Revija SRP 149/150

Nadja Jarc 

 

JAKOB SAVINSHEK – KIPAR IN PESNIK

 

Usoda je oblikovala umetnikovo zhivljenje priblizhno takole:

Rodil se je 4. februarja 1922 v Kamniku, v tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, kot sin knjizhevnika Slavka Savinshka. Leta 1941 je v Ljubljani konchal gimnazijo in zachel shtudirati medicino. Ob koncu 30-ih in v zachetku 40-ih let prejshnjega stoletja je shtudiral risanje pri Rihardu Jakopichu in kiparstvo pri Karli Bulovec Mrak. Med vojno je bil v chasu italijanske okupacije zaradi sodelovanja z OF zaprt na ljubljanskem Gradu in kasneje she v koncentracijskem taborishchu Gonars. Ob kapitulaciji Italije je bil izpushchen in vkljuchen v domobransko vojsko. Pred koncem vojne pa je dezertiral in si s tem zagotovil popustljivejsho obravnavo novega – titoistichnega rezhima. Med letoma 1945 in 1949 je shtudiral kiparstvo na ljubljanski Akademiji za upodabljajocho umetnost in po letu 1950 postal eden najprominentnejshih slovenskih kiparjev nove generacije. Nekaj chasa je zhivel v Parizu in Londonu. Konec 50-ih let se je sprl s Stojanom Batichem, najvidnejshim slovenskim kiparjem tistega chasa, in osnoval lastni umetnishki krog, v katerem so se mladim talentiranim likovnikom pridruzhili tudi literati in gledalishchniki, med njimi Herbert Grün, Sasha Vuga, Mitja Sharabon, Pavel Oblák, Dushan Pirjevec in Andrej Hieng. Bil je tudi knjizhni ilustrator; znane so njegove ilustracije v knjigah Slavka Gruma, Mirana Jarca in Alojza Gradnika.

Savinshek je bil eden najboljshih slovenskih kiparjev po drugi svetovni vojni. Poleg spomenikov, postavljenih od Bele krajine do Posochja, je rad upodabljal psiholoshko poglobljene portrete in zhenske akte. Med temi najdemo portrete Ivana Cankarja, Simona Gregorchicha, Juliusa Kugyja, Ivana Tavcharja ter portret igralke, pesnice in njegove zhivljenjske sopotnice Mile Kachicheve. Kiparsko ustvarjanje ga je vodilo v razlichne smeri. Ustvarjal je v mnogih oblikah in v raznih materialih. Nanj so v poznejshem obdobju njegovega kratkega zhivljenja nedvomno vplivala dela angleshkega kiparja Henryja Moora, romunskega kiparja, slikarja in fotografa Constantina Brancusija ter nemshko-francoskega kiparja, slikarja in pesnika Jeana Arpa. Skupaj z Janezom Lenassijem je bil med prvimi pobudniki simpozijev Forma Viva v Sloveniji. Umrl je prav ob udelezhbi na enem od kiparskih simpozijev, leta 1961 v Kirchheimu v Nemchiji, zaradi srchnega infarkta, she ne shtirideset let star, in tako, zhal, ni uspel docela razviti svojega kiparskega talenta. Kljub temu, da je od zakljuchka njegovega sholanja pa do njegove prezgodnje smrti minilo le enajst let, je ustvaril izredno obsezhno zbirko oblikovno in vsebinsko zelo raznovrstnih del, ki so plod intenzivnega dela in ustvarjalne rasti. Izbrano zbirko njegovih del hrani Moderna galerija Ljubljana, nekaj kipov – med njimi model spomenika Jozheta Plechnika – tudi Narodna galerija.

Sam pa je svojo zhivljenjsko usodo izrazil v dveh verzih (iz leta 1945):

 

Prevech sem ljubil, da bi smel umreti –

prevech sovrazhil, da bi smel zhiveti.

 

Bil je namrech tudi dober pesnik. To dejstvo je manj znano. O tem, kako ga je klesalo in kalilo zhivljenje, pa nemara celo vech kot kipi pripovedujejo njegove pesmi.

 

SHKORPIJON

 

Brezumen sem shkorpijon,

ki mu vsakdanja zhe postala je razvada,

da lastni vrat s strupenim zhelom si prebada. [sl. 1]

 

Kljub temu, da je objavo nekaterih svojih pesmi najverjetneje nachrtoval, je ostal pesnishko povsem samosvoj in se ni oziral na tedanje literarne zapovedi. Nekatere Savinshkove pesmi recimo po zunanji, vizualn podobi zelo spominjajo na kiparske forme, ki jih je ustvarjal v teh letih.

 

 

 

SEM CHAKAL

 

v neskonchnem nebesu

ves zlat

sem rozho

chakal

 

med bele rjuhe skrit

ves bel

sem belo rozho

chakal

 

med sive rjuhe skrit

ves siv

sem rozho

chakal

 

med rjuhe skrit

ves

sem

chakal

 

sem chakal

[sl. 2]

 

 

 

IN ZHALOST TU JE

 

In zhalost tu je

las chrnih shal

vrv okoli vratu

mojega

ovita

lasje v grlu

diadem belih rozh

bo v bledem licu jutra

na koshcheni lok polozhen

In zhalost tu je

In bila je

Ko sem videl prvich

las chrnih shal

chez pojoche dno

njenih belih ram

razpet

[sl. 3]

 

V zvezku iz leta 1944 je Savinshek zapisal: »Svojih pesmi nisem napravil jaz. To je napravil nekdo drugi, ki je v meni, ki ga poznam in chutim, ko sem najbolj sam.« Tako se je mu na poti v London, kjer je obiskal tudi angleshkega kiparja Henryja Moora, porodila pesem o belem jadru.

 

 

 

BELO JADRO

 

Belo jadro pen chez horizont leti

bela zhena v chrnem valu

ptica bela chrno krilo

s kljunom ostrim peno seka

v belem sivi chez morje hitimo

 

Sivo v sivem

misli zle in tisoch luchi hrepenenja

tisoch upanj

belo v belem

vse za nami je ostalo

 

Belo jadro pen chez horizont leti

v plavi nebes nasha pot je vpeta

belo v belem naj ostane

ptica bela

bela zhena

s kljunom ostrim peno seka [sl. 4]

 

Njegov oche, Slavko Savinshek, je bil pisatelj in tudi Jakob se je ves chas vrtel v knjizhevnih krogih, kjer je imel nekaj svojih najboljshih prijateljev: pesnika Pavla Obláka in Mitja Sharabona ter pisatelja Andreja Hienga.

 

 

 

SMO

 

Sonce

na hrbet gore polozheno

drget kozhe jezera

odprte ochi

napet trebuh ribe

sedimo

in ogledalo sonca

jezero

je v nashih ocheh

napetih trebuhov

odprtih ochi

smo

na hrbet chasa polozheni [sl. 5]

 

Njegovo zhivljenje je globoko zaznamovalo dejstvo, da je oche leta 1929, ko je bil Jakob star sedem let, zapustil druzhino in se naselil v Beogradu. Kot najstarejshi sin je moral prevzeti vlogo ocheta, predvsem potem, ko so leta 1942 Nemci ocheta ubili kot talca in je druzhina ostala brez dohodkov. To je verjetno vplivalo, da se je med njim in materjo spletel zelo tesen odnos, ki je trajal vse do njegove smrti …

 

 

 

Zhalost, zhalost, to je dedishchina,

ki sem jo od matere dobil

in strashen sum in brez mochi obup.

 

Strah, brezmejen strah je dedishchina,

ki mi jo je oche dal

in klavrn ponos

in bedno slavohlepje.

In kaj bo dedishchina,

ki jo bom jaz sinu dal? [sl. 6]

 

(fragment)

 

Teme, ki se jih je loteval v svojih pesmih, so bile smrt, vojna, bog in ljubezen. V njegovi poeziji so ves chas prisotni motivi samote, obupa, izgubljenosti v svetu in slutnja prezgodnje smrti.

 

 

 

MEDITACIJA

 

Che vse je Bog in Bog je vse,

ne vem, zakaj ga molimo v oltarjih,

zakaj ga imenujemo gospod,

 

che mi smo on

in kakor on smo vsepovsod?

 

Che Bog je vse,

ne vem, kaj hrepenimo,

zakaj iz sebe v boljshi svet zhelimo?

Saj izven njega, ki je vse –

nich ni,

saj v njem smo, eno z njim;

kaj o nebesih govorimo? [sl. 7]

 

 

 

UGANKA

 

Che smrt je vse, kar nam bo ostalo

od smeshne hoje po tem ostarelem svetu,

potem zares ne vem, kaj nam nebo v nemirno kri je dalo,

da vedno znova hochemo sluzhiti pesmi, chopichu in dletu.

 

Spet in spet gradimo svetlih idealov barikade,

z junashkim klicem stopamo v pogubo,

zabuhlih trupel rastejo iz tal grmade;

zakaj, komu vse to uganjamo na ljubo?

 

Kot razmishljujoch chlovek in izrazit individualist, ki ni deloval politichno, je med vojno, v kateri sta bila ubita oche in brat ter je terjala opredelitev za eno od strani, izkusil zapore tako porazhencev kot zmagovalcev …

 

 

 

PREVECH SEM VIDEL

 

Prevech sem videl, da bi pozabil

krivice, chrna usta mrtvih, vrishch

poklanih zhen in grozo pogorishch.

Prevech sem videl, da bi pozabil

udarec bicha po krvavi glavi,

tuljenje psa na grobu, jok otrok,

poljub in zadnji stisk ljubechih rok,

ochi nedolzhnih, plavajoche v Savi. [sl. 8]

 

 

 

POGREZAM SE

 

Pogrezam se v temo, od koder sem prishel,

besnech vampir oblit s krvjo, razbitih ust,

nashemljen z venci smeshnih zmag, orjak Prokrust,

ki sebe, osel, je na smrtno posteljo pripel.

 

Krichim v goro, ker nochem biti pokopan

brez hlapcev mojih snov, rdechih kach, mrlichev,

pohotnih pajkov, pridigarjev, chrnih ptichev,

bled klichem jih, pijanec, blaznosti predan.

 

She en pogled v nebo,od koder so prishli

samo enkrat odmevi blazhenih glasov,

takrat, ko gledal sem prizhiganje kresov

zvecher. Potem bom shel, zhivljenja meja pred menoj lezhi.

 

Savinshkove pesmi zaradi njegove prezgodnje smrti niso nikoli izshle. Kljub vsemu pa je nekaj pesmi na voljo v knjigi Jakob Savinshek: Izbrane pesmi (2003), ki jo je uredil mag. Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke in zbirke redkih tiskov v NUK.

 

 

 

VSE, KAR BILO JE …

 

Vse, kar bilo, bilo je

in naj ostane

chrka.

Ki vklesana vkamen

stoletja prezhivi

in od zhelja

kar jih bilo je

le ena naj ostane –

da bil bi kamen.

Saj chrka v kamnu

stoletja prezhivi. [sl. 9]

 

Pesmi so ga mochno povezovale z njegovo zhivljenjsko sopotnico, pesnico in igralko Milo Kachich. Upodobil jo je v svojih kipih in tudi v pesmih.

 

 

 

DALECH TVOJA SLED OD MOJE JE ...

 

Da trta si, bi rad drevo bil,
da okoli mene veje bi ovila,
da reka si, bi rad bil lochje,
da v meni svoj nemir bi skrila.

Vse to so zhelje, ptice, ki utonejo v megli,
dalech tvoja sled od moje je poti.
[sl. 10]

 

 

 

EDINA SI …

 

Edina si, ki moje ustne

posrkale bi te, ko rosno kapljo s cveta,

zjutraj, kadar sonchni zharek,

vrv med nebom in zemljo razpeta,

vejice in liste

v mrezho sence in svetlobe spleta.

 

Edina si, skrivnostna in omamna reka,

v katero bi se jaz, peshcheno zrno potopilo,

da se v njej za vedno,

kakor nich v neskonchnost bi zgubilo.

Pochasi bi drsel po dnu,

posutem z listi drobne bele rozhe

in ves srechen sanjal,

da so drobni sunki vala,

ki bi vame se zaganjal,

dotiki tvoje mehke, sladke kozhe.

 

In che vse, kar imenujejo zhivljenje, so le sanje,

potem bi hotel tebe vplesti vanje. [sl. 11]

 

 

***

 

Milica Kach, profesorica kemije in filozofinja, ki je Savinshkove pesmi pripravila za tisk,je v omenjeni knjigi dodala svoj spremni zapis, kjer med drugim pishe:

 

»Ob nastajanju knjige Savinshko vih izbranih pesmi, ki je, kot vse kazhe, v prenekaterem pogledu samo del; sicer zelo reprezentativen in poveden del, pa vendar samo del njegove literarne zapushchine, sem se vechkrat zamislila nad komaj verjetno iskrenostjo, pokonchnostjo, neprestanim dialogom s smrtjo in nekompromisnim ognjem do vsakogar in vsega, s chimer je prishel v stik. Che sem pri kipih to le slutila, je bilo tukaj, vsaj zame, ki sem bolj chlovek besede kot likovnega izraza, vse chrno na belem, napisano, izrecheno.«

 

 

 

S prichevanjem o kiparju se je na povabilo avtorice tega zapisa ob prilozhnosti snovanja Literarnega nokturna, posvechenega Jakobu Savinshku, v pismu odzval pesnik in libretist ter dober Savinshkov prijatelj Pavel Oblák:

 

 

 

 

 

 

Savinshkovo pesnishko zapushchino hrani Narodna in univerzitetna knjizhnica, ki ji jo je po smrti Mile Kachich podarila njena prijateljica, igralka Ivanka Mezhan.

 

 

 

Viri:

Marijan Rupert: Odprtih ochi smo na hrbet chasa polozheni – Umetnost kot simulacija zhivljenja (sprem. bes. v: Jakob Savinshek, Izbrane pesmi, Ljubljana, KUD Logos, 2003).

Milica Kach: Med Bogom in bogovi – Ob pretipkavanju Savinshkovih pesmi (sprem. bes. v isti knjigi); objavljeno tudi v: Dr. Milica Kach (1953-2914), Spominski zbornik, Ljubljana, KUD Logos, 2015 (gl. splet).

Pavel Oblák: Prichevanje o kiparju Jakobu Savinshku (pismo – faksimile).

Pavel Oblák: Jakobu Savinshku (pesem – faksimile).

Savinshek, Jakob (1922–1961) - Slovenska biografija

Jakob Savinshek - Wikipedija, prosta enciklopedija

 

 

 

 

 

SLIKE:

 

 

 

 

sl. 1: Shkorpijon, 1955, bron

 

sl. 2 Kompozicija IV, 1961, mavec

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sl. 3: Forma, 1960, bron

 

sl. 4 Skat, 1958, bron

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sl. 5: Zhenski torzo, 1959, marmor

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sl. 6: Lazh, 1957, patiniran mavec

 

sl. 7 Logor, 1956, patiniran mavec

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sl. 8: Glasnik smrti, 1959, varjeno železo

 

sl. 9 Umetnikova roka, 1949, marmor

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sl. 10: Zhenski lok, 1955, bron

 

sl. 11 Fakin, 1954, patiniran mavec