Revija SRP 149/150

Milan Shtruc

 

DELO NARAVE ALI VELICHASTNI PROJEKT DAVNE CIVILIZACIJE

 

1. O nashi preteklosti vemo zelo malo

Danes velja preprichanje, da vemo o nashi preteklosti zhe praktichno vse, cheprav se pogosto tudi najbolj zanesljive zgodbe na podlagi novejshih metod raziskovanja chez noch sesujejo v nich. Tako se tudi v slovenski zgodovini med drugim she vedno pishe o nekakshnem prihodu Alpskih Slovanov iz Zakarpatja v 6. stoletju, cheprav vsi izsledki novejshih raziskav, med njimi genoma in populacijske genetike,1 to zhe dolgo v celoti zavrachajo. Podobno naj bi v popolnem nasprotju s shtevilnimi drugimi dejstvi celo beseda Slovenija nastala shele sredi 19. stoletja, slovenska drzhava pa iz nich prvich shele leta 1991.

Zhal kljub shtevilnim dokazom o kontinuirani slovenski zgodovini she vedno prevladujejo prav tiste teorije, ki so v shkodo slovenskemu narodu. To je ena od nashih posebnosti, za katero pa so tudi vzroki zanjo zhe dolgo chasa dobro poznani. Tako velja napis na cheladi Negova B v svetovni zgodovini she vedno za prvi germanski napis, cheprav je jasno, da gre za napis z jasnim besedilom v slovenskem jeziku, najden na obmochju Slovenskih Goric v danashnji Sloveniji, nanasha pa se na rimsko vojashko enoto, v kateri je bil drugache od drugih legij in kohort za jezik enote dolochen »ilirski« jezik.2

Tako kot she vedno slabo poznamo dogodke iz nashe blizhnje preteklosti ali neposredne blizhine, to she v bistveno vechji meri velja za dogajanja v daljni chloveshki zgodovini, predvsem she za tista, ki so izven obmochja danashnje »zahodne civilizacije«. Medtem ko je na primer o staroegipchanski civilizaciji napisanih na stotine knjig, pa o predegipchanski zgodovini ne vemo skoraj nichesar.

Starejshi viri so kot zachetek zgodnjega dinastichnega obdobja Egipta navajali 3400 let pred n. sht. (Breasted, 1906), po novejshih podatkih pa naj bi do tega prishlo 3000 let pred n. sht. (Shaw, 2000). Vendar gre za vprashanje, kdo je na ozkem severovzhodnem porechju Nila, kjer so bila vse naokrog samo prostrana in nerodovitna pushchavska obmochja, ustvaril pogoje za nastanek najvishje razvite civilizacije tistega chasa.

Zanesljivo je namrech morala tudi na obmochju juzhne Afrike, kjer so zanesljivo obstajali ugodnejshi pogoji za razvoj chloveshtva kot na pushchavskem severovzhodu, zhe obstajati neka civilizacija, saj med drugim vemo, da je chloveshtvo prav od tam prichelo osvajati vsa druga obmochja na Zemlji. Dosedanje predstave, da naj bi na bistveno primernejshem prostoru za zhivljenje obstajala samo najbolj primitivna plemena, niso bile doslej nikdar podkrepljene s kakshnimi konkretnimi dokazi.

Ali je v Egiptu prishlo do tako visoko razvite civilizacije samo zato, ker je tam »sluchajno« tekla najdaljsha reka na svetu, ali pa se je morda zaradi vechje varnosti tja preselila neka visoko razvita civilizacija iz predegipchanskega obdobja in si tam ustvarila pogoje za svoje prezhivetje? Ob tem namrech nikogar ne moti dejstvo, da po letu 2560 pred n. sht., ko naj bi bil zgrajen Veliki plato piramid v Gizi, staroegipchanska civilizacija vsa tisochletja svojega kasnejshega obstoja ni bila nikoli vech sposobna zgraditi tako velichastnega ali vsaj podobnega objekta, ki bi sluzhil kakrshnemu koli namenu.

Sicer pa se tudi védenje o zgodovini Starega Egipta spreminja. Tako je z znamenitega platoja piramid v Gizi »izginila« Keopsova piramida in namesto nje obstaja samo »Velika piramida Gize«. Napis, ki naj bi kot graditelja piramide navajal tega faraona, je bil namrech ali napachno razumljen, ali pa je bil sploh navaden ponaredek.3

Doslej so vse katastrofe svetovnih razsezhnosti pripisovali predvsem padcem nebesnih teles, vendar lahko na podlagi doslej znanih podatkov, ki so tukaj prikazani v nadaljevanju, ugotovimo, da je shlo tudi v teh primerih bistveno pogosteje za delovanje zemeljskih sil. V nekaterih novejshih virih je mozhno zhe zaslediti tezo, da naj bi k pospeshenemu izseljevanju prebivalstva z obmochja juga afrishke celine prispevale tudi nekatere velike katastrofe svetovnih razsezhnosti, med drugim izbruh indonezijskega supervulkana Toba s Tihomorskega ognjenega kroga.

 

2. Civilizacija pred obdobjem Starodavnega Egipta

Dosedanja raziskovanja potrjujejo domnevo, da je treba izvor razvoja chloveshke vrste iskati na obmochju danashnje podsaharske Afrike, od koder naj bi se prichele selitve po vsem svetu. Kdaj je prishlo do naseljevanja manj primernih obmochij za zhivljenje, o tem she ni dovolj podatkov, najnovejshe ocene pa zhe uposhtevajo rezultate raziskav chloveshkega genoma in populacijske genetike.

Med vso obsezhno literaturo o egipchanski civilizaciji ni o njeni predhodnici nobenih uporabnih podatkov. Zato pa obstajajo shtevilni alternativni pogledi na ta del chloveshke zgodovine. Tako je shvicarski raziskovalec Erich von Däniken iskal in domnevno tudi nashel shtevilne dokaze o prihodu in delovanju astronavtov iz visoko razvitih civilizacij z drugih planetov na Zemlji, ki naj bi jih chloveshtvo sprejelo kot bogove. Njegove shtevilne knjige in televizijske serije s to tematiko so bile prevedene v 32 jezikov, prodanih pa je bilo prek 63 milijonov izvodov.4

Podobno je obdobje pred faraonskim chasom opisoval ekonomist Zecharia Sitchin. V svojih shtevilnih delih opisuje prihod astronavtov iz rodu Anunnaki s planeta Nibiru in njihovo bivanje na Zemlji. Delovali naj bi na obmochju Afrike in ustvarili tudi sumersko civilizacijo. Tu naj bi vodili svoje imperije in ustvarili chloveshko vrsto za opravljanje tezhashkih delih pri pridobivanju zlata, ki naj bi ga potrebovali za sanacijo poshkodovane atmosfere na svojem planetu. Tako kot pri Erichu von Dänikenu naj bi jih chloveshtvo imelo za bogove. Njihovo bivanje na Zemlji naj bi se konchalo s sporom med temi »bogovi« samimi, v konchni bitki pa naj bi med drugim uporabili tudi atomsko orozhje.

V zadnjem chasu, ko so katastrofalne posledice nekaterih dogodkov s svojim izvorom na daljnem Pacifiku dosegle in prizadele celó vzhodno obalo na jugu afrishke celine, je mozhno bolje razumeti, kako ranljiv je obstoj zhivljenja na Zemlji. Gre za dejstvo, da so obchasni katastrofalni dogodki svetovnih razsezhnosti normalni del zhivljenja Zemlje, ki se ne ozira na zhiva bitja in she manj na interese chloveshke vrste. S tem pa je tudi domneva, po kateri se je civilizacija na jugu afrishke celine odlochila zapustiti to obmochje in si zagotoviti prezhivetje na manj prijaznem, vendar varnejshem obmochju na severovzhodu afrishke celine, postala bistveno bolj verjetna. Vendar to niso mogla biti primitivna ljudstva, temvech samo visoko razvita civilizacija, ki je bila sposobna tudi na prostoru nove naselitve ustvariti infrastrukturne objekte, potrebne za zagotovitev svojega nadaljnjega obstoja.

Upajmo, da bomo to razumeli kot opozorilo, kako nash obstoj ni odvisen le od dogajanja v nashi neposredni blizhini, ampak ga lahko zhivljenjsko ogrozijo spremembe tudi na najbolj oddaljenih koncih sveta. Vednost o tem prepochasi prodira v nasho zavest, saj v nasprotnem primeru ne bi she vedno gradili desetmilijonskih velemest na najbolj ogrozhenih obmochjih.

 

3. Resnichne grozhnje chloveshkemu obstoju

Moje vechje zanimanje za mogochno delovanje zemeljskih sil je spodbudil obisk (2018) starodavnega mesta Antigua (slov. Antigva) v Gvatemali, ki je bilo v kolonialnih chasih prestolnica tamkajshnjih shpanskih kolonij. Zaradi shtevilnih katastrofalnih vulkanskih izbruhov in potresov, ki so prizadevali to obmochje, so prestolnico konchno le preselili na varnejsho lokacijo. Po daljshem zatishju je mesto ponovno ozhivelo. Zaradi lepih objektov znachilne kolonialne arhitekture, katerih strukturo je po vulkanskem izbruhu she vedno mozhno zaznati, je mesto sedaj na Unescovem seznamu svetovne kulturne dedishchine.

Pokrajino ob mestu nadzirajo trije stratovulkani, in sicer de Fuego, Acatenango in Agua, ki s svojo znachilno obliko opozarjajo, da she niso izrekli svoje zadnje besede. Med njimi stratovulkan Fuego, po shpansko Vulkan ognja, sodi med najbolj nevarne eksplozivne vulkane na svetu in je del Tihomorskega ognjenega kroga (Pacific Ring of Fire).

Tako se je zgodilo, da sem se na poti, ki pelje proti Antigui, sluchajno znashel ob tem vulkanu prav v trenutku, ko se je po dolgem obdobju mirovanja spet prichel njegov izbruh. Lahko sem od blizu spremljal napredovanje izbruha ter poslushal globoko in zloveshche vulkansko bobnenje. Kasneje to seveda ne bi bilo vech mozhno, saj pristojni organi takoj po prichetku izbruha ocenijo njegov obseg, prepovedo vsak dostop v blizhino vulkana in odredijo evakuacijo z ogrozhenega obmochja.

Zhe med vrachanjem iz Antigue je bilo ozrachje ob cesti mimo vulkana tako nasicheno z vulkanskim dimom in drobnimi vulkanskimi delci, da vulkana ni bilo vech mozhno videti. Sem pa zato kasneje spremljal informacije o tem dogodku in izvedel, da so kmalu za nami cesto zaprli, piroklastichni tok je povzrochil shtevilne zhrtve, vlada je razglasila rdechi alarm, zaprli so shole in druge objekte. Ob svojem maksimumu v naslednjih dneh je steber vulkanskega materiala segel 15 kilometrov visoko, piroklastichni tok pa je popolnoma unichil vech obmochij. Shlo je za najhujshi izbruh kakshnega vulkana v Gvatemali po letu 1929. V nevarnosti je bilo okoli 1,7 milijona prebivalcev (sliki 1 in 2).

Posebno me je presenetilo, da naj bi izbruh po uradnih podatkih zahteval okrog 100 zhivljenj in 300 pogreshanih, medtem ko so lokalne oblasti takrat dokumentirano zatrjevale, da je bilo v resnici vech kot 3.000 zhrtev. Trdili so, da poskushajo centralne oblasti s prikrivanjem dejanskega shtevila zhrtev zmanjshati lastno odgovornost, ker so odredile evakuacijo prebivalstva shele potem, ko so bila naselja zhe v celoti unichena in prekrita z vulkanskim pepelom. Koga pa she zanima, che je nekje v nerazvitem svetu zaradi izbruha nekega vulkana umrlo kakshnih 100 domorodcev, cheprav je takrat piroklastichni tok v dolgih sekundah dejansko sprazhil vech kot 3.000 ljudi?

Tako razlichne informacije so dodatno potrdile moje preprichanje, da se porochila o podobnih naravnih katastrofah mochno razlikujejo od dejanskih razmer, posebno che gre za obmochja izven »zahodne civilizacije«. Verjetno je tudi to vzrok, da she vedno nimamo realne slike o podobnih dogajanjih. V medijih so takshni dogodki prisotni predvsem takrat, ko so med zhrtvami tudi turisti iz tako imenovanih zahodnih drzhav, che pa je prizadeto zgolj lokalno prebivalstvo, to ne povzrocha vechjega zanimanja.

Po tem dogodku sem se prichel podrobneje zanimati za posledice dejavnosti she drugih vulkanov in ugotovil, da se tudi znanost shele v zadnjem chasu nekoliko bolj zaveda njihovih posledic, ki naj bi bile pozitivne in negativne. Tako so najbolj rodovitna zemljishcha tista, ki so prekrita z vulkanskim pepelom. Prav tako naj bi po eni od teorij prav delovanje vulkanov skozi dolgo zgodovino ustvarilo za zhivljenje potrebne pline v ozrachju kot tudi vso vodo v oceanih.5 Zato bi morali v tem primeru tudi podvodnim vulkanskim izbruhom pripisati vzrok za zvishevanje gladine oceanov, pri njenem nihanju pa vechjemu ali manjshemu zadrzhevanju vode v ledenikih, gozdovih, vodovjih in podtalnici. Vulkanologi tudi sami priznavajo, da vedo o podmorskih vulkanskih izbruhih she vedno bistveno premalo.6

Sicer pa so vulkani bolj kot po pozitivnih posledicah svojega delovanja znani po negativnih. Te segajo od erupcij velikih kolichin raznih plinov, pepela in kamenin v krhko zemeljsko atmosfero, piroklastichnih tokov, ki zaradi svoje hitrosti in visokih temperatur unichujejo vse na svoji poti, eksplozij vulkanskih otokov, podmorskih vulkanskih izbruhov in podmorskih potresov pa do katastrofalnih cunamijev, ki tudi na izjemno velikih razdaljah unichujejo vse pred seboj.

Evropska zgodovina pozna le nekaj vechjih vulkanskih izbruhov, she manj pa je bilo znano, da so tudi veliki vulkanski izbruhi na daljnem Tihomorskem ognjenem krogu pogosto pomembno spreminjali pogoje zhivljenja v Evropi.

Pri nas poznamo predvsem posledice vulkanskega izbruha Vezuva, ki je leta 79. n. sht. unichil mesti Pompeji in Herculaneum. Do nakljuchnega odkritja Pompejev leta 1748 v zahodnem svetu sploh ni bilo vechjega zanimanja za delovanje vulkanov. Veliki tihomorski ognjeni krog je bil dalech in njegove posledice prevech abstraktne, da bi povzrochale kakshno vechjo zaskrbljenost. Takrat seveda she niso vedeli, da so imela tudi shtevilna obdobja lakote v Evropi dejansko svoj izvor na obmochju tega ognjenega kroga, najpogosteje kar v daljni Indoneziji.7

Leta 2010 so bile tudi v Pompejih ponovno opravljene shtudije o vzrokih smrti, ki so pokazale, da vechina zhrtev ni umrla zaradi nekakshnega pochasnega dezhevanja vulkanskega pepela, kot je to dolgo chasa veljalo, temvech zaradi nenadnega piroklastichnega toka. Ta je imel v oddaljenosti 10 kilometrov od svojega izhodishcha she vedno 250° C in je v svojem toku povzrochil takojshnjo smrt vseh ljudi tudi v zaprtih prostorih. Doslej so v Pompejih in Herculaneumu odkrili ostanke 1.500 zhrtev.

Shele vechje shtevilo izbruhov tudi na zahodnem delu Tihomorskega ognjenega kroga, ki je blizhji tako imenovani zahodni civilizaciji, je povzrochilo vechje zanimanje za vulkanske dejavnosti. Nekaj primerov: leta 1980 je katastrofalno izbruhnil vulkan Sveta Helena na zahodni obali Severne Amerike. Leta 2018 je prishlo do zgoraj zhe opisanega izbruha vulkana Fuego v Gvatemali, najbolj smrtonosnega vulkanskega izbruha v Srednji Ameriki v zadnjih desetletjih. Le malo kasneje je izbruhnil vulkan Kilauea na havajskem Velikem otoku, ki je bil njegov najhujshi izbruh v zadnjih dvesto letih. Za vedno je spremenil razmere na otoku, lava je unichila prek 700 objektov in z vech metrov debelo plastjo prekrila velik del otoka.8 Kaldera vulkana se je mochno povechala in njegovo zhrelo Halema'uma'u se je za trikrat poglobilo (sliki 3 in 4).

Izbruh vulkana Krakatoa na obmochju morske ozhine Sunda Strait med indonezijskima otokoma Javo in Sumatro leta 1883 je bil dovolj dalech in njegove posledice dovolj omejene, da niso spodbudile vechjega zanimanja za raziskave. She danes lahko tam vidimo ostanke tega nekdanjega supervulkana, ko sta v izbruhu v shtirih velikih eksplozijah izginili dve tretjini takratnega otoka. V velike vishine je bilo izbruhanih skoraj 10 km3 vulkanskih materialov in naivno je misliti, da to ni imelo posledic po vsem svetu. Na obmochju je bilo popolnoma unichenih 165 vasi in mest, 132 je bilo resno poshkodovanih in skoraj 40.000 je bilo chloveshkih zhrtev. Zvok eksplozij je bilo mozhno slishati 5.000 kilometrov dalech.9 Cheprav je imel izbruh mochan vpliv na svetovno klimo, so bile mozhnosti za globalno spremljanje njegovih posledic v tistem chasu she mochno omejene.

Zanimivo pa je, kako malo pozornosti je junija 2018 povzrochilo ponovno prebujanje vulkana na istem obmochju. Gre za Anak Krakatoa (Sin Krakatoa), ki je vendar eden od najnevarnejshih indonezijskih vulkanov. Po vrsti izbruhov je 22. decembra prishlo do podvodnega zdrsa zemljishcha na tem vulkanu, kar je na izvoru povzrochilo visok cunami in zahtevalo prek 300 zhrtev.

Primer vztrajanja prebivalstva na rodovitnih vulkanskih tleh ne glede na pogosto nevarnost izbruhov je tudi otok Bali, ki ga je leta 1963 prizadel katastrofalni izbruh vulkana Mount Agung. O izbruhih v letih 1808 in 1821 je bilo znanega malo in je zato vech kot 140 let veljal za spechi vulkan, leta 1963 pa je popolnoma neprichakovano povzrochil enega najmochnejshih izbruhov v novejshi indonezijski zgodovini. Steber vulkanskih materialov z zhveplovim dioksidom je segel 10 kilometrov visoko, piroklastichni tok je samo v enem dnevu povzrochil na tisoche smrtnih zhrtev, njegove ponovitve pa she po okrog 200 mrtvih, veliko prebivalcev je ostalo brez domov. To je bil tudi prvi primer, ko je bilo mozhno sistematichno spremljati vpliv velikega vulkanskega izbruha na svetovne klimatske razmere. Ugotovljeno je bilo, da se je takrat povprechna temperatura na svetu znizhala za 0,1 do 0,4 stopinje. Meseca novembra 2017 je isti vulkan ponovno izbruhnil, njegovo delovanje pa she vedno traja. Preseliti so morali vech kot 100.000 prebivalcev, shtevilo turistov pa se je zmanjshalo kar za 70 odstotkov.

Otoshka drzhava Indonezija, z vech kot 13.000 otoki, je z okrog 260 milijoni po shtevilu prebivalstva chetrta drzhava na svetu. Od tega jih skoraj 150 milijonov zhivi na otoku Java, ki velja za najbolj naseljeni otok na svetu. V preteklosti je bil sredishche mogochnega hinduistichnega in budistichnega imperija, ki je leta 1006 propadel po izbruhu vulkana Mount Merapi (Gugung Merapi, Ognjena gora). Vulkanski pepel je takrat prekril celotno obmochje, ki ga je nato prerasla vegetacija. V izbruhu je izginil tudi Borobudur, najvechji in najstarejshi budistichni tempelj na svetu, ki so ga ponovno odkrili shele leta 1814. Po Unescovi obnovi leta 1984 velja danes za eno od sedmih svetovnih chudes, vulkan Merapi pa za enega najbolj aktivnih vulkanov na svetu.10

Na tem otoku je tudi glavno mesto Indonezije Dzhakarta. Gre za velemesto z vech kot 10 milijoni prebivalcev, na shirshem metropolitanskem obmochju pa jih zhivi okoli 30 milijonov. S tem je takoj za Tokiom drugo najbolj gosto naseljeno obmochje na svetu.11 Zhe dolgo je znano, da se tla Dzhakarte vsako leto pogreznejo povprechno za okrog 17 centimetrov. Zato je sedaj poteka gradnja velikega zidovja, ki naj bi zavarovalo mesto pred poplavami z morske strani (Giant Sea Wall Jakarta). V pripravi pa je tudi preselitev glavnega mesta, vkljuchno s celotno drzhavno upravo, na novo lokacijo, najverjetneje na indonezijski otok Borneo.12 Med vzroki za preselitev je navedena ustreznejsha centralna lokacija glavnega mesta, seveda pa nihche ne omenja, da je otok Borneo bistveno manj izpostavljen velikim vulkanskim izbruhom. Celotna preselitev Dzhakarte ali celo vsega shirshega obmochja s 30 milijoni prebivalcev na Borneo bi tudi v danashnjem chasu pomenila enega najbolj velichastnih gradbenih in financhnih projektov.

Vzhodno od Lomboka je indonezijski otok Sumbawa z vulkanom Mount Tambora, ki je znan po svojem izbruhu leta 1815. To je bil najmochnejshi izbruh v dokumentirani chloveshki zgodovini, zahteval je okrog 90.000 zhrtev. Gora Tambora se je znizhala s 4.300 na 2.850 metrov, kolichina izbruhanih vulkanskih materialov je znashala prek 40 km3, steber vulkanskega pepela je dosegel vishino prek 45 kilometrov in se je razshiril po vsem svetu. To je v naslednjih letih znizhalo globalno temperaturo za okrog pol stopinje in povzrochilo najhladnejshe poletje po letu 1400. Naslednje leto 1816 je na obmochju Evrope in Severne Amerike ostalo v spominu kot leto brez poletja. Ta izbruh pa je povzrochil she veliko drugih, medsebojno povezanih pojavov in negativnih posledic za okolje, she posebno za kmetijstvo, kakrshnih ni bilo mozhno zaznati pri nobenem od dotedanjih izbruhov niti jih ni bilo mozhno ustrezno razlozhiti. Pod tri metre debelo plastjo piroklastichnega materiala so odkrivali cela naselja, na ozhjem obmochju je lakota zahtevala vech deset tisoch zhrtev, v Severni Ameriki in Kanadi je izostala celotna letina, velika lakota pa se je shirila tudi drugod po svetu.

Raziskave razvoja chloveshkega DNK skozi dolga obdobja so pokazale, da je pred okrog 70.000 leti prishlo skoraj do izumrtja chloveshke vrste. Vzrok za to naj bi bila velika svetovna katastrofa, ki je zdesetkala shtevilo zhivih bitij na Zemlji. Zgodilo naj bi se t. i. »ozko grlo« chloveshtva, saj je katastrofo po nekaterih raziskavah prezhivelo samo okrog 10.000 nashih prednikov. Vzrok tega naj bi bil padec velikanskega meteorja na obmochje Tihega oceana. Nastal naj bi orjashki cunami, ki je z oblichja zemlje izbrisal vechino zhivih bitij.

Vendar bi bil lahko vzrok te svetovne katastrofe z megacunamijem tudi izbruh indonezijskega supervulkana Toba na Sumatri, ki sodi po radiometrichnih metodah datiranja v obdobje pred okrog 75.000 leti, torej priblizhno v isti chas kot domnevni padec meteorja. V stratosfero naj bi takrat izbruhalo shest milijard ton zhveplovega dioksida, zato naj bi sledilo tisoch let dolgo mrzlo obdobje po vsem svetu. Danashnja kaldera vulkana Toba obsega 30 x 100 km, izbruh pa naj bi izvrgel okrog 2.800 km3 vulkanskih kamenin. To je stokrat vech od najmochnejshega izbruha v novejshi zgodovini leta 1815, ko je vulkan Mount Tambora povzrochil vrsto let brez poletja. Nekateri raziskovalci menijo, da naj bi prav izbruh vulkana Toba in posledichni katastrofalni cunami povzrochila migracijo prebivalstva z juga afrishke celine na druga obmochja po svetu.13

Dolgo so vse velike svetovne katastrofe v zgodovini pripisovali padcem meteoritov, shele v novejshem chasu pa prihajajo v poshtev tudi veliki vulkanski celinski in podmorski izbruhi ter podvodni potresi. Zato bi morali z veliko vechjim sposhtovanjem gledati na Tihomorski ognjeni krog. Od tu izhajajo shtevilni izbruhi supervulkanov, ki so imeli skozi vso zgodovino katastrofalne posledice za vse chloveshtvo. Po znanih podatkih so bili med 25 najvechjimi vulkanskimi izbruhi v zadnjih 12.000 letih le trije, ki se niso zgodili na obmochju Velikega ognjenega kroga.14 Tu je she danes 75 odstotkov vseh delujochih vulkanov na svetu. Dalech na vrhu tega 40.000 km dolgega ognjenega kroga je Indonezija z vech sto vulkani, med katerimi je skoraj polovica aktivnih (slika 5).

Velike kolichine pepela, drugih vulkanskih materialov in nevarnega zhveplovega dioksida iz vulkanskih izbruhov, ki sezhejo tudi do 50 kilometrov visoko, lahko unichijo krhko strukturo zemeljske atmosfere, enega od osnovnih pogojev za obstoj zhivih bitij na Zemlji. Podobno lahko cunamiji zaradi podmorskih vulkanskih izbruhov in potresov potujejo prek oceanov tudi do deset tisoch in vech kilometrov dalech od svojega izhodishcha in nato z rushilno silo celo na najbolj oddaljenih obalah porushijo vse pred seboj, v trenutku izbrishejo cela obmochja z oblichja Zemlje ali pa celo ogrozijo obstoj vsega zhivljenja na njej.15 Preprichanje, da je ta ognjeni krog dovolj varno oddaljen od velikih centrov zahodne civilizacije, postaja vedno manj zanesljivo.

Neprestano ponavljanje katastrof s tako obsezhnimi posledicami kazhe, kako krhko je she vedno zhivljenje na Zemlji. Torej gre le za vprashanje, kdaj se bodo ponovili katastrofalni izbruhi s svojim izvorom na obmochju daljne Indonezije, ki bodo znova spremenili razmere po vsem svetu.

 

4. Padci meteorjev ali vulkanski izbruhi

Podatki o katastrofalnih posledicah vulkanskih izbruhov in padcev meteoritov preprichljivo dokazujejo, da vzroki velikih naravnih katastrof navadno ne prihajajo iz vesolja, ampak imajo svoj izvor kar tukaj na Zemlji.

Za zdaj bi lahko take posledice zaradi padca meteorita v chasu dokumentirane zgodovine pripisali le tungushki katastrofi na obmochju Sibirije leta 1908, cheprav tudi zanjo she vedno obstajajo razlichne teorije. Po eni od njih naj bi jo povzrochil padec asteroida ali kometa v velikosti med 50 in 190 metri, ki je unichil 2.000 km2 gozdov in po nekaterih ocenah povzrochil tudi tri smrtne zhrtve.

Nekakshen podoben dogodek v manjshem obsegu se je zgodil 15. februarja 2013, ko naj bi pri Cheljabinsku na obmochju Urala prishlo do eksplozije 17 do 20 metrov velikega asteroida. Smrtnih zhrtev ni bilo, predvsem zaradi padanja razbitega stekla pa naj bi bilo poshkodovanih okrog 1.200 oseb.16 Podobno naj bi bil padec meteorita nad reko Curuca v Braziliji vzrok za katastrofo leta 1930, kar pa so najnovejshe satelitske raziskave v celoti zavrnile.

Vse do nedavnega so padcu velikega asteroida pripisovali tudi t. i. veliko izumrtje, ko je pred okoli 250 milijoni let izginilo kar 95 odstotkov vseh takrat zhivechih bitij. Shele najnovejshe raziskave so tudi v tem primeru pokazale, da je priblizhno v istem chasu prishlo do katastrofalnih vulkanskih izbruhov na obmochju Sibirije, ko naj bi kar 7 milijonov km2 prekrila lava in ustvarila t. i. »sibirske bazaltne planote« (Siberian Traps).17

Med she vedno sploshno veljavnimi teorijami o padcih raznih asteroidov in kometov na Zemljo pomeni posebno zanimivo zgodbo Chicxulub crater.18 Pred priblizhno 66 milijoni let naj bi v blizhini mesta Chicxulub v Mehiki padel na Zemljo okrog 11 do 81 km velik asteroid ali komet in povzrochil izumrtje 75 % vsega svetovnega rastlinstva in zhivalstva, vkljuchno z dinozavri. Bil naj bi drugi najvechji »dokazani« padec kakshnega nebesnega telesa v zgodovini.19 V mesecu marcu 2010 je skupina 41 ekspertov objavila dokaze o mnozhichnem izumrtju zhivih bitij na Zemlji v istem chasu. Seveda pa je she vedno vprashanje, kaj je povzrochilo tolikshno unichenje.

Po tem padcu naj bi nastal podmorski krater s premerom 150 km in z globino 20 km, ki je segel prav do kontinentalne zemeljske skorje. Sproshchena energija naj bi ustrezala od 21 do 921 milijardam atomskih bomb nad Hiroshimo. Udarcu naj bi sledil cunami z vishino nad 100 metrov, ki je dosegel danashnjo Florido in Teksas. Vzrok za to relativno majhno vishino cunamija naj bi bila nizka globina morja, saj naj bi bila njegova vishina v primeru padca v globoki ocean kar 4,6 kilometra.

Ko natanchneje prebiramo opise o »velikem udarcu asteroida na Zemljo« in jih primerjamo z drugimi mozhnimi vzroki, se ni mogoche izogniti obchutku, da gre skoraj za popoln opis velikega podmorskega vulkanskega izbruha. Konchno pa je neverjetno, da bi toliko padcev velikih vesoljskih teles na Zemljo zadevalo predvsem le obmochje Velikega tihomorskega ognjenega kroga. Od tod namrech izvirajo skoraj vsi vulkanski izbruhi v zgodovini, ki so imeli podobne katastrofalne posledice za zhivljenje na Zemlji.

 

5. Konec predegipchanske civilizacije in selitev

Zhe kratek prikaz posledic, ki so jih povzrochali potresi, vulkanski izbruhi in cunamiji kazhe, kako so velike svetovne katastrofe skozi vsa obdobja chloveshke zgodovine desetkale shtevilo zhivih bitij na Zemlji. Podobne zgodbe najdemo tudi skoraj v vseh svetovnih religijah. Najvechkrat gre za veliko poplavo oziroma »svetovni potop«, ki ga prezhivi le malo izbranih posameznikov.

Analiza chloveshkega genoma in populacijska genetika sta spremenili dosedanjo predstavo o neprekinjenem pozitivnem razvoju chloveshke vrste skozi vso znano zgodovino. Drugache od enkratnega katastrofalnega dogodka, ki ga najdemo v vechini svetovnih religij, nam izsledki novejshih raziskav govorijo o pogostih prekinitvah, ki jih je chloveshtvo dozhivljalo kot posledico velikih svetovnih katastrof skozi vso svojo zgodovino. Doslej si je zhivljenje na Zemlji s chloveshtvom vred po takshnih katastrofah vseeno zmeraj opomoglo.

Po sploshno veljavni teoriji naj bi najzgodnejshe chloveshtvo izviralo iz podsaharske Afrike, od koder naj bi se zachelo seliti proti severu in je schasoma naselilo she druge kontinente (slika 6). K pospeshenemu zapushchanju tega prvotnega obmochja naj bi prispevala tudi njegova velika izpostavljenost katastrofalnim vplivom z izvorom v daljni Indoneziji, zlasti izbruhu vulkana Toba na otoku Sumatra.

Pri tem je zanimivo, da se je selitev iz izvornega obmochja v juzhni Afriki prek Sredozemlja zgodila zhe pred okrog 100.000 leti, medtem ko so otok Madagaskar predniki danashnjih prebivalcev naselili shele v 4. stoletju, in to ne s podrochja Juzhne Afrike, temvech iz jugovzhodne Azije.20 Pri tem je mozhno vprashanje, ali je bila morda vzrok za to pozno naselitev vednost o njegovi kritichni izpostavljenosti katastrofalnim vplivom iz daljne Indonezije.

Ob vsej literaturi, ki podrobno opisuje staroegipchansko zgodovino celo z natanchnimi zgodbami o zhivljenju posameznih faraonov, pa o chasu pred to civilizacijo ne vemo praktichno nich. In vendar je morala imeti staroegipchanska civilizacija tudi svojo predhodnico, najverjetneje na danashnjem jugu Afrike. Che bi to predhodno civilizacijo kakshen katastrofalni cunami izbrisal z oblichja Zemlje, od nje ne bi kaj dosti ostalo. Vendar bi se visoko razvita civilizacija, ki bi bila sposobna spremljati katastrofalne dogodke v preteklosti in predvidevati tudi njihovo ponovitev, po dolochenem chasu lahko zavestno umaknila na varnejshe obmochje in si tam zagotovila primernejshe pogoje za zhivljenje.

Afrishki kontinent pod ravnikom je z obeh strani bistveno bolj izpostavljen katastrofalnim vplivom Tihomorskega ognjenega kroga kakor pa njegov severovzhodni del. Zato lahko domnevamo, da je tudi to dejstvo v davni zgodovini povzrochilo selitev prebivalstva proti varnejshemu severu.

Na vesoljni potop ali Platonovo pripoved o unichenju Atlantide je bilo mozhno vse do 26. decembra 2004 she gledati le kot na eno od shtevilnih biblichnih ali drugih podobnih zgodb. Takrat pa je podmorski potres ob zahodni obali indonezijskega otoka Sumatra pokazal, kako ranljivo je chloveshtvo she danes. Zgolj eno uro po Bozhichu, to je 26. decembra 2004 ob 00:58:53 uri zjutraj po UTC,21 je potres z mochjo 9,2 stopnje s posledichnim smrtonosnim cunamijem popolnoma presenetil seizmologe po vsem svetu.

Ogromni val, ki se je prichel shiriti od otoka Sumatra vse do afrishke obale, je povzrochil nepredstavljivo razdejanje in je zahteval med 230.000 in 280.000 smrtnih zhrtev, dejanskega shtevila pa verjetno ne bo nikoli mozhno ugotoviti. Povzrochil je eno najvechjih svetovnih katastrof, bil je najhujshi posamezni cunami v znani zgodovini, vsekakor pa so njegove posledice zajele najvechje obmochje. V nekaj urah so bili prizadeti veliki predeli ob Indijskem oceanu in popolnoma izbrisana shtevilna mesta (slika 7). Celotna v potresu sproshchena energija naj bi bila enaka 550 milijonom atomskih bomb nad Hiroshimo oziroma celotni energetski porabi ZDA v 370 letih, merjeno po porabi iz leta 2005. Zemeljska os naj bi zanihala za okoli 1 cm, seizmichne valove pa je bilo mozhno chutiti po vsem svetu. Zaporedni veliki valovi so celo na obalah oddaljenih drzhav dosegli vishino 30 metrov.22

Med zhrtvami je bilo posebno na obmochju Tajske veliko turistov iz tako imenovanih zahodnih drzhav, to pa je tudi na Zahodu povechalo zanimanje za tovrstne dogodke. Preprichanje o zgolj lokalnem vplivu katastrof v daljni Indoneziji, se je dokonchno pokazalo za zgresheno.

Propadi velikih imperijev se v zgodovini skoraj brez izjeme pripisujejo porazom v boju z drugimi imperiji ali pa spopadom s kakshnimi barbarskimi ljudstvi. Vendar je dejstvo, da so se morale vse resnichno dolgotrajne civilizacije prej ali slej soochiti z velikimi svetovnimi katastrofami, ki so zdesetkale takratno prebivalstvo. Te so bile v chloveshki zgodovini pogostejshi vzrok za propad civilizacij, kot pa si to danes lahko predstavljamo.

Veliki grshki filozof Platon nam je zapustil zgodbo o Atlantidi, visoko razviti civilizaciji, ki naj bi bila unichena v velikem vesoljnem potopu pred okrog 12000 leti.23 V enem samem dnevu in eni nochi naj bi po silovitih potresih in poplavah izginila celotna atlantidska civilizacija. Platon je zgodbo najverjetneje povzel po pripovedovanju Starih Egipchanov, pri chemer vemo, da Grki shtevilnih njihovih sporochil pogosto niso jemali resno in so vse, kar se ni v celoti ujemalo z njihovimi predstavami o svetu, shteli kar za staroegipchanske izmishljotine in lazhi. Zato kaj vech o tej civilizaciji od Platona nismo mogli izvedeti, ali pa ga morda sploh nismo dobro razumeli.

Prav tako ne vemo, ali niso morda Stari Egipchani pod pojmom Atlantik razumeli kar celotnega oceana, ki obdaja afrishko celino. Prav tako ni nujno, da je Atlantida dejansko izginila pod vodo, ampak jo je lahko samo tako silovito preplavilo, da od nje ni ostalo nichesar vech.

Nekaj podobnega bi lahko tudi na obmochju Juzhne Afrike povzrochil vsak podvodni potres ali vulkanski izbruh v daljni Indoneziji, ki bi bil le nekajkrat mochnejshi od bozhichnega cunamija leta 2004. V tem primeru bi morali ostanke Atlantide iskati kar na Madagaskarju.

Che kdo she vedno misli, da je bil cunami leta 2004 nekaj posebnega in enkratnega, potem se ne zaveda, da je bil to v zgodovini Zemlje samo eden od takih dogodkov, ki so se dogajali in se bodo zanesljivo she dogajali v enakem ali pa tudi stokrat vechjem obsegu. Predvsem pa je pokazal, da lahko potresi in vulkanski izbruhi, posebno she v njihovi podmorski obliki, bistveno presezhejo katastrofalne posledice le za prebivalstvo daljne Indonezije, ker segajo na ogromna obmochja dalech od svojega izvora in lahko dosezhejo celo nashe dezhele.

 

6. Neskladja med geografsko lego Starega Egipta in staroegipchansko astronomijo

Najboljshi dokaz za povezavo neke civilizacije z njeno predhodnico pomenijo znachilnosti, ki ustrezajo prejshnji, ne pa tudi novi civilizaciji. Take dokaze omogochajo primerjave med jeziki, ljudskimi navadami, kulturnimi posebnostmi in podobno. Tako na primer prevladujochi shpanski in portugalski jezik v vech drzhavah Juzhne Amerike dokazujeta, da gre za dezhele, ki so bile nekoch shpanske ali portugalske kolonije.

Staroegipchanska civilizacija se je razvijala severno od ravnika, to je na podrochju, kamor sodi tudi nasha evropska civilizacija. Che bi torej staroegipchanska civilizacija nastala avtonomno na obmochju severne poloble, bi bile njene znachilnosti enake tistim, ki jih poznamo tudi v Evropi, saj je dejstvo, da se shtevilne znachilnosti med severno in juzhno poloblo diametralno razlikujejo. Vendar vse primerjave kazhejo, da izjemni egipchanski izsledki s podrochja astronomije in drugih ved ustrezajo pogojem, ki veljajo na jugu afrishke celine, torej posebnostim juzhne zemeljske poloble. To pa seveda lahko pomeni, da je staroegipchanska civilizacija zgolj nasledila svojo juzhno sosedo in od nje prevzela skoraj vsa pomembna spoznanja o svetu. Dejstvo, da privzetih astronomskih spoznanj staroegipchanska civilizacija ni prilagodila svojemu novemu obmochju bivanja, kazhe, da privzetih izsledkov ali niso razumeli in jih zato niso znali prilagoditi, ali pa so do svoje predhodnice chutili tako veliko sposhtovanje, da tega niso zheleli narediti. Slednje bi veljalo posebno v primeru, che bi bili globoko preprichani, da so bili vsi tako izjemni izsledki ter pridobitve darilo bogov.

To nasledstvo je bilo morda zanje pomembnejshe od novega geografskega polozhaja, kamor so se preselili. Iz prichevanja starogrshkih piscev vemo, da so Egipchani pri teh neskladjih s svojim geografskim polozhajem ne le vztrajali, ampak so bili nanje celo posebno ponosni.

Predvsem gre za:

- chas ponovnega rojstva sonca in chas novega leta,

- zachetek velike nochi

- geografski smeri navzgor in navzdol,

- »pravo« smer z leve v desno ali z desne v levo,

- polozhaj sonca v ozvezdjih in poimenovanje astroloshkih znamenj.

 

Na podlagi nekaterih dejstev lahko sklepamo, da starejsha civilizacija na svojo naslednico ni prenesla le pridobljenega znanja, temvech ji je zagotovila tudi najpomembnejsho infrastrukturo za normalno zhivljenje prebivalstva na novem prostoru.

 

6. 1. Chas ponovnega rojstva sonca in chas novega leta

Chlovek se je zhe od nekdaj zavedal pomena, ki ga ima sonce za obstoj vseh zhivi bitij na Zemlji in seveda tudi za njegovo lastno zhivljenje. Zato je soncu pripisoval bozhanske lastnosti. Pri sedanjem znanju vemo, da neprekinjeno gibanje sonca med severnim in juzhnim povratnikom she dolgo ne bo prenehalo. Toda poglejmo, kako tudi danes le kakshna majhna stopinja nad vechletnim povprechjem privede do panichnega sklepanja, da gre za segrevanje ozrachja s katastrofalnimi posledicami.

Danes si ne znamo predstavljati strahu, ki je prevzemal preprostega chloveka v daljni preteklosti, ko je vsakodnevno spremljal znizhevanje sonca na njegovi poti proti obzorju. V njegovi zavesti je obstajala bojazen, da bi se takshno gibanje lahko nadaljevalo in bi sonce dokonchno in nepovratno izginilo za obzorjem. Zato je bil trenutek, ko se je sonce zachelo znova vrachati, tudi zachetek novega leta ter znamenje za sploshno veselje. Podobno kot v davni preteklosti se je obichaj proslavljanja »ponovnega rojstva sonca« in s tem novega leta ohranil vse do danes, saj she vedno pomeni chas vsesploshnega veselja, cheprav smo na njegov osnovni vzrok zhe zdavnaj pozabili.

Danes se nam zdi samoumevno, da lahko napovedujemo letne chase, poznamo chas za setev, zhetev in podobno. Vendar to znanje ni nastalo samo po sebi. Za merjenje chasa, za delitev na mesece in tedne ter za napovedovanje letnih chasov je bilo potrebno vechtisochletno spremljanje in raziskovanje nebesnih pojavov ter ocenjevanje njihovega vpliva na dogodke na Zemlji. Shtevilni podobni problemi so bili postopno razresheni shele z iznajdbo in nadaljnjim dopolnjevanjem koledarja.24

Staroegipchanski koledar naj bi nastal zhe v bronasti dobi. Pri tem je znachilno, da njegova izhodishcha in poimenovanja, ki so jih pri tem uporabljali, ne uposhtevajo znachilnosti polozhaja Starega Egipta oziroma ustrezne zemeljske poloble, temvech izhodishcha z vidika juzhnega dela afrishkega kontinenta. Tako so kot izhodishche pogosto jemali pojavljanje zvezde Sirij, ki pa se na severni polobli ne sklada s sonchevim letom. Nasprotno pa lahko skoraj popolno skladnost med njima ugotovimo na 40° juzhne zemljepisne shirine pri Sotichnem letu (Shothic Year), ki se zakljuchi po vsakih 1461 egipchanskih »civilnih letih«.25

Staroegipchanski astronomi so se zanesljivo zavedali vseh podobnih neskladij, vendar so jih zavestno spregledali, namesto njih pa so, verjetno zaradi sposhtovanja do svoje predhodne civilizacije, zadrzhali njena astronomska izhodishcha. Torej moramo tudi veliko iznajdbo koledarja namesto staroegipchanski civilizaciji pripisati njeni visoko razviti predhodnici.

Dan, ki ga posamezna civilizacija dolochi za zachetek svojega novega leta, je navadno chas, ko se prichne sonce po svojem navideznem potovanju navzdol proti obzorju ponovno vrachati, to pa pomeni njegovo ponovno rojstvo. Na severni polobli se to zgodi vsako leto 21. decembra, na juzhni polobli pa 21. junija. Ker obmochje Starega Egipta geografsko sodi na severno zemeljsko poloblo, bi moral temu datumu novega leta ustrezati 21. december, kot to velja she danes tudi pri nas. Ne glede na to pa so v Starem Egiptu novo leto proslavljali v mesecu juniju. Njihov datum novega leta je torej ustrezal temu, kar je veljalo za juzhno zemeljsko poloblo. Razlog za takshno odlochitev pa je lahko le njihova globoka povezanost s svojo predhodno civilizacijo z juzhnega dela afrishkega kontinenta.

Danes je v svetu najshirshe uveljavljen gregorijanski koledar,26 po katerem je novo leto 1. januarja in zato na severni polobli za deset dni odstopa od astronomskega novega leta. Ker pa naj bi sonce po mitoloshki razlagi za tri dni izginilo pod obzorjem oziroma »umrlo«, se zgodi njegovo ponovno rojstvo oziroma vstajanje 24. decembra. Takemu datumu novega leta je najblizhje dan Bozhicha, ki ga praznujemo 25. decembra kot rojstvo Odreshenika. Sicer pa so tudi Stari Egipchani novo leto kot ponovno rojstvo sonca simbolno ponazarjali s podobo novorojenchka.27

Ne glede na navedeno povezavo med polozhajem sonca in novim letom, ki se na severni polobli zgodi 21. decembra, so Stari Egipchani praznovali novo leto v mesecu juniju, kot ustreza pojavom na juzhni zemeljski polobli, kjer se vse podobne astronomske znachilnosti simetrichno zgodijo v juniju. Zemljepisno shirino, pri kateri je sonce z vidika juzhne zemeljske poloble vsako leto natanchno tri dni pod obzorjem, je zato treba iskati pod juzhnim techajnikom oziroma juzhnim antarktichnim krogom. Ta je danes na 66°33′47.9″ juzhne geografske shirine, njegov polozhaj pa se zaradi nagiba Zemljine vrtilne osi spremeni vsakih 41.000 let priblizhno za 2 stopinji.28

 

6. 2. Zachetek velike nochi

Dan novega leta seveda ne pomeni, da se bo zaradi zachetka vrachanja sonca s tem tudi dejansko zachela pomlad, saj velja 21. december na severni polobli za prichetek zime. Vendar se s tem dnem pri nas in seveda tudi v Egiptu prichne podaljshevati trajanje dnevne svetlobe in krajshanje nochi ter postopno segrevanje ozrachja. Zato velja pri nas shele 21. marec za prvi pomladanski dan, ko je sonce opravilo zhe polovico svoje poti proti najbolj severni tochki na nebu.

Na severni polobli se »preganjanje zime« zachne s pustno nedeljo, ki je dolochena na nedeljo sedem tednov pred Veliko nochjo. Izrachun konkretnega datuma Velike nochi, tega najvechjega krshchanskega praznika, je bil sprejet na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji, in sicer kot dan prve nedelje po prvi pomladni polni luni. To je lahko v chasu med 22. marcem in 25. aprilom.

Poimenovanje tega praznika za Veliko noch je posebnost, ki jo lahko zasledimo v slovenskem, ne pa tudi v shtevilnih drugih jezikih.29 Poimenovanje lahko razumemo kot zachetek obdobja dolge nochi, ki pa se niti pri nas niti v Egiptu ne zachne 21. marca, temvech 21. septembra. Nasprotno pa se obdobje dolge oziroma velike nochi dejansko zachne 21. marca pod juzhnim zemeljskim techajnikom. Zato lahko upravicheno trdimo, da pomen in s tem ustrezno poimenovanje praznika v slovenskem jeziku temelji na datumu zachetka velike antarktichne nochi. Ta se zachne vsako leto 21. marca, dokler 21. junija ne dosezhe svoje najvechje dolzhine. V nasprotju z znachilnostmi nashe severne zemljepisne shirine, kamor sodimo skupaj z Egiptom, se je torej zveza z najstarejsho civilizacijo na jugu afrishkega kontinenta ohranila v slovenskem jeziku celo vse do danes.

Tako kot na severni se tudi na juzhni zemeljski polobli dolzhina nochi podaljshuje s priblizhevanjem juzhnemu techaju, kjer traja tudi do shest mesecev. Zhe nad 72° juzhne zemljepisne shirine lahko traja obdobje nochi od 14. maja do 27. julija, kar pomeni, da gre v resnici za veliko noch.

Podobno kot she v shtevilnih drugih primerih, ko se staroegipchanske trditve niso skladale z dojemanjem tistega chasa, so tudi njihove trditve, da obstajajo kraji, kjer trajata dan in noch po polovico leta, Stari Grki imeli samo »she za eno od velikih staroegipchanskih lazhi«. Danes vemo, da so Stari Egipchani imeli prav.

 

6. 3. Geografski smeri navzgor in navzdol

Podobno, kot to velja za datum novega leta, lahko neskladje ugotovimo tudi pri geografski smeri navzgor in navzdol, ki sta prav tako povezani z navideznim gibanjem sonca. Potem ko sonce dosezhe svojo najnizhjo tochko nad obzorjem, se ponovno zachne vrachati, dokler ne dosezhe nadglavishcha nad povratnikom na drugi strani ravnika. Smer, ki jo na tem vrachanju prek leta navidezno naredi sonce na nebu, razumemo kot smer navzgor, njegovo priblizhevanje obzorju pa kot smer navzdol.

Z vidika severne poloble dosezhe sonce na svoji poti navzdol in proti jugu svojo najnizhjo tochko nad obzorjem 21. decembra, ko se prichne njegovo ponovno vrachanje proti severu. To vrachanje k severu zato na severni polobli pomeni smer navzgor, vrachanje proti jugu pa smer navzdol. Nasprotno pa dosezhe sonce na svoji poti navzdol z vidika juzhne poloble svojo najnizhjo tochko nad obzorjem 21. junija, ko se nato prichne njegovo ponovno vrachanje proti jugu. Ne glede na svoj zemljepisni polozhaj na severni polobli pa so Stari Egipchani to vrachanje sonca proti jugu razumeli kot smer navzgor, vrachanje proti severu pa kot smer navzdol.

Zhivljenje in verovanje Starih Egipchanov je bilo izjemno mochno povezano s soncem, ki so ga chastili tudi kot svoje najpomembnejshe bozhanstvo. Kljub svoji verski povezanosti s soncem in kljub temu, da so zhiveli na severni polobli, pa so prevzeli smer, ki je bila znachilna za gibanje sonca z vidika daljnega juga.

Po danes veljavni razlagi naj bi bil vzrok za takshno neskladje v tem, da naj bi Stari Egipchani zemljepisne smeri namesto z gibanjem sonca povezali s tokom reke Nil. Vendar moramo vedeti, da za pogled na geografsko smer ni pomembno, kako to smer vidi kakshen prebivalec ob reki, temvech kako so to smer videli »zvezdogledi«. Zato ni pomembno, che danes kak posameznik she vedno trdi, da je zemlja ravna ploshcha, ker jo kot takshno vidi s svojega zornega kota, ali da je zemlja sredishche vesolja, ker tako vidi po gibanju nebesnih teles, marvech gre za to, da smo danes sposobni na stvari gledati z novimi spoznanji. Zato tudi pri Starih Egipchanih za dolochitev geografske smeri ni bil odlochilen pogled kakega prebivalca ob Nilu, ampak so o tem odlochali tisti, ki so bili zadolzheni za spremljanje gibanja sonca in drugih nebesnih teles. Kljub temu, da so natanchno vedeli, kakshna smer ustreza gibanju sonca z njihovega zornega kota, so zavestno obdrzhali tisto, kar je bilo skladno z gledishchem njihovih chastitljivih prednikov z juzhne strani zemeljske poloble.

 

6. 4 »Prava« smer z leve v desno ali z desne v levo

Promet v skoraj vseh bivshih angleshkih kolonijah she danes temelji na vozhnji po levi strani cestishcha, kar zanesljivo kazhe, kdo je v preteklosti vladal tem dezhelam. Smer vozhnje po levi strani cestishcha je torej tu »prava« smer v prometu. Podobno lahko she danes sklepamo, katera civilizacija je oblikovala »pravo« smer gibanja v Starem Egiptu.

Pogled na navidezno dnevno gibanje sonca iz smeri juzhne zemeljske poloble je nasproten tistemu, ki ga vidimo s severne poloble. Zato so kasnejshi raziskovalci nekatera znanja staroegipchanske civilizacije razumeli kot napachna, namesto da bi jih poskushali smiselno razlozhiti. Ko so Stari Egipchani Grkom pripovedovali, da so obpluli juzhni rt afrishkega kontinenta in da gre tam sonce »z desne proti levi«, so to Grki razumeli le kot she eno izmed njihovih nesmislov in izmishljotin. Danes je jasno, da so imeli Stari Egipchani prav.

Vzvishenost, ki so jo kazali kasnejshi zavojevalci do staroegipchanskega znanja, je povzrochila, da so shtevilni dosezhki njene predhodne civilizacije ostali nerazumljeni, velik del njihovega izjemnega znanja pa se je zato tudi izgubil.

Danes velja smer »z leve v desno«, kot jo vidimo na severni polobli, za »pravo« in temu ustrezno poteka tudi smer pisave, vrtenje urnega kazalca, zategovanje ali odtegovanje vijakov in podobno. Zaradi navidezne poti sonca na juzhni polobli z desne v levo pa je bila tam edino prava le taka smer. Cheprav je staroegipchanska hieroglifna pisava sicer lahko potekala v obeh smereh, pa je pomembno, da je bila njihova obichajna smer pisanja z desne v levo.30 Ker je bil Stari Egipt na severni polobli, lahko iz tega sklepamo, da moramo tudi iznajdbo pisave iskati na obmochju juzhne Afrike. S tem pa se nam predegipchanska civilizacija pokazhe kot izvor za enega najpomembnejshih izumov chloveshtva v vsej njegovi zgodovini.

Danes vemo, da so bili Stari Egipchani na to svojo posebnost »prave« smeri z desne v levo she posebno ponosni. Najverjetneje pa je tak odnos izhajal iz njihovega sposhtovanja do lastne visoko razvite starejshe civilizacije z juga afrishkega kontinenta.

 

6. 5. Polozhaj sonca v ozvezdjih in imena astroloshkih znamenj

Staroegipchanski astronomi so natanchno spremljali, raziskali in izmerili obe osnovni smeri navideznega gibanja sonca, in sicer njegovo vsakodnevno potovanje od vzhoda proti zahodu in vsakoletno potovanje od severnega do juzhnega povratnika in nazaj. Na tem potovanju so dolochili tri pomembne tochke, ki so v Starem Egiptu pomenile zachetek obdobja treh letnih chasov na zemlji, to je poplave, setve in zhetve. Dobro pa so poznali tudi tri najpomembnejshe zemeljske vzporednike, in sicer ravnik ter severni in juzhni povratnik, saj vemo, kako logichno so jih znali poimenovati. Najverjetneje so poznali tudi severni in juzhni techajnik z vsemi njunimi znachilnostmi.31

Pri svojih raziskovanjih in poimenovanjih so staroegipchanski astronomi uposhtevali pomembno nachelo: kakor na nebu, tako na zemlji, in obratno kakor na zemlji, tako na nebu. Po tem nachelu so poimenovali tudi ozvezdja, v katera sonce pride takrat, ko je na zemlji v nadglavishchu. Sedaj veljavno preprichanje, da so ozvezdja poimenovali po podobi, ki so jo dobili s povezavo najpomembnejshih zvezd med seboj, lahko zanesljivo ocenimo za zmotno.

Sonce pride vsako leto 21. junija v nadglavishche nad severnim povratnikom oziroma po zodiaku v ozvezdje Raka. Zato so po tem znamenju poimenovali tudi navidezno chrto na zemeljski povrshini pod soncem kot Rakov povratnik. Che na dogodek gledamo z juzhne zemeljske poloble, je tam takrat noch najdaljsha in dan najkrajshi. Sonce je takrat najnizhje nad obzorjem, odvisno od zemeljskega vzporednika pa je lahko celo pod obzorjem. S tega svojega najnizhjega polozhaja pa se prichne tudi ponovno vrachati.

V zhivalskem svetu predstavlja rak zhival, ki zhivi na dnu vode in lahko hodi tudi vzvratno. Zato lahko prav rak simbolichno najustrezneje ponazori polozhaj sonca v tem chasu, s svojim mozhnim vzvratnim premikanjem pa tudi prichetek njegovega vrachanja. Ker je takrat sonce tudi »najtemnejshe«, lahko s tem razumemo tudi besedo RA.Ka, ki po prvem chrkovnem in zlogovnem slovarju pomeni temno sonce. Seveda pa vse navedene znachilnosti tega astroloshkega znamenja tudi v tem primeru veljajo le, che nanje gledamo z juzhne zemeljske poloble.

Najdaljshi dan in najkrajsha noch sta na juzhni zemeljski polobli 21. decembra, ko je sonce v nadglavishchu nad juzhnim zemeljskim povratnikom. Takrat je sonce v ozvezdju Kozoroga in so zato tudi navidezno chrto pod njim na Zemlji poimenovali Kozorogov povratnik. Simbolichno beseda kozorog oziroma gams (GA.M.S) pomeni zhival, ki se premika visoko po gorovju.

Poimenovanje znamenj zodiaka kazhe, kako preprosto in logichno so predhodniki staroegipchanske civilizacije povezovali dogodke na nebu in na Zemlji. Ker lahko simbolni pomen teh imen razumemo le v primeru, che na pojave gledamo s polozhaja juzhne zemeljske poloble, moramo tja umestiti tudi iznajdbo zodiaka.

Vse to kazhe, na kako shtevilnih podrochjih so se Stari Egipchani odpovedali svojim astronomskim in drugim posebnostim in namesto njih zavestno uposhtevali znanje, ki ga je ustvarila predhodna civilizacija. Zato lahko zanesljivo trdimo, da na jugu Afrike ni shlo za neko zdruzhbo primitivnih prednikov chloveka, kot smo si ljudstva s tega obmochja predstavljali doslej, temvech je bila tam visoko razvita civilizacija z izjemnim znanjem, ki ga danes poznamo le she posredno prek zapushchine Starih Egipchanov. Znachilno je tudi, da Stari Egipchani po preselitvi na novo obmochje svojemu znanju niso vech dodajali podobnih velikih odkritij.

Obmochje na jugu afrishkega kontinenta je danes z arheoloshkega vidika she zelo neraziskano, zato lahko prichakujemo, da bodo tamkaj nove metode raziskovanja zanesljivo prinesle osupljive izsledke. Che so to obmochje prizadeli katastrofalni dogodki s Tihomorskega ognjenega kroga, na primer v obliki gigantskega cunamija, velja uposhtevati, kaj je pri tem od nekdanje civilizacije lahko ostalo, in temu prilagoditi tudi nachin raziskovanja.

 

7. Projekt Veliki Nil, darilo starega imperija novi civilizaciji

Grshki zgodovinar Herodot je nekoch zapisal, da je »Egipt dar Nila«, saj je imel ta veletok kot neskonchni vir hrane kljuchno vlogo pri razvoju egipchanske civilizacije. Takshno »darilo« pa je tudi omogochilo, da se je prebivalstvo z obmochja, ki je bilo neposredno izpostavljeno Tihomorskemu ognjenemu krogu, lahko selilo v varnejshe okolje.

Danes she vedno ne vemo, koliko velikih civilizacij je bilo skozi desettisochletja unichenih v velikih naravnih katastrofah, ker se niso pravochasno umaknile na varno. Dosedanji pisni viri nam doslej pripovedujejo o enem samem primeru, pach o Atlantidi.

Podrochje afrishkega kontinenta nad ravnikom je bistveno bolje zavarovano pred mozhnimi katastrofalnimi vplivi iz obeh smeri Tihomorskega ognjenega kroga. Zavarovanje pred mozhnimi cunamiji z vzhodne strani zagotavlja veliko kontinentalno obmochje proti vzhodu, za zavarovanje pred katastrofalnimi vplivi z zahodnega dela tega ognjenega kroga pa je moralo biti podrochje chim bolj odmaknjeno od zahodne afrishke obale proti vzhodu. Tem pogojem v najvechji meri ustreza skrajni severovzhodni del afrishke celine, kjer pa je bilo potrebno sushno in peshcheno pokrajino spremeniti v rodovitno zemljishche, ki bi lahko prehranjevalo velike populacije.

Tisto, kar je bilo na tem nerodovitnem pushchavskem ozemlju zhe pred tem na razpolago, je bila obilica sonca. Vendar je bilo potrebno bistveno vech. Ustvariti je bilo treba vodno zajetje v okolju z obilico padavinami, ki je lahko zagotavljalo celoletno enakomerno oskrbo z vodo za prebivalstvo, zhivinorejo in namakanje pushchavskega zemljishcha.

Zagotoviti je bilo treba veletok, ki je lahko prenashal vodo v najbolj oddaljene kraje naselitve. Konchno pa je bilo potrebno ob intenzivni izrabi zemljishcha ohranjati njegovo rodovitnost z vsakoletnim poplavljanjem z vodo, nasicheno z vulkanskimi minerali. Vse do iznajdbe umetnih mineralnih gnojil so kmetje she desettisochletja ohranjali rodovitnost zemljishcha samo z zhivalskimi gnojili.

Poleg tega je Nil zagotavljal obilico rib za prehrano prebivalstva, dovolj mochan tok pa je omogochal dvigovanje vode za namakanje shirshega vodnega porechja, s papirusom porasla nilska mochvirja pa so dajala papir za egipchansko pisno gradivo.

Nerodovitna pushchava se je schasoma spremenila v najbolj rodovitno dezhelo s tremi zhetvami na leto. Predvsem pa je velichastni infrastrukturni projekt tudi na novem prostoru omogochil zhivljenje brez tezhashkega dela suzhnjev, podobno kot je to bilo zhe v stari domovini. Tako je lahko tudi civilizacija Starega Egipta ostala edina druzhba tistega chasa, ki ni poznala suzhnjelastnishkega druzhbenega reda.

Selitev predegipchanske civilizacije na ozemlje, ki ga danes poznamo kot dezhelo Starega Egipta, je zaznamovala chloveshko zgodovino vse do danes. Tudi sicer bi tako velichasten infrastrukturni sistem, ustvarjen na tleh nove naselitve, po vsem dosedanjem tehnoloshkem razvoju she danes tezhko naredili.

Po sedanjih domnevah naj bi se Stari Egipt kot naslednik predegipchanske civilizacije prichel pospesheno razvijati okoli 3150 pred n. sht. To naj bi trajalo do osvajanj Aleksandra Makedonskega, nato pa je v Egiptu do leta 30 pred n. sht. vladala ptolomejska dinastija. Takrat je dezhela postala rimska in kasneje vzhodnorimska provinca.

Popotnike, ki so prihajali od drugod v to izjemno dezhelo, je vedno znova presenechalo globoko versko preprichanje, ki se je pomembno razlikovalo od drugih takratnih verstev. Obiskovalci so obchudovali njihov nachin zhivljenja in prebivalce opisovali kot najbolj zdravo ljudstvo tistega chasa z izjemnim smislom za osebno in sploshno higieno. Chudili so se njihovemu vsakomesechnemu obveznemu postu, obchudovali so njihove gradbene in druge dosezhke ter njihovo dosledno zapisovanje vseh pomembnih dogodkov v sploshno znanih, pa tudi v domnevno skrivnih pisavah.

Sedaj je jasno, da se Stari Egipchani pri svojih izjemnih dosezhkih niso omejevali le na gradnjo objektov za bivanje, za verske obrede ali za pokopavanje umrlih, temvech so gradili tudi velichastne infrastrukturne sisteme, ki so s svojim delovanjem zagotavljali prezhivetje svojemu shtevilnemu svobodnemu prebivalstvu.

Ali bi bilo mozhno, da bi vsi navedeni elementi s svojo nujno potrebno chasovno usklajenostjo nastali samodejno in brez chloveshkega posredovanja? Nekateri med njimi morda, vendar toliko neverjetnih »nakljuchij« dokazuje, da je bil lahko tako velichasten sistem zgolj delo chloveshkega razuma. Starodavni graditelji so nam v svojem civilizacijskem projektu zapustili toliko simbolnih dokazov, da o njihovem delu ne more biti dvoma.

 

7.  1. Viktorijino jezero

Poimenovanje tega jezera je novejshega datuma in je narejeno v chast angleshke kraljice Viktorije. Cheprav se razprostira na vech kot 10 stopinjah zemljepisne shirine, je dejstvo, da je edini iztok iz jezera in s tem izvir Nila natanchno na zemeljskem ravniku oziroma na 0 stopinjah zemljepisne shirine, od koder prichenja Nil svojo dolgo pot proti severu. Najblizhje njegovemu izviru so slapovi Ripon Falls (00°25′24″N 33°12′14″E) in kraj Jinja (29°58′45″N 31°08′03″E).

Njegov tok od izvira do izliva, che odmislimo vijuganje reke, ki omogocha povechanje njenega porechja, predstavlja namishljeno chrto, ki kot nekakshen velik kazalec skoraj natanchno kazhe severno nebesno smer. Che bi namishljeno chrto Nila izbrali za nichelni zemeljski poldnevnik, bi njegov izvir pomenil sechishche tega nichelnega poldnevnika in ravnika, torej nekakshno osnovno ravnino geografskega koordinatnega sistema oziroma nekakshno absolutno sredishchno tochko zemlje.

S povrshino 59.947 kvadratnih kilometrov je Viktorijino jezero najvechje tropsko, najvechje visokogorsko in drugo najvechje sladkovodno jezero na svetu, ki zaostaja le za jezerom Lake Superior v Severni Ameriki. Visoka lega Viktorijinega jezera (1.135 metrov) omogocha, da Nil teche prek polovice afrishke celine vse do vech tisoch kilometrov oddaljene obale Sredozemskega morja.

Vodni bazen jezera sestavljajo shtevilne reke, med katerimi je 25 velikih, vse pa dovajajo vodo samo temu jezeru (slika 9). Najdaljshi pritok in s tem najbolj oddaljeni vir med njimi je reka Kagera. Katera med njimi naj bi bila najpomembnejshi vir jezera in hkrati Nila, she vedno ni bilo mozhno zanesljivo ugotoviti, saj so na razpolago razlichni podatki. Tudi te je chloveshtvu uspelo ugotoviti shele z uporabo najsodobnejshih tehnik snemanja.

Zadnje raziskave so pokazale, da naj bi se jezero Viktorija pred okoli 17.300 leti izsushilo, nato pa ponovno napolnilo pred okoli 14.700 leti. Ali bi lahko iz tega obdobja izviral projekt Velikega Nila, je seveda tezhko presoditi. Vendar je dejstvo, da Viktorijino jezero ni od nekdaj oskrbovalo z vodo severne Afrike. Oblika doline Great Rift Valley, ki obdaja Viktorijino jezero, nakazuje, da je bil odtok iz jezera najprej usmerjen proti jugu, iztok proti severu pa je nastal kasneje (slika 8).

Po eni od teorij je bila pred priblizhno 25.000 leti narejena drenazha v Viktorijino jezero, s katero je bil narejen iztok proti severu v jezero Sudd (8°00′N 31°00′E). To je obmochje s povrshino 57.000 km2, ki je she danes eno najvechjih mokrishch na svetu, ureja vodostaj jezera in ima pomembno vlogo pri ohranjevanju Nilovih voda. Mochvirje, in she posebej njegova goshchava z rastlinjem, je bilo dolgo chasa neprehodna ovira, ki je onemogochala plovni pristop do vishje lezhechega jezera, in tu so se dolgo ustavljali vsi poskusi iskanja Nilovega izvira.

Po zakljuchku velikega projekta so nove generacije druga za drugo postopno in dokonchno pozabile, od kod prihajajo velike kolichine tekoche vode in kje so velike vodne zaloge, ki so zagotavljale tako izjemno stabilen pretok.

 

7. 2. Beli ali Veliki Nil

Pri iskanju izvira reke Nil so se ljudje skozi dolga tisochletja motili in ga spreminjali. Reklo »iskati izvir reke Nil« je bilo dolgo prispodoba za iskanje nechesa, chesar v resnici ni mozhno najti. Shele kakshnih sto petdeset let je od tega, ko je chloveshtvo ugotovilo, da je njegov izvir le edini iztok iz Viktorijinega jezera.

V staroegipchanskem jeziku naj bi ime Nil pomenilo »Hapy« ali »Iteru« oziroma preprosto »reka«. She danes imajo posamezni deli Nila razlichna imena. To so Viktorijin Nil, Albertov Nil, Gorski Nil, od pritoka reke Sobat do pritoka Modrega Nila pri Kartumu je Beli Nil in nato dalje samo Nil. Podrochje med Kartumom in Asuanom imenujejo tudi Kataraktni Nil zaradi shestih (sedmih) kataraktov na tem rodovitnem toku Nila.32

Doslej so raziskovalci zhe ugotovili, da Nil ni od nekdaj pomenil enotne reke, ampak naj bi shlo za nekaj posameznih nepovezanih vodnih bazenov. Zato tudi Viktorijino jezero ni moglo opravljati svoje vloge. Dosedanje preprichanje, da naj bi tako imenovani »integrirani Nil« nastal samodejno skozi dolga obdobja ob delovanju naravnih sil z nanosom velikih kolichin sedimenta, je seveda sporno.

Obstajata predvsem dve teoriji o starosti sedanjega »integriranega Nila«. Po prvi naj bi sedanji sistem nastal v novejshem chasu potem, ko je prvotni tok razpadel na vrsto lochenih kotlin, le najbolj severni del na ozemlju Egipta in Sudana pa naj bi potekal enotno.

Po drugi teoriji naj bi zhe v obdobju terciarja vechina voda iz Etiopije, podobno kot pri Modrem Nilu, odtekala po rekah Atbara in Takazze v Sredozemlje. Vsekakor pa je nekaj rek odtekalo tudi v Rdeche morje, a danes ni vech tako.

Modri Nil naj bi se z Belim Nilom povezal pred 70.000 do 80.000 leti. Sistem Belega Nila naj bi ostal zaprto jezero do povezave z Viktorijskim Nilom, kar naj bi se zgodilo pred priblizhno 12.500 leti v obdobju afrishkega mokrega obdobja.

Domneva, da je Beli Nil dobil svoje ime zato, ker naj bi reko tako obarvala glina, ki jo nosi s seboj,33 ni logichna razlaga, saj niti Beli niti Modri Nil ne ustrezata barvama, s katerima naj bi ju poimenovali.

Stari Egipchani so podobno kot shtevilna druga stara ljudstva za imena toponimov navadno uporabljali njihove znachilnosti. Pogosto je mozhno razumeti pomen posamezne besede, che uposhtevamo sploshno znana pravila za zamenjavo chrk. Eno od takih pravil je betatizem, pri katerem gre za zamenjavo chrk B in V. Tako na primer tudi v cirilici chrka B pomeni glas V. Namesto poimenovanja po beli barvi, ki je Nil seveda nima, je ime »Veli« oziroma Veliki Nil bistveno ustreznejshe, saj je tudi njegov najvazhnejshi pritok »Modri« Nil znatno krajshi (slika 10).

Reko Nil lahko upravicheno imenujemo Veliki Nil, ker je s svojimi 6.650 kilometri najdaljsha reka na svetu, cheprav brazilska vlada v zadnjem chasu skusha na to mesto uvrstiti svojo Amazonko. Na vsem Nilovem toku od pritoka Modrega Nila dalje so skozi tisochletja delovala vodna kolesa, ki so z dvigovanjem rechne vode na vishje polozhaje omogochala namakanje njegovega shirokega porechja. S tem je nastalo v tistem chasu najbolj rodovitno zemljishche na svetu, ki bi bilo sicer prepushcheno pushchavi.

Vendar pa izjemne dimenzije Velikega Nila niso njegova edina znachilnost. Za presojo, ali gre za nakljuchno delo narave ali za zavestni projekt velike civilizacije, so nam njegovi graditelji zapustili neverjetna simbolna sporochila.

Ugotovili smo zhe, da Nil izvira natanchno na zemeljskem ravniku. Modri Nil se zdruzhi z Velikim Nilom pri Kartumu (15°30′2″N 32°33′36″E) na 15 stopinjah zemljepisne shirine. Veliki Nil se koncha pred njegovo delto na 30 stopinjah zemljepisne shirine z Velikim platojem piramid pri Gizi (29°58′45″N 31°09′E).

Izmerjeno na podlagi njegovih koordinat na zemeljskem poldnevniku, je torej celotna dolzhina Velikega Nila 30 stopinj, to pa je natanchno ena tretjina zemeljskega poldnevnika med ravnikom in severnim techajem. Ker je dolzhina Velikega Nila 30 stopinj zemljepisne shirine, se mu torej Modri Nil pridruzhi natanchno na polovici te razdalje. S tem je Veliki Nil razdeljen na dve popolnoma enaki polovici po 15 stopinj. Namen njegove juzhne polovice je prenos stabilnih kolichin vode iz Viktorijinega jezera do zdruzhitve z Modrim Nilom, od tod pa techeta Veliki in Modri Nil skupaj. Na tem obmochju z vechjim pretokom zagotavlja Modri Nil vsakoletno preplavljanje zemljishcha z mineralnimi gnojili. Na tem delu opravi veletok she dva velika zavoja, s katerima se razshiri njegovo porechje proti zahodu.

 

7. 3. Modri ali Poplavni Nil

Najbolj trajno rodovitna zemljishcha najdemo na obmochjih, ki jih poleg obilice sonca in padavin obchasno prekrije she vulkanski pepel in druge z minerali bogate vulkanske padavine. Vendar pa blizhina aktivnih ognjenikov vedno pomeni tudi grozhnjo za tam zhiveche prebivalstvo. Kadar vsi ti elementi skupaj omogochajo boljshe pogoje za prezhivetje, prebivalstvo navadno vztraja na tem prostoru kljub pogosti ogrozhenosti lastnih zhivljenj.

Med taka obmochja sodijo na primer indonezijski otoki. Cheprav gre za podrochje z najhujshimi vulkanskimi izbruhi v chloveshki zgodovini, je Indonezija zaradi izjemne rodovitnosti tal po shtevilu prebivalcev chetrta drzhava na svetu, indonezijski otok Java pa je z vech kot 140 milijoni med najgosteje naseljenimi otoki na svetu. Kot recheno, shele v zadnjem chasu nastajajo projekti, da bi glavno mesto drzhave Dzhakarto z otoka Java preselili na manj ogrozheni otok Borneo.

V Starem Egiptu pa je vulkanske minerale zagotavljal Modri Nil. Enkrat letno je ob natanchno predvidenem chasu zemljo na severni polovici veletoka z veliko poplavo prepojil z najbolj kvalitetnimi anorganskimi gnojili brez nevarnosti za prebivalstvo.

Drugache od Velikega je Modri Nil agresivna, neugnana reka, ki lahko s svojim hitrim izbruhom ogromnih kolichin vode prenasha v dolino zemljo, blato, predvsem pa vulkanske kamenine. Ta pomembna meshanica, ki jo nato skupaj z Velikim Nilom tovorita dalje, je temeljni pogoj za izjemno rodovitnost zemljishcha, to pa je bilo nekdaj in je she danes osnova za dolgorochni obstoj vsake civilizacije.

Po danashnjih razlagah o izvoru imena naj bi bila podlaga za poimenovanje Modrega Nila, »ker poplave v poletnem monsunu poberejo ogromno rodovitne zemlje z etiopskega visokogorja in ga nosijo navzdol kot blato, s tem pa spremenijo barvo vode v temno rjavo ali skoraj chrno«.34 Reka, ki naj bi bila po svojem imenu modra, je torej v resnici »temno rjava ali skoraj chrna«. Razlaga imena je torej povsem nelogichna.

Zato lahko sklepamo, da gre za napachno razumevanje dvopomenskega pojma modra oziroma plava barva v besedah »plaviti«, poplaviti, poplavljati in podobno. Ustrezno poimenovanje »Plavega« Nila je zato lahko le Plavni oziroma Poplavni Nil.35

Poleg shtevilnih simbolov, ki so nam jih zapustili graditelji velichastnega projekta, je treba omeniti tudi poimenovanje ozvezdja na sotochju Velikega in Poplavnega Nila. Sonce je tam namrech v nadglavishchu v ozvezdju Dvojchkov. Po nachelu »kakor na zemlji, tako na nebu« so zdruzhitev obeh Nilovih »dvojchkov« razumeli kot tako pomemben dogodek, da so po njem poimenovali tudi ozvezdje in znamenje zodiaka. Po meritvah na zemeljskem poldnevniku Veliki Nil dejansko razdeli sotochje na popolnoma enaki polovici, pri tem pa je nato severna polovica skupni tok obeh rek. Zato so lahko utemeljeno poimenovali ozvezdje nad sotochjem kot »Dvojchka«.

 

7. 4. Zakljuchni objekti Velikega Nila

Stari Egipchani svojega projekta veliki Nil niso zakljuchili preprosto z izlivom Nila v Sredozemsko morje, temvech z velikim platojem piramid v Gizi na zachetku Nilove delte. Na tem platoju so Velika (nekoch im. Keopsova), Kefrenova in Mikerinova piramida, skupina manjshih piramid, velika sfinga, shtevilna grobishcha in ostanki vasi delavcev, ki naj bi domnevno vse to zgradili. Stranice vseh treh velikih piramid so natanchno poravnane v smeri sever-jug in vzhod-zahod z uposhtevanjem dejanskega, ne pa magnetnega severnega techaja. Razmerje med obsegom in vishino pri Veliki piramidi odstopa od natanchne vrednosti 2π za 0,05 odstotka.36

Velika sfinga na jugovzhodni strani piramid je kot zashchitnica projekta Veliki Nil usmerjena od zahoda proti vzhodu, torej gleda v smeri vzhodnega dela Tihomorskega ognjenega kroga, ki s svojo aktivnostjo she danes grozi obstoju vsega chloveshtva na Zemlji. Tudi piramide na platoju nam s svojo znachilno obliko ponazarjajo nevarne stratovulkane (slika 11). Plato je na robu Zahodne pushchave in okrog 9 kilometrov oddaljen od danashnjega toka Nila.37 Zgrajen naj bi bil v obdobju Chetrte dinastije, ki je trajala od leta 2613 do 2494 pred n. sht., v chasu tako imenovane »Zlate dobe« Starega kraljestva.38 Med njimi je Velika piramida najvishji she ohranjeni objekt, ki ga je do tedaj zgradilo chloveshtvo. Tudi po njegovem dokonchanju chloveshtvo vech kot 3800 let ni bilo sposobno zgraditi podobnega objekta.39

O piramidah v Gizi je obstaja na tisoche knjig in znanstvenih shtudij. Pripovedujejo nam o njihovi gradnji iz shtevilu kamnitih kvadrov, katerih dimenzije in naklonski koti kazhejo na izjemno gradbeno znanje. Kot zakljuchni objekti velikega infrastrukturnega sistema pa v svojih dimenzijah skrivajo tudi shtevilna sporochila. Mednje sodi npr. sorazmerje med vishino Velike piramide in razdaljo med Zemljo in soncem, natanchno razmerje med obsegom in vishino v razmerju shtevila π in podobno.

 

Projekt Veliki Nil

Najblizhji kraj

Geografska shirina

Geografska dolzhina

Vir

Izvir Nila na Viktorijinem jezeru

Slapovi Ripon Falls

00°26′02″N

33°11′37″E

Ripon Falls, Wikipedija (en), zadnja sprememba 20.6.2019 ob 15:50.

Pritok Modrega Nila

Kartum

15°30′2″N

32°33′36″E

Khartoum, Wikipedija (en), zadnja sprememba 13.8.2019 ob 23:26.

Zakljuchek projekta

Zachetek Nilove delte, Plato piramid v Gizi

29°58′45″N

31°08′03″E

Great Pyramid of Giza, Wikipedija (en), zadnja sprememba 13.8.2019 ob 17:49

 

8. Velichastni infrastrukturni projekt ali nakljuchno delo narave

Enc. Britannica oznachuje starodavni Egipt kot »oazo v pushchavi severovzhodne Afrike, odvisno od vsakoletnega namakanja z vodo iz reke Nil, ki je zagotavljalo obstoj svojemu kmetijskemu prebivalstvu.«40 Pri tem se upravicheno zastavlja vprashanje, ali so bili shtevilni dejavniki, ki so lahko omogochili nastanek take »oaze«, posledica nakljuchnega delovanja narave ali pa je shlo za infrastrukturni sistem, ki ga je ustvarila visoko razvita civilizacija iz predegipchanskega obdobja.

Podobno kot nas v dimenzijah velikih piramid na platoju Gize vgrajeni simboli opozarjajo na izjemno znanje, so tudi v projekt Veliki Nil vgrajena simbolna sporochila, ki jih je bilo treba le she prebrati. Graditelji namrech pri meritvah niso uporabljali merskih enot, ki si jih je v posameznih obdobjih izmishljalo chloveshtvo, ampak so velichastni projekt, kot se spodobi, neposredno povezali z absolutnimi dimenzijami Zemlje.

Stari Egipchani oziroma najverjetneje njihovi predniki so razdelili zemeljsko povrshino na poldnevnike in vzporednike, te pa na 360 stopinj zemljepisne dolzhine in shirine. Podobno kot so leto razdelili na dvanajst mesecev, so tudi poldnevnike in vzporednike razdelili na dvanajst enakih delov po 30 stopinj. Toliko pa znasha tudi dolzhina Velikega Nila, ki je natanchno ena dvanajstina zemeljskega poldnevnika oziroma ena tretjina razdalje med ravnikom in zemeljskim techajem.

Kot recheno, Velikemu Nilu se na 15 stopinjah severne zemljepisne shirine oziroma natanchno na sredini pridruzhi njegov najpomembnejshi pritok Poplavni Nil, ki razdeli Veliki Nil na dve popolnoma enaki polovici. Tidve sta vsaka po eno shestino razdalje med ravnikom in zemeljskim techajem. Ozvezdje oziroma ustrezno znamenje v zodiaku, ki ustreza temu sotochju, so zato poimenovali Dvojchka.

Gre za tako natanchno dolochena razmerja, da je verjetnost njihovega nastanka zaradi delovanja naravnih sil praktichno izkljuchena. Che bi shlo le za enega od nakljuchnih naravnih pojavov, potem bi lahko verjeli tudi, da je Velika piramida v Gizi nastala po nakljuchju z naplavljanjem velikih skalnatih blokov v ogromno gomilo.

Sploshno sprejeto je dejstvo, da brez Velikega Nila z vsem njegovim kompleksnim delovanjem ne bi bilo staroegipchanske civilizacije. Severovzhodni del afrishkega kontinenta bi brez projekta Veliki Nil ostal le nerodovitni pushchavski pesek. Zaradi polozhaja na severovzhodu afrishkega kontinenta, ki ga z obeh strani pred cunamijem shchitijo velika kopna obmochja, pa je bil to primeren kraj, ki ga je bilo vredno izbrati za dolgorochni razvoj velike civilizacije. Zhe bezhen pogled pokazhe, da je njegova varnost pred cunamijem bistveno boljsha od afrishkega juga, odkoder naj bi izvirala chloveshka vrsta.

Nedoslednosti pri shtevilnih astronomskih pojavih dokazujejo, da predhodniki staroegipchanske civilizacije niso bila primitivna plemena na jugu Afrike, ampak je shlo za izjemno visoko razvito civilizacijo, ki je bila sposobna izvesti velichastni projekt Veliki Nil. Njeni staroegipchanski nasledniki so bili preprichani, da so jim vse znanje zapustili bogovi v chasu svojega bivanja na zemlji. Prek znanja in izsledkov predhodne civilizacije, ki jih je od nje privzel Starodavni Egipt, lahko te dosezhke obchudujemo she danes.

Pri preselitvi na varnejshe obmochje je shlo za izjemno ugotovitev, da si je mozhno dolgorochno prezhivetje zagotoviti le z izgradnjo infrastrukturnega projekta na varnejshem kraju. Na izvornem podrochju namrech zaradi katastrof, ki so se verjetno zares zgodile, ni ostalo praktichno nichesar. Zato tudi Platonovo Atlantido prav zaradi napachnega razumevanja she vedno brezuspeshno ishchejo na shirnem Atlantiku.

S tem pa lahko pojasnimo she drugo, na prvi pogled nerazumljivo dejstvo: vech ko je poteklo chasa od prehoda staroegipchanske civilizacije na novo obmochje bivanja, manj velichastni so postajali objekti, ki jih je bila nova civilizacija sposobna ustvariti.

Projekt Veliki Nil, ki ga zakljuchujejo velike piramide na zachetku Nilove delte, je zaradi svojih velichastnih dimenzij tako izjemen, da je bil kasneje za chloveshtvo dejansko nedoumljiv. Zato je v celoti potonil v pozabo, prezrla ga je tudi vsa svetovna znanost.

 

 

 

Slika 1. Pogled na stratovulkan Fuego iz mesta Antigua, Gvatemala, nekaj ur po zachetku izbruha (2018).

 

 

 

Slika 2. Reshevalci ishchejo prezhivele po piroklastichnem toku ob izbruhu vulkana Fuego v Antigui (Gvatemala, 2018), ki je bil najvechji izbruh po letu 1929.41

 

 

 

Slika 3. Zhrelo vulkana Kilauea, Big Island, Havaji, februar 2018, tri mesece pred izbruhom.

 

 

 

Slika 4. Zhrelo vulkana Kilauea, 26. oktobra 2019, ki ga postopoma polni jezero z visoko koncentracijo zhvepla in magnezija.42

 

 

 

Slika 5. Najpomembnejshi vulkani v Indoneziji.43

 

 

 

Slika 6. Karta najzgodnejshih selitev chloveshtva.44

 

 

 

Slika 7. Obmochja ob Indijskem oceanu, ki jih je prizadel »bozhichni« cunami leta 2004 z izvorom na Sumatri, Indonezija.45

 

 

 

Slika 8. Dolina Great Rift Valley, ki obdaja Viktorijino jezero.46

 

 

 

Slika 9. Hidroloshki sistem Viktorijinega jezera.47

 

 

 

Slika 10. Porechje veletoka Nil, zdruzhitev Modrega in Belega Nila pri Kartumu ter zachetek Nilove delte.48

 

 

 

Slika 11. Plato s piramidami v Gizi na zachetku Nilove delte, zakljuchni objekt projekta Veliki Nil.49

 

 

 

Opombe

 

1 Zagovorniki priselitvene teorije nikakor ne morejo pojasniti izsledkov populacijske genetike, po katerih je pri danashnjih prebivalcih Zakarpatja, torej v izmishljeni domovini Starih Slovanov, mochno prisotna haploskupina N, danashnji Slovenci pa te skupine sploh nimajo; gl. Perdih, Anton (2016) in Skulj J, Sharda J C, Sonina S, Narale R, 2008, Indo-Aryan and Slavic linguistic and genetic affinities predate the origin of cereal farming, Zbornik sheste mednarodne konference Izvor Evropejcev (Proceedings of the sixth international topical conference Origin of Europeans), Jutro, Ljubljana, 2008, 5-39.

2 Slovenian inscription on the Negau helmet, Milan Shtruc: LiVeS Journal, July 2019/13, strani 91-120.

3 Tudi v Wikipediji (en) je Keopsovo piramido (Pyramid of Cheops) zamenjala Velika piramida Gize (Great Pyramid of Giza). »The Great Pyramid of Giza (also known as the Pyramid of Khufu or the Pyramid of Cheops...«) Keopsova piramida se pojavlja samo she v oklepaju kot »Kufujeva« ali »Keopsova«. Napis na notranji komori, ki naj bi navajal ime faraona Kufuja, namrech sedaj ni vech verodostojen. Great Pyramid of Giza, Wikipediji (en), zadnja sprememba 20. 12. 2019 ob 20:48. Za zdaj Keopsova piramida obstaja she v slovenski Wikipediji, dokler ne bo tudi tam izginila.

4 Erich von Däniken, Wikipedija (en), zadnja sprememba 11. 12. 2019 ob 10:30.

5 Vulkani, Van Rose Susanna, prevod Vid Gregorach, Pomurska zalozhba, Murska Sobota, 1997, stran 34.

6 »Omeniti moramo tudi podmorske izbruhe. Priznajmo pa, da o vechini podmorskih izbruhov ne vemo nichesar.« Haroun Tazieff: Geologija in vulkanizem, Christoph Krüger s sodelavci: Vulkani, Drzhavna zalozhba Slovenije, Ljubljana, 1972, stran 60.

7 Vednost o globalnih posledicah velikih vulkanskih izbruhov se v zadnjem chasu vedno mochneje pojavlja tudi med raziskovalci. Tako tudi zgodovinarka dr. Dragica Chech s Fakultete za humanistichne shtudije Univerze na Primorskem pravi: »Leta 1815 je v Indoneziji izbruhnil vulkan Tambora, posledice pa je she nekaj let chutil ves svet: nastopil je mraz, sledila je lakota, izbruhnile so nalezljive bolezni. Ljudje so umirali.« Vulkani dolochajo smer zhivljenju, Dnevnik, 23. 10. 2012.

8 Do 3. 7. 2018 je lava prekrila 35 km2 otoka in unichila prek 700 objektov. Lava flows from the Kilauea volcano on Hawaii’s Big Island wiped out hundreds more homes, by Simon Romero, The New York Times, 2018.

9 Krakatoa, Wikipedija, zadnja sprememba 2. 9. 2019 ob 06:34.

10 Mount Merapi, Wikipedija (en), zadnja sprememba 2. 12. 2019 ob 14:36.

11 Jakarta, Wikipedija (en), zadnja sprememba 14. 12. 2019 ob 12:04.

12 »Indonesian President Joko Widodo announced a plan to relocate the capital to Kalimantan on the island of Borneo«, Capital of Indonesia, Wikipedija (en), zadnja sprememba 16. 11. 2019 ob 00:10.

13 Katastrofalni izbruh vulkana Toba naj bi se zgodil pred 75.000 ± 900 leti, selitev iz Afrike pa po analizah DNK med 60.000 in 70.000 leti. »Analyses of mitochondrial DNA have estimated that the major migration from Africa occurred 60,000–70,000 years ago, consistent with dating of the Toba eruption to around 75,000 years ago.« Toba catastrophe theory, Wikipedija, zadnja sprememba 30. 10. 2019 ob 15:28.

14 Ring of Fire, Wikipedija, zadnja sprememba 22. 8. 2019 ob 12:52.

15Isto

16 Tunguska event, Wikipedija, zadnja sprememba 3. 11. 2019 ob 13:40.

17 Siberian Traps, Wikipedija, zadnja sprememba 2. 11. 2019 ob 13:54.

18 Chicxulub crater, Wikipedija (en), zadnja sprememba 8. 12. 2019 ob 08:08.

19 Najvechji krater, ki naj bi nastal zaradi udarca kakshnega nebesnega telesa na Zemljo, je v blizhini mesta Vredefort na obmochju Juzhne Afrike, po katerem je dobil tudi svoje ime. Do udarca naj bi prishlo pred priblizhno dvema milijardama let. Premer kraterja je okrog 300 kilometrov. Vredefort crater, Wikipedija (en), zadnja sprememba 7. 10. 2019 ob 07:37.

20 Madagaskar, Wikipedija (slo), zadnja sprememba 25. 2. 2019 ob 18:43.

21 2004 Indian Ocean earthquake and tsunami, Wikipedija, zadnja sprememba 6. 11. 2019 ob 11:48.

22 Isto.

23 Platon je propad Atlantide v velikem potopu umestil v obdobje priblizhno 9.000 let pred svojim chasom, kar pomeni, da naj bi po danashnjem merjenju chasa Atlantida izginila pred okrog 11.400 leti. Atlantis, Wikipedija, zadnja sprememba 15. 11. 2019 ob 23:28.

24 Po nekaterih ocenah naj bi bil najstarejshi koledar sumerski, sledili pa naj bi mu egipchanski, asirski in elamitski; History of calendars, Wikipedija (en), zadnja sprememba 18. 12. 2019 ob 02:33. Nasprotno pa iznajdbo prvega uporabnega koledarja Enc. Britannica pripisuje Starim Egipchanom. Ta naj bil osnova, ki so jo nato do danashnje oblike razvijali Rimljani. »The first practical calendar to evolve from these requirements was the Egyptian, and it was this that the Romans developed into the Julian calendar...« Calendar, vech avtorjev;

https://www.britannica.com/science/calendar.

25 Na 40° juzhne zemljepisne shirine vzhod Sirija skoraj natanchno ustreza vzhodu sonca po Sotichnem letu (Shothic Year), ki je trajalo 1461 »civilnih let«. V zgodovini se najpogosteje navaja, da naj bi bilo novo leto dolocheno na podlagi vzhoda zvezde Sirij. Egyptian calendar. Wikipedija (en), zadnja sprememba 29. 12. 2019 ob 02:22.

26 Manjsha odstopanja obstajajo tudi od gregorijanskega koledarja, na primer v pravoslavju. Seveda pa je lahko novo leto dolocheno tudi na podlagi drugachnih izhodishch, npr. lunini cikli v kitajskem lunarnem novem letu. Zato je kitajsko novo leto ob novi luni prvega lunarnega meseca, tochen datum pa je lahko katerikoli dan med 21. januarjem in 21. februarjem po gregorijanskem koledarju.

27 »Early Egyptians also used a baby as a symbol of rebirth. Although the early Christians denounced the practice as pagan, the popularity of the baby as a symbol of rebirth forced the Church to revaluate its position. The Church finally allowed its members to celebrate the New Year with a baby, which was to symbolize the birth of the baby Jesus.« New Year celebration in Egypt; https://www.memphistours.com/Egypt/WikiTravel/General/wiki/New-Year; besedilo je povzeto 30. 12. 2019. Starim Egipchanom je bil torej novorojenchek simbol za Novo leto in starchek simbol za Staro leto. Pri tem lahko she razumemo, da je mozhno zachetek Novega leta, ki ga v simbolnem pomenu ponazarja novorojenchek, povezati z Jezusovim rojstvom. Tezhje pa je razumljiva simbolna povezava Starega leta z ochetom novorojenchka, ki je v simbolni obliki starchek.

28 Antartic Circle, Wikipedija (en), zadnja sprememba 16. 9. 2019 ob 21:16.

29 Slovenska beseda za praznik Velike nochi je podobna v poljskem, cheshkem in slovashkem jeziku, v hrvashkem in srbskem jeziku je to Uskrs, v angleshkem Easter, v grshkem in latinskem pascha, v shpanskem pascua in podobno.

30 Najpogostejsha smer branja je bila z desne v levo; »Most commonly reading direction was from right to left.« Reading Direction, Great Scott.Com,

http://www.greatscott.com/lessons/reading-direction/. Obichajna smer je bila z desne v levo; »...the usual direction being from right to left.« Egyptian hieroglyphs, Wikipedija (en), zadnja sprememba 5. 12. 2019 ob 05:31.

31 »Mirages on the Antarctic continent tend to be even more spectacular than in Arctic regions, creating, for example, a series of apparent sunsets and sunrises while in reality the sun remains under the horizon.« Antarctic Circle, Wikipedija (en), zadnja sprememba 16. 9. 2019 ob 21:16.

32 Ena od znachilnosti Nila je tudi njegovih shest kataraktov na toku med Kartumom in Asuanom. Gre za plitva obmochja, ki so, razen v chasu poplav, za ladje neprehodna. Cataracts of the Nile, Wikipedija (en), zadnja sprememba 27. 11. 2018. Ker je katarakt pred Asuanom zalilo novo umetno jezero velike hidroelektrarne, naj bi bilo prvotno sedem velikih kataraktov. Vsi so bili le med pritokom Modrega Nila in zachetkom Nilove delte, to je na obmochju Nilovega rodovitnega porechja. Njihovo vlogo in namen pa je potrebno shele ugotoviti.

33 White Nile, Wikipedija, zadnja sprememba 25. 4. 2019 ob 13:08.

34 Blue Nile, Wikipedija, zadnja sprememba 26. 6. 2019 ob 11:00.

35 Pri tem nas ne sme motiti povezovanje med slovenskimi in staroegipchanskimi poimenovanji, saj temelji na shtevilnih, zhe dokazanih simbolnih in zlogovnih zvezah. Podobne ugotovitve veljajo tudi glede Rimljanov, ki so ob svojem prihodu na ozemlje s slovenskim prebivalstvom izvirna slovenska imena krajev le spremenili v latinizirano obliko, pri tem pa ob vechpomenskih besedah pogosto privzeli njihov napachni pomen. Tovrstne napake pri poimenovanju so pocheli tudi Nemci (gl. Najvechja zmota v evropski zgodovini, Revija SRP 135-136, oktober 2017, strani 172 do 180).

36 Great Pyramid of Giza, Wikipedija (en), zadnja sprememba 20. 12. 2019 ob 20:48. V Veliko piramido vgrajeno razmerje vrednosti shtevila π v celoti potrjuje obrazlozhitev izvirnega pomena besede piramida v prvem chrkovnem in zlogovnem slovarju.

37 Giza pyramid complex, Wikipedija (en), zadnja sprememba 29. 12. 2019 ob 13:33.

38 Fourth Dynasty of Egypt, Wikipedija, zadnja sprememba 20. 12. 2019 ob 19:25.

39 »Initially standing at 146.5 metres (481 feet), the Great Pyramid was the tallest man-made structure in the world for more than 3,800 years until Lincoln Cathedral was finished in 1311 AD.« Great Pyramid of Giza, Wikipedija (en), zadnja sprememba 20. 12. 2019 ob 20:48.

40 »Ancient Egypt can be thought of as an oasis in the desert of northeastern Africa, dependent on the annual inundation of the Nile River to support its agricultural population«. Ancient Egypt, vech avtorjev, Enc. Britannica, https://www.britannica.com/place/ancient-Egypt.

41 Guatemala volcano eruption: Devastating pictures as death toll rises;

https://www.express.co.uk/news/world/969042/Guatemala-volcano-eruption-pictures-Fuego-volcano-pic. Lokalne oblasti navajajo prek 3000 zhrtev izbruha leta 2018.

42 Krater Halema'uma'u vulkana Kilauea, What's Going On With The Volcanoes? Havaii Volcaoes, National Park Service, NPS Photo/A. LaValle;

https://www.nps.gov/havo/planyourvisit/lava2.htm.

43 List of volcanoes in Indonesia, Wikipedija, zadnja sprememba 4. 11. 2019 ob 20:44.

44 Göran Burenhult: Die ersten Menschen, Weltbild Verlag, 2000; History of human migration, Wikipedija, zadnja sprememba 5. 11. 2019 ob 10:05.

45 2004 Indian Ocean Earthquake and tsunami, Wikipedija, zadnja sprememba 18. 8. 2019 ob 18:04.

46 Lake Victoria, Wikipedija (en), zadnja sprememba 6. 8. 2019 ob 17:16.

47 Hydrology and Earth System Sciences, Shuttle Radar Topography Mission, https://www.hydrol-earth-syst-sci.net/22/5509/2018/#&gid=1&pid=1

48 Nile, Wikipedija (en), zadnja sprememba: 24. 12. 2019 ob 10:57.

49 Ancient Egypt, Wikipedija (en), zadnja sprememba: 28. 12. 2019 ob 15:03.