Revija SRP 149/150

Peter Amalietti 

 

UMIRANJE ALI UMIRITEV

 

Gospoda Arnolda Grachta, slovitega ihtiologa in nosilca stolice za morsko biologijo na univerzi v Cambridgeu, je zaslepila mochna bela svetloba, da bi prav gotovo zamizhal, che bi to svetlobo uzrl z ochmi. Tako je pa zhe mizhal, svetloba, ki je zachela kot potochek curljati z enega mesta, pa se je iz trenutka v trenutek shirila, dokler se temachni predor z oddaljeno luchjo dalech proch ni naposled spremenil v svetlobni stozhec, ki je zalil ves prostor – a spet ponavljamo, da se je to dogajalo zgolj v dushevnosti maloprej omenjenega uglednega ihtiologa, ki ni vech vedel, kako mu je ime, kot tudi nichesar iz svoje dolge osebne zgodovine, ki se je zdaj spreminjala v prazgodovino. Bela svetloba ga je oblila kot Pitijo strupene pare tise. Tedaj se je zavedel, da se je obenem z luchjo v temachnem predoru zasvetil tudi zharek, ki se je shiril skupaj s svetlobo, in da mu v dushi prepeva angelski zbor.

V nekem trenutku – medtem je minilo lahko pol sekunde ali pa milijon svetlobnih let – to je bil namrech trenutek vechnosti, se je zvok vztrajno stopnjeval, angelskemu petju se je z velichastno pastoralo pridruzhil tudi simfonichni orkester – in svetloba je zalila vsak koshchek njegovega bitja. Tudi sam se je pridruzhil mogochnemu zboru v hvalospevu soncu. A vse to se je dogajalo zgolj v duhu g. Arnolda, ko se je she z zadnjimi mochmi sicer oklepal iztroshenega telesa, ki se mu je upiralo zhe dlje chasa, vendar ga je zaradi svojega znanstvenega dela vedno znova ignoriral, kot je to vselej svechano izjavljal vsakomur, ki mu je bil pripravljen prisluhniti, in takih poslushalcev mu sploh ni nikoli primanjkovalo. Profesor Arnold je namrech odkril skoraj ducat dotlej neznanih tropskih ribic in jih tudi poimenoval. She bolj je zaslovel, ko je njegova mladinska povest Moj morski psichek z gromozanskim uspehom izshla v vech deset jezikih. Kot pri vechini tedanjih znanstvenikov je imel na dnu svoje znanstvene malhe majhno luknjico, razparan shiv na prvi pogled, ki pa je bil v resnici chrna luknja, skozi katero je v profesorjevo znanstveno podstat vdiral bog – bil je zgledno krshchansko vzgojen ohranjevalec in zagovornik obstojechega in tudi nikoli ni prenehal obiskovati nedeljskih pridig, cheprav je zasebno zavrachal vechino biblijskih razodetij kot skrunitev chistega, abstraktnega boga, edinega, ki si ga je njegova znanstveno-kritichna zavest sploh mogla predstavljati. Zanikal je tudi mozhnost obstoja pekla ali nebes, pozemsko zhivljenje pa si je v duhu predstavljal kot nekakshen vesoljni akvarij, v katerem velike ribe zhro male ribe, prezhivele male ribe pa zrasejo v velike ribe.

Te preobrazbe v posmrtnem zhivljenju ga niso nikoli skrbele, ni se jih namrech niti zavedal, kot tudi televizor ne more vedeti, da je izkljuchen.

A ta bela svetloba ni imela prav nichesar skupnega z akvarijem, kot je tudi ta glasba imela le malo skupnega z zhivalskim oglashanjem. Zato pa se je profesorju Arnoldu, oziroma, bolje recheno, njegovi dushi zazdelo, da je potopljen v globinah etra, kot bi vihar razchesnil jadrnico in jo pognal na peshcheno morsko dno, tam pa se je spremenila v veliko kolonijo morskih polzhev in rakovic, ki so si v pesku pod razbitinami ladijskega trupa izkopale izvrstne apartmaje z razgledom na morje.

V svojih dushevnih predsmrtnih blodnjah, ki so nastopile po nezdravljenem prehladu, ki se je nato razvil v pljuchnico, je bil profesor Arnold sam, a v tuzemski resnichnosti ni bil vse popoldne sam niti en sam hipec. Saj je tudi lezhal v ustanovi, na kateri so imeli z umiranjem svojih bolnikov velike izkushnje, namrech na gerontoloshki kliniki, kjer so znali Zemljana pospremiti na oni svet.

Vechina se jih rodi v bolnishnici in tam tudi umre. Zdravstvene ustanove so torej kot nekakshna letalishcha, kamor dushe najprej, torej na zachetku zhivljenja, pristanejo, ob koncu zhivljenja pa od tam odletijo. Destinacija individualnih aranzhmajev in vse drugo je skrojeno po meri posameznika. Profesor Arnold se je sicer jasno zavedal notranjega dushevnega filma, ni pa razumel smisla dogajanja v njem. Na neki nachin se je pochutil, kot che bi gledal starogrshko dramo v izvirniku, podnapisi pa bi bili v korejshchini. Skratka, med tem svojim opazovanjem notranjega dogajanja se ni vech zavedal niti svojega telesa niti svoje osebnosti, kaj shele, da bi vedel, da pravkar umira. To je sicer dobro vedel celih deset dni prej, ko je priseben lezhal v tej postelji ob oknu, ki je gledalo na bohotno majsko razcveteli bolnishki vrt. Niti pomislil ni, da je vse najboljshe zhivljenje prezhivel, da bi dochakal ta trenutek – to umiranje – ki se je razvleklo v vechnost. Zvok in svetloba sta ga pogoltnila, kot velika iguana z jezikom ulovi drobno mushico. Ko je izgubil zavest, se je vse dogajalo le she v njem. Njegovo telo je sicer povsem mirno lezhalo, njegov zdravnik dr. Goldfinger pa je tedaj sestram Jenny in Fridi razburjeno rekel: »Izgubljamo ga!« Stroj, ki je doslej predvajal bolnikov utrip, je zdaj samo she brenchal in bolnik je dosegel tochko klinichne smrti. Dr. Goldfinger je she malo pochakal, mudilo se mu je namrech na zmenek, ki ga je imel z novo sestro Klaro, nato pa ga je razglasil za mrtvega in podpisal njegov mrtvashki list. Za razteleshenje ni bilo nobene potrebe, pokojnik je shtel devetinsedemdeset let in njegova smrt je bila z zdravnishkega vidika nekaj povsem obichajnega in naravnega.

Zadnji teden svojega zhivljenja je profesor Arnold prezhivel v bolnishnici Sv. Antona v nekakshnem deliriju, le v chasu obedov si je vselej malce opomogel, pa ne zaradi hrane, ki je res ni kaj dosti zauzhil, temvech zaradi razburjenja, ki zavlada v bolnishki sobi ob chasu obeda. Tedaj se je sam pri sebi tudi sprijaznil s tem, da se mu zhivljenje izteka, enako kot se je v mladosti – ko je zaradi zavrnitve nekega dekleta enkrat samkrat premishljeval o samomoru – zhe enkrat sprijaznil z dejstvom, da zhivi in da bo zhivel, dokler mu je pach usojeno. Na sploshno pa se z vprashanjem lastne umrljivosti ni vech ukvarjal, bolj ga je zanimala smrtnost ribjih jat, ki jih je vse zhivljenje – dokler mu je starost to dopushchala – neutrudno preucheval. Delno tudi na rachun zasebnega zhivljenja, ki ga je omejil na najbolj temeljne medchloveshke druzhabne prilozhnosti, katerim se zaradi svojega akademskega polozhaja res ni mogel izogniti. Sredishche njegovega sveta so bili morski vretencharji. Vse to pa je zdaj izginilo skupaj s profesorjem Arnoldom, ki je na Zemlji odlozhil svoj plashch – namrech telo, njegov duh pa je z roko v roki z dusho neuporabno vozilo zamenjal za etrsko svetlobo, v kateri je poniknil. Ko ga je slepecha svetloba vzela k sebi, ga je chez nekaj svetlobnih trenutkov, ki se lahko merijo z vechnostjo, znova izlochila iz sebe. Tedaj je profesor Arnold uvidel, da blestecha svetloba okrog njega izgineva in je zaznal chrno pikico, v naslednjem trenutku pa se je ta pikica napihnila v predor, ki je vodil v daljavo. V tishini neobstoja se je oglasil ptichji krik, ki je preshel v umirjeno zhvrgolenje. In temu odzvanjajochemu zhvrgolenju so se skoraj neopazno pridruzhili glasovi angelskega zbora. Profesorju Arnoldu se je zazdelo, da je vse to vsaj enkrat zhe dozhivel, da to pesem pozna in da tudi ve vse, kar se bo she zgodilo, cheprav ni niti vedel, kdo je ali kako mu je ime. Pozneje, ko se je zhe privadil na svoje novo stanje notranjega zrenja, je tudi opazil, da ob pogledu na posamezno bitje ali bilko tega v duhu ne poimenuje vech z imenom – na primer, ob pogledu na lep in sonchen zeleni pashnik lucerne ni niti pomislil, da je to lucerna, niti se ni vech spomnil latinskega imena lucerne. Svet imen je zanj izgubil vso drazh, zanj je bil mrtev.

Morda mora chlovek prej umreti, preden lahko sprevidi praznino besed in njihovo neopredeljenost. Na eni ravni je namrech beseda le she strel v prazno ali pa pljunek v morje, che jo postavimo nasproti vsem drugim besedam, ki jih je chloveshtvo kdaj izreklo. Profesor Arnold zdaj besed ni vech uporabljal, sicer pa tudi ni bilo nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjal. Ko pa je naposled odprl ochi, je uvidel, da lezhi v beli bolnishki sobi z oranzhnimi odejami, belimi stenami in rumenimi zavesami, ki se je sicer razlikovala od tiste, v kateri je, vsaj menil je, umiral in umrl. Lezhal je torej tam, a se mu ni zdelo, da chas sploh teche. Vendar ga to ni prav nich zaskrbelo. Brez sleherne skrbi je mirno lezhal, ne da bi chakal, kaj se bo zgodilo naslednje. Tudi v tej drugachni sobi so bili zdravnik in dve sestri, a povsem drugachni zhe na pogled in tudi prav nich niso govorili. A vendar se je profesorju Arnoldu zdelo, da se sporazumevajo nemo in samo z mochjo misli. Neki notranji glas mu je povedal, da je na varnem in zunaj smrtne nevarnosti. Da pa je zelo utrujen in da mora najprej nekaj dni odlezhati in se okrepiti, potem pa bo izvedel vse. Profesor Arnold si ni razbijal glave in se sprasheval, kaj neki naj bi she izvedel, tudi telepatski pogovor je sprejel kot nekaj samoumevnega. Nich v njem ni pritisnilo na gumb in v njem sprozhilo sploshnega alarma, nich pa se mu tudi ni zdelo, da je kaj narobe. Pomislil je: »Che sem zhiv, je neumno o tem dvomiti, che pa sem mrtev, pa tako in tako nich nima vech smisla.« Raje se je potopil v prijetno dushevno stanje, v katerem si duh odpochije, dusha pa okreva. Sprva je menil, da je pach tako zelo bolan, da se lahko nemo sporazumeva z bolnishkim osebjem. Minevali so dnevi in vsak dan se je pochutil topleje in bolj chilo in tudi bolje se je nemo sporazumeval. Zdravnik in sestri so se vselej odzvali na njegove misli, she preden jih je imel prilozhnost ubesediti. In njihove odgovore je prav tako sprejemal zgolj v mislih. Zlagoma je uvidel, da je ta vishja oblika sporazumevanja tukaj, kjer se je pach nahajal, nekaj povsem samoumevnega. Zato se tudi ni sam poglabljal v to nenavadnost. Sleherni vecher, ko so zadnji zlati sonchni zharki bozhali v slovo mestno pokrajino in jih je nekaj – kot po chudezhu – zashlo celo v njegovo bolnishko sobo in jo obenem odelo v presunljive barve njegovega razgleda na bujni bolnishnichni vrt, se je izza visokega opechnatega zida, ki je mejil na bolnishnichni vrt, zaslishal chudovit in zvonek zhenski glas, ki je ob spremljavi kitare, ali pa je bila to morda lutnja? zazibal profesorjevo dusho v pretanjeno razpolozhenje. Ta njemu sicer povsem neznani zhenski altovski glas je v njemu neznanem jeziku – zaradi shumechih soglasnikov je pomislil, da je to morda portugalshchina – v zapletenem, pa vendar lahkotnem ritmu s kitaro izvajal nekaj, kar ga je spominjalo na angelski zbor, ki je spremljal njegov prehod skozi predor v svetlobo in nazaj. Ne zaradi melodij, ki so bile nedvomno drugachne, temvech zaradi nachina, s katerim je pevka sleherni zlog okrasila z nezhnim in blagim nihajochim vibratom, ki je v njem (verjetno pa tudi v drugih poslushalcih) zbujal prijeten srh in hrepenenje po novih dozhivetjih.

V njegovi sobi ni bilo ogledala, a je vseeno chutil, da se z njegovim telesom dogaja nekaj dokaj vseeno nenavadnega. Po skoraj shtirih desetletjih postopnega staranja je zachutil, da je ta postopek spremenil smer, vsak dan je bil namrech krepkejshi in to precej bolj, kot se je spominjal svoje nekdanje telesne pripravljenosti sedemdesetletnika. In prav tedaj, ko je to pomislil, je v sobo stopila privlachna rjavolasa mladenka z modrozelenimi ochmi, ki je imela belo zdravnishko haljo ogrnjeno prek srebrnega kostima z neverjetno kratkim krilom in z nogami boginje Afrodite. Njeno vitko in skladno telo je bilo mogoche pod ohlapno belo haljo zgolj slutiti. Na levem zavihku halje je imela tablico z napisom spec. dr. psih. & fil. Renata Rhomatin. Med ljubkim smehljajem, ki je razkril vrsti belih bisernih zob, mu je nemo povedala, da je izvedenka za dusheslovje, ki obishche vse nove bolnike potem, ko se ti dovolj okrepijo za pogovor z njo.

Na njegovo misel, da je pogovor z njo prevech prijeten, da ne bi bil zhe sam po sebi krepchilen ali celo zdravilen, mu je nemo odgovorila, da pravzaprav ni toliko stvar v samem dejanju njunega pogovora, kot pa je tezha nekaterih dejstev, s katerimi ga mora tukaj in zdaj po svoji poklicni dolzhnosti seznaniti. »Povejte mi torej« – to je bilo le v najinih mislih – »ali ste med svojim okrevanjem opazili karkoli nenavadnega? Mislim res karkoli.«

V mislih je odgovoril: »No, predvsem to, da ne vem, kje sploh lezhim, v kateri bolnishnici, v katerem mestu ali celo v kateri drzhavi, celini, planetu ali ozvezdju. Obenem pa je nenavadno tudi dejstvo, da se vsak dan pochutim vse bolje – danes se mi na primer zdi, kot bi moje telo shtelo shtirideset let. Obenem pa se veliko stvari ne spominjam vech, ali pa jih morda nikoli nisem vedel. V zadnjih dveh dneh pa so mi z obeh rok zachela izginjati starostna znamenja, pike, madezhi in podobno. Ne vem niti, kdo sem, kaj sem, niti kako mi je ime.« Tako ji je nashtel vsa vprashanja, ki so begala njegov razum od sinochi, ko se jih je prvich povsem zavedal.

Nemo je odgovorila na njegove misli: »Vashe zemeljsko bivanje se je konchalo, ko ste prishli v tisti predor. Zhivljenje pa je vechno in zdaj ste prispeli v ozvezdje Sirija, od koder smo se pred vech kot dvesto tisoch leti preselili na Sharhah, kot smo tedaj imenovali Zemljo.

Na Zemlji nihche ali skoraj nihche ne ve, da obstoj na Zemlji ni edina oblika mozhnega zhivljenja. Aldous Huxley je v enem od svojih romanov javnosti razkril sicer globoko zakopano in prikrito dejstvo, da je Zemlja samo pekel nekega drugega planeta. Vendar pa to ni povsem res – Zemlja je namrech kazensko popravni dom za greshnike z vech vesoljstev in ozvezdij in tudi ni pekel za prav vse njene stanovalce. Ta zapor ima obenem tudi vech oddelkov – od odprtega tipa pa vse do kletk in kletnih samic v nekaterih bolj zaostalih delih planeta. A nikogar ne poshljejo na Zemljo zaradi kazni, temvech izkljuchno na sholanje, in dokler posameznik ne osvoji spoznanj, zaradi katerih so ga poslali na Zemljo – tako je v vechini primerov – in preden dojame svojo lekcijo, se vechkrat rodi.

Po nekaj milijonih let nepretrgane omike je zhivljenje na nashem planetu za chloveka prevech ugodno, da bi lahko res povsem razvil svoje zmozhnosti, zato nedorasle dushe poshiljamo na Zemljo, da si tam naberejo nekaj zhivljenjskih izkushenj. Nasha omika je namrech schasoma dosegla takshno popolnost, o kakrshni na Zemlji niti ne sanjajo, vendar pa nasha druzhba zdaj zato potrebuje tudi ustrezno primerne, torej popolne chlane. Sicer pa boste o vsem tem imeli na voljo neomejeno kolichino chasa za razpravo in premlevanje.

Na registraturi dush vas zachasno vodijo pod numerichno shifro, ki je odvisna od datuma in ure vashe zemeljske smrti in od she nekaterih drugih stvari. Chlovek seveda ni shtevilka, a dokler si sami ne izberete svojega osebnega in druzhinskega imena, ste torej 298 34776 510712. Vechina privzame ime iz svojega zadnjega zhivljenja na Zemlji, ni pa to nujno. Ko se boste odlochili, bodo to na registraturi spremenili. Naj torej povzamem: na Zemlji ste umrli, a vashe zhivljenje se nadaljuje pri nas na Siriju B. Dobrodoshli! Jutri vas obishchem znova, da nadaljujeva ta pogovor. Na svidenje!« In zhe je izginila. A je 298 34776 510712 ni prav nich pogreshal. Vsa ta nova dejstva so mu namrech povsem zaposlila razum, ki je poskushal znova prevzeti vodstvo v svojem novem zhivljenju – kot je bil pach tega vajen v zhivljenju na Zemlji. Vendar pa je tukaj razum povsem izgubil svojo moch nad mislimi, dejanji in besedami. Vse to je zdaj izviralo globoko iz njegovega drobovja, razum je bil zgolj she opazovalec in pomozhna sila, ki mu je bila na voljo med shtevilnimi drugimi mozhnostmi, in kot lopata, ki mirno chaka v delavnici, da jo bo chlovek uporabil, in nich vech.