Revija SRP 149/150

Zecharia Sitchin

 

ENKIJEVA IZGUBLJENA KNJIGA

(Spomini in prerokbe nezemeljskega boga)

 

UVOD

Pred priblizhno 445.000 leti so astronavti z drugega planeta prishli na Zemljo izkopavat zlato.

Pristali so na enem od zemeljskih morij, se izkrcali na kopno in ustanovili Eridu, »Oddaljeni dom«. Schasoma se je prvotna naselbina razvila v visoko razvito Misijo Zemlja z lastnim nadzornim sredishchem, z raketnim pristajalishchem, z izkopavanji v rudnikih in celo z lastno postajo na Marsu.

Da bi imeli dovolj delavcev, so astronavti s pomochjo genetskega inzheniringa oblikovali primitivne delavce, imenovane homo sapiens. In potem ko je vso Zemljo prizadel potop, so zacheli na novo; astronavti so postali bogovi, ki so chloveshtvu podarili civilizacijo in ga nauchili verskega chashchenja.

Nato je pred okoli shtiri tisoch leti atomska katastrofa, ki so jo sprozhili Nezemljani z lastno tekmovalnostjo in vojskovanjem, unichila vse, kar so ustvarili.

Zecharia Sitchin je o tem, kaj se je dogajalo na Zemlji, in to she zlasti na samem zachetku chloveshke zgodovine, pisal v svoji Zbirki zemeljskih kronik (The Earth Chronicles Series) na podlagi podatkov, ki jih je zbral neposredno iz Svetega pisma, iz glinenih ploshchic, iz starodavnih mitov in arheoloshkih odkritij. Toda kaj se je pred dogodki na Zemlji dogajalo na Nibiruju, materinskem planetu astronavtov, kar je povzrochilo to vesoljsko potovanje po zlato na Zemljo, kjer so potem ustvarili chloveka?

Kakshna chustva, rivalstva, preprichanja, morala (ali njeno pomanjkanje) so gnali glavne junake teh nebeshkih in vesoljskih sag? Kakshni so bili odnosi, zaradi katerih se je polozhaj zaostril tako na Nibiruju kot na Zemlji, kakshne napetosti so se pojavile med starimi in mladimi, torej med prishleki z Nibiruja in tistimi, ki so se rodili na Zemlji? Kot tudi koliko je o vsem tem dogajanju odlochala Usoda – usoda, katere poznavanje preteklih dogodkov prinese kljuch za prihodnost?

Mar to ne bi bila srecha, che bi kateri od kljuchnih akterjev, kot pricha in tak, ki lahko razlikuje med  usodo in neogibnim, za prihodnje rodove zabelezhil kako, kje, kdaj in zakaj, torej vse prve dogodke in morda celo tudi vse zadnje dogodke?

Vendar so natanko to nekateri med njimi tudi storili; vodilni pri tem pa je bil prav njihov poveljnik prve skupine astronavtov!

Dandanes tako znanstveniki kot teologi priznavajo, da so svetopisemske pripovedi o stvarjenju, Adamu in Evi, rajskem vrtu, potopu, babilonskem stolpu temeljile na besedilih, ki so jih zlasti Sumerci zhe tisochletja prej zapisali v Mezopotamiji. Ti so obenem jasno povedali, da so to znanje o preteklih dogodkih, ki shtevilni segajo v chase pred zachetkom civilizacije in celo v chase, ko chloveshkega rodu sploh she ni bilo, pridobili iz pisanja Anunnakov (»Tisti, ki so se z Nebes spustili na Zemljo«), »bogov« iz pradavnine.

Stoletje in pol arheoloshkih izkopavanj v rushevinah starodavnih civilizacij, she zlasti na Blizhnjem vzhodu, je odkrilo velikansko shtevilo teh zgodnjih besedil; najdbe so prav tako razkrile obseg manjkajochih besedil, tako imenovanih izgubljenih knjig, ki jih odkrita besedila omenjajo ali celo navajajo, ali pa njihov obstoj potrjujejo katalogi kraljevskih ali tempeljskih knjizhnic.

Vchasih so »skrivnost o teh bogovih« delno razkrile epske zgodbe, na primer ep o Gilgameshu, ki skoraj dobesedno obnovi razpravo med temi bogovi, ki je privedla do odlochitve, naj chloveshtvo izgine v potopu, ali pa besedilo z naslovom Atra Hasis, ki opisuje upor Anunnakov, ki so garali v rudnikih zlata, zaradi katerega so nato ustvarili primitivnega delavca – Zemljana. Vsake toliko so tudi voditelji teh astronavtov sami zabelezhili dogajanja ali pa so narekovali pisarju, na primer besedilo Erra Epos, v katerem bogova, ki sta zakrivila atomsko katastrofo, krivdo zanjo valita drug na drugega; vchasih pa so bili bogovi tudi pisarji, kot je v primeru Knjige Thothovih skrivnosti (Thoth je bil egipchanski bog znanja), ki jo je nato bog skril v podzemski celici.

Ko je Gospod Bog Jahve, kot pove Sveto pismo, svojemu izbranemu ljudstvu dal zapovedi, jih je namrech najprej lastnorochno vrezal v dve kamniti ploshchi in ju nato predal Mojzesu na gori Sinaj. Ko pa se je Mojzes razjezil, ker so med njegovo odsotnostjo njegovi ljudje zacheli chastiti zlato tele, je prvo kamnito ploshcho zaluchal na tla in jo razbil,  nato pa je novo ploshcho napisal kar sam, ko se je znova povzpel na goro za shtirideset dni in nochi, da je zapisal narekovane Gospodove besede.

Za obstoj te knjige sploh ne bi nikoli vedeli, che ne bi neki papirus iz chasa egiptovskega kralja Khufuja (Keopsa) vseboval zgodbe o Knjigi Thothovih skrivnosti. Brez svetopisemske pripovedi v Eksodusu in Devteronomiji ne bi nikoli vedeli za obstoj dveh bozhjih ploshch in njune vsebine; vse bi ostalo le del enigmatichnega fonda »izgubljenih knjig«, katerih obstoj ne bi nikoli prishel na dan. Nich manj boleche ni dejstvo, da se nam v nekaterih primerih, ko vemo, da so neka besedila obstajala, prav nich ne sanja o njihovi vsebini. Taka primera sta Knjiga Jahvejevih vojn in Knjiga Jasherja (Knjiga pravichnosti), ki ju posebej omenja Sveto pismo. V teh dveh primerih je mogoche sklepati o obstoju davnih zgodnejshih knjig, ki jih pozna svetopisemska pripoved. Peto poglavje Geneze se zachenja s stavkom: »To je knjiga Adamovega Toledotha«; izraz Toledoth so po navadi prevajali kot »rodovi, kolena, generacije«, natanchnejshi pomen pa je »zgodovinske ali genealoshke zabelezhbe«. Drug primer pa najdemo v shestem poglavju Geneze, kjer se pripoved o Noetu in potopu zachne z besedami: »To je bil Noetov Toledoth.« Zares, te knjige so se v tisochletjih fragmentarno ohranile v armenshchini, stari slovenshchini, sirijshchini in etiopshchini; Enohova knjiga (ena od tako imenovanih apokrifnih knjig, ki jih niso vkljuchili v kanonizirano Sveto pismo) vsebuje delce, ki jih imajo uchenjaki za fragmente celo she starejshe Noetove knjige.

Zelo pogosto uporabljen primer obsega izgubljenih knjig je slovita knjizhnica v Aleksandriji v Egiptu. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pred. n. sht. jo je ustanovil general Ptolemej; o njej je bilo recheno, da je hranila vech kot pol milijona »zvezkov«, tj. zapiskov na razlichnih materialih (glina, kamen, papirus, pergament). Ta velika knjizhnica, v kateri so uchenjaki preuchevali tamkaj nakopicheno znanje, je bila pozhgana in povsem unichena v vojnah, ki so trajale od leta 48 pred n. sht. do arabske zasedbe leta 642. Vse, kar je ostalo od njenih zakladov, je prevod prvih petih knjig hebrejskega Svetega pisma v grshchino in fragmenti, ki so se ohranili v spisih nekaterih knjizhnici pripadajochih uchenjakov.         

Zgolj tako tudi vemo, da je okrog leta 270 pred n. sht. drugi kralj Ptolemej najel egipchanskega svechenika, ki so ga Grki imenovali Manetho, da je sestavil zgodovino in predzgodovino Egipta. Manetho je zapisal, da so tam sprva vladali bogovi, nato polbogovi, okrog leta 3100 pred n. sht. pa so se naposled zachele faraonske dinastije. Vladavina bogov, je zapisal, se je zachela deset tisoch let pred potopom in se nadaljevala po njem she tisoche let, v kasnejshem obdobju pa je bila pricha bitkam in vojnam bogov.

Na Aleksandrovem azijskem osvojenem ozemlju, na katerem je oblast preshla v roke generala Selevka in njegovih naslednikov, so se prav tako potrudili, da bi lahko grshkim uchenjakom ponudili opis preteklega dogajanja. Duhovnik babilonskega boga Marduka Berozus, ki je imel dostop v knjizhnice z glinenimi ploshchicami, katerih sredishche je bila tempeljska knjizhnica v Harranu (v danashnji jugovzhodni Turchiji), je napisal tri knjige o zgodovini bogov in ljudi, ki se je zachela 432.000 let pred potopom, ko so se bogovi spustili na Zemljo z neba. Ko Berozus pishe o njihovih prvih desetih poveljnikih, nashteje vse po imenu in dolzhini vladavine, in tudi pove, da je prvi poveljnik, oblechen v ribo, na kopno prishel iz morja. Ta je bil tisti, ki je chloveshtvu dal civilizacijo, njegovo ime, prevedeno v grshchino, je bilo Oannes. [prim. Janez – op. prev.]

 Oba duhovnika navajata shtevilne istovetne detajle in govorita o bogovih, ki so se z nebes spustili na Zemljo, o chasu, ko so na Zemlji vladali le oni, in o katastrofalnem potopu.  Odlomki in deli treh Berozusovih knjig, omenjenih v spisih njegovih sodobnikov, jasno povedo, da so obstajala besedila na kamnitih ploshchah zhe pred velikem potopom, hranili pa so jih v starodavnem mestu Sipar, enem od izvirnih mest, ki so jih ustanovili starodavni bogovi.

Kot vsa druga predpotopna mesta bogov je potop sicer unichil tudi Sipar, vendar pa anali asirskega kralja Asurbanipala (668-633 pred n. sht.) omenjajo ta predpotopna besedila. Ko so namrech sredi devetnajstega stoletja arheologi odkrili starodavno asirsko prestolnico Ninive – dotlej so zanjo vedeli le iz Svetega pisma – so v rushevinah Asurbanipalove palache izkopali knjizhnico z ostanki okrog 25.000 popisanih glinenih ploshchic. V teh svojih analih se Asurbanipal oznachi za gorechega zbiralca »starejshih besedil« in pishe: »Bog pisarjev mi je dodelil dar poznavanja njegove veshchine; vpeljali so me v skrivnosti pisanja, berem lahko celo zamotane ploshchice v sumershchini in razumem enigmatichne besede, vklesane v kamen v chasu pred potopom.«

Zdaj vemo, da je sumerska (ali shumerska) civilizacija na obmochju, danes imenovanem Irak, cvetela pred dobo faraonov v Egiptu, obe pa je nato nasledila civilizacija v dolini Inda na indijski podcelini. Vemo tudi, da so Sumerci prvi pisali letopise in zgodbe o bogovih in ljudeh, iz katerih so nato vsa druga ljudstva s Hebrejci vred povzemala zgodbe o stvarjenju, o Adamu in Evi, o Kajnu in Abelu, o potopu in babilonskem stolpu ter o vojskovanju in ljubezni bogov, kot to prikazujejo spisi in spomini Grkov, Hetitov, Kanaancev, Perzijcev in Indoevropejcev. Vsi ti starodavni zapisi potrjujejo, da so njihovi viri she starejsha besedila, nekatera ohranjena, mnoga izgubljena.

Shtevilnost takih pradavnih zapisov je vrtoglava; v rushevinah starodavnega Blizhnjega vzhoda namrech niso izkopali le na tisoche, temvech na deset tisoche glinenih ploshchic. Na mnogih so opisi vsakdanjih dejavnosti, na primer seznami trgovskih ali delavskih mezd in porochne pogodbe. Druge ploshchice, pretezhno iz knjizhnic v palachah, pa vsebujejo kraljevske letopise; nekatere, izkopane iz rushevin tempeljskih knjizhnic ali pisarskih shol, tvorijo skupino kanoniziranih besedil skrivne knjizhevnosti, sprva zapisane v sumershchini, nato pa prevedene v akadshchino (prvi semitski jezik) in druge starodavne jezike. In celo ti zgodnji zapisi, ki segajo skoraj shest tisoch let v preteklost,  omenjajo izgubljene »knjige« (besedila, zapisana na kamnitih ploshchicah).

Med najbolj neverjetnimi – oznaka »srechnimi« ne bi povsem izrazila chudezha – najdbami v rushevinah starodavnih mest in njihovih knjizhnic so glinene prizme z vpisi podrobnih podatkov o desetih predpotopnih vladarjih in njihovi celotni vladavini, trajajochi 432.000 let, o kateri je porochal Berozus. To so poimenovali Seznam sumerskih kraljev (na ogled je v Ashmoleanovem muzeju v angleshkem Oxfordu); njihove razlichice ne dopushchajo dvoma, da so sumerski zbiralci spisov imeli dostop do nekega zgodnejshega posvetnega ali kanoniziranega pisanega gradiva. Sochasno z nekaterimi enako zgodnjimi besedili, odkritimi v razlichnih oblikah ohranjenosti, vse to zanesljivo kazhe, da je moral biti prvotni opisovalec »Prihoda«, kakor tudi predhodnih in zagotovo tudi naslednjih dogodkov, eden od teh voditeljev kot kljuchni udelezhenec in ochividec.     

Tak ochividec vseh teh dogodkov, pravzaprav kljuchni akter v njih, je bil vodja, ki je pristal na Zemlji s prvo skupino astronavtov. Tedaj je bil njegov vzdevek E.A., »Tisti, chigar dom je voda«. Bil pa je nezadovoljen, ko so poveljstvo misije na Zemlji dodelili njegovemu polbratu in tekmecu z imenom EN.LIL (»Vladar poveljstva«), zato so mu v majhno ublazhitev ponizhanja dodelili naziv EN.KI, »Vladar Zemlje«. Nato je bil Ea/Enki – veliki znanstvenik – iz mest bogov in tem pripadajochega vesoljskega pristajalishcha poslan v E.DIN (»Eden«, raj)  nadzorovat izkopavanje zlata v AB.ZU (jugovzhodna Afrika), kjer je prvich naletel na hominide, prebivajoche v tistih predelih. In ko so se nato Anunnaki, ki so garali v rudnikih zlata, uprli in izjavili »Nich vech!«, je prav on uvidel, da bi lahko dobil delovno silo, che bi z genetskim inzheniringom pospeshil evolucijo; in tako je bil ustvarjen Adam (dobesedno: »Tisti iz zemlje«, Zemljan). Kot hibrid se Adam ni mogel razmnozhevati; dogodki, omenjeni v svetopisemski zgodbi o Adamu in Evi v rajskem vrtu, so opis Enkijeve druge genetske manipulacije, ko je dodal posebne kromosomske gene, nujne za spolno razmnozhevanje. In ko chloveshtvo z razmnozhevanjem ni doseglo predvidene razvojne ravni, je bil Enki tisti, ki se je uprl nachrtu svojega brata Enlila, po katerem naj bi chloveshtvo izginilo v potopu; glavnega junaka v teh dogodkih Sveto pismo imenuje Noe, zgodnejsha izvirna sumerska besedila pa Ziusudra.   

Ea/Enki je bil prvorojenec nibirujskega vladarja Anuja in je zelo dobro poznal zgodovino svojega planeta (Nibiru) in preteklost njegovih prebivalcev. Kot izobrazhen znanstvenik je najpomembnejshe vidike naprednega znanja Anunnakijev posebej predal svojima sinovoma Marduku in Ningishziddu (ki sta se sicer pozneje kot egipchanska bogova imenovala Ra in Thoth). Kljuchen pa je bil tudi pri posredovanju dolochenih vidikov tega naprednega znanja chloveshtvu in je tako v »skrivnosti bogov« uvedel nekaj izbranih posameznikov. Vsaj v dveh primerih sta taka posvechenca ta bozhanska uchenja tudi zapisala (ker jima je bilo tako narocheno) ter so postala del chloveshke dedishchine. Prvi od obeh se je imenoval Adapa in je bil verjetno sin Enkija in zemeljske zhenske, znan po tem, da je napisal knjigo z naslovom Zapiski o chasu, eno od najstarejshih izgubljenih knjig. Drugi, z imenom Enmeduranki, je bil po vsej verjetnosti zgled za svetopisemskega Enoha, tistega, ki je bil vzet v nebesa, potem ko je svojima sinovoma zaupal knjigo bozhanskih skrivnosti, in katere razlichica se je najbrzh ohranila v dodatni svetopisemski Enohovi knjigi.   

Cheprav je bil Anujev prvorojenec, Enkiju ni bilo usojeno, da bi nasledil ochetov nibirujski prestol. Po zapletenih pravilih nasledstva, ki kazhejo zavito zgodovino Nibirujcev, je bil ta privilegij dodelen Enkijevemu polbratu Enlilu. V prizadevanju, da bi razreshila ta grenki spor, sta oba konchala v misiji na tujem planetu Zemlja, katere zlato je bilo potrebno za izdelavo varovalnega shchita za Nibirujevo vse slabsho atmosfero. Na tem ozadju, dodatno zapletenem zaradi prisotnosti njune polsestre Ninharsag (glavna medicinska chastnica Anunnakov) na Zemlji, se je Enki odlochil upreti Enlilovemu nachrtu, po katerem naj bi chloveshtvo izginilo v potopu.

Ta njun spor se je nato prenesel tudi na sinova obeh polbratov, celo na vnuke; dejstvo, da so bili vsi, she zlasti tisti, rojeni na Zemlji, soocheni z izgubo dolgozhivosti, ki jo je omogochal podaljshani orbitalni ciklus na Nibiruju, je dodatno povzrochilo njihove osebne agonije in zaostrilo ambicije. Vse to je prishlo do vishka v zadnjem stoletju tretjega tisochletja pred n. sht., ko je Marduk, Enkijev prvorojeni sin iz zakona z uradno soprogo, zahteval, da mora on podedovati Zemljo, ne pa Enlilov prvorojenec Ninurta. Ta grenki spor je vkljucheval niz vojn, ki so konchno privedle do uporabe jedrskih orozhij; posledichni, cheprav nenamenski rezultat je bilo unichenje sumerske civilizacije.

Posvetitev izbranih posameznikov v »skrivnosti bogov« je zaznamovala zachetek svechenishtva kot rodu posrednikov med bogovi in ljudmi, prenashalcev bozhje besede smrtnim Zemljanom. Oraklji – razlage bozhanskih sporochil – so bili pomeshani z opazovanjem nebeshkih znamenj. In ker so bogovi v svoje spore vse bolj vpletali ljudi, da so se pridruzhevali eni ali drugi strani, so prerokbe dobile svojo vlogo. Zares, naziv Nabih, ki kazhe takega govornika bogov, napovedujochega  prihodnje dogodke, je bil vzdevek Mardukovega prvorojenca Nabuja, ki je poskusil v imenu izgnanega ocheta preprichati chloveshtvo, da nebeshka znamenja napovedujejo nastop Mardukove prevlade.

Tak razvoj je izostril spoznanje, da je treba razlikovati med usodo in neogibnim. Enlilove, vchasih pa celo Anujeve razglase, ki so jih dotlej uresnichevali brez vprashanj, so zacheli natanchno pregledovati glede na razliko med NAM – neogibnost, take so krozhnice planetov, katerih potek je zhe vnaprej dolochen in nespremenljiv – ter NAM.TAR, dobesedno usodnost, ki jo je mogoche obrniti, prelomiti, spremeniti, se pravi usoda. Ko sta Enki in Enlil zachela ponovno pregledovati in ozhivljati zaporedje dogodkov in ochitne vzporednice med dogajanjem na Nibiruju in na Zemlji, sta zachela filozofsko premishljevati, kaj od vsega tega je bilo dolocheno in neogibno, kaj pa je bilo le usojeno kot posledica pravilnih ali napachnih odlochitev in proste izbire. Slednje vnaprej ni mogoche predvideti; neogibnost pa je mogoche predvideti, she zlasti, che je vse, tako kot krozhnice planetov, ciklichno; che bo znova tisto, kar je zhe bilo, in bodo prve stvari tudi zadnje stvari.   

Atomsko opustoshenje podnebja je she zaostrilo dushevno iskanje med voditelji Anunnakijev in povishalo potrebo, da se prizadetim chloveshkim mnozhicam pojasni, zakaj se je to tako zgodilo. Je bilo to neizogibno ali pa je bilo zgolj posledica usode, ki so jo dolochili Anunnaki? Je bil za vse to kdo odgovoren, je mogoche komu pripisati krivdo?

Na zboru Anunnakijev na predvecher katastrofe je edino Enki nasprotoval uporabi prepovednih orozhij. Zato je  pozneje tudi zachutil potrebo, da trpechim prezhivelim pojasni, kako se je v sagi o Nezemljanih, ki so sicer hoteli le dobro, lahko zgodilo, da so naposled konchali kot unichevalci. In kdo drug kot prav Ea/Enki, ki je prvi odshel na lice mesta in si vse ogledal, je bil najbolj kvalificiran, da pove preteklost tako, da bo prihodnost lahko napovedana? In najboljshi nachin, da to pove, je bilo prvoosebno porochilo samega Enkija.

Da je zapisal svoj zhivljenjepis, o tem ni dvoma, saj dolgo besedilo (obsegajoche najmanj dvanajst ploshchic), odkrito v knjizhnici v Nippurju, navaja Enkijeve besede:

 

Ko sem se priblizhal Zemlji,

je bilo veliko poplavljenega.

Ko sem se priblizhal njenim zelenim tratam,

sem nasipe in gomile

ukazal postaviti. 

Na chistem kraju sem zgradil svojo hisho,

dal sem ji primerno ime.

 

Dolgo besedilo dalje opisuje, kako je Ea/Enki dolochil naloge svojim pribochnikom ter sprozhil njihovo misijo na Zemljo.

Shtevilna druga besedila, ki z razlichnih vidikov osvetljujejo Enkijevo vlogo v nadaljnjem dogajanju, omogochajo zaokrozhitev njegove zgodbe; vsebujejo kozmogonijo, ep o stvarjenju, v katerega jedru je Enkijevo lastno besedilo, ki ga uchenjaki imenujejo Geneza Eriduja. Vsebujejo podrobne opise ustvaritve Adama. Opisujejo, kako so drugi Anunnaki, moshki in zhenske, prishli k Enkiju v njegovo mesto Eridu, da bi od njega dobili ME – vrsto spominskega diska, ki je imel zakodirane vse vidike civilizacije; in vsebujejo besedila o Enkijevem zasebnem zhivljenju in njegovih osebnih tezhavah, kot je zgodba o njegovih poskusih, da bi s polsestro Ninharsag spochel sina, o njegovih razvratnih aferah tako z boginjami kot s chloveshkimi hcherami ter o njihovih nepredvidljivih posledicah. Besedilo Atra Hasis osvetljuje Anujevo prizadevanje, da bi preprechil iskrenje zaradi Enkijevega in Enlilovega rivalstva tako, da je med njiju razdelil obmochja Zemlje; in vsebujejo besedila o dogodkih pred potopom, ki skoraj dobesedno navajajo razprave v zboru bogov o usodi chloveshtva, pa tudi besedilo o Enkijevi pretvezi, znani kot zgodba o Noetu in njegovi barki – zgodba je bila znana le iz Svetega pisma, dokler ni bila odkrita njena izvirna mezopotamska razlichica na ploshchicah epa o Gilgameshu.

Vechina spominov o zadevah bogov in ljudi je zapisana na sumerskih in akadskih glinenih ploshchicah, v babilonskih in asirskih tempeljskih knjizhnicah, v egiptovskih, hetitskih in kanaanskih »mitih« ter v svetopisemskih pripovedih. Zecharia Sitchin je do zdaj prvi, ki je to razprsheno in fragmentarno gradivo zbral in uporabil za obnovo Enkijevega porochila kot priche – avtobiografske spomine in globinsko poznavalske prerokbe nezemeljskega boga.

Enki je svoje prichevanje narekoval izbranemu pisarju kot knjigo prichevanja, ki naj bo odpechatena ob ustreznem chasu, to pa spomni na Jahvejeva navodila preroku Izaiju (sedmo stoletje pred. n . sht.):

 

Zdaj pridi,

zapishi na to zapechateno ploshchico,

vrezhi to vanjo kot knjigo;

naj bo to prichevanje vse do zadnjega dne,

dokaz za vse chase. 

 

Izaija 30:8   [prevod po avtorju, ne po slov. Sv. pismu – op. ur.]

 

Ko je tako razgrinjal preteklost, je Enki v njej dojel tudi prihodnost. Mnenje, da so bili Anunnaki, izpolnjujoch svobodno voljo, gospodarji svoje lastne usode (kot tudi usode chloveshtva), je naposled zamenjalo spoznanje, da je bila to neogibnost, ki je, potem ko je bilo vse izrecheno in narejeno, dolochila tok dogodkov; in zato – kot so spoznali hebrejski preroki – bodo prve stvari tudi zadnje stvari.

Opis dogodkov, ki ga je narekoval Enki, tako postane temelj prerokbe, preteklost pa postane prihodnost.

 

 

Prevedel Peter Amalietti

 

 

ZECHARIA SITCHIN (1920, Baku – 2010, New York), amerishki alternativni zgodovinar, poznavalec sumerskih klinopisov, avtor knjig, prevedenih v mnoge jezike. Odrashchal v Palestini, shtudiral v Londonu, od 1952 zhivel v ZDA. Gornje besedilo je uvod v njegovo knjigo z istim naslovom, prvich izdano 2001, katere glavni del je roman v dolgih prozaichnih verzih kot literarni povzetek njegovih predhodnih faktografskih publikacij; knjiga je izshla pod oznako »Fiction / Mythology«. (op. ur. I. A.)