Revija SRP 149/150

Peter Hvastija

 

BESEDOTVORJE

 

Pod ozvezdjem Bika, vsaj 6692 celih let nazaj, Veda gora

 

»Povedal vam bom zgodbo o chloveku, chloveku, ki ga davno ni vech. O chloveku, ki vegetira dan danes med nami. In o chloveku, ki morda she pride pozneje. Povedal vam bom to povest, ki se lahko je zgodila, kot sledi, v vsej svoji pestrosti, lahko pa tudi ne.

Odvisno je le od naravnanosti in prilagodljivosti vashega razuma, stlachenega v vasho glavo, ki na ramenih prichvrshchena, obichajno le v okras, vam bedi. In od osebnih preprichanj in nazora, ki vas nehote morda le omeji,« je zaoral ledino z besedami Vedlin, sedech pred mnozhico shmrkavih otrok, ki strmeli so z nedolzhnimi ochmi, uprtimi vanj, brez velikih prichakovanj.

Ne dolgo nazaj gosto nakopichena mladezh trumoma posedla se je po klopeh, razprostrtih v delnem, nesklenjenem krogu okoli malega gorishcha, kjer sklop lichno izdelanih klopi iz kostanjevega lesa stal je v dveh vrstah, polkrozhno okoli vechje, znotraj stojeche, geomantichne tochke, tochke mochi, ki v premeru je merila vsaj shest korakov. Nasproti klopi je bila polkrozhno postavljena manjsha klopca, na kateri sedel je Vidlin.

Temu zbiralishchu, ki stal je na zahodni strani naselbine, delal je druzhbo velichastni lipec, dodobra zasidran v stoletnem gaju, ki rasel je tik pod vrhom gologlavega pobochja gricha naselbine Veda gora. Lipovec, ki s svojo izredno razvejano, nizhje rastocho in razshirjeno, bogato kroshnjo, metal je senco proti sedishchem klopi v popoldanskih dneh, toplih dneh leta. Poleg /POLEG PO-LEG/ sebe veselo lahko je zhe opazoval mlado rastochega brata, ki segal mu je zhe do prvih vej.

Sedeli so na ozkih klopcah, drug poleg drugega, in se hihitali nagajivo, svoji neokrnjeni mladosti primerno, le she nekaj trenutkov in nato pomirili so se povsem.

Kot postala je zhe navada ob toplih, poletnih vecherih dneva sklicali so nadobudne smrkavce na uchno uro modrega mozha sive in dolge brade. Ta predel gradishcha bilo je manjshe zbiralishche v osrednjem delu skupnega prostora naselja, namenjeno krajshim posvetom mozh pred odhodom na lov, pa tudi druzhenju mladih v chasu pochitka in predvsem vechernim lekcijam modrega Vidlina, ki dajal jih je preudarno, tako drobnim otrochajem, kot nekoliko sta­ rejshim, vajencem in praktikantom njegove lastne poti.

Nekateri od otrok, she vsi zadihani od hitrega teka k zboru, drugi z razkushtranimi chvrstimi lasmi in visechimi hlachami, vsaj mero dobrega leta prevelikimi za njihova drobna telesa, brez sandal povsem bosih nog in z razpotegnjenimi, spontanimi nasmehi na ustih, so bili videti, kot da so se pravkar vrnili domov iz potepanja po divjini gozda.

V topli vecherni sapi, ki pihljala je skozi grmichaste zastirke iz juzhne strani okoli gricha, otrochaji posedali so se pred oblichjem dolgobradega mozha, ki v tishini svoje notranjosti chakal je, da se pomiro in zbero na posluh.

Malemu zboru je tiho, skoraj neopazno pristopil tudi Vetr, cheprav je bil zhe velikokrat poslushal in slishal poletne zgodbe modrosti. Poslushal je rado pripovedi iz zhivljenja njihovih davnih prednikov v chasu svojega odrashchanja v mladega mozha, saj mu je iz njih uspelo vedno znova in znova izcimiti nek nov pogled, nek nov vidik modrosti, ki zrcalila se je skrivnostno v njih. Modrosti, prezheti s starim naukom /NAUK > NA-UK < K-U-AN/ davnih in bolj pra /PRA > P(A)-RA/, pradavnih dni.

Le komaj opazno, spogledala sta se za bezhni trenutek s sivobradcem, ki se mu je na licu v znak odobravanja pojavil sramezhljiv, komaj zaznaven, dobro skrit nasmeh. Nasmeh, skrit v globokih, zharechih in chistih ocheh, ki risal je drobno, navidezno podobo na obraz; kot odsev, kot da bi govoril: »Dobrodoshel med nami, mladi mozh.«

Kratkotrajno prerivanje otrok se je nenadoma konchalo in mnozhica uka zheljnih otrochajev je nemo zrla v bradacha. Otroci pred njim so potrpezhljivo chakali na zachetek, saj nestrpnosti niso poznali. Vedlin pripravljal je kopico malega ognjicha, iz katerega le s tezhavo se je prebijal mladi ogenj skozi rastochi, gosti dim, ter tiho in potrpezhljivo chakal, na pravo znamenje in povod / POVOD > PO-VOD/, da lahko zachne.

Tihi mrak stopil se je in pomeshal s toplino vse okoli njih. Rahel hlad vechernega gozda je samoglavo pihnil mednje.

Bradach je segel po kresilnem kamnu, ki lezhal je kraj klopi, ter veshche zanetil naslednjo iskro plamena v kopici posushene slame pred njim. Zadimilo se je vnovich v ugashajoche nebo, ki stalo je pohlevno nad njimi. S koshchenima rokama je zamahnil proti dimu in ga zajel z dlanmi in povabil nase.

Povabil ga je na sebe ter neslishno pomignil vanj strmechi mladezhi z brado, naj mu slede.

»Dim chisti energetsko telo chloveka, njegov anhol,«  odmevalo je pol votlo iz njega, »ga uravnovesha in pripravlja na odprtost duha. Ogenj ima dva pogleda, vrochino in plamen. Lahko vas opeche iznenada s svojo vrochino / VRO­CHINA > V-R(A)-OCHI-NA/. Ali pa vas s svojo drugo lastnostjo, plamenom /PLAMEN >P(A)-L-A-M(A)-EN/, popelje v oddaljene kraje tega sveta, che le zmozhni ste zbrati v podaljshani trenutek dovolj notranje tishine, dovolj chistosti duha.«

S ponovljenimi gestami lovljenja dima pozval jih je na novo, da povabijo dim nase. Z notranjo namero, nezhno in brez bojazni. »Vdihnite ga pochasi in dih se bo privadil na gosti dim, schasoma,« je she dodal.

Ko nauzhili so se dima, ko ochistili in izkashljali so svoje notranje skrbi, modri mozh je nadaljeval besedotvorje, kar bil je zhe zachel: »Nekoch davno v pradavnini ali pa she preko nje mochno nazaj prachlovek zhivel je v tishini in notranjem miru. V tishini okolja, ki ga je obdajalo, in tishini notranjega stanja duha, ki ga je preveval in izpolnjeval. Sporazumeval se je z vedenjem, vedel je namrech neposredno. Tako med seboj kot z drugimi bitji. Bil je charobno, energetsko bitje, zavedajoche se polno sebe in Matere Zemlje, ki ga je obdajala vsa bujna. Bil je le del narave, ki ga je obdajala. In narava je bila le del njega, vsa.«

Bradec nenadoma je onemel in se·ozrl po otrocih pred seboj. Ljubki obrazki, strmechi vanj, bili so kot nemichni kipci pobozhnih podob v kakem svetishchu. Napetih ushes te svezhe glave bile so potopljene v globoko pozornost poslushanja in modre besede starca so se zarezovale v mlada telesa za daljni spomin.

Vedlin je nadaljeval: »Bil magichno je bitje; ves prezhet z notranjo tishino, tishino, katero projiciral je s svojim delovanjem v naravo vse okoli sebe, in z naravo, ki projicirala svojo je tishino miline vanj nazaj in istochasno.

Bil bitje je duha. Deloval je iz tochke zavedanja, vedenja, razum slonel je odmaknjen mu, le kot znana mozhnost, lezhecha nekje onkraj tishine, v tochki zavedanja razuma. Poznal je namen /NAMEN < NEM-AN > NEM-EN/ in namero /NAMERA > NA-ME-RA/ ter z njima je deloval.

S soljudmi in drugimi bitji sporazumeval se je z vedenjem, vedoch neposredno in takoj. Misel, ki se she ni ubesedila, tekla je med njimi. Vedel je vse, kar so vedeli drugi, in drugi so vedeli z njim. Beseda mu je bila tuja in odvech, bila je le del poznane tochke zavedanja razuma, tochke zavedanja, ki pa je ni uporabljal.

Bil je povezan s celoto zhivljenja in duhom v njem. Saj duh /DUH < HUD/ preveva vse zhivo in nezhivo stvarstvo, ki ga tvori in prezhema s svetlobo zavedanja, kot stvarnik in njen lastnik. Duh nosil ni imena, saj ime on samo v sebi je. To ne osebno tvarstvo je edino in enako je za vse. On ljudem ne uslishi osebne proshnje in tega ni od njega niti nihche prichakoval.«

 

V svoji globini zavedanja vedel je za druge ljudi,

zhiveche nekje dalech stran od njega.

Zhiveche in rastoche v mladi dezheli

onkraj gora, dolin in planjav morja.

Zaznaval vse vechjo je prisotnost njega, chloveka iz dezhel onkraj gora,

njegovo shiritev razuma kot izhodishchne tochke njegovega zavedanja.

Mladi ta chlovek vse bolj strmel je le proti tochki razuma,

mamilo naenkrat obilno, she prachloveka, nasprotje je namrech vedenja.

V glavi razumski pojavila se je zhelja po veljavi ne le duha.

Pojava hotenja in logichnost njegovega mishljenja postajala vse bolj sta

mu ustrezna,

in v danem trenutku zazdelo se je, da se v njima pochuti zhe kot doma.

Ta chlovek, hlastaje po mochi, opazil je, kako vse mu gre dobro od rok,

kako vse, kar ve, lahko ustvari, she smisel tega in kontrolo nad

vedenja krogom.

Ker bil tako je odlichen v vsem, kar je zhivel in obdeloval,

iskati se vir svoje te sreche nameril se je, zvedav.

Nameril odkriti vir je te svoje vsevedne nravi,

vse bolj od sreche notranje odhajal, vse bolj se od nje je oddaljeval.

Bolj jo iskal je in nadziral, bolj nadziral je delovanje svojih rok,

bolj se je oddaljil od njega, duha, ki to mu je na zachetku vnaprej dal.

 

»Vedel je vse o vsem, neposredno. In ker mu je shlo vse tako zelo odlichno od rok, zazdelo se mu je nenadoma, da lahko bi imel lasten nadzor nad svojim, sicer popolnim delovanjem.

Postopno rodila se je osebnost kot del chloveka, ki z razumon nadzira delovanje duha, sebe in narave v njem.

Bolj je nadziral svojega duha, bolj se je oddaljeval prav od njega in torej od vedenja. Dokler ga ni v tisochletjih prehoda dokonchno izgubil.

Postal je chlovek razuma. In bitje, ki zanemarja duha. Vedenje starega prachloveka ostalo je le she oddaljeni spomin. Notranji obchutek, ostanek globokega stika, intuicija, kateri pa, postali ta chlovek le stezhka ji she sledil je.«

Modrec /MODREC > MOD-REC / postal je v besedi in beseda se ni vech tvorila z njim. Vedlin / VEDLIN > VED-LIN /, lastnik sivo pepelnate, dolge, goste brade in koshchene, vitke, visoko rasle pojave, bil mozh je izredno naprednih let. Svetle polti, z obrazom, posejanim z razami globine modrosti, katere le stezhka prikrivala je njegova brada / BRADA >B(O)-RA-DA /.

Sinje chistih, predirljivih ochi, ki vchasih so se lesketale navzven kot iskrice ognja v pechi, spet drugich se zdelo je, kot da izzharevajo nek svoj lasten zhar, svetlobo ne dolochljive barvitosti.

Obraz, ki zaokrozheval v celoto je posebnost znachaja, naseljevali so she dolg, konichast nos in rahlo shtrlechi uhlji, iz katerih so, mogochno kukajoch, strmele pepelno belo obarvane dolge dlake, ki dajale so temu mozhaku pridih pravih vilinskih bitij.

Koshate obrvi, ki sedele so chvrsto pripete tik pod robom chela, bile so videti kot mogochna trdnjava na vrhu hriba, ki nadzira predano vse, kar se godi pod njo. Dolgi lasje v barvi brade spushchali so se v razredchenih snopih izpod konichastega klobuka, narejenega iz govejega usnja, ki vedno zastiral je vrh glave in pred mochno svetlobo sonchnega zharka.

Koshcheno, visokoraslo telo in dolge roke prekrivala je le tanka plast zelo prosojne kozhe. Pod njo pretakala se je temna kri vdolzh poti ornamentnih zhil. Nekaj globoko vtkanih mishic in kit kazalo se je ob kosteh vsakich, ko gib roke je razkril bledo kozho, pokrito z ohlapno obleko.

A vitalnost duha in moch / MOCH > M(E)-O-CH(I)/ kazali sta se silni v njegovih jasnih ocheh. Vsak gib telesa dajal je vtis, kot da vihti silne vzvode mochi, kot da vsak njegov gib prezhema vitalna moch.

 

Nenadoma poprijel je nazaj po besedi in v rimi prigode besedotvorje nadaljeval.

 

»Notranje postajal vse bolj je nesrechen / NESRECHA > NE-S-RA-CHA,

pochutil se je, od znotraj navzven, vse bolj praznega.

Z nachinom prehoda v novo tochko zavedanja razum je odrinil ga,

stran od sebe kot bistva celote, enega, in stran od pravega duha.

Chutil je nemoch in praznino, globoko v sebi krepko.

A poti nazaj v duha se mu ni dalo vech rado hoditi,

saj prapot je tezhja bila kot sedaj vnanja le ta.

Kot ta, ki razumu sledila le, nabirala vanj

vse frustracije, vse tegobe tega sveta.

Jeza nabirala krepko v njem se, jeza se je kopichila,

levila se in razvijala v sovrashtvo duha.

Sovrashtvo postajalo krutost je, le ta nasilnost nad sabo,

sochlovekom in vsemi sobitji tega sveta.

 

Po premnogih obratih sonc chasa postal je drugachno bitje. Zanicheval je vse okoli sebe, naravo in druge ljudi. Zachel je kruto napadati in s silo jemati bratu, sosedu in daljnemu tujcu vse, kar hotelo se njemu je, iz zlomljenega srca. Vse vechja mu gmotna nakopichenost in vse vechja nadvlada nad soljudmi in she drugimi bitji stvarstva tega prinesla mu ni utehe, niti nagrade, kakrshne poprej nadejal si je.«

 

Nezadovoljen kot tak nadaljeval svoj je pohod malopridja

in nasilja, ki pride z njim, ki spremlja ga.

Duha je pozabil v resnici, nadel mu ime in podobo osebno,

prilastil si ga je grabezhljivo, kot za boga.

Izdeloval je podobo njegovo, lika duha po sebi jemal.

Ga prosil stvari uslishati nemogochih, priproshenj mu je veliko poslal,

zhelel si stvari nemogochih, da uteshi svoj rastochi jaz.

Jaz, ki postajal je vse vechja praznina,

vse vechja globel v njem in prepad.

Za svoja hotenja, ukaze priproshenj, pripravljen mu bil je dajati,

dajati nagrade mesene, zachel mu je darovat.

Mu, poosebljenemu duhu, darove obilne v tvari daril,

v slepem preprichanju jaza razuma, da duh ga uslishi,

izpolni vse njegove gonje po mochi, oblasti in nadvladi nad soljudmi.

Da tvari mu dade obilne, mu splete loke slave, premozhenja, mochi.

A duh je ostajal le duh sam, osebno nestvarstvo ljudi,

ostajal je bistvo narave le, bistvo vsega vesolja, bistvo ljudi.

Vendar mlademu temu chloveku po volji njegovi bilo to le ni.

Odlochno posegel vmes sam je,

postal in oklical se samovoljno za bozhjega sluzhabnika, hlapca duha.

Pod krinko to skrito je sluzhbovanja duhovni mozh preshel v

navideznega boga.

Sam se obnashal je, vędel,

kot da stvarnika sam osebno res dobro pozna.

V njegovem imenu in samovoljno vladal je vsemu in vsem,

vladal po Materi Zemlji in dominiral naravi in duhu, skritem v njej.

 

 »A mir ga obdajal ni in ga ne bo. Pot plehkega zhivljenja, sla po oblasti, mesenih nasladah, lahkem zhivljenju, polnem trenutnih in takojshnjih zadovoljitev, jaz zhelja si kmalu nabrala je shtevilne privrzhence, ljudi iz tega novo rastochega sveta. Zachela med ljudmi se je po razdoru prachasa brezkonchna, medsebojna tekma za oblast, prestol / PRESTOL > PRA-STOL / in mesto duhovnega vodje, vladarja / VLADAR > VLAD-AR / celega sveta. In vedel she ni tega takrat, prachlovek, da to in tak bo postal.«

Stari modrec je naposled le predahnil v svoji rimi in se zazrl nad mnozhico otrok, ki kot v transu so sedeli negibni she vedno pred njim. Ni se menil kaj dosti za njih rano mladost, ko sejal je mednje to hudo modrost. Zato je nadaljeval in strnil pripoved proti koncu z besedami:

»Chlovek, charobno bitje, zavedajoch / ZAVEDETI > ZA-VED / se prihoda novega cikla, opazil je pretecho nevarnost izginotja modrosti, ki sam jo je zhivel.

Modrosti vsega svetega. Modrosti neposrednega zaznavanja energij prachloveka, pishchalkarja.«

 

Prachlovek, pishchalkar,

she preden izginil iz njega

izvorni mu dar je tega,

zachel shifrirati je modrost v besede,

ki tvoril jih sam je s pomochjo duha.

Vanje strnil in zlagal je vse to,

vse te skrivnosti chloveka, duha.

 

Vedlin je vihtel besedo naprej in odlochno sklenil: »Govorica chloveka razuma postopno se je razvijala in postajala vse bolj razshirjena oblika sporazumevanja med ljudmi. Vedoch, da njegov chas se izteka, v nastajajoche besede strnil je seme modrosti neposrednega vedenja, v skrbi za vse nadaljnje ljudi. Z globino zavedanja tihega znanja oblikoval je in vpeljal globoko skrivnost zhivljenja v besede kot prihajajoche sredstvo sporazumevanja mladega chloveka.

Sprva beseda / BESEDA > VE-SE-DA / imela je moch namena, globino delovanja. Bila je redko izrechena in je veljala zhe, kot je stala sama. Chlovek stal je z vsem svojim namenom za izrecheno besedo, s svojim duhom in s svojo mochjo. Uporabljala se je le v posebnih primerih izbrano in tehtno na­stavljena. Beseda bila je mogochna, charobna, nosila je moch prachloveka, pishchalkarja. Vsaj tako Sveti jezik nash naj bi nastal.

Danes imamo ljudje veliko besed. Uporabljamo jih bolj sploshno, v odno­su do ljudi in za sporazumevanje med seboj. Cheprav je obchutek medsebojnega zaznavanja tudi she mochno prisoten v nashih zhivljenjih. A mi, vedci, uporabljamo vechinoma le naslednje. Zaznavamo se med seboj.«

Za nekatere mlechnozobe predstavnike tega vechernega zbora se je globoka modrost iz ust Vedlina zdela she povsem nerazumljiva. Udajali so se nemochni, silni tezhi spanca, ki kradoma jih je prichel mediti in vabiti v sen, po celodnevnem igranju in tekanju naokoli. Eni prepustili so se zhe tej tezhi vek, ki povlekl.e so jih v spanec.

Tipichni predstavnik tovrstnih razgrajachev bil je mali Kaj / KAJ > K-AJ / po imenu. Kaj ali Aj, kot raje so ga klicali vsi po vrsti, saj kot pisano mu je bilo ime na kozho. Vechino budnega chasa svojega rosnega zhivljenja venomer je dajal vtis, kot da spi stoje, na·dveh nogah.

Velike okrogle ochi medlega pogleda risale so zasanjan pogled na okroglem obrazu. Vedno razkushtrani in razmetani srednje dolgi lasje na glavi ter neusahljiv polnasmeh na preshernem licu dajali so vtis dobrichine srca in neskonchnega veselja v njem. Resnica bila je she globlja, bil rojen je sanjach in ves ta izraz na njegovi mladi postavi govoril je le she v prid temu njegovemu prirojenemu daru.

Njegovo pravo nasprotje narave odigral je vestno v tem paru, njegov ne­kaj skromnih sonc starejshi brat Jak ali Jaki / JAK > J(E)-A-K /. On bil je zbranega pogleda, nenavadno mochan in telesno, proporcionalno lepo grajen fantich za svoja svezha leta starosti. Urnih gibov, jasnih misli in trajne, neomajne podpore svojemu mlajshemu bratcu. Jak bil je, tako kot po imenu, v vseh ostalih pogledih njegovo pravo nasprotje. Bila sta kot rit in srajca, vechino chasa povsem nelochljiva. Le obchasna zaspanost Kaja pri belem dnevu spodbujala je venomer k lochevanju teh dveh dush. Izjema tega ni bil niti dotichni zbor otrok. Aj globoke modrosti se je kaj kmalu zasitil do grla in prijetna uspavanost ga je vlekla proch od nje. Veke niso vech prenesle pritiska in kaj kmalu postal je ves od znotraj mehak. Tezha speche glave je prevladala in ta je omahnila in segla po ramenu starejshega brata.

She vech, glava ni konchala tam. Jaka je povsem prevzela zgodba Vedlina, zakopana v skrivnostno globino zagonetke. Poslushal jo je zelo zbrano in na vso moch in niti opazil ni, da se je ta chas njegov ljubljeni bratec zhe dodobra razkomotil zraven njega in mu je skoraj zhe lezhal na pol v narochju z golima nozhicama, visechima preko roba klopi. Jak z roko gladil mu je zhe kushtrave lase in ga crkljal, nevede.

Modri mozh je razpustil mladezh v trenutku, ko strnil je besedotvorje danashnje lekcije do kraja. Povabil jih je na jutrishnje srechanje in·novo prigodo starodavnih dni.

 

Ko mladezh se je pochasi odstranila iz sholskega / SHOL > SOL > S-OL / prizorishcha kraj / KRAJ > K-RAJ / mogochno debelega lipca, pochasi so se tam zacheli nabirati vajenci njegove veje. Iz malih kochic ven kukale so blede glave mladih modrecev ter prihajale k zbiralishchu pod velikim drevesom. Rosa in Vera prisedli sta zraven / ZRAVEN > Z-RA-V-EN / Vetra na prednjo klop. Ostali nastanili so se okoli tochke mochi v temi, ki se je zhe dodobra povzpela do gradishcha iz doline.

Vedlin sedel je nepremichno in v nekaj trenutkih, ki so sledili, vsi mladi vedci osredotochili so se nanj, vsak znotraj svoje tishine. Modri mozh zachel je nenadoma in beseda je iz njega prishla na plan:

»Pri chloveku danashnje dobe ne gre za dvojnost Uma / UM > U-M(A) / oziroma nekega univerzalnega uma in Razuma / RAZUM > RA-Z-UM /, kot bi lahko napachno sklepali, ko ga pogledamo in vidimo, kako danes zhivi. Z drugimi besedami, ne gre za dvojnost telesa in uma, tvari in duha, saj oba spadata v telo samo. V njem je edina naravna dvojnost, che se sledi modrosti, med energetskim telesom in fizichnim telesom. Slednji vsebuje tudi um in duha. Po tej logiki Um in Razum spadata v fizichno telo / TELO > TE-LO / kot holistichno / HOLISTICHNO > H-OL-ISTICHNO / enoto, energetsko telo pa je edino logichna dualna stran tega, te celote chloveka.

Univerzalni um ali bolje recheno duh gre skozi vse telo, tudi um chloveka, a zaznava se ga v Hari / HARA > H-A-RA /. Tochki Namena in Volje /  VOLJA > V-OL-J(E)-A /, s katero lahko delujemo na namen, sta namrech prav v hari. Zaznavanje in delovanje s haro je notranji obchutek, vedenje in videnje.«

»Osebna moch chloveka izvira iz njegovega osrednjega dela telesa, hare. S to osebno mochjo se lahko tvori osebni namen kot sredstvo delovanja, diha in giba. Dih je sredishche tega delovanja, dah je njegov zachetek in had nje­gov konec. Ob rojstvu je prvi dah vdih duha. Ko telo zapusti zhivljenska sila duha, chlovek she zadnjich izdihne iz sebe had, izdahne duha.

Tam, v tem delu telesa, je sredishche in kopichenje osebne energije chlove­ka, koncentracija energije, moch, tako pri moshkem spolu kot pri zhenskem. Sled­nje bitje ima dodatno she organ maternico / MATERNICA > MATER-NI-KA /, ki je kot organ prava shramba energije, ki zhenski omogocha she vechjo kolichino zbiranja energije v njej. Omogocha ji pravi naboj osebne mochi.

Vsi najpomembnejshi notranji vitalni telesni organi nameshcheni so v tem delu telesa. Napajajo se s to vitalno energijo skozi energetske vrtince ali centre ter jo s svojim delovanjem proporcionalno razposhiljajo na vse dele telesa, samodejno.

Che se pa zgodi, da te energije ni dovolj v osrednjem delu telesa, v hari, telo ne prejema dovolj svezhe energije in oslabi. Enako velja za notranje, vitalne organe. Ko pa nastopi anomalija enega vitalnega organa, vrtinca mochi, ta povleche za seboj she ostale in jih dodatno oslabi.

Nepravilen pretok in manjkajocha energija v osrednjem delu telesa, oslabeli organi vitalnosti prinesejo organizmu jalovost in moch telesa oslabi. Navzven ostane nestabilna lupina telesa, materija, ki zhe slabi, in sama od sebe, brez notranje energije, mochi, dolgo vech ne zdrzhi.

Telo chloveka in chlovek z njim postane mlahavo bitje brez osebne mochi. Vege-tacija trohnechega trupla, ki komaj na dveh nogah she lahko obstoji.«

Modrec oshvrknil jih je s kratkim pogledom ter takoj nadaljeval: »Kot primer tega lahko navedemo sledeche. To je tako, kot da bi lahko razumeli predhodnje ali naslednje besedotvorje, ki prishlo bode iz mene, se morate prej vsaj dvigniti v visoko stanje jasne treznosti in vishje zbranosti duha ob poslushanju. Nato vso zadevo prespati ter tako vsaj dovoliti, da se usede dodobra v nash vsakdan preprostega razumevanja.

Namrech naravna tezhnja razuma je, da a priori zanika vse, kar ga nepo­sredno ogrozha, kar ogrozha njegova zasidrana preprichanja, kar mu je neznano. Sodi, nato zanika vse, kar ga ogrozha na njegovem rigidnem prestolu linearnosti.

Najbolje pa bi bilo, che bi se bili sposobni dvigniti v svoji tochki zavedanja na novo, drugachno, vishjo raven dojemanja, ter s tem dopustiti, da modrost duha sama dospe do nas z naravnim procesom logichnosti dojemanja.

Najbolj pa pomagal bi nam globok uvid. Tak, ki pomagal bi nam samodejno prepoznati mehanizme dviga zavedanja. Z drugimi besedami, kako do notranjega razumevanja, do uteleshenja spoznanja povedanih globokih besed in sprejetja tega kot neizpodbitne resnice. A kdo ve, kaj se lahko izcimi iz vsega tega? Odvisno je vedno le od nas samih in nashe osebne mochi.«

Vedlin je predahnil za nekaj trenutkov, ravno toliko, da je sapo na novo zajel, nato je pridal: »Povprechen chlovek danes, zhivech lepo zasidran v tochki zavedanja razuma, no, nekje okoli razuma natanchneje, je zhe po nazivu te tochke izgubil svoj stik z vedenjem, saj gre v tem primeru, lokacijsko gledano, za drugo pozicijo, za tochko zavedanja.

Ker niti ve ne, da se je mogoche s samodisciplino in lastnim namenom premikati v razlichnih tochkah zavedanja, je tako prepushchen na milost in nemilost dojemanju vesolja, ki ga obdaja le skozi ta zelo omejeni pogled enega samega zornega kota, namrech njegovega. Tak chlovek deluje in sprejema le to, kar mu povedo z besedami. To predela z mislimi, tvorbami razuma, to si razlaga po svojih navadah in vzorcih in to naposled sprejme kot dejstvo, ki ga pozna.

To sprejme kot resnico, cheprav ta to ni. Ve intuitivno sicer she nekje globoko v sebi, a ta obchutek tlachi dol stran od sebe. Tako je lahka tarcha vseh vrst vplivov in manipulacije in tak prezhivi plitko zhivljenje ponavadi v zmoti.

Za razliko od chloveka izrodka duha pa obstaja tudi tak chlovek, ki she ve, ki se lahko nauchi vedeti she globlje in jasneje. Zaupa svojemu obchutku neposredne zaznave, vedenju, in mu sledi. Takega chloveka moti lazh razuma, ji ne verjame slepo in ne naseda njeni praznini kar zlahka. Che razvije she bolj svoj prirojeni obchutek vedenja, lahko s chasom / CHAS > CHA-S / ve in pozna z gotovostjo prava dejstva in lahko lochi pleve lazhi od semena resnice, resnice, ki podkrepljena je z energetskim dejstvom kot delovanjem vesolja.

Mara vechkrat izginila je iz oblichja tega sveta, brez sledu za chas vech lun. Pred mnogimi leti shteli smo mlada sonca na vse prste obeh rok, ko se je iznenada znova prikazala pred nas kot bleda senca iz drugega chasa in prostora. Pojasnila nam je iz vpogleda drugega chasa,« pove modri Vidlin, kot bi razkrival nepojasnjeno skrivnost, ter doda: »da blizha se nam neizbezhno nova doba. Nov cikel, del sonchnega obrata, kot nam modrost tihega znanja pridiga zhe dolge dni.

Da nastaja mladi chlovek brez obchutka za ves-ol-je, ki vidi le sebe in svojo zunanjo podobo jaza. Krut, nasilen, sebichen in krvolochen / KRVOLOCHEN > KRVI-LACHEN /. Prishla nam je pomagat, svetlit pot v oni svet, v onostranstvo /ONOSTRANSTVO > ONO-STRAN-STVO/, saj chas nashe generacije na Zemlji se izteka. Ostanete tu nashi uchenci za nami, prepushcheni sami sebi v iskanju modrosti, ki vam jo predajamo z vsem srcem od vashih malih nog naprej.

V tem udaru nove dobe gre chas vedno naprej, vedno je nov in vedno se spreminja, uchi nas izkushnja zhivljenja. Obdobja chloveka se ponavljajo in so ciklichna, lahko bi dejali. Zlata doba razcveta ljudi duhovnega vidika zhe davno je mimo. Mi smo le skromen ostanek tistega chasa. Chasa, ki ga vech ni. Vi, mladi veshchi, ste nashe nasledstvo in up chloveshtva nasploh. Nasha naloga in nasha dolzhnost, nas vedcev, je, da znanje in modrost tisochletnega znanja chloveka pred nami prenashamo na vas izbrane naprej. Uchimo vas boljshega zhivljenja za lazhje razumevanje obstoja chloveka in njegovega zhivljenja v sozhitju z duhom vesolja ter pleshoche narave okoli njega.

Tako, kot smo mi danes le ostanek davnega prachloveka, magichnega bitja, pishchalkarja, tako postajate vi ostanek, del nas, in istochasno zakoniti nasledniki chloveka. Izvorna modrost se izgublja, nov trend chasa je zhe videti. Chlovek kot vedec je zhe davno pred nasho generacijo zaznal odhod charobnosti iz njegovega zhivljenja.«

Modri mozh je znova postal v besedotvorju za trenutek in le strmel v trdo noch okoli njih. Iznenada je znova privrela beseda iz njega: »A dovolite ji, da vam kar sama pove srzh skrivnosti, ki jo nosimo v sebi, mi vedi ljudje.«

Iz popolne teme, ki med tem jih je zhe povsem objela v svoje mogochne kremplje skrivnostnosti in izpolnila z magichnostjo svoje mochi, zaslishali so pridushen glas modre veshche Mare, ki jim je govoril iz neznanih jim daljav:

»Mi smo le nemi opazovalci chasa in sveta, ki nas obdaja. Le nepristran­ski opazovalci, neme priche. Opravimo, kar nasha je naloga in dolzhnost. V zunanji svet /SVET > TE-VES/ se ne vtikamo vech kot toliko. Ko nasha naloga mine, ostanemo pasivni in samo smo, bivamo. Nismo dejavni soustvarjalci tega sveta. Drzhimo se stran, locheni od vsega tvarnega. Iz njega vzamemo le toliko, kot potrebujemo za svoj obstoj. Ne lastimo si zase, ne kopichimo si svoje blaginje, ne povechujemo svojega blagostaja.«

Zazdelo se je, kot da rahel vetrich odnesel je njen glas nekam stran, a she preden je povsem izginil, znova je odzvanjal, tokrat jasneje med njimi:

»Mi smo ostanek starodavne rodovne kulture vedcev, vidcev, charovnikov in chamanov / CHAMAN > CHA-MA-AN /.

Mi smo vidci oziroma ena od vej vidcev, nosilcev modrosti, ki svoje notranje znanje osredotochamo v dobrobit vseh obichajnih ljudi. Uchimo jih vedenja in jih zasipamo z modrostjo, predvsem kako dvigovati zavest v tochko zavedanja, blizhje duhu. Za dviganje v vishje oblike zavedanja do druge pozornosti tega sveta.

Mi, nasha veja modrosti, ostajamo chisti, predani, kot nas uchi stara vera. Stremimo k nepojavnemu chistemu duhu, pravi svobodi, v dobrobit nas in nashih ljudi. Nas malo je she takih, ki zvesti smo naravi svobodne, brezosebne poti. Drugod okoli nas v shirshem podrochju Solvenov delujejo lochene veje ostalih stalishch modrosti, znanja mochi.

Nekateri od njih se v svojem delovanju osredotochajo na pripravo hrane in pijache, drugi na zdravljenje ljudi. Spet drugi in tretji na vedezhevanje, napoved prihodnjih dni posameznih ljudi in usode narodov. V dnevni praksi teh ostalih stalishch, vidikov znanja, uporabljajo pri svojem delu skrivnostne tehnike, charobne napoje, uroke, posebne besede z mochjo, vse v prid manipulacije tochke zavedanja, za njen dvig in nadzor.

Ob tem svojem delovanju uporabljajo chashchenje duha v poosebljenih podobah. Klichejo ga z imeni tega sveta. Pripisujejo mu chloveshke lastnosti, povsem neprimerne za duha. Slavijo njegove devishke podobe, malikujejo ga kot boga. Sebe imajo za svechenike, charovnike in mojstre nadvlade ljudi.«

Marin glas je zatrepetal v vetru za kak trenutek, nato je ponovno prihajal razlochen /RAZLOCHEN > RAZ-LOCHEN/ iz nedolochljivih daljav:

»Prachlovek obvladoval je tezhnost. Materializacija, namera duha, mu je shla odlichno od rok. Vizualizacija in manifestacija energije v materijo postala sta mu schasoma prava obrt. Izvajal in udejanjal jih je tako dobro, da pozabil je na smisel duha in osebno svobodo kot edino sredstva prehajanja do vechnega sveta.

She danes nekatere veje modrosti osredotochajo svojo moch na materializacijo tvari iz chistega namena, na vizualizacijo in manifestacijo chiste energije do stopnje vidne oblike materije. Osredotochajo se na manipulacijo sil vesolja in zemlje, na vodenje in nadzor nepojavnih bitij tega sveta. Predvsem pa dandanes postaja veliko vidcev izkrivljenih zaradi svoje mochi, hrepenech po mochi in obvladovanju, nadvladi navadnih ljudi.

In vendar za nas, chiste vidce duha, on predstavlja le to, kar je v resnici uvida, ko ga zremo in dojemarno s celoto nashega polja, z notranjim ochesom ga namrech vidimo kot chisto energijo, kot neosebno stvarstvo, prezhemajoche nas, Mater Zemljo in drugo vsemirje. Sledimo poti osvoboditve osebnosti in stremimo k osebni, celoviti in popolni svobodi.

A vidci vsi skupaj sestavni smo del sedanje chloveshke druzhbe. Predstavljamo njih vodstva oporo, saj smo nevidni del vodstva druzhbe navadnih ljudi.«

Glas modre veshche je splahnel v brezmejni nochi, kot da ga nikoli niti ni bilo v njej. Vedlin je podaljsheval trenutek molka, kot da chaka na ustrezno znamenje duha, da strni nje misel in da besedotvorje vechera dokoncha:

»V svojem bistvu je chlovek energetsko bitje, bitje zavedanja, prezhet ves z nenehno vibrirajocho energijo, zavedajocho samo se sebe. Telesno je zhe po­ vsem razvit. Zato edini nachin evolucije chloveka lahko potuje le she prek dviga zavedanja.«

Zavladala je tema in njen molk vsenaokoli njih. Preden se je od vajen­cev modrosti poslovil, Vedlin jim je she povedal, da Mara / MARA > MA-RA / nosila je svoje ime v vsem svojem pomenu besedotvorja vse svoje zhivlje­nje. Modrost, duh, ki tekel je skoznjo, odrazhal se je v vsaki njeni zelo izbrani besedi, navidezno she tako bezhno omenjeni, ki pa vedno je stala tochno na izbranem, dolochenem mestu kot spomenik.

 

 

Pod ozvezdjem Vodnarja, danashnji chas, Prosinec, Tihi dol

 

Megleno jutro. Pogleda ven skozi okroglo kopalnishko okno. Sivina visi na vsem, kar zajema pogled in se odbija v notranjost hishe. Vso noch je dobro dezhevalo, s snegom na vmes in dezh je drobil she slabo uro nazaj. Obzorja ni. Lochnica med nebom in zemljo ter prechudovit pogled na dolino in grichevje preko nje ob sonchnih dneh ostaja le spomin, zarisan v ozadju glave. Teden dni mineva od zadnjega sonchnega zharka. Dezh in sneg postala stalna sta obiskovalca. Zemlja je namochena in prepojena z vodo. Nekaj zaplat tanke odeje juzhnega snega she vegetira na obronkih severnih planot, zastrtih z go­zdom.

Ideja se rodi v stanju dnevne vadbe notranje tishine. Odlochitev pade v trenutku in ve, danes, zdaj je pravi dan za dolgo odlashani sprehod. Pot se za­rishe v predstavo sama od sebe brez slehernega dvoma. Obhoditi krog od doma do doma skozi bukove gozdove prepletenih dolin in strmin. Odlashati ne sme predolgo, saj sonca she ne bo kaj kmalu na spregled. Dolgo prichakovani romarski pohod z nezhnejsho polovico, Metko, je padel v vodo zhe pred dnevi, saj zhena je she vedno vsa v rdechem in v bolechinah, boga reva.

Zhe vech kot dve zimi minilo je od njegovega zadnjega obiska tega dela sveta. Z izjemo malega kosa poti, ki ga prehodil je spotoma jeseni na romanju od doma do Otochca in naprej do Pleterske kartuzije pod pogorjem Gorjanci. Prej ta kos sveta obiskoval je vsaj enkrat tedensko, in to brez izjem.

Opravi jutranje vaje, pripravi skledo ovsenih kosmichev z rozinami, banano, koshchki jabolka in proseno kasho, ter se opravi v pohodna oblachila. Zauzhije zajtrk, spentlja vezalke v dva gosta shopa in zarezhe v neprehodno meglo.

Deloma polozhna pot se spushcha polozhno od domache hishe proti gozdu in v smeri vodnega izvira. Korak je negotov, teren drsech in spolzek, pohodni chevelj znoshen, da se ne zarezhe dovolj globoko v razmocheno podlago iz listja in sledov ostankov snega. Pozornost koraka ni odvech.

Kmalu se pot spoji s stezo in previsi v ozko kacho, speljano po nekaj sto­pnicah, do izvira. Mishica na nogi trne od zaspanosti, koleno se upira strmini in hladna noga se le pochasi ogreva. Od vej dreves odkapajo debele kaplje ostankov topechega se jutranjega metezha snega in odzvanjajo v plashchu gozda vsaka svojo pesem. Vsaka ne zadene urnih mu korakov, a tista, ki mu, pronicne globoko mokroto na mehko kozho v trenutku svoje tezhe, da kar zashchemi.

Vodnjak je blizu, zaslishi glasno zhuborenje izvira in odliva vode v grabnu, zarezanem v strmo brezhino, padajochem vratolomno v dolino. Gozdni orkester dopolni zhuborenje izvira v pravo, mojstrsko simfonijo in odzvanja harmonijo narave. She luchaj do vode in, oj! pot mu preseka velik, chrno-rumeni mocherad /MOCHERAD > MOCHE-RAD/. Misel vstopi v tiho glavo. Beseda se razlaga sama sebi. Korak se mu iznenada zakrchi in zaustavi, mocherad nemirno trzne v presenechenju in otrpne, navidezno skrit med listje. Pogleda se ujameta nepremichno in zreta drug proti drugemu zgolj za trenutek.

»Ne boj se me, te preskochim neopazno in takoj spet nadaljujem svojo pot,« mu pravi Janko na glas.

Odgovora ni chakal, temvech urno shvigne mimo in postane pri izviru. Voda brizga sunkovito iz odprte zhile. »Redko se pripeti, prijatelj, da si tako zhivahen,« mu reche naglas Janko ter prida: »She pred nedavnim chistil sem te zimskega mulja in peska, a si vodo komaj opazno rosil chez stoletni apnenec pri izlivu,« gleda ga in opazuje ter nadaljuje pogovor z njim: »Susha te je oslabila in naredila svoje, mocha popravlja, kar le more.«

Voda je kalna in razburkana, pozhirek bo moral pochakati she nekaj dni. Prechka zelo premishljeno speljan odtochni kanal, tlakovan s stoletnimi kamni, in zastavi po komaj she prepoznavni vzhodni ozki stezi proti juzhni strani gricha. Vedno znova se chudi sam sebi, ko obhaja mrachne, skrivnostne /SKRIVNOST > S-KRIV-NOS-T(A)/ terase, starodavne naselbine tega hribca, po katerem pohajkuje.

Pot dosezhe jaso na juzhni strani hriba. Preseka skrajni kot zachetka drobne doline, v strmem brezpotju se spusti vanjo do dna, po drchnem listju. Pozor- nost /POZORNOST > POZOR-NOS-T(A)/ je vsa na koraku trenutka. Strahu in nezaupanja vase ni. Rep dolinice, dodobra prepojen z vodo, se kmalu zozhi v klin in strne v drugi  hrib.

Korak chmoka in Janko preskakuje tolmune drobnih potochkov in gozdne mlake. Na zachetku vzpetine opazi na novo vrezano gozdno pot. Starodavna, ozka steza je izgubljena za vekomaj, si misli. She ne dolgo let nazaj krasila je sam vstop v dolinico in omogochala prehod na sosednji grich, lezhech na vzhodni strani pogorja. Danes ostala je le grda, neozdravljiva rana modernega sveta in dokaz zanichljivega odnosa sodobnega chloveka do vsega, kar ga obdaja.

Zavije strmo navkreber / NAVKREBER > NA-V-K-REBER / in poda se odlochno v strmi vzpon, plezajoch chez vsepovsod lezhecha padla debla in veje dreves. Drchi in polzi, lovi ravotezhje in na vse muke se trudi premagovati nemilo strmino. Dosezhe gozdno pot in se za trenutek na njej ustavi. Telo je segreto in jakna je odvech. Ovije si jo okoli pasu, globoko vdihne in nadaljuje po poti, ki rezhe grich poprek in pochez.

 

Telo je spochito, korak je mochan, noge se premikajo kar same od sebe, vdih je globok in umirjen. Speshi proti vrhu gricha z mogochnimi koraki ter zhe v nekaj minutah dosezhe malo cerkvico, od nekdaj lezhecho na robu Brezovice. Nedavno obnovljena streha ter fasadni omet pricha o delu pridnih rok in samozalozhbi nekaj she tam zhivechih vashchanov. Milo stoji ob njej mogochna lipa, predira odlochno skozi kroshnje ostalih dreves in se bohoti v vsej svoji krasoti nad njimi.

Vzame si trenutek, umirja srce in vpija poglede lepote pred seboj. Znova zapusti gozdno pot in se poda na brezpotje grebena novega grichka. Previdno drchi med drevesi na strmem delu, preskakuje odpadle veje dreves in shviga med mladimi poganjki novih dreves, ki obchasno vrnejo udarec kot shiba, jedek, kolikor je le mogoche. Meglena zavesa polni gozd in plete, chara / CHARA > CHA-RA / charobnost divjine v njem. Nov izvir ob poti se radostno razdaja z obiljem vode in glasno spaja svojo moch s potokom ob njem. Kmalu dosezhe sosednjo dolino, kjer se megla iznenada, chudesno raztopi.

Ve, da mora v kratkem prechkati shiroki potok, ki pobira vse vode dolge in mrachne doline. Zaveda se, da je na mestu, na katerem se gozdna pot spoji s potokom v dobri veri, a potok je tu zato preshirok. Potok je ob suhih dneh tako shirok, da chevelj rad obtichi prav nehote v njem.

Glasno zhuborenje zhe odzvanja in se odbija od ozkih sten doline. Uzre ga takoj ter opazuje, kako drveche in milosrdno se spushcha v dolino. »Shirok si, prijatelj, in moker do dna,« ga ogovori naglas ter doda: »A premagam tvoj srd, kot sem ga zhe neshtetokrat doslej pred chasom tem.«

Z ochmi se sprehodi po potoku navzgor in navzdol. Opazi nekaj nasutij mulja in peska nizhe doli ob potoku, ki ozhijo prehod preko njega. A strmina hriba na drugi strani vode ne dopushcha prehoda prav tam. Potok se zajeda silovito v sam temelj skalovja. Nenadoma uzre izstopajochi kamen ali dva nedalech naprej v smeri proti toku. Preskochi na ravnici kraj potoka nastalo malo laguno in se splazi mimo robidnic in nizkega grmichevja do brega. Umiri dih.

»Che sta kamna v vodi stabilna in ne spolzka, skok in skok, in sem zhe chez,« si reche in preden zares besedo koncha, se zhe odrine od tal visoko v zrak. Odbije se z desno nogo od prvega kamna, z levo od drugega ter varno pristane v enem kosu in s suhimi chevlji na drugi strani dolinice in potoka v njej. Nazaj se ne ozira. Kar je, je, v preteklosti ne zhivi.

Z nasmehom na ustih in sladkim obchutkom zmage v srcu se urno splazi do blizhnje gozdne poti, kjer nadaljuje vlazhni pohod proti najvishjemu vrhu po- gorja, planoti, imenovani Puklek / PUKLEK > POKLEK /.

Gozdna pot se znova obrne k rebri. Telo je lahko in okretno suka svoje ude v visokem ritmu utripajochega srca. Pogled je blag, duh mogochen, ko na desno roko le z delom ochesa opazuje v daljavi komaj she vidne obrise antichne keltske steze, vijugajoche se ponosno po grebenskem hrbtishchu vzporednega vzpona.

Spomin privre na dan, dneva, ko imel je mochi spoznati na svoji kozhi ostanke te charobne, skrivnostne in tihe steze, mirno skrite in samevajoche, zarisane v skalovnem robu grebena sosednjega gricha. Ko preko nje je odkrival vse nepopisljive charobnosti te poti in daljnega chasa, kateremu steza pripada.

Dosezhe vrh dotichnega dela gricha in prepusti se sproshcheno po poti v spust v novo, mrachno dolino, nemo lezhecho sredi sklopa tihih dolin in grichev. Nikjer nobenega, ni zhive dushe, vsaj chloveshke ne. Mir, ki ne izvira iz tishine okolja, ga polni. Mir, ki prihaja in chuti ga od znotraj ob tem.

Potoki zhubore na vseh straneh, desno, zadaj in pred njim. Vsi se meshajo med seboj nedalech stran ter izlivajo tja, v dolini, v premagan potok, ki zaostaja mochno zhe za njim. Sledovi divjadi v igri ali iskanju hrane tekajo kot v pravljici po tleh sem ter tja.

Znova zapazi sledi lisice. »Svezhe so, morda pol ure stran,« si reche Janko v pol shepetu. Vzame si trenutek miru zase in prisluhne pozorno divjini. V daljavi preslishi skakanje dveh, treh splashenih koshut, a vidi jih ne. O lisici pa ne duha in ne sluha.

Preskochi manjshi potok in zarezhe v novo strmino na najvishji vzpon dneva.

Megla iznenada pojenja in se razpusti med vejevjem dreves. Snega je le she za vzorec, a mocha ne odjenja. Chevelj je zhe domala moker od zunaj v drugi uri hoje, a goreteks she zadrzhuje vlago, da se stopalo z nogavico ne zmochi.

S tesnobo pri srcu opazuje gozdno pot ob svoji nogi, vrezano na silo in brez pravega znanja v peshcheno podlago gricha. Povsem razdrta je od hudournishke vode. Presekana je zhila malega izvira, ki prodira ven z desne, usipajoche se stene ob poti. Na mestih izdrtja vode so globoke za vech kot pol chloveka visoke rasti. Drugod razjeda jo po shirini. Drobni pesek se vsipa z vseh strani na pot in iz nje v dol ob njenem robu. Ostanki nepobranih vej pri sechnji debele hlodovine, zaraslost s trnjem, pivske plochevinke so le sledi sodobnega chloveka, ki stavijo mu tu spomenik.

Misel se mu razvije: »Malomarnost danashnjega chloveka je ochitna, pehanje po hitrem zasluzhku, enostavne sechnje stoletnih dreves prav tako. Od kar zhe pomni, so tod in v blizhnji okolici zarezali premnogo gozdnih poti zgolj v zadnjih nekaj letih. Lahko bi rekel, vechinoma povsem brez obchutka in smisla za ostalo naravo, ki sicer she vedno prevladuje v teh delih sveta.«

Zaustavi se za trenutek in ponovi globok vdih. Umiri duha na novo. Ozre se naokoli, znova sledi lisice. Techejo po poti pred njim in jim sledi. Sled kopni postopoma in nedalech stran povsem izgine.

Blizha se vrhu platoja in gozd se razredchi. Od drevesja she vedno kaplja in odzvanja vsenaokrog. Nad seboj zagleda nebo, sivo, mrachno in pusto. Pot se poravna, polozhi in izteche na odprti del jase. Povsem je bela in zasnezhena. Ustavi se na prehodu iz gozda v travnik in se chudi naravi: za njim gozd, skoraj kopen, pred njim bela planjava, povsem prekrita s snegom.

»Kot fantazma,« si reche in zagazi v debel, moker sneg. Zhe po nekaj ko­rakih iznenada opazi, da zven talechega se gozda izginja. Namesto tega prevzame ga popolna tishina planjave. Ni vetra, ni zvoka, ne gozda, ne potoka, ne ljudi. Charobnost trenutka vdihuje z vsemi pljuchi, moch narave se mu vsrkava v telo.

Prechka raven in po kratkem vzponu, ki vodi po robu polja, dosezhe goli vrh. Megla je dalech pod njim, pogled se razprostre na vse strani neba. Na levo se prikazhe gornji del odlochno stojeche cerkve svetega Krizha na Trebelnem in she bolj levo od nje velika kapela svete Rozalije na drugi strani vasi. Razume, zakaj se imenuje ta planota Puklek, saj je vech kot ochitno, da ko je romar pripeshachil nekoch do sem iz nasprotne strani, je bilo to stojishche, kjer se je razgledal in orientiral smer za naprej. Ob tem je v znak sposhtovanja in ponizhnosti v svoji skromnosti pokleknil pred velichino neba nad njim.

V skrajni daljavi, preko cerkve, se svetlika Trdinov vrh, od koder vlada odlochno v svoji skrivnostni podobi na pogorju Gorjanci. Le stoji na mestu in opazuje. Prestopi se in opazi malo chistino, spraskano do trave prav pod njim. Srnjak je oznachil svoj teren prav tu. Pogled obrne v sivo nebo, prelito z vsemi mogochimi kemikalijami, zlepljeno v sivo, mrtvo gmoto, mejecho zhe na znanstveno fantastiko iz najchudnejshih filmov.

»In kje so oblaki, taki, kot jih poznam iz otroshtva?« se vprasha Janko. Z zachudenjem v glavi obrne se proti zahodu. Od zadaj se mu na razgreto telo tiho prikrade rahel pish mrzlega vzhodnika, ki zarezhe ostro v globino telesa. V daljavi se odpre pogled na prostrano dolino, potopljeno v morje megle, le vrhovi neshtetih grichev gledajo iz nje in pleskajo nepozabno slikanico matere narave. Gologlavi vrhovi grichev, posejani z malimi cerkvicami, strme v dvignjeno strme v nebo. 

Zajadra v spust proti mali kapelici ob cesti, zavije na gozdno pot in obide vasico, lezhecho nad njim, po njej. She krajshi vzpon na sosednji grichek, pa she eden in she en.

»Ha, ha, ha,« se zasmeji sam pri sebi: »Se ve, nich novega. Dovozna pot k veljakovi hishki je dvakrat toliko posuta s peskom kot ostale lokalne ceste,« doda na glas.

Prehodi vrh malega grichka, nekaj sto metrov, kar po asfaltni cesti, in zaide znova v gozdno divjino na drugi strani hriba. Strmina ne pozna meja. Drchi, da kar smucha na nogah v globel. V trenutku je na samem robu megle in se ustavi. Pogled na starodavni grich z juzhne strani mu ne da miru.

Megla ga obliva z vseh strani, le sam vrh shtrli iz nje. Morje sivine levo, desno in okoli njega. Nato desno in levo she vrhova sosednjih dveh grichev. Jasna slika starodavne naselbine se mu pripodi pred ochi. Kako samoumevno je za takratni chas, da so se naseljevali na grichih, kot je ta. Od pamtiveka dalje / PAMTIVEK > PAM(T)-Tl-VE-K; > DALJE > DAL-JE /, lahko bi rekel, vse do danes. Naravna lega brani, shchiti in onemogocha hitri vdor v naselbino s prav vseh strani. Tezhko dostopna pozicija izredno je strateshkega pomena za naravno varovanje bivalishcha.

Neskonchne podobe tisochletja miru, blaginje in sozhitja ljudi, zhivechih tu, kar odzvanjajo v njegovi glavi. Mraz severnega dela gricha, kjer stoji, mu ne da miru. Pozhene ga naprej, proti domu, chez drn in strn. Kmalu dosezhe blage ostanke ozke, stare steze, komaj she opazne v grmichevju in prerasle z rusho. A jo pozna dodobra. Zhal se tako, kot zhe mnogokrat prej, tudi ta iznenada koncha, kruto presekana z novo vrezano gozdno potjo sodobnikov. Nich ne de, che tako mora biti, pach naj bo.

Obide mali grich po juzhni strani poti, se spusti do sedla in zaviha v zadnji vzpon na starodavni grich. Strmo se vzpenja komaj opazna steza mimo ostankov juzhnih teras naselbine, mimo vodne luknje, vidno vklesane sredi geomantichne tochke, vse do danashnjih vinogradov na gornji strani juzhne lege, pripetih na vrhu in posejanih s starimi zidanicami.

Megla se dviguje in lovi pohodnika v svoj objem. Zavihti pete in zapeshachi zadnje metre do vrha pobochja samostojnega gricha. Oko oplazi gornjo planoto antichne naselbine in vrh vrhov z najvechjo, osrednjo geomantichno tochko na tem grichu. Kot nalashch za mesto svetishcha nashih prednikov, meni pri sebi. Mrachne sence dreves, ostanki kamenja, shtrlechega izpod debele rushe, in obrisi preteklega zhivljenja burijo duhove domishljije izgubljene civilizacije v njegovi glavi. Burijo duhove, vedno znova in znova, prav brez vsake milosti, ko postopa po obronkih nevidnih obrisov gradishcha. Spusti se v dolino, da koncha svoj pohod pred novim dezhjem.

Chevlji so povsem premocheni, nogavice prepojene z vodo, a le slutil je lahko, da sushili se bodo naslednja polna dva dneva. Lakota se mu nasmiha iz globin telesa, ko vstopi v varno zavetja doma.

»Chaj z medom précej, chez pol ure pa rizhota s pishchancem bo pogreta.« Besede planejo na dan mu vpricho Metke kar na naglas: »Ali je lahko she kaj boljshega obeta v tem delu leta?« In hudomushen nasmeh mu preplavi lice, ko objame svojo drago v pozdrav.

Ko stopil je v hisho, Metka je ravno nadvladovala posodje v kuhinji. Sukala in smukala se je okoli shtedilnika, da se je za njo kar iskrilo. Z mojstrskimi kretnjami je pripravljala zelenjavo, rezala, sekljala in jo metala v lonec. Bazilika, poper in chesen so leteli iz njenih rok preko zelenjave, parjene v loncu. Ravno je pripravljala sochno zelenjavno juho, da dishalo je nemogoche slastno po vsej hishi.

»Prigrizni malo, da ne shirash, za vecherjo bo pa juhca, da se ogrejeva oba,« je she prishlo iz nje med vsem tem vrvezhem, ki dogajal se je v kuhinji okoli nje.

Dezh / DEZH > ZHED / se vrne she pred vecherom in shkreblja nemoteno naprej naslednje tri dni v kosu. Metka in Janko, sedech udobno v dnevni sobi pred pechjo, srebata sladko juhico za lahko noch.

 

(poglavje iz knjige Poslednji gorjan)