Revija SRP 149/150

Lev Detela

 

MATER ET MAGISTRA

 

V seminarju Zgodovinskega inshtituta dunajske univerze je zelo zhivahno. Zaradi priprav za izdajo zajetne knjige Novi pogledi na konec habsburshke monarhije potekajo v glavni predavalnici zhe nekaj dni zanimive razprave in posveti o prvi svetovni vojni in njenih posledicah, saj je propad nekdanjih velikih drzhav, Avstro-Ogrske in nemshkega, ruskega in osmanskega cesarstva, popolnoma spremenil nekdanji evropski pa tudi shirshi svetovni ustroj.

Asistentka Helena je nekoliko utrujena. Zhe davno ji je postalo jasno, da zgodovina ni ne bela in ne chrna. Zgodovina je namrech posebno trd oreh. Nekateri zgodovinarji so zato ugotovili, da ne obstaja le ena zgodovina, temvech kar vech zgodovin, ko na dogodke pogledamo iz razlichnih zornih kotov. To nas pouchi, da moramo preteklost razchlenjevati in ocenjevati na vechsmeren nachin. Zato bi bilo potrebno opustiti obichajno vrednotenje po vzorcu »storilec – zhrtev« oziroma »prijatelj – sovrazhnik«.

Vsekakor je velikokrat zelo tezhko ali celo nemogoche razvozlati ozadja dolochenih dejanj in dogodkov. Marsikaj ostane zakrito v temi. Obstaja mnozhica zanimivih analiz in zakljuchkov o tem ali onem pripetljaju, ki je omenjen v razlichnih dokumentih, vendar ob vseh teh ne vedno dobronamernih naporih Helena pogresha dokonchno zakljuchno obrazlozhitev, ki bi lahko obveljala.

Ko v seminarju po profesorjevem narochilu usmerja pogovore in razprave o koncu prve svetovne vojne, jo vedno znova pretresejo nekatera dejstva, ki izvirajo iz pomanjkljivosti in slabih lastnosti chloveshkega znachaja.

»Mi ljudje smo zelo nepremishljeni. Vse prevechkrat rushimo in zaviramo, namesto da bi gradili in se trudili za dobro in pravichno,« reche vchasih prevech razgretim, zaradi nepomembnih stvari prepirajochim se shtudentom.

»Na katerem dejstvu ali dogodku naj bo poudarek?« vprasha zbor nadobudnezhev v seminarju. »Iz katerega zornega kota naj zdaj, sto let po dogodkih, ki so popolnoma spremenili svet, pristopimo k problemom?«

Helena ve, da je zhrtev svoje lastne prizadevnosti. Delovne naloge so zanjo nekaj skrajno resnega. V inshtitutu je skoraj vedno zelo naporno. Poklicne dolzhnosti terjajo skrajno zbranost. Nekoliko se sprosti shele potem, ko je delovni dan zhe minil. Vendar jo tudi doma zhe prichakuje mala bela delovna miza. Fotokopije znanstvenih porochil, listichi z najrazlichnejshimi belezhkami in znanstvene knjige na levi pri rachunalniku ob pladnju z jabolkom in marelico ji ne dajo miru.

Ah, ta velika prva svetovna vojna in naporno delo v inshtitutu na Dunaju!

Mnogi v seminarju ne morejo razumeti, da je mogochnikom tedanjega chasa uspelo poslati v ogenj in morebitno smrt kar sedemdeset milijonov vojakov. Nesrechni atentat v Sarajevu 28. junija 1914 z zachetnim velikanskim navdushenjem za veliko vojno, ki je v svet prinesla sto tisoche podob smrti, jih navdaja z najvechjim zachudenjem in odporom.

Helena naklonjeno prikimava z glavo, ko poslusha zagnane pripombe in ugovore nekaterih shtudentov. Ve, da najbolj nadarjene zgodovina zares zanima. Ne bodo se pustili zlorabiti in uporabiti za napachne namene, cheprav njihovo znanje she ni popolnoma utrjeno.

Eden od shtudentov je preprichan, da je avstro-ogrska monarhija po pravici propadla, ker se vechina njenih narodov ni vech strinjala s politiko njenega vodstva. Ni bilo volje v skupno prihodnost in ni bilo vech enotnega cilja.

Toda takoj se oglasijo ugovori. Che je bilo vse tako gnilo in preperelo, ni razumljiv zagnani vzpon kulture in znanosti na cesarskem Dunaju tik pred zachetkom vojne. Takratni gospodarski in druzhbeni razcvet namrech ni napovedoval propada velike mnogonarodne drzhave.

Dve shtudentki razburjeno dihata, vechina molchi. Nenadoma se oglasi mlad fant v zadnji vrsti.

»Ali res ne veste, kako je bilo takrat na Dunaju?« jezno reche. »To je bila monarhija borze, kapitala in grabezhljivih Rothschildov. Drzhava prepirajochih se narodov, obdana s shtevilnimi sovrazhniki ... Ni chudno, da je prishlo do vojne, ki je bila smrtna obsodba tedanje celotne kulture.«

Zaslishijo se jezni glasovi. Nekateri poveshajo glave, mnogi molchijo.

Helena skusha umiriti razburjene duhove in preusmeri razpravljanje na trideset tezhko dostopnih in zato skoraj neznanih pisem v Sarajevu umorjenega prestolonaslednika. Franc Ferdinand jih je naslovil na tedanjega avstro-ogrskega zunanjega ministra grofa Leopolda Berchtolda. V teh pismih je nakazal svoje vsekakor zanimive ideje o bodochi politiki Avstro-Ogrske, ki bi jim bilo vredno prisluhniti. Kot izgleda, je hotel drzhavo preoblikovati in dati tudi njenim slovanskim narodom vechjo samostojnost in enakopravnost.

Dvajsetletni Peter Humbel v nadaljevanju diskusije pove, da se s prvo svetovno vojno ukvarja predvsem iz zasebnih razlogov. Rad bi spoznal razmere, v katerih so zhiveli njegovi predniki, preden je tudi sam zagledal luch sveta. Ogorcheno izjavi, da nasprotuje trditvam o monarhiji kot temachni jechi narodov. Zanj je ideoloshko izkrivljanje dejstev in neumno posploshevanje nekaterih izjemnih primerov trditev, da so junaki njenih zasuzhnjenih narodov, ki so se borili za svobodo, gnili in umirali v vlazhnih jechah.

»Vchasih je bolje trikrat premisliti, preden izrechesh sodbo ali obsodbo,« odlochno izjavi. »Na preteklost moramo gledati objektivno, istochasno pa moramo znati razlochevati med resnico in propagando ter lazhno legendo. Sarajevski atentat ni bil le zlochinsko dejanje, temvech tudi najvechja neumnost. Znano je, da je bil umorjeni prestolonaslednik naklonjen nachrtom o samoupravi slovanskih narodov v monarhiji. Z zanimanjem je spremljal cheshki boj za vechje narodne pravice. Na gradu Konopishte, ki je bil njegov ljubi domachi dom na Cheshkem, je v zasebnem krogu tudi pod vplivom svoje cheshke soproge vechkrat izrazil zheljo, da bo moral, ko prevzame oblast, temeljito spremeniti razmere v celotni drzhavi. Zakaj nujno je, da dobijo Slovani iste pravice, kot jih zhe uzhivajo Nemci in Madzhari.«

Zdaj se z vseh strani kreshejo mnenja o vzrokih s shtevilnimi nesrechnimi dogodki, ki so konchno pripeljali do izbruha prve svetovne vojne. Okosteneli drzhavni uradniki, skrajno zagledani le v preteklost, ozkogledi politichni svetovalci ostarelega cesarja Franca Jozhefa in slavohlepni sodelavci prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ministri in ministrski predsedniki dunajskih vlad, visoki cesarski chastniki in osebni prijatelji presvetle cesarske hishe se nenadoma znajdejo pod povechevalnim steklom in so izpostavljeni ostrim ocenam. V ocheh vechine teh mladih ljudi niso dobro opravili zrelostnega izpita in niso znali umiriti in utrditi stanja v drzhavi. Zanemarili so veliko stvari in zamudili shtevilne prilozhnosti, ki bi omogochile boljshi razvoj. Nacionalizmi, ki jim je stari cesar stalno nasprotoval, so zrasli vsem chez glavo. Na koncu so pahnili veliko staro chastitljivo Avstrijo dokonchno v propad. Napake in zlorabe niso bile usodne le za Nemce in Madzhare, temvech tudi za vech ali manj podrejene manjshe narode in narodne skupnosti monarhije. Narejene napake so bile vsem v pogubo, kot nas dobro pouchi zgodovina preteklega dvajsetega stoletja.

Helena k vsemu temu ne reche nich dolochnega, temvech samo mirno poslusha.

Mogoche je bilo tako. Mogoche pa je bilo tudi drugache. Morda ali pa tudi ne. Kdo ve. Morda vemo o vseh teh zhe oddaljenih dogodkih mnogo premalo. Toda kljub vsemu je potrebno gledati po katastrofi, ki je spremenila svet, predvsem naprej. Che je zgodovina res mati in uchiteljica, potem je nasha dolzhnost, da odpravimo nekdanje napake in si s tem omogochimo boljsho prihodnost.

Pod vodstvom asistentke se hitro razvije zhivahna razprava o razmerah v aristokratski in meshchanski druzhbi tedanjega Dunaja. Helena porocha o duhovitih razgovorih v nekdanjih dunajskih salonih in kavarnah. Govori tudi o potratnih vojashkih paradah, velikih plesnih prireditvah, o imenitni glasbi in visoki literaturi in celo o napihnjeno bleshchechih pogrebih bogatashev in skromnih pokopih siromakov.

»Sredi imperialnega sijaja se zhe chuti zaton starega druzhbenega reda,« poudari in se samosvoje ozre v navzoche.

»V dunajskih predmestjih narashcha nezadovoljstvo sredi tezhkih druzhbenih pogojev. Razmeroma hitro nastane mochno delavsko gibanje, toda tudi v meshchanskih in aristokratskih vrstah se shiri nerazpolozhenje zaradi nastalih razmer. Mnogi se vedno odlochneje zavzemajo za uvedbo sploshnih enakopravnih volilnih pravic – in to tudi za zhenske – in za krajshi delovni chas, ki naj obsega samo osem delovnih ur dnevno. Vendar sarajevski umor prestolonaslednika Franca Ferdinanda na mah prekrizha mnoge dobre nachrte.«

Mlada asistentka ve, da spletke mogochnezhev stalno pehajo svet v vedno nove katastrofe … Velika politika je nesramna greshnica, ki odnasha milijone trupel v chrno knjigo zgodovine. Nemochni in shibki nato poplachajo krvave rachune s svojim lastnim zhivljenjem.

Kljub vsemu pa zheli biti pravichna do stare Evrope. Trudi se razumeti tudi vse tisto, kar sploh ni razumljivo. Vcherajshnjemu svetu hoche ponuditi mozhnost opravichenja … Na zgodovino zre vedno bolj iz posebnega zornega kota.

Vsepovsod vidi ostanke vozlov z zhalostnimi spomini na nekdanji chas, ki bi jih bilo potrebno razvozlati. Nepredelani spomini na tisti minuli chas, ki je bil v resnici tezhaven in za mnoge usoden, bolijo. Zaveda se, da se tudi po sto letih mnoge rane she niso zacelile.

Na trenutke kar telesno obchuti nesrechni potek tedanjega dogajanja. Zachuti potres s tedaj she neslutenimi posledicami. Zachuti blizhajocho se katastrofo z nesrechnimi poskusi izmikov, zamikov in premikov. Zagleda skupinski polom z najrazlichnejshimi sodelujochimi figurami. Z dragonci in ulanci v prekrasnih vojashkih uniformah, s cesarsko zhandarmerijo, s samozavestnimi gospodarji in pridnimi hlapci, z marljivimi deklami in ubogljivimi sluzhkinjami, z blagorodno gospodo, z velechastitimi monsinjorji, s pikolovskimi birokrati in pokornimi slugami, omejenimi dvornimi uradniki in prebrisanimi cesarjevimi lakaji, s svetovnimi popotniki in nebodigatreba fichfirichi, z delavci in kmeti, z igralkami in igralci dunajskega dvornega gledalishcha in s shtevilnimi madames, madames, z vedno novimi madames v igralnicah in zabavishchih na videz bleshchechega cesarstva … navzgor in navzdol chez vsa obzorja od jutranje zore do vecherne zarje in globoko v noch … in to na levo in desno v zadnji nedogled. In na sredi tega velichastnega vrtinchastega sprenevedanja zazhari mogochna zvezda: Njegovo apostolsko velichanstvo Cesar po milosti bozhji.

Helena v seminarju naglasi, da po tedanji ustavi proti cesarju ne bi bil mogoch noben pravni postopek, kar pa zaradi dobesedne korektnosti in tudi priljubljenosti Franca Jozhefa v najshirshih krogih itak ne bi bilo in ni bilo potrebno. Cesar je namrech stal izven zakonov. Iz Chlena 1 Avstrijskega cesarskega zakonika iz leta 1867 prebere shtudentom lepi prvi stavek: »Cesar je posvechen, nedotakljiv in izven odgovornosti.«

Toda Helena ve, da se je cesar zavedal odgovornosti, ki jo je kot vladar prevzel in imel. Drzhavo je skushal upravljati po svojih najboljshih mocheh, cheprav so mnenja strokovnjakov o njegovi politiki zelo razlichna …

Kljub prizadevanjem za izboljshanje polozhaja se je cesarstvo namrech v marsichem premikalo v napachno smer: na levem in na desnem vogalu so se pravkar pojavile razpoke in vdolbine. Raztrganost druzhbenega ustroja je postala ochitna.

Zhe se bije boj med visokim plemstvom in meshchanskimi zahtevami … Zhe prihaja velika smrt, ki jo bo prinesla vojna in razplamteli nacionalizmi … Helena zelo dobro obchuti neprijazni veter, ki se stopnjuje in razrashcha v vihar …

In tam, v ozadju in skoraj podtalno, zaslishi glas delavstva v stiski, ki opozarja nase s sprva prepovedanimi prvomajskimi sprevodi z rdechimi nageljni v gumbnicah, ki napovedujejo neki novi chas …

Kljub temu in vsemu v zapik pa poteka na vrhu she vse po obichajnih tirih in pravilih, kot da se ne bo nikoli nich zgodilo. She vedno cesarstvo slavi svoje praznike sebi primerno in na dostojanstven nachin. She vedno uzhiva visoko cesarstvo to lepo in enkratno veliko zhivljenje z ustaljenimi podedovanimi navadami … Uzhiva in praznuje ga po staroavstrijsko, vchasih zhal samo z navidezno dobrohotnostjo in zmernostjo, a tudi z mimobezhnimi ljubimkanji in zaljubljenostmi brez prevelikih iztirjenj …

A istochasno zhe razpada nekdaj nepremagljiva moch, ki lahko strelom v Sarajevu odgovori le z vojno kot eksemplarichno kaznijo, kar naj bi bil opomin za neprerachunljivo Srbijo. To je zachetek konca za habsburshkega cesarja in za enainpetdeset blagorodnih knezhjih rodbin in za devetinsedemdeset grofovskih druzhin in za desetine druzhin avstro-ogrskih baronov in svobodnjakov – in seveda za vech kot petdeset milijonov cesarjevih podlozhnikov …

Zdaj torej prihaja chas nerazsodnosti, nereda in nemira, ki se v dunajskem drzhavnem zboru oglasha v poslanskih vrstah z medsebojnimi napadi, z neposlushnostjo in s prepiri avstro-nemshtva in avstro-slovanstva in avstro- italijanstva proti vsemu in vsem. Krrk … Krrk … Na levo in na desno do zadnjega … in glavo za glavo, zob za zob …

Cesarstvo je zhe skoraj mrtvo, vendar tik pred smrtjo rodi napredno, svetovno pomembno kulturo novih miselnih nachinov, ki so lahko nastali le zaradi stalnih paradoksov in kriz.

Helena je zaradi vsega tega, o chemer temeljito razpravljajo v zgodovinskem seminarju, vznemirjena in istochasno nesrechna in srechna … Ponochi velikokrat ne more spati. Na pol budna se premika po stanovanju, shteje ure, ki pochasi polzijo skozi noch. Tu in tam se ustavi ob knjizhnih policah in kljub pozni uri lista po kaki vazhni zgodovinski knjigi …

Ah, ti stari chasi! Za vsemi dolgimi stoletji, zgodovinskimi pretresi, zmagami in porazi stoji na odlochilnem razpotju vedno vechna chloveshka usoda, uboga in gola, in vendar ves chas prepolna zhelja in dobrih upov.

Ah, ti grdi lepi stari chasi! So bili nashi predniki bolj ali manj srechni kot mi v danashnjem naglem chasu dobichkonosnih obresti in hitrih profitov, v druzhbi, kjer bi naj bilo vse optimalno in politichno korektno, brez ovir za osebe s posebnimi potrebami, spolno nevtralno ali pa tudi ne, a je tem bolj uchinkovito predvsem za vrednostne papirje dveh odstotkov tistih na vrhu …

Sredi nochi lista Helena po zajetni zgodovinski knjigi …

Stari grdi slabi chasi. Stari svetli lepi chasi.

Je bil kmet, ki je od jutra do vechera garal na polju in pri opravilih z zhivino, manj srechen ali nesrechen, kot mi v tem novem stoletju po tolikih vojnah? Vsako nedeljo skozi dolga stoletja je shlo celotno cesarstvo k sveti mashi v domacho cerkev na vasi … Ves svet je bil takrat pravzaprav ena sama vas marljivih kmetov … Razmishljanje o visokih stvareh je ljudstvo, zaposleno z domachimi stvarmi, raje prepushchalo peshchici visokih odlichnikov na vrhu … Na poljih in po pashnikih pa so zato tem bolj presherno donele stare ljudske pesmi in vizhe in ob dolgih zimskih vecherih so si shirom po svetu ob topli pechi pripovedovali podobne grozljive zgodbe in chudovite pripovedke …V srajcah iz domachega platna so mladi in stari bosi hodili chez travnike in loke … Stari lepi hudi chasi … Na veliko so takrat molili in peli in, ko je postalo zhivljenje prehudo, so nesrechno popivali, preklinjali in zhalovali …

Nekje zelo dalech je bil veliki drugachni svet. Nekje zelo dalech je bila vojna … Nekje zelo dalech so se hrabri vitezi borili za vero, dom in cesarja … Zato pa so na vasi tem bolj slozhno donele domache stare lepe pesmi. Kljub nesrecham, divjim volkovom in medvedom, kugi, koleri in drugim boleznim so, zaupajoch v vero in Boga, stali trdno na tleh tega tezhkega zhivljenja … Tako so minevala stoletja in vedno je bilo, kot je moralo biti, in vedno je bilo eno in isto, in vendar je bilo vedno drugache …

Helena ne more spati. Dobro ve, da je v nepravih rokah zgodovina prehitro zlorabljena. Z zvijachami in po stranskih poteh najde lazhna zgodovina pot navzgor in se sonchi vsemu v posmeh.

Helena ponochi ne more spati. Lista po starih knjigah. Se nenadoma ustavi ob prvi ali drugi omari, otipa nekatere predmete, ki so ji posebno pri srcu, polzi z roko chez police in stole … Nochna tishina je vsemogochna.

»Mogoche je bilo takrat vseeno popolnoma drugache,« skusha rechi in neodlochno obstoji sredi sobe.

 

__

Izbrano poglavje iz nedavno dokonchane slovenske verzije romana o prvi svetovni vojni, ki je v nemshkem izvirniku izshel leta 2019 pri celovshki Mohorjevi zalozhbi pod naslovom Die kahl geschlagene Welt (Do golega posekani svet). Op. avt.