Revija SRP 149/150

Marinka Marija Miklich

 

KO SE SANJE URESNICHIJO

 

Nebogljeno in skoraj prestrasheno je stala v avli Zavoda, ko se je na stopnicah pojavila lepotica, pravnica, in jo povabila na razgovor za shtipendijo. Sledila ji je po hodniku, zagledala svileno mashno na njenih srebrnih salonarjih in temne najlonske nogavice. Prvich v zhivljenju je opazila lahkotnost zhenskih chevljev in zaznala graciozno hojo. Zhenska pred njo je delala majhne korake, ona pa je podrsavala in se zapletala kot kmetica s koshem na rami. Hodnik je bil dolg in ne da bi se zavedala, jo je zachela posnemati, najprej nerodno in gugaje, nato pochasi in po prstih, kot da je tudi ona obuta v chevlje z visoko peto. Bilo je kakshnih dvajset korakov, toda tik pred vrati je bila njena drzha zhe bolj pokonchna in korak prijetno drobencljav. Tam, na tistem hodniku, je shodila.

»Nekoch bom imela take chevlje in take nogavice in nikoli vech ne bom obula tistih blatnih gumijastih shkornjev!« je bila zadnja misel, preden je vstopila. Shtipendijo je dobila.

Zdaj ima po celem hodniku in do stropa visoko omaro, polno chevljev. Tisti z visoko peto so spravljeni v shkatlah, vsaka shkatla ima svojo zgodbo.

A chevlji z visoko peto so zgolj nostalgija, teh skoraj ne obuje vech, sanje so se spremenile, zdaj je zhelja po udobju pred lepoto.

 

***

 

Doma so imeli v mrtvem podboju vrat kredenco, v kateri so bile knjige; mogoche je bilo vsega le kakshnih sto knjig. Bile so to v glavnem slovenske vechernice kot Gostach Matevzh, Bajtarska kri in med njimi tudi Poezije. Knjige so bile na policah zlozhene po velikosti, vechji formati spodaj, na vrhu pa manjshe knjige.

Leta 1956 je Ilka Vashte izdala knjigo Gricharji. »To je zelo pametna zhenska,« je govorila mati, in nekega dne je vsa zharecha prinesla knjigo domov. V njihovi knjizhnici je bila to prva knjiga, ki jo je napisala zhenska.

»Kar na glas beri!« ji je rekla mati. A brala je lahko le v nedeljo in ob zimskih vecherih, poleti ni bilo chasa za branje, poleti je bilo treba okopavati koruzo.

»Ko bom velika, ne bom okopavala koruze! Ko bom velika, bom brala knjige!« se je vklesalo v otroshko glavico.

Zhivljenje je postalo resno in preden se je prav zavedla, so minila desetletja.

Kupovala je knjige in jih zlagala v omaro v dnevno sobo. Najprej so gledali slikice, nato so brali pravljice in nekako stisnjeni in pocrkljani z njimi zaspali. Kasneje so listali po enciklopedijah in iskali odgovore na kako in zakaj.

Otroka sta pustila zhoge in kolesa v garazhi in odshla po svoje in na svoje. V tem chasu so se ji nabrale gube, hoja je postala zibava in gibi pochasnejshi.

Knjige je iz dnevne sobe preselila v izpraznjeno otroshko in jih zlozhila na police, tudi tiste, ki so chakale v shkatlah na podstreshju. Na posebno polico je postavila dedishchino maminih knjig.

Ta knjizhna soba je zdaj postala domachi sveti prostor namesto bohka v kotu.

Neshtetokrat se je zatekla v knjige, navadno, ko ji je bilo hudo, vchasih pa le zato, da ni slishala godrnjavega mozha. Branje je postalo potovanje, po vsaki prebrani knjigi je bila malo drugachna, vchasih bi kar vstala in zaplesala. Vsaka prebrana knjiga jo je na neki nachin blagoslovila.

 

***

 

Pavla je bila njena botrca, bila je samska, iz Maribora je prihajala na obisk za vse vechje praznike. Prishla je kakshen dan prej in se takoj lotila pospravljanja in dolochili so, da ji bo pomagala. A najprej je bil na vrsti tetin pouk: »Kozarce in steklenice pomivamo v mlachni vodi, splaknemo pa z mrzlo, da se lepshe svetijo. To velja posebno za kristalne kozarce!«

Kristalnih kozarcev niso imeli, imeli so stekleno vazo z izbrushenim satovjem, na kateri jo je teta uchila tehnike chishchenja. In pri tem je kar naprej ponavljala: »Mogoche se bosh porochila v meshchansko druzhino, pa morash vedeti, kako se ochisti druzhinska srebrnina in kristal! Vesh, kristal ima spomin,« je dodala.

Porochila se je s fantom iz mesta, od vse kristalne dedishchine je v zakon prinesel vazo, pepelnik in shatuljico za cigarete. Za porochno darilo je tudi sama dobila prvi kristal. Vse to je spravila v vitrino nove omare novega skupnega doma.

Podarjali so ji kristal, vchasih pa ga je kupila sama sebi za darilo, da je vitrina v dnevni sobi z leti postala premajhna.

O kristalu se je nauchila skoraj vse, poznala je svetovne znamke, cheshki in nemshki kristal je prepoznala zhe na dalech. O kristalu iz Rogashke je vedela vse, posamezne kolekcije je lahko umestila v dobo izdelave in jim dolochila starost.   

Le za posebne prilozhnosti, najvech dva- do trikrat na leto, je postregla vino v kristalnih kozarcih,  se z njimi pogovarjala, nato pa ochishchene spet spravila v omaro.

Med prsti so spolzela leta, s kristalnimi spomini je ostala sama.

Na chisto obichajno nedeljo, ko sta prishla na kosilo hchi in sin z druzhinama, je na mizo postavila »ta boljshe« krozhnike in »ta boljshe« kristalne kozarce.

»Ali je kaj posebnega?« sta vprashala.

»Ni!« je odgovorila. »Zdaj bo vsak dan nedelja!«

Ob slovesu so se objeli, stala je pred hisho in jim mahala.

 

***

 

V hodniku je odprla omaro s chevlji, na eni polici so bili zlozheni copati, letni, zimski, za v garazho, za po tleh, za na kavch. Iz shkatle je vzela skoraj nove copate in se preobula. Nato je v knjizhni sobi s police vzela tiste mamine Gricharje, knjigo pobozhala in si jo pritisnila na prsi. V dnevni sobi je pochivalnik iz Ikee obrnila proti vitrini. Na posebni polici je stala velika kristalna skleda. Vanjo je odlagala drobna darila svojih vnukov: na morju nabrana shkoljka, pobarvan kamenchek, medvedek, narisan na koshchku papirja, posushena shtiriperesna deteljica …

 

V copatah, s knjigo v roki in udobno nameshchena v pochivalniku, se je ozrla proti kristalni skledi in ji pomezhiknila.