Revija SRP 149/150

Peter Amalietti 

 

EVTANAZIJA

 

V prvinski druzhbi, ko je bil chlovek she naravno bitje, je bila tudi smrt del zhivljenja narave, vse betezhne, bolehne in ostarele so namrech pobrali zimski mraz, pomladna lakota in poletne vrochine, tiste, ki so slabshe slishali ali videli, pa so hitro pospravile zveri. Za preostale, ki so prezhiveli vse te nevarnosti, vendar so bili svojemu rodu le she v nadlego, saj od njih ni bilo vech nobene koristi, pa so imela starodavna ljudstva obichaj, da so ti sami odshli nekam v samoto, kjer so pochakali na smrt zaradi lakote, mraza in zveri, ne nujno prav v tem vrstnem redu. Japonski staroselci, imenovani Ainu, so na primer gojili lep obichaj, da je sin svojo ostarelo mater v koshari odnesel na vrh gore in jo tam prepustil njeni usodi. Japonci evtanazije sicer najbrzh sploh niso nikoli niti prepovedali, saj po izrochilu negujejo lepo navado, imenovano harakiri, ki velja za dostojanstveni in chastni samomor, kakrshna je v resnici tudi evtanazija oziroma blaga smrt, kot jo je poimenoval nash pisatelj Miha Remec.

Nomadska ljudstva so ob pomladni selitvi v starem taboru pustila odpisane starce in starke, vse drugo pleme pa je odshlo na nove pashnike. Ostareli in oslabeli ribichi iz Tihega oceana in tudi drugod so imeli obichaj, da so se s svojim cholnom odpeljali na svojo poslednjo vozhnjo brez vrnitve, prej pa so se poslovili od druzhine in vseh sovashchanov.

Tudi Indijci so dolga tisochletja ob smrti porochenega moshkega z njegovim truplom vred sezhgali tudi zhivo vdovo, kar je zagotovo zelo bolecha oblika evtanazije. Zelo priljubljen evtanazijski postopek so rimski cesarji radi predpisovali svojim politichnim nasprotnikom, po katerem so se po zadnji vecherji v prijateljskem krogu obsojeni izbranci ulegli v domacho kopel, polno vroche vode in dishav, in si nato prerezali zhile na obeh zapestjih. To menda nebolecho smrt so v zgodovini uporabljali tudi pri shtevilnih avtoevtanazijah.

Sproshcheni odnos do umiranja in smrti je spremenila shele krshchanska vera, ki je zaradi nachela svetosti zhivljenja strogo prepovedala samomor in zaradi tega nachela she danes nasprotuje splavu, cerkev pa je obenem zachela tudi shiriti sploshni strah pred smrtjo, po njenem uchenju je namrech za vse greshnike (kdo pa to ni?) smrt zachetek posmrtnega obstoja v peklu. To je vsekakor she en dober razlog, da si chlovek zheli dolgozhivosti. Kadar pa se zaradi bolezni in skrajne betezhnosti zhivljenje kronichnega in odpisanega bolnika spremeni v pravi pekel, bi moral imeti pravico do nebolechega konca oziroma blage smrti. Podobno etichno vprashanje je prinesla sodobna medicina, ki zdaj zmore ohranjati pri zhivljenju bolnika v komi in pripetega na umetna pljucha.

Ne glede na vse pravne, verske in praktichne zadrzhke in druge prepreke pa so si ljudje v preteklosti vselej znali iznajdljivo pomagati pri iskanju nachinov in postopkov blage smrti. V ne she tako daljni preteklosti je bilo prav nasprotno chloveku vselej veliko tezhje prezhiveti kot pa umreti, dokler tega ni na glavo postavila nasha sodobna druzhba, v kateri je menda tezhje umreti kot pa zhiveti, kar dokazujeta tudi moralna prepoved samomora in zakonska prepoved evtanazije. Vsi pa tudi vemo, da nobena prepoved v zgodovini chloveshtva ni bila uspeshna, in to od prve Bozhje prepovedi Ne jej od tistega drevesa! naprej, saj sleherna prepoved naposled dosezhe prav nasprotno od tistega, kar zheli dosechi.

Druga plat moralnega preizprashevanja pa je vprashanje, ali je res etichno z medicinsko oskrbo ohranjati pri zhivljenju tudi tiste, ki si tega vech ne zhelijo, torej proti njihovi volji?

V prejshnjih chasih so usmiljeni zdravniki bolnikom v strashni stiski dali prevelik odmerek opiatov, takshna smrt je namrech povsem nebolecha in bolj zanesljiva od drugih zdravil, kadar pa pri roki niso imeli usmiljenega zdravnika, so si bolniki lahko v bozhji lekarni postregli s strupenimi zelmi ali gobami, ki jih v njej kar mrgoli, chesar pa seveda ne bi nikomur priporochal, takshno umiranje je namrech predolgotrajno in prevech boleche.

Najbolj domiselni bolniki so v preteklosti povsem neopazno izvedli avtoevtanazijo s tiho pomochjo morilske mochi dehidracije in so zmanjshali svoj vnos tekochin na minimum, v nekaj tednih je bilo namrech vsega konec. Tak postopek ni prav nich bolech, vendar pa chloveka malo pred koncem zachne hudo zebsti.

Tisti bolniki, ki ostajajo pri zhivljenju zgolj zaradi velikih uspehov sodobne medicine, si zhelijo konchati svoj nadlezhni obstoj, se povsem odpovejo medicinskim uslugam in seveda tudi vsem tabletam.

She najpogosteje pa bolniki za avtoevtanazijo uporabijo pretiran odmerek protibolechinskih tablet, ki vsebujejo opiate. Tisti pa, ki imajo bolj mochno voljo, lahko preprosto prenehajo jesti in piti, saj sta pijacha in jedacha nashi osnovni pogonski sredstvi, brez katerih ne moremo delovati dolgo. Izstradanje do smrti je bil v Indiji pri dzhainistih celo verski postopek, ki je stradajochega tik pred smrtjo nagradil z razsvetljenjem.

Vsi ti opisani postopki avtoevtanazije so ljudem vselej na voljo ne glede na takshno ali drugachno zakonodajo. Pravica do evtanazije je zame nesporno ena od chlovekovih temeljnih pravic in svoboshchin, zato verjamem, da je njena prepoved zgreshena in jo je treba preklicati. Smrt je namrech del zhivljenja, zato bi ob pravici do zhivljenja moral chlovek imeti tudi pravico do blage smrti.

She nikoli v preteklosti ni imel chlovek toliko priznanih svoboshchin, kot jih ima dandanes, svobode pa ima iz dneva v dan vse manj, saj zdaj ne sme vech niti umreti, cheprav si tega iz povsem tehtnih in upravichenih razlogov morda zheli. Che ima chlovek res svobodno voljo, bi moral imeti tudi pravico, da jo uveljavi, kot sam hoche.

Tudi sam zagovarjam svetost zhivljenja, dokler se zhivljenje zaradi hude in tezhke bolezni ne spremeni v pekel, ko to preneha biti zhivljenje, in ko zato tudi ni vech sveto. V tem pogledu tudi evtanazija kot ukinitev zhivljenja, ki ni vech zhivljenje, po moje ne krshi nachela svetosti zhivljenja, temvech omogocha strokovno in nadzirano umiranje brez bolechin in je lahko zato nadvse primeren in dostojanstven odhod iz tega zhivljenja, che ga pach  chloveku res ni vech vredno zhiveti.