Revija SRP 149/150

Luigi Nacci

 

POSHLJI SVOJE VZDIHE ONSTRAN GORA

Ljubezenske pesmi, sanjske in samotne

 

Zvochnik, ki razshirja tishino.

Steza, ki se povecha ob vsakem koraku.

Knjiga, ki jo lahko beremo le v temi.

Tomas Tranströmer

 

UVOD

 

Na primer nisva si rekla niti nasvidenje

Srechno chuvaj se bla bla bla

Vsak zase sva se razprshila v svojem dezhju

Nobeden se ni vrnil domov

 

 

STVARI KI JIH POVESH

(Iz razdelka Le cose che dici)

 

Spomnila se me bosh neke nedelje ob koncu poletja

Ko bosh kavsala z nekim prosojnim moshkim

Lezhal bo na tebi kot oktobrsko nebo

Bolj ko bo vate vstopal, bolj bosh silila ven

Se spominjash hochem samo spati si rekla

In sva spala kar nekaj tednov brez prestanka

Nashi sosedje so menili da sva zhe mrtva

In vendar nikoli nisva bila tako budna

 

*

 

Vstopava drug v drugega pochenjava svete rechi

Prvich si to rekla in mi stiskala roko

Nekega vechera ko so se razpochili podboji

Bila si podobna kristalu pred potresom

Svete stvari sem mislil svete stvari

Potem si stegnila jezik kot polje jader

Neskonchno dolg jezik shkrlatno reko

Rekla si ustavi se in si mi pustila svojo senco

 

 

*

 

Ti si ena tistih ki pridejo s skritimi granatami

In iznenada se zdrobijo in raztrgajo vse na koshchke

Potem se zachenja chas chishchenja

Vzdrzhevanja kotla centralne kurjave

Pravilna nastavitev elektrichne inshtalacije

Pleskanje sten

Ampak vedno ostane skrit napis

Nekaj takega kot tvoj dom sem jaz

 

*

 

Imam nekoga drugega v glavi imam polno glavo drugih rechi

Si rekla in sedela za razdejano mizo

Z zhenskega krila so ti visele sladke rochne bombe

Govorila si in streljala govorila si in shtela padle borce

Kri je curkoma brizgala bila si rdecha vrtnica

Trdi trni, ki bi jih sesal vso noch

Sem nekakshno premirje, pozabljen strelski jarek

Iztrgaj mi punchice, glej moje vojne

 

*

 

Vse to obchutje o koncu ki ga imash v ocheh

Si dejala po obedu s she polnimi usti

In slina se ti je cedila po podbradku

Na vrat obe kljuchnici nedra prsnico popek

Od znotraj se je navzgor vrnila v usta

Vse to obchutje o koncu ki ga imash v ocheh

Si ponavljala in raztreseno prezhvekovala

Toda slina te je ovirala da bi nadaljevala

 

*

 

Ti nisi sam ti hochesh biti sam

Si rekla in stopila na prazen vlak

Tishchala si vozovnico v roki kot amulet

She bolj jo tishchi sem mislil na kose jo raztrgaj

Domov se vrachava pesh ugasneva luchi

Potem je sledil zhvizhg zaprta vrata

Tvoj nepremichni pogled na motni shipi

In kazalo je da se vsak kovchek strinja s tabo

 

*

 

Kolikokrat sem ti povedala o svoji nespechnosti

O vecherih ko telefoniram neznancem

Pochakajte trenutek rechem ne odlozhite slushalke

Tu smo kot pri potapljanju brez kisika shtejemo minute

Stropi se nizhajo vedno bolj

Zidovi rastejo visoko sredi sob

Stole zmechemo skozi okno

Kaj bo ostalo od mene jutri ob zori

V kaj se bodo spremenili moji vdihi in izdihi

 

*

 

Mar bi ti zame nehal pisati

Si me vprashala in modrchek spustila na tla

In moji prsti naprej in nazaj kot plugi

Chvrstost tvoje grudaste prsti sem si mislil

Temeljito te zorati te spremeniti v bleshchecho brazdo

Reci mi da si zashepetala dovoli mi

Molche sem ti trgal z obraza plevel

Da ali ne da ali ne in sem se pripravljal na setev

 

*

 

Morala bi ga videti in ga nisi videla

Chela mojega ocheta opoldne

Njegove krepke in blesteche gube

Vsi tisti namrdnjeni ljudje v vrsti

Jaz pa sem zunaj delal iz dima oblake

Che pridesh zdaj prisezhem da bom nehal vendar pridi

Mislil sem si in she vedno mislim od tistega dne

Medtem ko vrtim koleshchek vzhigalnika v roki

 

*

 

Zadnjich ko si rekla midva

Si stala pokonci pred tushiranjem

S spetimi lasmi in kurjo poltjo

Narashchajocha plima za tvojim hrbtom

Od soli razjedene ploshchice

Imela se bova vedno rada si rekla

In pochasi izginila med alge

Kot nekdo ki prihaja iz morja in se vrne v morje

 

*

 

Che bi mi bil dejal pazi name

Bi spremenil raka v vino

In rak v celoti zame vino pa v celoti zate

Zame tac kemoterapije in biopsije

Prizhgane sveche brez posebnega navdushenja

Seznami o tem kar bom storil in nisem she storil

Zadnja ura pokonci pred pragom

Tebi pa simptome radosti in vse drugo

 

*

 

Zbogom mi rechesh in leta minevajo na oknu

Pishesh mi neberljiva pisma na ogledala

Gospodinja malomarno brishe prah

Tvojih nekaj knjig ki visijo na konzolah

bom odnesla ko se oglasim spomladi

si rekla preden si poniknila

nekaj metrov navzdol v zemljo

Vsako zimo obljubljash chesar potem ne izpolnish

 

 

 

STVARI KI JIH POVEM

(Iz razdelka Le cose che dico)

 

Ljubezen ki te zhe ni vech

 

ljubezen, poberi s tal svoje ochi

in ustnice in zlomljene nohte na

postelji in sprijete lase v ceveh

in vtisnjene trepalnice na shipah

in na stropu viseche prsne

bradavice in potem odidi

 

Ljubezen ki te zhe ni vech

 

ljubezen, daj spet v kovchek

kosti in shopke otrdelih zhil

v vaze in na vrtu presusheno

kozho pa ampule krvi in

mlechne kisline ki je ostala

v kleti in potem odidi

 

Ljubezen ki te zhe ni vech

 

ljubezen, odstrani z zidov

dishave in tishine in skalne

risbe in soj ki ga je ogenj

pustil za seboj in od pesti

izdolbene preboje pa sledi

sporochil za shifrirat in potem odidi

 

Ljubezen ki te zhe ni vech

 

ljubezen, naglo pozabi na

posvetila in verze in pesnitve

ki sem ti jih shepetal in na mrmranje

da bi zaspala pa na poglede

ob prvem svitu in na vzdihe

pritrjene na blazinah in potem odidi

 

Ljubezen ki te zhe ni vech

 

ljubezen, izrochi vratarju kljuche

in zhabice in trope psov chuvajev

in krichanje med spanjem in nochne

pobege na strehah in nadvse

muchne in naporne spopade s temo

in z mrlichi in potem odidi

 

Ljubezen ki te zhe ni vech

 

ljubezen, pozdravi che ti uspe

lune na dvorishchu in luchi ki

odsevajo na obrazih in padlo

listje na zapestjih in v travi

zarashchene sence in izginule sledi

pa domache zabave in potem odidi

 

Ljubezen ki te zhe vech ni

 

ljubezen, razzheni megle

na katere sem te primoral in dezhevje

v katerem sem te pobral in sonchne mrke

ob katerih sem ti priskochil na pomoch in

tvoj chas, ki ga vech ne posedujem pa tvoje ime

ki ga ne poznam vech in potem odidi

 

Ljubezen ki te zhe vech ni

 

ljubezen, spremeni se v zemljo

solina ki sushi in skorja ki gori

poleti in skalovje ki se rushi kot

plaz in unichuje in snov ki se

spreminja in izprazni ter izgine

v nich in potem se zgani in odidi

 

Ljubezen ki te zhe vech ni

 

ljubezen, prosim te da mi povesh

ali she vedno vzdihujesh in hodish

po prstih in ali izgubljash besede

pa ali she vedno krvavish v najbolj

mrkih mesecih in se spomnish

kakshno vreme je bilo tistega dne

 

Ljubezen ki te zhe vech ni

odgovori nato se obrni in odidi

 

 

 

STVARI KI JIH BOVA POVEDALA

(Iz razdelka Le cose che diremo)

 

1

 

Koliko viharjev in kako malo snega na tvojem

grobu, kot da bi bila ogenj tvoja smrt.

Ne potrebujem te. Mi ne bosh povedala, kako

se imate na oni strani. Bi se dolgochasil ob tvojih

obichajnih opominih, prosila me bosh novih gorechk

za tvojo vazo s tanko zlato ploshchico, in za kakshno

starejsho fotografijo, iz chasov, ko si imela she

vedno lase. Ne bom ti povedal, da ni prishel. Kdor

ni jokal. Kdor se je oblekel v chrnino. Vprashaj me,

kako sem se pochutil. Kako sem nosil krsto na rami.

Ali me je tezhila. Ali sem zdrzhal do konca pridige. Kje

sem prespal prvi vecher. In koliko ur. Pa kdaj mi je

shinilo na misel, da grem stran, pod vodo, v luzhe ali v

razpoke suhih zidov vzdolzh stezice iz lehnjaka in psov

na konicah prstov, ki poskakujejo iz enega trulla v

 drugega, dokler se mi figa ne zmechka pod podplati

 kot milo, da zletim na tla in se kotalim s stisnjenimi

pestmi dvajset let nazaj do tvojih prsi. Pogrebne

priproshnje zate je opravil tisti, ki si je kdaj nadel

tvojo jutranjo haljo. Nich drugega nisi kot zemlja.

Le truplo, polozheno v jamo, goloroko in brez

vsakega orozhja. Se ne spominjash tistega dne,

ko me je pichilo s svojimi zheli. Ti si me gledal

za vrati s kratkim dihom dezerterja, s chrnim

zadahom pristasha, ki je zbarantal svojo vlogo

za trepljanje po ramenih in se kesa le pozno

ponochi, med trebushnimi krchi in z mravljinchasto

roko. Izgubil si me kot vedro, ki privezano

na shkripec zgrmi na dno vodnjaka, kot misel,

ki je shla po zlu ali ostanki zhelje, ki razpadajo,

prepushcheni toku usode. Pred teboj se bodo

razkrojili tvoji stihi. Tam zunaj je pomlad,

modra mesta, medu na pretek z ljudskih palach,

reke mleka, ki privrejo na trge, in zhivljenja v

izobilju na strehah in po kleteh in tudi po ulichicah,

zhivljenja na kvintale.

Ti pa si nasprotno zima in obenem jesen,

si suho zgubano listje, ki nikoli ne neha

padati in padati in she vedno pada.

In mene ne bo, da bi te pobral.

 

2

 

Strmoglavil bom z zadnjega nadstropja tvojega imena

zlog za zlogom zdrsnil bom na tla …

Che bom spet ozhivel, bo iz hrepenenja, da te izrazim,

iz zhelje, da te odzvanjam

she enkrat, z grozo da se na tvojih glasovih

pogubno zrushim

kot nebotichnik v orkanu

Povzpel se bom na tvoje razvaline

in she enkrat bom pustil da strmoglavim

z zadnjega nadstropja najinega imena.

 

3

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

tako nas pustijo stopiti v labirint,

udobno zavetje, nauzhij se ga, s chasom

bodo prishle na povrshino druge resnice,

vzniknile bodo iz neskonchnega prostranstva

druga stvarstva, drugachne podobe bogov

bodo vzbrstele v cvetochem vesolju in ti

bosh ves mrshav, drevo iz krvi in strahu.

 

Fabio Doplicher:

Krivijo se odmevi znotraj vesoljstva, VII

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

prhljaj v posodicah, chopke

loja, izgubljene dlake spomladi.

Ne postavi zhare, ki me bo vsebovala,

v predsobo, kmalu jo odpri, napolni jo

z burjo, naredi iz nje cvetno stojalo

za ciklone. Odmashi vina,

zlij jih na tla, poplavi hodnik,

povabi na slavje vse solastnike zgradbe.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

psihosomatske mrzlice, jesenske

ciroze, klimatske eshatologije.

Od moje zbirke tumorjev

shrani najredkejshe kose.

Nekaj aritmij sem pustil pod

zhimnico zakonske postelje, popravi

jih, kakor vesh in znash, ampak infarkta

pod blazino se nikakor ne dotakni.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

dopisovanje s pritlikavcem, z divjim mozhem,

s starim slepcem iz spodnjega nadstropja.

Cirkusantom nich ne povej, bi prevech

jokali. Na moj nagrobni steber

napishi: tu lezhi zachasno

nekdo, ki bi mu vendar uspelo.

Ne dodajaj nichesar,

obrni se, oddalji se kar se da naglo.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

knjizhnichne globe,

bralne znake, ki govorijo ponochi.

Dihal bosh s tezhavo

poleti. Vech kot sedem, toliko, prevech

bo tedenskih dni.

Prelistaval bosh koledarje kot cvetne liste.

Napravil si bosh naskrivaj gugalnico,

da me bosh prishel iskat na tobogane.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:.

 

vilice s skrhanimi konicami, karirane

namizne prte, pleshoche drobtine.

Razburkano morje v bokalih

te ne bi smelo prestrashiti,

in niti potresi v pralnem stroju.

Mir bo nastal po pogrebu.

Pochasi se ti bo povrnila lakota.

Prishel bo dan, ko ne bosh vedel, kako mi je ime.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

v okvirjih neposnete fotografije,

tip-tap zhebljev v zidu.

Odstrani reshetke na oknih,

da lahko pridejo krast.

Tatove pelji na vrtiljake,

naj se zabavajo, dokler jim ne zmanjka diha,

nato zatisni ochi in shtej do sto,

pri stopetdeset jih lahko spet odpresh.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

kovance iz chokolade,

hranilnik s kanditi.

Spomni se na napitnino za poshtarja,

vrni poshto poshiljatelju.

Izprazni hisho, podari stvari

chloveku, ki zhivi nasproti.

Spati na marmorju koristi kili.

Bodi debel, a ne tezhak.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

gugalnik iz hrastovine

za pomembne odlochitve;

vrtechi se jekleni podnozhnik

za majava fantaziranja;

foteljchek iz bukovine

za nenadne slabosti;

bosh pa izbral kavch iz usnja,

tistega starega, z oguljenimi robovi.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

sestradane vojakce iz plochevine,

ki naglo marshirajo v shrambo.

Tvoji zavezniki bodo medvedki

iz blaga, slovarji sinonimov in

obratno, papirnate tapete s

cvetlichnimi vzorci, pol shkatle

pokajenih cigar. Zgubil bosh vse

vojne. Tolazhil bosh spuntane upornike.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

zemljevide sveta, shujshane od diet,

zapadle cestne karte.

Stanoval bosh na zarjavelih vlakih,

sredi mrezh ribishkih ladij,

na letalskih krilih.

Vprashali te bodo, kje je tvoj dom.

Odgovoril bosh s skomigovanjem ramen.

Minil bo trenutek in mislil bosh name.

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

zastirįla zoper komarje, ki jih morash odstraniti,

kolonije moljev v omarah.

Odzhejaj pajke v kleti.

Nahrani lastovke pozimi.

Odpri golobom kuhinjo.

Govori sonchnicam na balkonu.

Che mora priti, bo prishla z vetrom

nagnjenost za vse to.

 

 

Imel bosh malo stvari, a tiste bosh imel:

 

pregorele zharnice,

temo, fosforescentne prikazni.

Z zaprtimi ochmi bosh zachel hoditi.

Chez dan bosh zhivel pod mostovi.

Ljudi bosh zlahka razumel.

Priklical bosh luno s streh.

Dim bosh spremenil v oblake.

Sam bosh med machkami, kot kakshen bog.

 

Imel bosh malo stvari, a med njimi

bom jaz.

 

 

Iz zbirke: Poshlji svoje vzdihe onstran gora – Ljubezenske pesmi, sanjske in samotne (Spedisci i tuoi respiri al di lą dei monti – Poesie di amore sogno solitudine)

 

 

O avtorju

Luigi Nacci zhivi v Trstu, kjer se je rodil leta 1978. Je profesor, chasnikar, vodnik ekskurzij in urednik kulturnih pregledov in razstav. Objavil je zbirke pesmi: Il poema marino di Eszter (Eszterina morska pesnitev), zal. Battello Stampatore, 2005; poema disumano (nechloveshka pesnitev), zal. Cierre Grafica, 2006, Edizioni Galleria Michelangelo, 2006, z zgoshchenko; Inter nos/SS, Edizioni Galleria Mazzoli, 2007; Madrigale OdeSSa (Madrigal OdaSSa), Edizioni d'if, 2008, nagrada Mazzacurati-Russo; odeSS (odaSS) v desetem zvezku sodobne ital. poezije, zal. Marcos y Marcos, 2010. Objavil je tudi esej Trieste allo specchio. Indagine sulla poesia triestina del secondo Novecento (Trst v ogledalu. Raziskava o trzhashkem italijanskem pesnishtvu v drugi polovici 20. stoletja), zal. Battello Stampatore, 2006. Njegovi zapisi in diskusije so bili objavljeni v blogu in v chasopisih: Il Corriere della Sera, il manifesto, Il Piccolo, L'indice dei libri del mese, Doppiozero, alfabeta2, Meridiani Montagne, Nazione Indiana, in pensiero, Absolute Poetry (to je tudi urejal) in drugod.

Njegove zadnje knjige so v prozi: 1) Alzati e cammina. Sulla strada della viandanza (neologizem viandanza je sam izumil, mozhen prevod naslova: Vstani in hodi. O peshhoji ali na popotnishtvu), Ediciclo Editore, 2014; knjiga je bila nagrajena leta 2015 z nagrado L'Albatros – Cittą di Palestrina za literaturo kot potovanje. 2) Viandanza. Il cammino come educazione sentimentale (Peshhoja ali Popotnishtvo. Hoja kot chustvena vzgoja), zal. Laterza, 2016; 3) Trieste selvatica (Divji Trst), zal. Laterza, 2019. Je tudi rednik knjizhne zbirke La biblioteca del viandante (Popotnikova knjizhnica) za zal. Ediciclo Editore.

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Jolka Milich