Revija SRP 149/150

Milojka Krez

 

GAJA NA OBISKU

 

Rekel je, da ga danes lahko spremlja.

Nikoli she ni rekel, da ga lahko spremlja.

Pomislila je, da se boji, da bi v stanovanju ostala sama.

»Kam bova shla?«

»Moram pogledati, kako je izvedel narochilo nek obrtnik, dolgo zhe sodelujem z njim. Gre za serijo podstavkov, pa saj bosh videla. Morda ti bo zanimivo.«

 

Oton se je preochitno znashel v veliki zadregi, kako naj sam zhivi z Gajo, ko vendar nikoli ni zhivel z Gajo. V sebi se je zholchno prepiral z novo zahtevo, pred katero se je nenadoma znashel, prav tako kot se je v sebi nenehno pridushal, kaj vse bo napel Pini, ko bo chas za to, ko bodo karte jasneje postavljene na mizo, kajti zdaj so mu uhajale izpod prstov, prekleto ga je presenetila, nora zhenska, nora hchi, pri tem, ko se komaj lovi s chasom, ko ga bashejo roki, ko se kar naprej vracha iz svojega studia, da bi preveril, kaj se dogaja tu, kjer se nikoli ne ve, kakshen demon bo spet zajahal to hcher, ki se tako trudi zadnje chase, trudi se, a ne govori, skoraj sploh ne govori. Gospodinji, nakupuje, pere in lika, nekaj malega celo skuha, chetudi je komaj uzhitno in chetudi se on trudi, da se prehranjuje v lokalu, kjer se je prej zaustavljal le ob kavi in kozarchku. Toda Gaja se pridno uchi, sedi za rachunalnikom, sedi za svojimi knjigami, pridno hodi v sholo, se she naprej z nikomer ne druzhi, zgodaj odhaja v sobo, pravi, da je utrujena, pa samo lezhi na postelji s slushalkami na ushesih, Oton ne ve, kdaj sploh spi.

 

Gre po aktovko, Gaja oblachi svojo zlizano bundo, nezaupljiva do povabila, pa ga vendarle sprejema, toda njeni pogledi izpod chela so sumnichavi.

»Peljala se bova kake pol ure, morda vech, che bo guzhva, konchno pa se nikoli nikamor ne peljesh, ti dekle.«

»Ne poznam vech notranjosti tvojega avtomobila ...«

Notranjosti? Le kaj misli s tem? Je ja ne bo kaj zagrabilo, ker che jo bo, je pripravljen prav takoj peljati jo v Cirje, prav takoj.

»Si pila zdravila?«

»Ja, podojena sem, ne skrbi.«

Oton jo pogleda z malo izbuljenimi ochmi.

»Podojena?« zategne.

»Podojena kot z materinim mlekom ...«

Za hip stojita drug pred drugim, zhe v vezhi, in Gaja vidi njegov prestrasheni obraz. Zave se tujosti tega obraza. Zave se strahu.

Ne pogovarja se z njim, ker je kar naprej ta strah v njegovem pogledu.

»Saj se samo tako reche,« se nasmehne.

»Morash kar naprej tehtati moje besede? Saj nisem potencialna morilka, no ...«

Zdaj je Oton chisto iz sebe.

»Pa kaj kar naprej nekaj izumljash ... Se ne moresh pogovarjati normalno?«

»Kaj pa je normalno? Jaz ne vem.«

Prepirala se bova, obupano pomisli Oton. Samo she tega mi je treba.

Ne vem, kako se je Pina pogovarjala z njo. Morda pa je zato takshna. Ker se je zmeraj pogovarjala samo s Pino, zdaj pa je jasno, kako je s Pino.

Mislil sem, da vsaj nekaj vem o svoji druzhini, je razmishljal, ko sta shla po stopnicah do parkirishcha, do belega audija z okroglinami najbolj sodobnih luchi, takshnih kot ogrlica. Zadnji model, vzbujal mu je obchutek ugodja. Stvari so mu zmeraj zbujale obchutek ugodja. Estet, kako ne bi bil estet?

Ampak kako se mu je posrechil tako neestetski otrok? Pravzaprav si je zhelel sina. Ki bi nekoch nadaljeval njegov poklic. In che ga tudi ne bi – da bi bil vsaj normalen.

Chutila je ta njegov sprelet misli, cheprav je samo prizhigal avtomobil s topim pogledom v njegov volan. Opazovala ga je s kotichkom ochesa. Elegantna obleka in bela srajca, ki mu jo zlikala po svojih najboljshih mocheh. Se sprashevala, che so moshki na svetu samo zato, da jim vsak dan zlikash novo srajco. In kako bi ob vseh teh srajcah mislil she na vse tisto, kar je mama gotovo hotela pocheti, nemoteno za svojo mizo ob slovarjih in listih, ishchoch po arzenalu spomina, ki bi zmogel zatipati v sredico tujega teksta, ga prirediti za vse tiste ljudi, ki ga bodo brali. Le kdaj je imela kaj chasa samo zase?

»Che ne bom izdelala letnika, bo to zato, ker sem morala zlikati toliko tvojih srajc.«

»Pa she to ... Sama si hotela, kadarkoli lahko dobiva pomochnico, rekel sem ti to ...«

»Ne, je zhe v redu. Saj se samo shalim.«

»Danes se tako chudno shalish ... Rekel sem – ni ti treba. In ne vem, kaj si dokazujesh ...«

»Hochem ti pokazati, da sem samo normalna zhenska. Vse normalne zhenske ochitajo svojim moshkim.«

Svojim moshkim? V kakshno zdruzhbo padava ...

»Samo zapushchena sva in to je hudich,« je rekel.

»Ampak prizanesi mi. Jaz se moram res ukvarjati s tem, kaj bom danes nashel pri tistem obrtniku. Moram se. In moram biti zbran. A sem vesel, da si tu z mano. Pravzaprav bi morala biti vechkrat. Pa nikoli ne vem, kaj bi ti rada.«

»In to je hudich,« je rekla.

Zdaj sta se vozila molche. In trajalo je manj kot pol ure, da sta prispela do neke na pol dokonchane, she ne ometane hishe v soseski drugih hish, ki so za razliko od te bile lepo urejene. Oton je zapeljal na gramozno dvorishche, ugasnil motor in z zadnjega sedezha potegnil tisto lepo zloshcheno aktovko, tudi sama je izstopila. Proti njima je prihajal she mlad moshki v modrem delovnem pajacu in zhe od dalech se je videlo, da ga je beli audi vznemiril, skoraj stekel je proti njima. Z Otonom sta si segla v roke in potem je bilo nekaj besed o hcheri, ki ga spremlja, in chlovek v modrem je tudi njej podal roko skoraj tako, kot bi bila kraljichna.

Bil je prav zacharan obrtnik. Ves zmeden ob zanj ochitno zelo pomembnem obisku. Kako zelo je obisk pomemben, se je videlo zhe po tem, kako ju je nekam ves prestrashen popeljal po stopnicah do dnevne sobe, kjer je bilo takoj videti, da ni bila nich boljsha od zunanjosti te hishe, Gaja je takoj vedela, kako zelo se chlovek muchi in kako slabo mu gre, denarno prav gotovo, in takoj je tudi vedela, da chlovek v pajacu najbrzh zhivi samo od takshnih narochil, kot je bilo tisto, skrito v chrni aktovki, doumela je siromashtvo. Tudi siromashtvo duha, ko se je chlovek v pajacu zachel opravichevati, da hisha she ni urejena, in naj oprostita, videla je njegove shkrbaste zobe in chisto preperele roke rochnega delavca, roke s slabimi nohti, roke, ki veliko delajo. Takoj se je od nekje vzela zhenska, predstavljena za njegovo zheno, in bila je vse tisto, kar so ponizhne zhene v spletu z nekom, ki se veliko muchi in malo dosezhe. Ponujala je kavo, sok ali morda kaj zhganega, Oton je samo zamahnil z roko in vprashal, che imata kaj otrok in oba dva sta pohitela s pojasnjevanjem, kako je treba she pred otrokom ustvariti to in ono, pa tudi zdravstvene tezhave ... Chesar nista slishala do konca, kajti glas se je zadrgnil, kot bi se zhe spet sramoval, in videlo se je, da predvsem bliska po Otonovi aktovki, kot bi se v njej skrival zaklad. Zhenska se je umaknila s klofuto zavrnjenega gostoljubja, chrna aktovka se je odprla in Oton je zachel na majavo mizico zlagati nekaj papirjev, zdeli so se nachrti, vsekakor porisani, opremljeni s shtevili in grafikoni, oba dva sta se sklonila nadnje in kar nenadoma je zazvenel Otonov glas, tako daljen, tako vzvishen in poln prizanesljivosti, da je bilo jasno: z nechim ni bil zadovoljen in chlovek v pajacu je po vsem sodech takoj vedel, da ne bo zadovoljen.

»Ker namrech niste sledili nachrtu, pa sem vam razlozhil, mislim, da me niti niste poslushali, in kako naj bi potem razumeli ... Profili se ne skladajo ...«

»Kako da ne ... Sem poslushal in vsaj dva tedna sem vlozhil v to ...«

Gaja je videla tiste zdelane roke in ponizhno sklonjen tilnik, videla je tudi, da se roke tresejo, da je glas takshen kot pri otroku, ki ni opravil naloge.

Gaja je videla, kako je zhenska spet naslonjena na vrata, kot da prislushkuje, in se ji brada skoraj vidno sesipa na gornji del prsnega kosha.

Kajti Otonov glas je nenadoma tako burno vstajal nekam pod strop, se zadeval ob nerodno pohishtvo, povzrochal toliko nelagodja in srha, dokler ni preshel v jezljivo nepotrpezhljivost, moshki v pajacu je namrech samo she jecljal, nebogljeno sprasheval, pa se takoj prestrashil in umolknil, si shel z dlanjo chez chelo in chelo je postajalo potno. Enkrat je s pogledom oshinil zhensko ob vratih, kot bi se sramoval, kot bi jo brez besed odganjal, kot bi bil globoko osramochen, saj ga je tudi pogledala tako, on pa ni razumel, ni razumel gospoda ...

Delodajalca. Gospodarja. Sodnika.

»V redu, saj lahko popraviva, sicer pa mi morate povedati ... Che je to prevech za vas ... Jaz sem verjel biroju, priporochili so vas, imamo tudi druge, vem, da prichakujete dobavnico, a ne bo nich, danes ne in potem se zhe mudi ... Razumete, meni se mudi ... In tudi material ni bil pravi ...«

»Pa saj sem pokazal, tudi z mano ste shli, rekli, da bo v redu ...«

»Mislil sem, da vi veste ... Sem zaupal ...«

»Zmeraj sem naredil, kar sem obljubil ... Ne vem. Res ne vem.«

»Pa vi morate vedeti, chlovek! Vi ste orodjar! Nisem jaz orodjar…«

 

Gaja je stopila do okna.

Pod oknom je bila samokolnica.

Na podboju vrat zhenska, ki nima nobenega Cirja.

Zagotovo ga nima.

Kot nima niti ometane hishe, spodobne dnevne sobe.

Kavo menda ima, pa je nekaj narobe tudi s kavo.

Oton ima sicer rad kavo ...

Nek otrok sede ob samokolnico.

Ni njun otrok.

Oton je zdaj uzhaljen, ker v tej hishi ne razumejo, kako tezhko je njegovo zhivljenje.

S koliko tepci se mora ukvarjati.

Vse je nenadoma kot preglasna glasba brez pravih tonov, rohnechi glas in opravichujochi se odmev nekoga, ki v tem glasu skusha najti nekaj praznega, milostnega premora. Da bi v njem dosegel odpustek, ker je neprimeren za merila sveta priznanega oblikovalca.

Gaja pomisli, kako zelo se je moral obrtnik razveseliti, ko je bil izbran za delchek naloge.

Zbode jo v sencih in zboji se, da bo rekla kaj neprimernega, tako psihotichna kot menda je.

Potem reche zhenski, da bi vseeno spila nekaj soka.

»Prosim ...« doda.

In Oton jo jezno pogleda. Potem naglo zapre aktovko in reche zhenski, da nimata chasa za sok. Shenska prikima in ochitajoche pogleda moshkega v pajacu, ki sedi na robu stola in ima poveshene roke, kot bi ga nekaj izpustilo.

 

»Oche je bedak,« napishe Gaja doma v svoj dnevnik.

»Ni niti neumen – ko bi le bil! Ni niti zares hudoben – ko bi le bil! Oche je samo bedak, ki misli, da je svet bojishche za vse tisto, kar je treba dosechi, nagrabiti, osvojiti, da ne bi videl svoje nesreche. Ustvarja sploshno nesrecho sveta, za katerega se ne zmeni, kot se ne zmeni za nikogar. Vidi cilj in ne vidi poti, obnjo pljuva v gnevu, ker ni polozhna, ves chas razmishlja samo, kako presekati ovinke, za katerimi bo zlata cesta brez ovir, brez presenechenj, kar tekla bo, v prestizh, v udejanjanje nechesa, kar je dalech od vsake chlovechnosti. In oche je nesrechen. Ker se najbolj boji mozhnosti, da bo vse odpadlo od njega, ne da bi ga prej ovilo v gloriolo tiste uspeshnosti, ki si jo je nekoch zamislil v svoji glavi. Ne ve vech, kakshna naj bi bila, hoche pa uzhiti njene sadove, chetudi gnile, hoche jih pobrati prej, kot bi ga pri tem kdo lahko prehitel. She dolgo se samo podi, obenem pa nekaj v njem vse glasneje rohni z glasovi nekega pekla. Zakaj strechi temu svetu? Che ni mirnega vzglavja, na katerem bi potolazhil vsakdanjo gonjo in se zavedel nechesa, kar ni ne iz uspeha, ne iz prestizha. Je mir, ki se ne sprashuje po rezultatih. Boji se miru, tudi che bi ga mogel she kdaj sploh dosechi. Mir v njem bi bil glasen in obtozhujoch. Ker ni nikjer srca. Njegovo srce je motor, ki tiktaka, pa ne ve, zakaj. Nikogar nima rad. Do nikogar ne chuti sochutja. Lepoto vidi v stvareh. Vselej potrebuje novo stvar. Pozna pravila sveta, ki te delajo robota. Oche spi. In je udobno in dobro, ker tako spi vechina ljudi. Nekdo zbujen bi bil njegov najvechji sovrazhnik. Ker ga ne bi mogel osvojiti z nobenim projektom, z nobeno bleshchavo. Boji se zhivljenja in sovrazhi zhenske. In sovrazhi tudi sebe. Moj oche je nesrechen chlovek. Odkriti moram vero, da bom lahko molila zanj. Mati jo ishche v Cirju, kjer je bila she vsa svoja, preden je postala njegova. Ga napajala z drugachnostjo in izgubila sebe. Razumem jo. Najti moram vero, da bom lahko molila zanjo.

Zdaj pa bom nehala pisati in bom shla pripravit vecherjo.

Kako pa naj najdem kakshno vero, che tako pishem o nekom, ki mi je oche?

Ali pa prav zato ... Saj sicer bi se mu izognila v velikem loku, poskushala pozabiti, kako nesrechen je bil chlovek, ki sem ga videla danes. In hkrati je bil tako zelo chloveshki, da bi ga vzela za ocheta. Chutila sem njegovo srce.

Zaradi vseh teh chloveshkih src je zmedena moja dusha. Videla sem prevech materinega srca, skoz je bilo z mano. Vsaj to zdaj vem.

Mi bodo antidepresivi vzeli kaj od tega? Najti moram kakshno vero, da bom lahko molila, naj mi nichesar ne odvzamejo. Morda tudi norosti ne.«

 

 

(poglavje iz romana Prinesi, odnesi; pr. i. avt.: Milojka Zhizhmond Kofol – op. ur.)