Revija SRP 149/150

Jozhef Praprotnik

 

ROK TRAJANJA?

 

Slavimo nashe heroje kontrarevolucije!

 

Ob minuli chetrtstoletnici osamosvojitve je prav, da pochastimo tudi tiste, ki so najzasluzhnejshi za uspeshno vrnitev v kapitalizem. Socializem so nam z revolucijo priborili komunisti, s kontrarevolucijo pa vrnitev v kapitalizem v najvechji meri, presenetljivo – isti. Che sledimo zgodovinskim dejstvom, je shlo pri nas najprej za revolucijo, za razlastitev tovarnarjev in veleposestnikov, in che smo tisti chas pred tri chetrt stoletja imenovali revolucija, imenujmo sedanjost kontrarevolucija, in che smo takrat chastili heroje revolucije, slavimo danes heroje kontrarevolucije.

V teh dobrih 25 letih kontrarevolucije – ta chas s(m)o imenovali lastninsko preoblikovanje – je druzhba zaznala odklone in jih oznachila kot »divja privatizacija« ali »kraja druzhbene lastnine«. Popolnoma narobe! Tisto, kar sta ugotovili nekdanja SDK in njena naslednica Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, niso bili odkloni ali ekscesi, temvech zdaj zhe skoraj pozabljena herojska junashtva najbolj pozhrtvovalnih protirevolucionarjev, ki so jih podpirale vse vlade in njih avtonomni organi pregona (tozhilstva in sodnije). Konchno se to najlepshe odrazha v spiskih zapornikov, kjer njihovih imen ne bomo nashli. Ne prej in ne zdaj.

Poudariti pa moram, da je shlo v revoluciji za razlashchanje bogatashev in za delitev tistega drzhavi in seveda sebi, herojem in zvestim sopotnikom revolucije, pri zdajshnji 25-letni kontrarevoluciji pa je shlo in gre she najprej za razlashchanje delavcev in potem delnicharjev ter spravljanje v globoke zhepe. Prve korake kontrarevolucije je vzporedno z osamosvajanjem izvedel Demos. To brez dvoma drzhi, toda kontrarevolucijo so v druzhbenih podjetjih pozhrtvovalno izpeljali do takrat moralno-politichno neoporechni kadri Zveze komunistov, chesar nikakor ne smemo prezreti. Prav njim gre najvech zaslug za uspeshno izvedeno kontrarevolucijo, saj ob prvih zamislih Demosa niso udarili niti en samcat kapselj, kaj shele strel za obrambo pridobitev revolucije, marvech so ponujeno prilozhnost pri(h)vatizacije pograbili z vsemi shtirimi.

Najbolj zavzeti borci kontrarevolucije vztrajajo na njenih okopih she zdaj po preoblikovanju v delnishke druzhbe, ko privatizirajo zhe privatizirano in nekaznovano odzhirajo delavcem tudi prispevke za pokojnine. Bolje nekaj vech kot premalo. Odlikujmo torej vse te heroje kontrarevolucije in seveda vladavce, ki jih ob tem neomajno podpirajo. Za odlikovanja predlagam Rdechi Orden Kontrarevolucije (prve, druge, ... stopnje) in Mali, Srednji ter Veliki Tajkun Kontrarevolucije z Rdechimi Zharki, ki si naj jih podelijo na proslavi ob Dnevu Osamosvojitve in Kontrarevolucije. Imena kandidatov za ta visoka drzhavna odlikovanja jim lahko iz zaprashenih fasciklov priskrbita nekdanji SDK in Agencija, vidnejsha odlikovanja pa si nedvomno zasluzhijo pravo(neraz)sodstvo z organi pregona ter seveda super-socialdemokratska stranka z nekdanjima zaveznicama Zares in LDS ter kasneje s Pozitivno Slovenijo (imeli so in imajo lep, velik plus na rachunih doma in v oazah), vsekakor tudi Stranka Medenega Centra gospoda moralno jetichnega Mira Cerarja, najdragocenejshega Tajkunchka z rdechimi zharki pa naj si pripne cenjeni prisklednik drzhave Borut Pahor kar sam. Pa ne pozabite zaslug ex-prisklednika drzhave tovarisha gospoda Milana Kuchana, ki nas je vodil v prvih dveh petletkah kontrarevolucije, ko so uspeshno sprivatizirali – oprostite – razgrabili stebre slovenskega gospodarstva: SMELT, Litostroj, Metalno, Iskro, MTT ... in iz nich ustvarili prve tajkunchke.

Slava jim!

 

 

Slovenija na dobri stari poti

 

Nedavno razkritje odpisa dolga Jankovichevega sina Damjana je ena od zadnjih ljudstvu podarjenih kosti za glodanje. Glede na vse, kar se je dogajalo v letih od 1991, je she to zgolj koshchica, ki jo bomo pojedli, kot smo vse doslej. Polozhaj v Sloveniji je povsem prichakovan, normalen, in drugachen sploh ne bi mogel biti, saj zhivimo v nekoliko predelani »Titovi« verziji stalinizma in je nasha »demokracija« zgolj kulisa, kot takrat, ko so snemali film z dogajanjem v vasi, pa so stale le sprednje strani hish, zadaj pa ni bilo nichesar. Originalna verzija Stalinovega komunizma, ki je brez vojn pomoril tudi okoli 20 milijonov Rusov, pa skorajda 10 milijonov Ukrajincev z lakoto, se je dogajala, ko je bil Tito she njegov uchenec in zvesti posnemovalec. Ker je Tito (na nasho veliko srecho) zhivel v drugem chasu, je bilo v chasu njegove vladavine zhrtev manj, metode pa vendar iste ob megalomaniji, ki nas je veliko stala, rezultat pa nichla. Naj jih napishem vsaj nekaj »projektov«: jugo vesoljski program, atomska zaklonishcha vdelana v zhive skale, podzemeljska letalishcha, ena najmochnejshih armad v Evropi, studio za filmske spektakle, 50 rezidenc, gibanje neuvrshchenih (bajna darila vsem predsednikom drzhav in ostalim) itd. Che se je Stalin po Leninovi smrti vselil v Kremelj in s svojimi boljsheviki zazhivel carsko zhivljenje ob terorju nad svojim ljudstvom, so ga presegli Pol Pot v Kambodzhi, Severni Korejci s Kimi in Kubanci s Castri, kjer je sistem postal druzhinska last in je dal vodilnim vse, ljudem pa revshchino in hudo pomanjkanje. Tito je izbral milejsho verzijo »stalinizma«, ko je bil za gospodarski polom vedno kriv kdo drug, tudi »notranji sovrazhnik«, a so bili vendar komunisti privilegirani na nachin: »ko je zafural eno firmo, je shel pa v drugo ali na obchino«. Podrobnosti mi zaradi pomanjkanja prostora niso omogochene.

Slovenija dandanes prezhivlja »stalinizem« rafinirane verzije. Zhe zunanji znaki nam to kazhejo, saj she stoje spomeniki revolucionarjev za svoj zhep in morilcev ljudi drugachnega mnenja, po njih se imenujejo kraji, ulice … Drugachno mnenje takrat ni bilo dovoljeno. In znotraj? Na pragu osamosvojitve je – takrat she tovarish – Milan Kuchan govoril, da je »manifest komuniste povezal z mnozhicami« in da »nimamo in nochemo druge drzhave, nasha drzhava je Jugoslavija …« Kako je bilo potem, veste sami. Gospod Kuchan je bil prva dva mandata predsednik drzhave divjega kapitalizma, ko je bilo pokradenega najvech druzhbenega kapitala in je bilo najvech delavcev ob delo ter je bil to zachetek rojstva prvih tajkunov. Tista povezava komunistov z mnozhicami je bila zgolj pesek v ochi, kot tudi mnozhichna upokojitev milichnikov, medtem ko je pravosodje ostalo nedotaknjeno pod vplivom nekdanjih struktur. Ne le takrat v letih po osamosvojitvi, tako je tudi danes, ko koga od njih, starih komunistov, zgolj sluchajno ali celo po pomoti dosezhe roka pravice. Zanje se bo vedno nashlo opravichilo. Primer Damjana Jankovicha je le zgodba, ki pokazhe nasho grotesko, isto lahko rechemo o veleprojektu TESH 6, ob katerem je peshchica »rdechih« obogatela, ljudstvo pa bo plachevalo to shlamastiko. Stalinizem je tako globoko ukoreninjen, da Slovenci – Butalci tega sploh ne dojamejo, pa se namesto tega varajo z jugo- in titonostalgijo. V nashi mehki verziji »stalinizma« ali lazhne demokracije, ko je za ene vse, za druge le drobtinice, je dovoljena kritichna beseda, ki pa ne spremeni nich. Tako je bilo in tako bo.

 

 

Rok trajanja potekel

 

Zhe dalj chasa opazham – v pogovorih, she vech pa na spletu, recimo na FB – obujanje, pravcato cvetenje jugo- in titonostalgije. Kako lepo je bilo, kako dobro smo zhiveli, pa da smo bili vsi zaposleni, da nichesar ni manjkalo in podobno. Beremo celo: »I Tito je krao, a i nama je dao!« Ja, v ljubljanski stari Cukrarni, kjer se je rodilo moje podjetje, so v tistih prvih letih po ustanovitvi prvi, ki so prishli na delo, pograbili kije in pobili podgane, ki so po kanalizaciji vdirale iz Ljubljanice in zhrle shtirko, s katero so apretirali zavese, ki so jih na lesenih okvirjih potem sushili zunaj na soncu dvorishcha. Te so takrat z lahkoto prodali, kot til za mrliche, kot mrezhe proti komarjem v Afriki; polizdelke so v koshih tovorili skozi nadstropja, saj niso imeli dvigala, prostore pa so ogrevali s pechmi na zhaganje. Imeli so lepe plache in iz privarchevanega so zgradili novo tovarno, polno novih strojev, blizu Zhal. Na pravem mestu, saj so jo komunisti po letu 91 pokopali. Ja, tako je bilo tiste chase. Pa bi shlo tako tudi danes? Prav gotovo ne. Pa ne le zato, ker bi nas povozil chas, ampak tudi in predvsem zato, ker smo zhiveli v ureditvi, v sistemu, v rezhimu, ki mu je z avtorjevo smrtjo potekel chas, dobro pa vemo, da ne more biti prida rezhim, ki ga z avtorjevo smrtjo pobere kot slano, ko posije sonce. Sistem, ki ga je pobralo, je potreboval pohlevne, kimajoche; kdor je mislil drugache, je imel mozhnost del zhivljenja prezhiveti v zaporu, che ga ni doletelo kaj hujshega. S terorjem nad lastnim ljudstvom se ohranjajo komunistichni sistemi v Severni Koreji, Kubi, Venezueli, z njim se je ohranjal »stalinizem« in zhivel »titoizem«. Samoupravljanje, ki so ga sprva preuchevali tudi na Zahodu, je bilo kratkega veka, cheprav je Edvard Kardelj imel she veliko idej, Titov vesoljski program je »deloval« samo pri nas, v ZDA so brzh ugotovili, da je kot strah – v sredini votel, okoli ga pa nich ni. In tudi neuvrshchenost je pobralo, kot milni mehurchek, ko so pomrli njeni avtorji.

Nasprotno od komunistichnih rezhimov, ki jim je potekel rok trajanja, ker so obilo prinesli avtorjem in privrzhencem ter armadi za teror nad drugache mislechimi, pa ima demokracija okroglo dva tisoch let zgodovine, saj se je porodila v stari Grchiji in so jo Heleni zanesli k starim Rimljanom. Drugache od Stalina, ki je moril svoje ljudstvo in po vrstnem redu tudi svoje pajdashe, so v rimskem senatu prej kot senatorje pospravili kakega prevelikega tiranskega cesarja. Pa pustimo Helene in Rimljane in se preselimo v nash chas, v leto 1991, v chas, ko smo prestavili v vzvratno in se zapeljali tja, kjer smo bili zhe leta 1941, se pravi v kapitalizem. Zanimivo pri tem je, da so nekdanji verni Titovi komunistichni sopotniki zdaj, ko so zavohali idealno mozhnost bogatenja, v trenutku obrnili plashch in postali izkorishchevalski magnati. Prej, v socializmu, so bili na odlichnih pozicijah, pa so bili tudi zdaj v najboljshem polozhaju. Jugo- in titonostalgiki, ki danes govorijo, da zhivijo slabshe in krivijo za to Jansho, Peterleta, Grimsa, Zvera in podobne, se hudo motijo, saj so vsi ti le prah med zobniki, kamenje pa so nekdanji komunisti, ki jim je potekel chas, tako kot sistemu, v katerem so bili glavni, npr. Janez Zemljarich, Herman Rigelnik … Oni shtirje in drugi so bili takrat nepomembni komunisti, zdaj pa so kilava opozicija. Dokler vechinsko tega ne spoznamo, smo bosi.

 

 

Kdaj nov drzhavni praznik?

 

Prizemljitev letal Adrie in stechaj te druzhbe bi moral biti prav gotovo utemeljen razlog za nov slovenski drzhavni praznik, saj Slovenci najraje praznujemo smrti in poraze. Slovenski kulturni praznik tako praznujemo na dan smrti nashega najvechjega pesnika, drazhgoshko bitko zaradi pozhiga vasi in smrti domachinov, Grcharice zaradi napada revolucionarnih partizanov in poboja kraljeve plave garde, ko bi bila v resnici prava zmaga, che bi oboji, plava garda in partizani, sodelovali in z zavezniki skupno nakresali nemshkega okupatorja. Do tega se kajpak slavnostni govornik na letoshnji proslavi v Grcharicah dr. Milan Brglez ni mogel dokopati, ker mu tega shola ni dala, niti po kmechki logiki, saj je »levi« intelektualec. Tudi 9. maja, ko Evropa praznuje dan zmage v letu 1945, v Sloveniji in Jugoslaviji to ni bila zmaga, ampak poraz, ki smo ga popravljali po letu 1991. V skupni drzhavi in v Sloveniji takrat niso zmagale demokratichno zdruzhene protiokupatorske sile, ampak revolucionarna opcija. Posledice tega zmagovitega poraza so se odrazile v gospodarstvu, predvsem v kmetijstvu, kjer smo s Kardeljevimi eksperimenti na podlagi sovjetskih kolhozov nazadovali, da she dolga leta nismo pridelali toliko zhita kot v tehnoloshko nerazviti kraljevini Jugoslaviji. Ta zadruzhnishki eksperiment je najlepshe opisal pisatelj Tone Partljich v komediji Moj ata, socialistichni kulak, ob kateri smo se do solz nasmejali, morali pa bi se ob njej jokati in se zamisliti. Toda to, da smo nekdaj Jugoslovani, zdaj pa Slovenci nagnjeni k temu, da veselo praznujemo poraze, nam nikakor ni prirojeno, ampak vsiljeno s strani onih, ki se (lazhno) prishtevajo k levemu, delavskemu, proletarskemu, skratka naprednemu polu druzhbe in pri tem vztrajajo ne glede na vse dokaze, ki jih prinasha zhivljenje v nashi druzhbi.

Zakaj torej Slovenija, ki je na mnogo boljshi klimatski legi kot na primer Danska, v vseh pogledih zaostaja za to drzhavico? Predvsem zato, ker se she danes niti ne zavedamo, kdaj smo delali najhujshe napake, ko slavimo, a bi se morali v resnici soochiti s svojimi zmotami. Leta 1945 smo v bistvu naredili velik korak nazaj, ki nas je stal napredka, pa smo na pragu osamosvojitve zaostajali za sosednjo Avstrijo za okroglih 30 let. Te napake naj bi odpravili z demokratizacijo in z vstopom v trzhno gospodarstvo leta 1991, ko nam je ponovno spodletelo z »ropom stoletja«, kot je bilo uradno poimenovano lastninsko preoblikovanje; tedaj so se okoristili potomci onih, ki so po letu 1945 odstranili ves intelektualni potencial povojne druzhbe, ki ni bil na komunistichni liniji, ker je bilo najbolj pomembno »ni vazhno, kaj znash, vazhno je, da si nash«. In tem zlaganim dejstvom sledimo she danes, o chemer nam govorijo spomeniki in proslave. Kdaj bomo torej proslavljali – Dan veselega pokopa Adrie?

 

 

Za nacionalni interes zhrtvovana suverenost

 

To, kar se nam dogaja, sploh ni vech hec, niti slaba shala ne. Ko bi bila vsaj shola, v kateri se chlovek, che je odprte glave, vsaj kaj nauchi. A mi, kot da bi padli, she preden smo stopili v prvi razred. Ne ponavljamo razredov, ponavljamo napake.

Torej, hoteli smo biti podobni zahodnjakom, Evropejcem, zato smo koleselj prestavili v vzvratno in zdrveli v trzhno ekonomijo, v kapitalizem. Parolo »tujega nochemo – svojega ne damo« smo predelali v »tujih kapitalistov nochemo – svoje hochemo«. V ospredje so nam tishchali – politikanti kajpak – nacionalni interes s kapitalisti, nashimi, domachimi, kranjskimi, in ne s kakimi – Bog nas obvari! – tujimi, zapadnimi, oderushkimi. Toda domachih kapitalistov nismo imeli, ker se jih je rdechkasta partija bala kot hudik krizha, pa so bili she tisti redki obrtniki, che zhe niso bili ravno dimnikarji, zhagarji ali popravljalci piskrov, krojachi, shivilje, brivci in frizerke pa prodajalci tepihov, nezazheleni in preganjani. Kaj naj torej zdaj storimo Slovenci, ki so nam rojenice v zibko polozhile ideal, najvishji vzor v obliki povelichevane, pregovorne slovenske poshtenosti? Mi, Slovenci – poshtenjaki, kapitalizem pa skoraj pol stoletja osovrazhena, nebodijetreba grdobija. Kaj zdaj ? In chasa ni bilo na pretek, kvechjemu premalo, mnogo premalo. Pa smo zapravili tisto idealizirano slovensko poshtenost, ki je v sebi zdruzhevala vrednote, kot so bistroumnost, odkritosrchnost, odlochnost, veselost, pridnost, neodvisnost, dostojanstvenost, nenasilnost, podjetnost, odgovornost. Ko so politikanti zheleli skozi rojevanje domachih kapitalistov zadostiti nacionalnemu interesu, so se pozhvizhgali na slovensko poshtenost. »S poshtenostjo zhivi in propade slovenstvo!« je pravil dr. Anton Trstenjak, a so ga politikanti preslishali, tochneje – ignorirali. In potem so politikanti za nacionalni interes, to je za rojevanje domachih kapitalistov, za dve desetletji omrtvichili pravno drzhavo, da je omogochila dvajset let neoviranega plenjenja; torej smo za rojstvo domachih kapitalistov, mogotcev – beri: tajkunov – dali svojo suverenost, svojo neodvisnost, saj imajo bankirji prazne kase, ki jih bodo polnili tujci. In tako so ali bodo shle banke in shli bodo v celoti ali po koshchkih Petrol, Mercator, Pivovarna Lashko, Zhito, Delo, Vecher, Terme Maribor, Mladinska knjiga, Helios, pa hoteli ob morju in toplice, pa poshta, pa zheleznice, che jih bo kdo hotel, pa les, ki ga zhe zdaj vozijo chez Karavanke, pa blagovne znamke, nove zheleznishke proge, pa krashka zemlja kupcem z Lashkega, pa nemara tudi izhod na odprto morje, pa ... Toda zdaj nenadoma sploh ne bo vech pomembno, che se bo kupec pisal na »ić«, che bo Hrvat ali Srb ali che bo Albanec, samo da mu bo v zhepu zhvenketalo, saj so nashi novorojeni »kapitalisti« naravbane fichnike poskrili na Cipru, Kajmanskih otokih ... A da bi bila ironija she hujsha, hochejo ti nashi politikanti, da Slovenci ostajamo poshteni, pridkani davkoplachevalci in da navadni drzhavljani zhivimo po Trstenjakovo, oni in tajkuni pa kot bogovi z Olimpa ... O srebrnini ali zlatnini se Slovenci kmalu ne bomo vech pogovarjali, kvechjemu o zbiranju starega papirja. Barvaste kovine so zhe prevzeli Romi.