Revija SRP 149/150

Jozhef Praprotnik 

 

TRI PROSTO PO FRANCETU

 

Nash Borchi

 

She lani je nash Borchi stresov otrobe,

pobirov smeti, asfaltirov ceste ... od povneta skor do dveh,

odet od proletarcov delovsko plavo kamuflazho.

Po volitvah se je vshtulil not med snobe,

obleku temn gvant, nadev resn nam nasmeh,

pred bajto revezhov pa postavu chastno strazho.

Folku njegovmu pa she vedno srecha lazhe,

skubjo ga ldje njegove bazhe.

Oprosti mi, France!

 

 

Hrst ob kavici

 

(prevod Francetovga Presherna)

 

Slobo, sinek Shumadije, boj gobezdavi

zhe dolgo bije za velikosrbsko vero,

le she kak Slovenc se mu po robu postavi.

 

Konchano zhe marsiktero nochno je gobcanje,

besed povodenj napolnila vse magnetne je trakove.

Tud prisklednik Ante ni preprechu sranje

zarad blokade, ki podira nam mostove.

 

Vech kot shtrdeset let nas zhe mori besedna reka,

Slovenc zhe nateguje Slovenca brata.

Dolg trajala slepota je chloveka.

 

Kar kongres, okrogla miza ni al oglata,

jih zmogla govoranca predolga, zhiva,

preti odpreti zdaj prazne kase vrata.

 

Zdaj komunajzar Milan stanja slabga ne prikriva,

besede te postlancem u skupshni reche zbranim:

»Ne flanc, izdala nas je srecha kriva!

 

Le mal rezerve v frazah nam she hranim.

Zdaj na vrsti je strankc alternativa.

Kdor pa hoche v penzijo, mu sploh ne branim.

 

TOZDi in SISi so pozebli, kot bi ne bli kopriva,

Kardelja vam citirat vech ne kanim,

pred nami so perspektive temne zore.

 

Zato apeliram na ljudstvo in strankc junake,

kdorkoli, ki nas iz dreka potegniti zmore,

frontalna nelikvidnost nas trese gor v oblake.

 

Menezherji lazhni so vmigrirali se u pore,

iz fabrkc mechejo vse po vrst, tud take

tik pred penzijo, zase pa ishejo delnic, tud kredit,

 

ostal bi radi vse do penzije zravn, pr korit.

Ak u bankah in na esdekaju ostanejo bogovi

in che neangazhirani ostanejo sindikalni nam sinovi.

 

Zdaj s seboj povabim vas v Evropo gor chez Karavanke,

koder nashi cekini so in niso prazne banke.

Ak pa skliznt nam ne naklonijo bogovi,

 

pisal spomine na revolucijo bomo mi v pokoju,

ko krvavi pot shvicali bojo prapravnukov jim sinovi,

she pozni rodovi preklinjajoch vrachali bojo pufe v znoju.

 

Neuvrshcheni vsi in pamzhi oktobrske slave!

Vsi, ki smo tko pametni, da slishmo rasti trave,

tja bomo najdli pot, kjer Karavanke so edini plot ...«

 

Al komaj vrata so za prst odprta, vname srdito se gobcanje,

tud Slobo se zanesel je na njih strankarsko krcanje,

kot hudournik s hriba nanje se usuje.

 

En kliche k orozhju, en drug v vseh jezikih psuje ...

Ne jenja pred, dokler zadnji ochitki niso she preliti,

dokler kdo sope she, da nismo she chist not v riti.

 

Nanje ki jim vera u svoj varzhet bila je chez vse draga,

tuljo drug chez druzga, dokler zadnji ne omaga,

vse do zore, ko od kofeta jih zapeche zgaga.

 

Lezhi komunajzarjov butalskih vech od polovice,

ki so padli za cekine svoje te malike.

Zastonj tam Slobo ishche sive glave bledo lice,

 

njega, ki je zase hotu vech od shirane prasice.

 

(Ob mal chez 20-letnco zhe veste chesa: jozhe praprotnik)

 

 

 

Ta ni bosa

 

Nor je, kdor se u fabrk zafrkava,

birokrat se mu rezhi, osle kazhe,

delavcu she vedno srecha lazhe.

Kaj more, a standard mu crkava.

 

Che zachnemo u starih cajtih,

izkorishchvalc jih je imev na vajtih,

kr naprej so tekla leta

proletarcem trdo, brez obeta.

Mraz in glad, sopotnika raje,

zhene, mozhje, mladezh she smrkava,

polnile so jih fabrk saje.

Nor je, kdor se v frabrk zafrkava.

 

Minili so temachni cajti,

vojn se vihre so skadile,

krvi delavcev obilo so izpile,

al kaj ko v podrti bajti

nov rod lenuhov gor nam zrase,

shkrebljachev, oderuhov take bazhe,

da spet spominja nas na stare chase,

birokrat se mu rezhi, osle kazhe.

 

Minili chasi prve so petletke,

ne polje, fabrka nam kruha daje!

Parole spremene se v prave cvetke.

Zachel gradit smo brez prave vaje,

vodjem vest al shola sta falila,

drugim u politk so zrasla krila.

Bajto fural so pobje take bazhe,

delavcu she vedno srecha lazhe.

 

Iz kanclije ene jih je ratalo deset,

nadstropja povna so jih, pa tudi klet.

Vechkrat menjal smo glave posadke,

a le drugi v zicih grejejo si zadke.

Papirjov kupe, vse do zadnjih vrat:

»Evo, tudi tebi svoj referat!«

Delavec pa je postal movzna krava.

Kaj more, a standard mu crkava.