Revija SRP 149/150

Peter Amalietti

 

OD SCHÖNLEBNA DO PRESHERNA

 

1) Prepovedane knjige

 

Slovenci smo menda edini narod, ki she ni prevedel najstarejshe knjige o svoji lastni zgodovini, namrech knjige Carniolia antiqua et nova (Lj. 1681) prvega slovenskega polihistorja Janeza Schönlebna (1618-1681), kakrshne tedaj ni premogel prav noben drug narod.

 

Zato sem bil toliko bolj radoveden, ko sem v knjizhnici odkril lani izdano knjigo o njegovem zhivljenju in delu, she kar zajetno in na prvi pogled nadvse temeljito monografijo Janez Ludvik Schönleben Monike Dezhelak Trojar, vendar pa me je kot vse knjige sodobnih slovenskih zgodovinarjev razocharala: Schönleben je namrech kot polihistor zaslovel zgolj zaradi te prve Zgodovine stare in nove Kranjske in si samo zaradi nje zasluzhi takshno vech kot petsto strani dolgo monografijo, vendar pa avtorica Schönlebnovo najpomembnejsho knjigo komajda omeni, saj ji nameni le shtiri strani, z vsebino te za Slovence tako pomembne knjige pa opravi v eni sami opombi, ki je vrh vsega celo povsem napachna in zavajajocha, celo njenega dolgega latinskega naslova ne prevede, saj vsebuje prevech starodavnih etnonimov, ki jih uradna zgodovina slovenski javnosti prikriva in skriva; Schönleben v podnaslovu Stara in nova Kranjska nashteje prebivalce Kranjske: Japide, Hiperborejce, Kelte, Panonce, Norijce, Istre, Karnijce, Rimljane, Vandale, Gote, Langobarde, Slovene, Avare, Nemce, Bavarce in Avstrijce.

 

Je pa avtorica zapisala tudi eno veliko resnico: »Vsak, ki se je za Schönlebnom lotil zgodovine Kranjske, je moral posechi po njegovi Carniolii« (str. 199), razen seveda sodobnih slovenskih zgodovinarjev, kar je she en dokaz vech, da se prave zgodovine Kranjske sploh she niso zares lotili. Kot sodobna slovenska zgodovinarka je tudi avtorica zavestno povsem prezrla to Schönlebnovo edino za danashnji chas pomembno delo in ga dobesedno skrila v debelo in obshirno knjigo, dolge strani je raje posvetila podrobnemu in sicer prav mojstrskemu in temeljitemu paberkovanju in popisovanju njegovih zgodovin in popisov slovenskih far, svetnikov in plemishkih genealogij, zaradi katerih si Schönleben zagotovo ni zasluzhil nadvse chastnega naziva »prvi slovenski polihistor«.

 

Ker torej slovenski zgodovinarji to prvo knjigo o slovenski zgodovini vztrajno ignorirajo, postane chlovek zhe radoveden, zakaj se je slovenski zgodovinarji tako zelo bojijo, je mar to nekakshna Pandorina shkatlica, ki si je v svoji previdnosti ne drznejo niti odpreti? Na srecho Schönlebnovo uchenje poznamo vsaj posredno prek Valvazorja, ki ga veliko navaja.

 

Preden sem monografijo nezadovoljno odlozhil, pa sem pokukal v kolofon, v katerem me je chakalo she eno presenechenje, ko sem prebral, da je knjiga, lani jo je izdal ZRC, nastajala v sklopu raziskovalnega projekta Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku, in uvidel, da so knjige, ki so jih prepovedali v zgodnjem novem veku, prepovedane tudi dandanes. Schönlebnova edina prepovedana knjiga je bila Carniolia, pa vendar je Trojarjeva zares sploh ne predstavi. In cheprav so pri pripravi njene knjige sodelovali she trije zgodovinarji, ni prav nihche avtorice opozoril na to kljuchno pomanjkljivost te knjige, da namrech she naprej prikriva Schönlebnovo uchenje o nashi preteklosti, ki je prepovedano zhe 335 let. Slovenski zgodovinarji torej she kar vztrajajo s svojimi skrivalnicami in javnosti ne obveshchajo niti celovito niti verodostojno, saj o nashi davni in slavni preteklosti she naprej preprosto molchijo.

 

 

2) Pred Preshernovim dnevom

 

Na dan pred osrednjim slovenskim kulturnim praznikom je v zalozhnishki hishi seveda bolj veselo kot sicer. Pozabijo se tezhave s plachevanji rachunov in podobno, svojo zbranost osredotochijo raje na bolj duhovne oziroma bolj kulturne vidike nashega obstoja, katerega odraz so tudi knjige. In prav ljubezen do knjige kot chlovekove najzvestejshe spremljevalke in vodichke istochasno v pol tisochletja dolgi skupni poti, ki jo je chloveshtvo prehodilo vshtric ali z ramo ob rami z razvojem knjizhevnosti in vsega, kar je z njo povezano. Brez Gutenbergove iznajdbe bi danes prav gotovo za Franceta Presherna iz Vrbe na Gorenjskem kaj malo ali pa prav nich vedeli. Brez Gutenberga in Presherna najbrzh v tem trenutku sploh ne bi pisal tega v slovenshchini, pa tudi nobenega povoda za pisanja ne bi imel, saj jutri ne bi imeli slovenskega drzhavnega praznika. Mogoche Goethejev dan ali Schillerjev oziroma d'Annnuzijev ali Petrarkov.

 

Predpraznichni dnevi imajo svoj poseben char. Ne samo da so polni razlichnih vedrih in kulturnih ter drugih dogodkov, temvech zhe samo dejstvo, da je jutri prost dan, ko se bomo dopoldne lahko naspali, se spochili in si okrepili mochi ter naostrili svinchnike za nov spoprijem z vchasih kar okrutno resnichnostjo.

 

France Presheren ni le she danes najvechji slovenski pesnik, temvech tudi eden prvih vplivnih slovenskih svobodomislecev, ljudi, ki so znali misliti s svojo glavo in so imeli izvirne zamisli. Kot taki so bili zhe za chasa svojega zhivljenja velik vzor in zgled vsem rojakom, s katerimi so prishli v stik. Krog Preshernovih prijateljev je vkljucheval skorajda vse tedanje bistre slovenske glave, prosvetiteljska vloga tega prijateljskega kroga je nedvomno predstavljala krepko podporo njegovi pesnishki dejavnosti. Brez takega podpornega kroga umetnik skorajda ne more delovati, saj mu pri ustvarjanju primanjkuje samozavesti, ki bi jo moral chrpati iz podpore svojih prijateljev. Zanje je pesnik napisal Zdravljico, ki je zdaj nasha drzhavna himna, a je tudi oda prijateljstvu in v tem smislu je Preshernov dan ne samo dan pesnikov in pisateljev, temvech tudi dan prijateljevanja.

 

 

________

Zapis 1) se nanasha na knjigo:

Monika Dezhelak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618-1681) : oris zhivljenja in dela; ZRC SAZU, Lj. 2017   

(op. ur.)