohotenja biblichnih upodobitev, tako neizogibno prisotnih v izvirnikovem biblichnem sporochilu.

Trideseti psalm ima jasno in pregledno notranjo strukturo. V Trubarjevem prevodu, neodvisnem od Luthra in Vulgate, so izprichani izvirni slogovni prijemi za slovenjenje: antiteze, kratkih stavkov, brezvezja, hitrega ritma, stilne figure ponavljanja, poleg eno- in vechbesednih svetopisemskih figuralnih izraznih sredstev (v. 4,10). Dalmatin in Luther skushata uveljaviti nove estetske izrazne zamisli. Glede verodostojnosti sporochila knjiga sistematichno ugotavlja: Vsi prevodi so primerno smiselno uglasheni.

Razpravno besedilo Korenin se soocha z vprashanjem tujk (Trubarjeva tujka lusht (po Luthrovi lust idr.) in razglablja, do kakshne mere lahko govorimo pri Dalmatinu o domishljenosti izbora leksikalnih sredstev pri domachenju tujih izrazov (v. 4 idr.).

Posebno zanimivost v odnosu do vmesnih predlog prinashajo raziskave z besedilnimi vzporednicami prevoda R. Waltherja. Medtem ko bi v nekaterih segmentih (v. 5b idr.) upravicheno lahko trdili, da se je Trubar zgledoval pri prevodu R. Waltherja, slovenski prevod izrazito odstopa od tega Waltherjevega besedila takrat, kadar izprichuje le-to (ali kak drug vzornik) neenotnost v soochenju s sistemskostjo izvirnikovega skladenjskega vzorca. Spet imamo dokaz, da so bile celo take predloge, ki se Trubar nanje izrazito sklicuje, samo pomagala pri iskanju domishljene izrazne formulacije, ne pa pravi vir prevajanja.

Nadalje je ob Ps 30 ponovno govor o ustreznosti leksikalnih sredstev pri prevzemu biblichnega figuralnega izraza. V vechini primerov je mozhno ugotoviti, da je Trubarjeva varianta iznajdljivejsha in z jezikovne plati lepsha.

Pri prevodih: Trubar oblyzhie, Dalmatin obraz, hebr. ]ynp pa neka je besedilno zaporedno soochenje z drugimi mesti Psalterja pokazalo dvosmerno zamenljive prevedke tega univerzalnega biblichnega poetizma. Trubarjeva interpretacija je bolj poetichna, je plod prevajalchevega navdiha. Dalmatinova pa je bolj izbrushena tekocha varianta, ki domachi ]ynp v zozhenem, konkretnejshem pomenu besede. Sledi Luthrovemu nachelu: jasnost in jedrnatost v izboru besedja.

V izvirniku in v prevodih je izredno zanimiva interpretacija glagola: chasovnosti in modalnosti. O tem knjiga veliko razmishlja pri Ps 30 in drugod. Prevodi hebrejskega imperfekta izprichujejo vse odtenke modalnosti. Trubarjevi prevedki imperfekta so pogosto izvirni (v. 2). To je razvidno tudi iz prevedkov oblike imperfekta (futura) arqa ´eqra´ Trubarja ieĉt ĉem...molil in Dalmatina hozhem ieĉt moliti po Luthru ich will ruffen in Vulgati clamabo. Vsak od samostojnih, medsebojno neodvisnih prevajalcev v. 9: Trubar, Luther in Vulgata, je izpoved glagolskega dejanja izvirnika pojmoval po svoje.

V. hebrejshchini (v. 13) beseda dwbk kabot predstavlja zanimivost, vchasih pa tudi poseben tekstnokritichen problem, saj ima konkretne in abstraktne pomene. V konkretnem pomenu pomeni 'premozhenje, bogastvo', sicer pa 'chast, sposhtovanje" ('dushevna tezha'), glagol dbk kabed qal - tvorni nachin, preprosto dejanje, pomeni 'biti bogat' (prim. Ps 49,17 idr.). Obichajno jo prevajajo s tezha.

Najmochnejshi del psalma je v. 10. Tudi tukaj slovenska prevoda dostojno posredujeta intimno izpovedno moch izvirnika.

Petinshtirideseti psalm je bil izbran zato, ker gre za prav posebno ilustrativen primer prevzema tujk orientalskega izvora. Ps 45 prehaja s svojo vsebino, ornamentirano in bujno, izrazheno s krepkimi podobami in okrasjem, iz zemeljskih razsezhnosti v vesolje. Upodobitev chloveshkega telesa: ust, rok odseva sintezo mesa in duha. V kraljevskem velichastju je podana antropocentrichna slika chloveka, ki je zasedel vladarski prestol in se je vse umaknilo njegovim osvajanjem. Kraljevska oblachila, dragulji, dishave pa so le odblesk notranje lepote, zunanja predstavitev vladarjeve pravichnosti.

Vsebinska in oblikovna struktura sta domishljeni, ne le v izvirniku, temvech tudi v slovenskih prevodih.

S poimenovanji orientalskih dishav se slovenska prevajalca oklepata eksotichnih terminov izvirnika, zato so v teh primerih ohranjene podstavne oblike originala.

Prevod Ps 45 je ponoven dokaz za Trubarjev spontani ustvarjalni proces ob stiku z izvirnim besedilom. V slovenskih prevodih so ohranjena avtentichna poimenovanja dragocenih orientalskih dishav za: hebrejsko rm mor 'mira', twlha 'ahalot' 'aloja', twuyxq qesiyot (mn.) 'vrsta cimeta' (v. 9). Iz primerjave slovenskih vzporednic je jasno razvidno, da je Dalmatin prevzel ta posebna eksotichna poimenovanja omenjenih snovi po Trubarju. Navajam v. 9 v Trubarjevem prevodu, ker je v njem zbranih najvech orientalizmov tega psalma:

}c ylkyh nm qytdgb lk twwlhaw rm

T. Tui guant ie ĉgul Myra Aloe inu Kezia, ti hodish is

tih Elefantouskih koĉty hysh.

Pri preverjanju ohranjenih poetizmov v slovenskih prevodih je ugotovljeno, da je v v. 3 pri Trubarju dobesedno preveden frazeologem ta Gnada ie islyta vtuih vuĉtih, medtem ko je Dalmatin v ozkem razmerju do Luthra ta biblicizem kar odmislil. Zapisal je svojo okrnjeno modifikacijo.

Prizadevanje po klenosti svetopisemskega izraza, ki naj bi imel vsakdanjo uporabno vrednost in naj bi se poenotil z ljudsko govorico 16. stoletja, za kar sta se ogrevala Luther in Dalmatin, ima za posledico postopno desemantizacijo, kar pomeni, da s posodobljanjem jezika lahko prvotne predstave biblichnih podob in simbolov bledijo.

Pri povzetku najpomembnejshih ugotovitev bom pretezhno obnovila besedilo Korenin slovenskih Psalmov sklepnega poglavja.

Rezultati prichujoche raziskave so pokazali, da je Trubarjev prevod izrazito usklajen s sporochilno naravnanostjo izvirnika. Trubarjevo besedilo je obenem samosvoje, jezik je tekoch, nabit z energijo notranjega videnja. Trubarjeva stvaritev uposhteva najpomembnejshe kriterije za prevod iz izvirnika: biblichno sinonimijo, figuro etymologico, leksikalne hebraizme, izvirne hebrejske napise psalmov in uvajalne tehnichne izraze.

Ob nadjezikovnem kontekstu je bilo mogoche opozoriti na Trubarjev neposredni pesnishki navdih, na njegovo zakoreninjenost v izvirnih duhovno-dushevnih razsezhnostih in v kulturnem izrochilu psalmske literature. Njegova lastna prichevanja, posvechena pesnishki inspiraciji, so podprla domnevo, da je tudi sam zajemal iz tega izvenchasnega vrelca, zhivega pretoka, ki je ustvaril med avtorjem psalma in med tem prevajalcem-soustvarjalcem nevidno in trajno vez.

Samo tako je mogoche dojeti bistvo Trubarjevega plodovitega in eruptivnega pesnishkega opusa.

Dokazano je bilo, da je v Trubarjevem prevodu enakovredno prichujocha tudi vechplastna simbolichno-alegorichna miselna podstava izrochila.

S takim obvladovanjem notranjih niti, ki povezujejo duhovno bogastvo sveta izhodishch s kulturo materinega jezika, je osvojil in povezal dvoje chustvenih in idejno-duhovnih torishch ter svetov.

Ker se njegov prevod pogosto smiselno (ne pa tudi skladenjsko) ujema z zadovoljivo verodostojnim prevodom Vulgate, na Luthra pa ga vezhejo le obrobne, povechini enoleksemske izposoje, je neizpodbitno dejstvo, da je Trubar svojo, na izvirnem hebrejskem sporochilu temeljecho dejavnost usklajeval, primerjal in dograjeval ob soochanju s to latinsko predlogo. Pogosti odstopi od Vulgate, ki so v prid neokrnjenemu izvirnikovemu zapisu, pa prichajo, da je bila Vulgata le pomagalo, ne pa tudi izhodishche njegovega prevajanja. Z dvoleksemskimi in z vezalnim veznikom povezanimi parafrazami je skushal Trubar verodostojno podati shiroko pomensko polje hebrejske besede. Tovrstne razshiritve izvirnega besedila pogosto zrcalijo prevod R. Waltherja. Opozorjeno je na delezh, ki so ga Trubarjevemu prevodu prispevali shvicarski avtorji.

Za Dalmatina je znachilen ubeseditveni postopek z uveljavljeno nemshko Luthrovo skladnjo. Njegov besednjak je v veliki meri oprt na Trubarjevega. Kljub nekaterim krchevitim prizadevanjem, da bi nashel lastno, samoiniciativno ubeseditveno mozhnost, sodijo skladenjski nelutherski zgledi (to je z izvirnimi skladenjskimi nacheli) med izjeme. Po Luthrovem zgledu Dalmatin pogosto opushcha dele izvirnikovega besedila. Tudi pri ohranjanju ali opustu leksikalnih in skladenjskih hebraizmov ter biblichne sinonimije se vechinoma zgleduje pri Luthru. V veliki meri pa uposhteva Trubarjev besednjak.

Njegovo zgledovanje pri Trubarju je posebno mochno pri prevajanju tezhjih mest, ki so sporna zhe v izvirniku, pri iskanju ustreznikov za eksotichno izrazje (Ps 45). Kulturnozgodovinsko dokazno gradivo izpodbija verjetnost, da bi Dalmatin prevajal neposredno iz hebrejshchine, cheprav ostaja le-ta njegov smiselni vezni chlen, saj so le redka kochljiva mesta, kjer je osrednje izvirnikovo sporochilo prezrto.

V raziskavi pa je prikazana vloga, ki jo je imel jezik izhodishcha tudi pri posrednem prevodu; v ospredju so avtentichne ubeseditvene reshitve, ki dopushchajo domnevo, da bi utegnil tudi Dalmatin obchasno neposredno uposhtevati izvirno besedilo. To velja predvsem podajanju izvirnih hebrejskih biblichnih izrazov besedilnega obrobja celotne Dalmatinove Biblije. Temu poglavju, ki dokazuje Dalmatinovo soochanje z izvirnikom brez Luthrovega posrednishtva, pa je namenjena posebna razprava.

Tudi naknadno primerjalno preverjanje W. Musculusovih komentarjev psalterja In sacrosanctum Dauidis Pĉalterium iz leta 1551 in prvotne nemshko-shvicarske izdaje psalterja R. Waltherja Der Pĉalter iz leta 1558, ki naj bi Trubarju po njegovih lastnih besedah sluzhila kot osrednji predlogi za njegov slovenski psalterij, ni prineslo pomembnejshih dodatnih rezultatov.

Predloga psalmov R. Waltherja iz leta 1831, ki jo uposhteva nasha obravnava, je povsem verodostojen, moderniziran (opushchene so okrajshave), ponemchen (shvicarski zapisi besed so zamenjani z novovisokonemshkimi) ponatis brez obrobnih opazk, komentarjev in v Trubarjevih pismih omenjenih uvodov v psalme. Trubarjevo zgledovanje pri Waltherjevih uvodih v posamezne psalme je bilo predvsem formalnega znachaja.

Dobesedne besedilne paralele pa so kljub skupnemu tematskemu jedru tako redke, da je ponovno potrjena trditev, da so Trubarjevi uvodi v psalme izvirni zapisi, ki pa prichajo o njegovem poznavanju shtevilnih komentarjev.

V svojih razlagah Walther navaja tudi nekatere posebno zanimive hebrejske termine v prechrkovani obliki. Vendar je ta delezh k Trubarjevemu poznavanju hebrejshchine zelo pichel in mu ne velja pripisovati posebne tezhe.

Drugache je z Musculusovimi komentarji, ki razlagajo hebrejske besede in besedne zveze v izvirnem zapisu brez prechrkovanja. Le-ti so tako temeljiti, da se spushchajo celo v obravnavo hebrejskega spolnika. Tako se je tudi z Musculusovim posredovanjem Trubar zhe dokaj zgodaj lahko soochil s problematiko izvirnega zapisa hebrejskega besedila, ki ga je v letih do konchne izdaje svojega teksta she poglabljal.

Besedilna analiza prevedenih psalmov Musculusa pa nadalje potrjuje tezo, da so bili latinski prevodi Trubarju le v oporo, saj je prvi slovenski pisec ohranjal svojo lastno trdnost v odnosu do izvirnikovega sporochila.

 

_______
Opombe
 
1 O. Sakrausky P. Truber Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk. Wien 1989. 335
2 F. Premk Zrcalo resnice na novo odkritega furlanskega, reformatorja Narcissa Pramperja. 150, 151
3 O teh preganjanjih neposredno v zvezi s heretikom Trubarjem pishe S. Cavazza v treh najnovejshih chlankih. Gl. navedke v Literaturi.
4 S. Caponetto La Riforma protestante nell'Italia del Cinquecento. - Gl. she navedke v Literaturi.
5 S. Caponetto La Riforma protestante nell'Italia del Cinquecento. 370
6 L. De Biasio je po zgledu S. Cavazze Inquisizione e libri proibiti in Friuli e a Gorizia tra Cinquecento e Seicento zbral ustrezno dokumentacijo za svoj seznam 1000 processi dell'Inquisizione in Friuli
7 Poleg L. De Biasia 1000 processi dell'Inquisizione in Friuli omenimo R. Fabrisa La Bibbia nell'epoca moderna e contemporanea: "Piu da vicino, ci sembra fecondo criterio interpretativo la comprensione, criticamente vagliata, della Biblia intesa come frutto della storia di Israele e delle primissime comunitá cristiane suscitate della fede in Gesu di Nazaret e, insieme, parola sempre di nuovo ascoltata e proclamata delle generazioni cristiane ed ebraiche dei secoli post-biblici." 7
8 U. Rozzo La biblioteca di Adriano di Spilimbergo e gli eterodossi in Friuli (1538-1542) govori o prepovedanih zgoraj navedenih hebrejskih slovnicah: "In particolare si notano veri e propri nuclei di opere vietate, come... le grammatiche ebraiche di Capitone, Münster e Kimchi." 59
Dokumentacijo o Narcissu Pramperju najdemo: L. De Biasio Narcisso Pramper da Udini / Un prete eretico del Cinquecento. F. Premk Zrcalo resnice na novo odkritega furlanskega reformatorja Narcissa Pramperja. Dialogi 9-10. 1987. 150, 151
9 G. Todeschini-P. C. I. Zorattini Il mondo ebraico
10 S. Cavazza Primozh Trubar e le origini del Luteranesimo nella contea di Gorizia (1563-1565)
S. Cavazza navaja G. Paolina Dell'ultimo tentativo compiuto in Friuli di formare una comunitá nabattista. Note e documenti. Nuova rivista storica 62. 1978. "Iddio ha mandato molti profeti, et tra gli altri fu Giovanni Usio (Hus), il Savonarola, Martin Luthero e finalmente il nostro gran profeta Primos, acció gli christiani non stiano nelli errori." 1-28
S. Cavazza v zgoraj navedenem chlanku - o Trubarjevi nenatanchnosti pri navajanju datuma prihoda v Gorico: “... senza curarsi troppo dell'esattezza della data..." 7
11 A. Vivian Egitto e vicino oriente. "Pare, insomma, che le considerazioni...per quanto riguarda la continua presenza ebraica in Slovenia siano esatte..." 94
"Il rotolo, pergamenaceo... si é mantenuto perfettamente, senza gli ornamenti rituali, avvolto attorno a due manici di legno, protetto all'interno da un velo di stoffa verde... Dal punto di vista paleografico, il rotolo appartiene alla, scuola italiana del XVI-XVII secolo." 105
12 S. Stergarshek Voyelles mortes. 2
13 F. Zagorichnik Veliko monografsko delo. Gorenjski glas 5. 2. 1993. F. Zagorichnik je knjigo napovedal zhe v Knjizhevnih listih. Delo, 7. 11. l991
I. Hergold Ali je Primozh Trubar poznal hebrejshchino? Okritja in pogledi dr. F. Premk v knjigi Korenine slovenskih Psalmov. Primorski dnevnik 127. 15. 5. 1993
Knjigo sta takoj po njenem izidu predstavila javnosti tudi novinarja T. Virk in M. Koshir
14 A. Bohorizh Arcticae horulae succisivae. 7
15 J. Barr Semantica del linguaggio biblico: "L'ebraico é una lingua che, almeno per i secoli in cui fu omposto l'Antico Testamento, era isolata. Anzi studiosi del XVI e del XVII secolo andavano fantasticando di una lingua ebraica che sarebbe stata la lingua originale dell'umanitálla quale poi sarebbero derivate tutte le altre. (Cfr. M. Leroy, Profilo storico della linguistica moderna. Bari 1965. 19-20)
Il pensiero ebraico sembrava qualche cosa di assolutamente unico. Il problema poi di un controllo delle fonti non si poneva neppure: si respingeva tutto come favola, o si accettava tutto come parola ispirata da Dio." 17
 
 
Literatura
 
J. Barr Semantica del linguaggio biblico. Bologna 1968. (Izvirna izdaja: The Semantics of Biblical Language. London 1961)
L. De Biasio Narcisso Pramper da Udene / Un prete eretico del Cinquecento. Udine 1986. 1000 processi dell'Inquisizione in Friuli. Udine 1985
M. Brecelj Vita del defunto Stefano Kocianchich, professore del seminario teologico a Gorizia come e stata stesa da lui stesso - Stefano Kocianchich (1818-1883) un ecclesiastico al servizio della cultura fra Sloveni e Friulani. Gorizia 1984. 89-102
S. Caponetto La Riforma protestante nell' Italia del Cinquecento. Torino 1992
S. Cavazza Primozh Trubar e le origini del Luteranesimo nella contea di Gorizia (1563-1565). Studi Goriziani LXI. Gorizia 1985. Un'eresia di frontiera. Propaganda luterana e dissenso religioso sul confine austro-veneto nel Cinquecento
Annali di storia isontina 4. Gorizia 1991. 7-31. Inquisizione e libri proibiti in Friuli e a Gorizia tra Cinquecento e Seicento. Studi goriziani XLIII. Gorizia 1976
R. Fabris La Bibbia nell'epoca moderna e contemporanea
Varietas indivisa. Theologia della chiesa locale 2. 1987. 7-65
S. Kocianchich Specimina lectionis scripturae hebraicae. Gorizia 1860. ia 1860. 1-10. Wörterverzeichnis. Gorizia 1860. Index analyticus. Gorizia 1868
W. Musculus Sacrosanctum Dauidis Pĉalterium. In Davidis psalterium comentarii. Basileae 1551
F. Premk Zrcalo resnice na novo odkritega furlanskega reformatorja N. Pramperja. Dialogi XXIII. 9-10. 1987. 150-151. Korenine slovenskih Psalmov. Ljubljana 1992
U. Rozzo La biblioteca di Adriano di Spilimbergo e gli eterodossi in Friuli 1538-1542). Metodi e ricerche 1. 1989. 29-60. 37-56
O. Sakrausky P. Truber Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk. Wien 1989. 335
S. Stergarshek Voyelles mortes. Ljubljana-Kranj 1992
G. Tamani Stefano Kocianchich (1818-1883) un ecclesiastico al servizio della cultura fra Sloveni e Friulani. Gorizia 1984
G. Todeschini-P. C. Ioly-Zorattini Il mondo ebraico. Pordenone 1991
A. Vivian Iscrizioni e manoscritti ebraici di Ljubljana
Egitto e vicino oriente V. Pisa 1982
P. C. Ioly-Zorattini: Processi del S. Uffizio di Venezia contro Ebrei e giudaizzanti (1579-1586). Storia dell'ebraismo in Italia. Studi e testi 7. Firenze 1987

 

Osrednji viri raziskave
 
BHS - Biblia Hebraica Stuttgartensia. Stuttgart 1968
BIB - Sveto pismo Starega in Novega zakona: Stari zakon po hebrejskem, Novi po grshkem izvirniku. Ljubljana 1914
J. Dalmatin Biblia, tv ie, vse Svetv pismv, Stariga inu Noviga Teĉtamenta, Slovenĉki, tolmazhena. Wittemberg 1584. Faksimile: Mladinska knjiga, Ljubljana 1968
M. Luther Die gantze Heilige Schrifft. I, II, III. München 1974
P. Trubar Ta Celi Psalter Dauidou. Tübingen 1566
Vu. Psalterii secundum Vulgatam Bibliorum Versionem. Nova recensio. Clervaux l961
R. Walther (Gwalther) Der Psalter. Zürich 1593
Pri dognanjih je bilo preverjeno listkovno gradivo Sekcije za zgodovino slovenskega jezika