Revija SRP 149/150

Kocho Racin

 

KMECHKO GIBANJE BOGOMILOV V SREDNJEM VEKU

 

Nashim shirshim ljudskim slojem je skoraj neznano veliko srednjeveshko ljudsko gibanje bogomilov. Mnogi sploh ne slutijo, da so v tem gibanju sodelovali njihovi davni predniki, ki so se dvignili v obrambo demokratichnih tradicij svoje staroslovanske zadruge pred novim, slovanskim fevdalnim in cerkvenim plemstvom. A she manjshe je shtevilo tistih, ki vedo, da je bila zibelka tega gibanja med Slovani, ki so zhiveli v Povardarju, in da je iz prve bogomilske obchine, iz plemena Dragoviti, »kot zharki svetlobe zasijal bogomilski nauk po vsem svetu«, kot pravi veliki hrvashki znanstvenik Franjo Rachki.

Kdo so bili ti nashi pogumni pradedi, ki so v gluhem mraku evropskega srednjega veka vzhgali to »luch« in kaj so iskali?

Bogomili so se imenovali privrzhenci popa Bogomila, ki je zhivel v drugi polovici desetega stoletja. Pop Bogomil je ustanovil in organiziral to ljudsko gibanje, ki so ga nato vardarski Slovani prenesli tudi med druga ljudstva. Gibanje je bilo na verski osnovi, saj je v srednjem veku vera vkljuchevala celotno takratno vednost ne le glede dushe, ampak tudi glede nachina druzhbenega zhivljenja. Slovanska plemena, ki so se priselila na Balkan, so she naprej zhivela tako kot v stari domovini, v svojih plemenskih zadrugah, z lastno demokratichno ureditvijo. Toda v novem okolju, kjer so bila obkrozhena z ljudstvi z drugachno druzhbeno strukturo, so se tudi pri njih kmalu zgodile spremembe v nachinu zhivljenja. Posamezni poglavarji plemen so sprva zacheli sklepati medsebojne zveze za obrambo pred mochnejshimi sosedi. Potem je kakshen bolj spreten in bolj iznajdljiv med njimi uspel pokoriti ostale in njihova plemena ter postaviti temelje zvezne drzhave, v kateri so bili druzhbeni odnosi vse bolj razdeljeni, zadruzhna zemlja pa je postopoma prehajala v zasebno last fevdalnih gospodarjev. Temu druzhbenemu preobratu med Slovani je posebno pripomogel mochni sosednji Bizanc, ki je novim slovanskim fevdalcem predajal vzorec fevdalne druzhbene ureditve, pa tudi vsega njihovega razumevanja sveta, zhivljenja in druzhbe. Odtlej vidimo, kako ti fevdalci podpirajo in »pokristjanjajo« slovansko mnogobozhno ljudstvo, postajajo voditelji nove cerkve in vnashajo nove poglede na druzhbeno zhivljenje, obichaje, pravo in tako naprej. Bizantinsko krshchanstvo je popolnoma ustrezalo fevdalnemu sistemu druzhbene ureditve, zato so ga sprejeli novi slovanski fevdalci, ki so s prisilnim ukinjanjem demokratichnih dolochil zadruzhnega zhivljenja hoteli uvesti povsem drugachne percepcije in poglede na druzhbeno zhivljenje.

Toda proti temu se je pojavil spontan ljudski odpor. Uradno krshchanstvo kot sploshni svetovni nazor je nedvomno imelo prednost pred staroslovanskim mnogoboshtvom. Ker pa so ga uvajali, da bi upravichili zasuzhnjevanje ljudstva s strani fevdalcev ter izrinili staro zadrugo in njeno demokratichno in bolj chloveshko razumevanje prava in druzhbenega zhivljenja, je bilo tuje preprostemu ljudstvu. Sicer pa je to krshchanstvo imelo opozicijo tudi v tistih sektah, ki so stale blizhje krshchanstvu prakomunistichnih judovskih ribishkih naselbin. Zato je ljudstvo she bolj sprejemalo nauk teh sekt.

Tudi nauk popa Bogomila je nastal pod vplivom teh sekt. Bogomil je menil, da prvotno krshchanstvo bolj ustreza staroslovanski zadruzhni obliki zhivljenja, pa je v povezavi z ljudskim odporom proti fevdalcem skushal ustvariti novo, »pravo« krshchanstvo, ki bo popolnoma ustrezalo slovanskemu nachinu zhivljenja. Zato je njegova dejavnost presegla okvire zaprte verske sekte in je zajela shiroke sloje ljudstva.

Bogomili so zahtevali ukinitev vseh druzhbenih institucij, ki jih je uvedel fevdalizem. Bili so proti fevdalcem in cerkvenim zemljishkim posestnikom, ker so si oboji od ljudstva prilashchali zemljo, ljudstvo pa spreminjali v fevdalne suzhnje. Ti so se nenavadno ostro upirali zoper uradno cerkev, ker je idejno utemeljevala ta postopek ter se celo sama spremenila v mochnega fevdalca in zasedla velike dele ljudske zemlje. Bogomili so na prostem molili boga, se izogibali verskemu obredju in zhiveli v preprosti obliki zhivljenja. Niso obljubljali zagrobnega zhivljenja, ampak so popolnost zhivljenja nahajali v sluzhenju resnici. Zhenski, ki je veljala za neenako, so priznali njeno chloveshko dostojanstvo. Sovrazhili so oblastnike, plemiche in cerkvene dostojanstvenike, prezirali vojno in pobijanje ljudi ter pridigali vrachanje k staroslovanskemu, zadruzhnemu nachinu zhivljenja.

Zato je gibanje bogomilov naletelo na shirok odziv ljudstva. To se je najmochneje razvilo med povardarskimi Slovani ravno zato, ker so ti bili od nekdaj pod vladavino tujih neljudskih fevdalcev in izmed sebe nikoli niso dali posvetne ali cerkvene aristokracije. Iz prve bogomilske obchine, iz njenega plemena Dragoviti, ki je zhivelo v jugozahodni Makedoniji okrog Vodena, Kosturja in Bitole, se je bogomilsko gibanje razshirilo po celotnem Povardarju in zajelo Bolgarijo, Srbijo, Bosno ter preshlo celo v Italijo in druge dezhele. V okolici Velesa she danes obstaja vas Bogomila, pa tudi gora Babuna z istoimensko reko, saj so se tamkajshnji bogomili imenovali tudi babuni. Tod je bilo tudi njihovo nedvomno sredishche, zato se domneva, da je tudi pop Bogomil iz tega obmochja. V vasi Bogomila obstaja nekak spomenik, glede katerega se vzdrzhuje izrochilo, da je grob popa Bogomila.

Toda proti bogomilskemu gibanju, kot zelo nevarnemu za uradno cerkev in fevdalni red, se je dvignila vsa tedanja zemljelastnishka oblast in bogomili so bili preganjani kot divje zveri. Od njih danes ni tako rekoch nobenega sledu, z izjemo ohranjenih pisnih spomenikov katolishkih in pravoslavnih kronistov. Ti so mrtve priche krvavega in vztrajnega boja, ki je potekal proti bogomilom. Vendar pa so se bogomilska izrochila in sledovi njihovega nauka ohranili vse do danes v obliki ljudskih pripovedk, basni in legend. Uradna cerkev je nad bogomilstvom izrekla anatemo kot nad krivoverstvom, zato je to nashe srednjeveshko ljudsko gibanje malo znano in cenjeno. Kajti cheprav si je prizadevalo ohraniti stare oblike druzhbenega zhivljenja, ga mnogi evropski znanstveniki upravicheno shtejejo za prvo baklo, ki je bila prizhgana v srednjem veku, baklo, ki je chloveshtvu osvetlila nove poti za vstop v novi vek in podprla njegovo prebujanje iz srednjeveshkega sna. Zato je treba sposhtovati in razkrivati resnico o bogomilstvu kot o ljudskem gibanju za chlovekove pravice.

 

 

 

KOCHO RACIN (tudi Kosta Racin; mak. Koста Апостолов Солев Рацин; 1908, Veles – 1943, planina Lopushnik pri Kichevu, zah. Mak.), makedonski pesnik, novelist, romanopisec, esejist, publicist, politichni aktivist. Ime in priimek: Kosta Solev; A. je patronim, Racin pa psevd. po mladostni ljubezni (Rahilka Firfova – Raca; njej posvechena zbirka pesmi, napisanih v srb. in delno v bolg., je ostala rkp.); datum rojstva nezanesljiv (var. dneva, meseca in leta, morda 1909, verjetneje 1908). Iz revne druzhine loncharja; v 14. letu, cheprav dober uchenec, zapusti gimnazijo in nadomesti bolnega ocheta v obrti; izobrazhuje se sam, kot skojevec preuchuje marksizem (1928 delegat na 4. kongresu KPJ v Dresdenu), dela kot kamnosek in chasopisni korektor v Skopju. Kot chlan Pokrajinskega komiteja KPJ za Makedonijo in urednik njegovega glasila Iskra je dve leti zaprt v Sremski Mitrovici, zatem obchasno zhivi v Skopju, Beogradu in Zagrebu, zmeraj s policijo za sabo. Intenzivno pishe in preuchuje literaturo, zgodovino, filozofijo (dve razpravi o Heglu), druzhbene razmere. Pishe in objavlja vechinoma v srb., nekaj malega v bolg., v prepovedani mak. pa ilegalno tiska zbirko Beli sviti (Beli mugri, Zagreb, 1939; kljub sodnemu pregonu razshirjeno 4000 izvodov), ki vsebuje 12 socialnokritichnih pesmi s folklornimi elementi (med njimi Lenka, unikum v svetovni lit.) in velja za zachetek moderne mak. lit. in mak. knjizh. jezika. Tik pred vojno interniran, med vojno ilegalec v Sofiji in Skopju, 1943 se pridruzhi partizanom, kjer je junija ustreljen (zaradi okvare sluha ni slishal opozorila strazharja pred bazo; po »teorijah zarote« likvidiran od KPJ, ker ni bil zmeraj povsem »na liniji«, 1940 celo izkljuchen; morda poseg probolgarske frakcije ipd.). Vech njegovih rkp. je bilo unichenih ali objavljenih shele po vojni. Racin in zbirka Beli sviti imata danes status nacionalnih simbolov.

Njegov »bogomilski triptih« so tri razprave, napisane 1938-1940; najkrajsha, osnovno informativna Kmechko gibanje … je bila objavljena v srb. jeziku v Beogradu 1939, drugi dve shele po vojni v mak. prevodu (najpomembnejsha Dragovitski bogomili, Skopje, 1948). Racinu bogomilstvo pomeni, deloma provokativno-poetichno, jedro mak. nacionalne identitete, tisochletja ogrozhene od vseh strani, cheprav z najstarejshim izprichanim etnonimom na Balkanu; Bolgari kot praturshki priseljenci so se le prilepili na Makedonce in vsrkali njihov jezik. V bogomilstvu je videl vzporednico med prvotnim (neinstitucionalnim) krshchanstvom in sodobnim (predvojnim) komunizmom, ki je edini imel nekaj posluha za mak. nacionalno vprashanje, vse druge strani – srbska, bolgarska, grshka – so negirale eksistenco tega naroda. Dejstvo je, da je prerod mak. naroda sredi 20. stol. nelochljivo povezan s komunistichnim gibanjem. Ob sedanjem vsiljenem preimenovanju (s tipichno kolonialnim imenom) mak. drzhave je Racinovo raziskovanje bogomilstva po svoje znova aktualno vsaj kot »metaforichna« spodbuda za razmislek. Tukaj objavljen Racinov spis je preveden po mak. prevodu prvega natisa v srb.; ohranjeno je Racinovo geogr. ime »Povardarje« (ime Makedonija je bilo v jugokraljevini / Vardarski banovini prepovedano).

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich