Revija SRP 149/150

Jolka Milich

 

ERRATA CORRIGE

Narobe. Napachno. Popravi.

 

Na 7. strani Primorskega dnevnika z dne 5. decembra 2019 je porochilce Miklavzh v trzhashkem narechju, v katerem prav bode v ochi nasha jezikovna povrshnost, saj Miklavzh ne bo v narechni slovenshchini, marvech v triestinshchini alias v trzhashkem italijanskem dialektu, to je v triestinskem narechju, kar se bistveno razlikuje od navedenega. Iz porochila zvemo, da je izshla in je zhe naprodaj prva knjiga La bereta de san Nicolò, to je Miklavzheva kapa, in kaj pochenja radodarni svetnik v svojem prostem chasu, ko mu ni treba nositi okrog tezhkih daril in kdo mu pri tem zamudnem opravku priskochi na pomoch. Zdi se mi vchasih, da postajamo zhe prislovichno malomarni, saj materinshchino she najrajshi zapostavljamo, odredimo ji prepogosto drugo ali nikakrshno mesto, ki ga velikodushno, beri nemarno, odstopamo tujim jezikom in govorom. Sami si mechemo polena pod noge, bogsigavedi zakaj, iz kakshnih frustracij? O tej nashi domala nerazumljivi razvadi bi se morali enkrat javno vprashati, kaj je z nami narobe. Enkrat ali dvakrat in tudi stokrat, dokler se je vsaj v glavnem ne znebimo.

 

 

*

O relativnosti pogledov.

Berem v Oni (torkovo Delo, 10. 12. 2019) na strani 20 mnenje voditelja Maria Galunicha o tem, kaj je Desa Muck v njegovem zhivljenju. Pravi: »Jaz sem vedno vse verjel. Zmeraj. Pa tudi o chloveshkih odnosih. (…) Ona je bila prvi chlovek v mojem zhivljenju, prvi, s katerim sem lahko bil to, kar sem, in vse sem ji lahko zaupal. In obratno. Brez izdaj. In ko to enkrat imash, je to najvech vredno, vech kot vsi honorarji.«

 

 

*

Takole pa pravi Svetlana Makarovich v knjigi Luciferka in sebe nagovarja v tretji osebi ednine (zal. Beletrina, str. 127/8): »Zaradi stalnih bojev v zakulisju se z toliko vechjim zharom posveti vzgoji mladih in nadarjenih igralcev … Brzh ko pri nekom zachuti talent, zachuti dolzhnost, da ga nauchi igralskih veshchin: … tako se nekoch meri z mlado igralko, ona v vlogi uboge Pepelke, Svetlana pa je zlobna macheha. Seveda jo izziva, zhivcira, mladenka se brani in je vse bolj obupana, dokler ne plane v jok, krchevit in pretresljiv. V tistem trenutku Svetlana igro prekine, vstane, ji obrishe solze in ji chestita. Ostali ploskajo, punchka je silno pochashchena, ker ji zagotovi, da je igralsko nadarjena. Danes je uspeshna igralka. … Med nadarjenimi smrkljami je tudi Desa Muck, ki postane odlichna igralka in tudi pisateljica. Shkoda je le, da resnicoljubnost ni ravno njena tipichna lastnost.« Pri Svetlani v tej knjigi chlovek nikoli ne ve, kdaj pishe recimo vsaj resnicoljubno, che ne zaresno, in kdaj samo naklada zaradi lepshega in tudi grshega, to pa je, se zdi, njena tipichna lastnost. Lepo bi bilo, ko bi nam tu pa tam vsaj namignila, kako naj jo vzamemo, da si ne bomo delali o njej prevech iluzij. Da ne govorim tjavendan, zadostuje, da kdorkoli vzame v roke koprske Primorske novice z dne 18. decembra 2019 in prebere repliko znane prevajalke Mojce Mihelich, ki zhivi v Gabrovici pri Chrnem kalu. Naslovila jo je Luciferka S. Makarovich in M. Shurca Neresnica ni licentia poetica v rubriki Pisma na strani 25. Mihelicheva se sklicuje na odlomek, kjer jo Svetlana prav grdo obrekuje, titulira jo z mozhacho in jo obdolzhi, da jo je vnovich prinesla okrog, beri ponovno okradla, saj da ji je pobrala dve tretjini kupnine in si je kupila hisho na Primorskem. Njej, Svetlani, ubozhici, ki ji je ochitno resnicoljubnost deseta briga, saj se nanjo pozhvizhga she bolj kot bojda neresnicojubna, a od nje javno oklevetana Desa Muck. Kaj je Svetlani treba vsega tega, zgolj kalnega in pritlehnega, nevrednega njenega imena. To pa je prava pravcata skrivnost! Menda nerazreshljiva.

 

 

*

Milan Rakovac, ne bodi len, se je tokrat v Primorskih novicah z dne 10. decembra 2019 razpisal o tem, kaj hoche postati dandanes mladina – nich manj kot predsednik, a ne katerekoli vrste, marvech le tiste na vrhu, enkratne, ki shofira drzhavo in dolocha smer. Z razliko od nas, ki nismo ciljali nikoli tako visoko, in smo bolj sanjarili, kot se zares trudili, da bi postali recimo nekakshni raziskovalci morskih globin ali shmarnogorskih, pardon, pomota, himalajskih vishin, in podobne she kar dosegljive zadeve za malo bolj dinamichne mulce, ki se niso udobno vpisali v kakshen klub podpovprechnih elementov, iz katerih ne bo nikoli nich ali vsaj bolj malo. Svojo kolumno je konchal z modro, a dokaj pesimistichno ugotovitvijo: »Tako torej stojijo stvari pri nas.« Ochitno – stojijo precej slabo. Shlo mi je na smeh. Ker sem se spomnila na profesorja mojega brata; bil je iz matichne Slovenije in kmalu po vojni v Trstu sploh ni opletal z italijanskimi kalki (così stanno le cose), saj italijanshchine niti ni znal, pa je dijaku, ki je stal slabo (kalk iz sto male), rekel: »Potem se kar usedite, da vam bo malo odleglo, ali pojdite v zbornico in se ulezite na kavch, dokler vas slabost ne mine.«

 

 

*

Vechkrat berem v chasopisih o ljudeh, ki so koga hote ali nehote umorili in so si nato vzeli zhivljenje, pri tem pa pisci navadno dodajo znano formulo, da so si sodili sami. V Prim. dnev. z dne 11. decembra 2019 je bila notica o najverjetneje dushevno bolnem moshkem, ki je v Ostravi na Cheshkem v chakalnici urgence univerzitetne bolnishnice ubil shest ljudi in »si nato sodil sam«. Ne smemo pozabiti, da je bil nekoch, v starih chasih, samomor shtet za smrtni greh, saj si s tem globoko zhalil Boga, ki te je obdaril z zhivljenjem kot njegovo neprecenljivo dragotino, ti pa si jo brezbrizhno zavrgel in si ne zasluzhish drugega kot pekel za vse vechne chase. Saj che si sebi vzel zhivljenje, te niso pokopali niti v posvecheno zemljo, marvech v kakshen neposvechen kotichek pokopalishcha, kjer so zagrebali tudi nekrshchene otroke. Vse tiste pach, ki ne bodo videli bozhjega kraljestva in ne bodo delezhni nebes. Z leti se je Cerkev odrekla taki strogosti in pokopavala tako otroke kot samomorilce in nekatolike v posvecheni zemlji kot vse ostale farane brez »felerja«, najbrzh delno tudi pod pritiskom sorodnikov, ki so hoteli imeti vse svojce zakopane v druzhinskem grobu. Formula o samokaznovanju je pa prezhivela, a jo vsem samomorilcem nashi porochevalci in chasnikarji skoraj obvezno she vedno samogibno pripopajo. Po moje brez potrebe. Tu pa tam komu zhivljenje zachne pach tako presedati, da si ga v obupu vzame alias si ga skrajsha. Potemtakem si ne sodi sam; se sploh ne kaznuje. Mislim, da bi mu bilo vseeno bolj vshech biti razmeroma srechen, in najbrzh prenagljeno presodi, da je zhiveti zanj nekoliko prenaporno.

 

 

*

V hisho se je nateplo kar lepo shtevilo znank in sorodnic na decembrski predpraznichni klepet in ob chaju in pecivu komentirajo to ali ono stran revij, ki lezhijo na mizi. Sestrichna blekne: »Samo poglejte, kako chubasto se drzhijo te mlade in elegantne manekenke.« Stegnemo vrat – in res, prav vse ugotovimo, da so skrajno chemerne, kot da chakajo na pogreb blizhnjega sorodnika, ne pa na modni defilé. Jaz pomodrujem: »Lachne so. Nimajo najbrzh razloga za sproshchenost in veselje.« Soseda, ki zavzeto prelistava prospekte Petra Wagnerja, shvicarskega strokovnjaka za udoben obutek, vzklikne: »Po mojem punce ne nosijo pravih chevljev. Le oglejte si prospekte in vse tiste, ki nosijo Wagnerjeve udobne nozhne stvaritve. Vsi se drzhijo samo na smeh, da jih je prijetno videt in gledat. Bo treba opozoriti urednico One, naj mladim namrgodenim manekenkam najprej narochi chevlje pri Petru Wagnerju, shele nato jih spusti nastopat v svoji reviji.«

 

 

*

Obolela sem … Tudi mene je zachopatil famozni virus, ki nas zhe kar lep chas strashi in, kot pravijo, spet razsaja pri nas, in niti ne vem, kaj je pravzaprav. Vem le, da se vlechem po stanovanju kot megla in se presedam iz fotelja na stol, in da nisem za nobeno rabo. Pa da se zalivam s chajchki ali s tekochim jogurtom in chakam, da bo zoprnost enako neprichakovano minila, kot se je pojavila. Zhe pred chasom sem si sposodila nekaj zanimivih knjig: Luciferko Makarovicheve, Krashkokrishke pravce Jasne Majde Persholje (to sem zhe prebrala in se zraven vechkrat iz srca nasmejala), nekam drobno antologijo (na slabih 150 straneh) sodobne italijanske poezije, ki je izshla pri DSP za letoshnjo Vilenico. Ker je njen naslov Un filo di seta (Svilena nitka) v italijanshchini, sem bila preprichana, da gre za dvojezichni izbor, pa sem se motila. Tuje poezije, objavljene samo v prevodu, niti ne berem. Razvadili so me zahodni sosedi, kjer resne zalozhbe sploh ne objavljajo poezije brez izvirnika ob strani. Ogledam si le imena nastopajochih pesnikov in notice o njih. Nashi (beri slovenski) sestavljalci izbora se niso niti toliko potrudili, da bi pesniku, esejistu, prevajalcu in she marsikaj Francu Buffoniju, piscu spremne besede Tendence v italijanski poeziji, povedali, koliko teh njegovih predlaganih in renomiranih pesnikov je pri nas, tudi z vechjimi izbori pesmi v revijah, zhe dobro poznanih. So se rajshi malce starinsko in neposrecheno sklicevali le na Cirila Zlobca, ki je bil baje (baje je moj vrinek) ambasador par excellence italijanske literature – predvsem poezije – pri nas in slovenske knjizhevnosti v Italiji. Kar niti ni tochno, saj ta oznaka namrech sodi bolj v kategorijo bilo pa proshlo, ker ni shlo za kontinuiteto, ki je sploh ni bilo. Zlobec je pripravil dvojezichno Novo jugoslovansko poezijo za Guando in Italijansko poezijo za nas nich manj kot pred dobrimi petdesetimi leti. Umanjkalo je torej kar nekaj pesnishkih generacij, o katerih ne bi bilo ne duha ne sluha, che se ne bi z njimi mi, neimenovani ali zamolchani, redno ukvarjali do danashnjih dni. Seveda zgolj po revijah, ker so nashe proshnje za knjizhne izdaje preslishane, kaj shele, da bi jih uposhtevali. Razglasheni razlog o pomanjkanju denarja je postal priljubljeni refren oz. pripev zalozhnikov. Naj smo she tako vztrajno prosjachili in insistentno moledovali, rezultat je bil enak: »Che denarja ni, pa ga ni – in amen. Nehajte nas nadlegovati!« Razocharani smo zamrmrali she zadnji amen in dali prislovichno, kot v mladih letih, glavo pod kamen. Tisti, ki jim she vedno ni bilo prav, so jo dali she pod stol, ker ni bila mozhna nobena druga alternativa. Potemtakem sem imela tri knjige za branje med marodiranjem, chetrto sem si kupila zhe prej pri Mladiki, ob izidu, in sicer dokumentarno monografijo Alojz Rebula 1924-2018 izpod peresa Franceta Pibernika. In pochutila sem se dovolj oborozhena ali opremljena, da kljubujem z branjem morebitnemu daljshemu polezhavanju v krempljih nebodijihtreba, dokaj misterioznih in shele nedavno izumljenih viroz.

 

 

*

A brzh ko sem segla po knjigah, sem ugotovila za vsako sproti, da so tezhke kot svinec, pa velike in nerodne. Saj Luciferke se ni dalo niti do kraja odpreti in odprte polozhiti na mizo. Med branjem jo morash krepko drzhati z obema rokama in kar nenehno paziti, da se ne uskochi in zapre, prijetnost branja se vechkrat spremeni v zelo naporno opravilo in te domala oropa uzhitka. Tu pa tam sem bentila: pa kaj ne znamo vech delati niti knjig? Tudi Krishkokrashke pravce so odlochno pretezhke, vechjega formata s tezhkimi stranmi, zelo primerne za na mizo, dalo pa se jih je odpreti na stezhaj, a so vseeno pretezhke za drzhanje v roki in za branje v postelji, nepriporochljive za osebe z osteoporozo. A zdi se, da so tezhke in rogovilaste knjige moderne, saj kakshno normalnega formata in znosne tezhe zhe tezhko dobish. Odgovorna urednica One se v svojem uvodniku z dne 10. decembra 2019 skoraj dramatichno sprashuje: Knjiga, kdo bo tebe ljubil? Vprashanje je pravzaprav postavila knjigi, kar pomeni, da ji je do nje mar in jo she vedno prishteva med svoje najvechje prijateljice. Bi jo pa morala nagovoriti chisto drugache: Knjiga, preogromna si in preobilne so vse tebi podobne ali enake. Kam naj vas dam, vse knjizhne police v stanovanju zhe pokajo po shivih, da o stolih, mizah in mizicah pa posteljah, kjer zhe lep chas shtacionirate, niti ne govorim, in ne zlepa ne zgrda vas z njih ne spodim, saj zhe meni kradete zhivljenjski prostor, da se ob vashi vsestranski preobilici zhe dushim. In glejte, dokaj povrshne punce, saj zavajate ljudi s svojimi (omenila bom le en primer, pa bi jih lahko deset in she vech) Slovarchki krishkih narechnih besed na koncu knjige, postrezhete pa nam nekakshen besedni mishmash, ki vechkrat z narechji ni niti v zhlahti. Krizhani s prilozhnostnimi bralci vred si ne bodo upali omeniti celega kupa besed, zhe davno sprejetih v pravopis, ker je v teh sicer zelo zabavnih »pravcah« recheno (in prevechkrat tudi opushcheno), da gre pach za dialekt, ki pa je, kot so nam zhe kot osnovnosholcem razlozhili in zapovedali, omejene rabe, tako rekoch nima dostopa povsod, kakor bi mu bilo vshech.

 

 

*

Ja, kar neverjetno se mi zdi, da Persholjeva, ki je dolga leta in do upokojitve uchila na sholi, ne ve, da zhe sodi v pravopis kar prevech izrazov, ki jih sama prishteva med narechne, in sicer: ficek, cikorja, kal, borjach, jesih, jenjati, jetichen, frakelj, gank, komandirati, konop, tropinovec, kotenina, pretentati, odspred, odzad, vagabund, odjenjati, zhlahta, koc, nona, nono, brentach in she in she skoraj brez konca in kraja … Kup narechnih besed pa je kar preskochila, kot da jih v pravcah sploh ni: ahtati, vinershnicelj, kambra, sehota, sepon, bradina, krodigini, skochnina, minobacach, shnopec itd. Njen slovarchek krishkih besed je skrajno pomanjkljiv, z (z)meshano robo skup spravljen brez vsakega jezikovnega kriterija, domala neuporaben, le zavajajoch. Tudi navedena lektorica knjige se je slabo izkazala, pravcam ne bi shkodila ponovna in bolj skrbna lektura. Ob kakshnem ponatisu bi bil prav nujen njen skrbnejshi poseg.

 

 

*

A za konec drobna zanimivost.

Alojz Rebula je leta 1994 pri zalozhniku Mihelachu izdal roman Kachja rozha; naslovni pojem je baje – doslej sem bila o tem preprichana – eno od imen divjih potonik, ki rastejo tudi na Krasu in cvetijo maja in junija. V drugi polovici novembra 2017, to je skoraj leto dni pred pisateljevo smrtjo, je milanska zalozhba La nave di Teseo, v prevodu Aleksankre Foraus in s spremno besedo Tatjane Rojc, izdala ta njegov roman najprej digitalno in zanj je avtor 1. dec. 2017 prejel mednarodno zgodovinsko-literarno nagrado »Emilio e Janja conti Auersperg«. Roman je bil preveden v italijanshchino po avtorjevih napotkih z naslovom La peonia del Carso, kar naj bi bilo v slovenshchini kachja rozha, a sodech po krashkokrishkih pravcah so kachje rozhe jesenchki s strokovnim imenom dictamnus albus (preberi pravco Kachje rozhe na straneh 86 in 87 in omembe na straneh 19 in 226). Tudi prof. Vilma Colja, nekdanja direktorica sezhanskega botanichnega vrta, je kachjo rozho povezovala z jesenchki in ne z Rebulovimi divjimi potonikami. Kdo ima prav in kdo navaja zmotno? Najbrzh bi morali vprashati kakshnega Maksa ali Toneta Wrabarja. ali dr. Sobanovo in she koga, ne glede, che so zhivi ali mrtvi. Le oni bi nam znali zanesljivo navesti pravilnost ali napachnost navedbe.

 

 

*

Na 18. strani gorishkega tednika Novi glas z dne 5. decembra 2019 berem v naslovu ocene gledalishke predstave, ki jo je uprizorilo SNG iz Nove Gorice, misel srbskega pisatelja, dramaturga, pesnika in esejista Milorada Pavicha (1929-2009), avtorja Obrnjene rokavice, ki pravi, da … »Le za preteklost lahko z gotovostjo trdimo, da je vechna.« S to trditvijo se sploh ne strinja znani pesnik Boris A. Novak, in tudi meni se zdi, da preteklost na splohno poljubno prikrajamo, nekateri, zlasti politiki, pa jo zelo radi kot veliki in slavni mojstri krojachi in stilisti scimprajo chisto po svoji ali narochnikovi meri, da prav nich na njej ne shtrli ali se naguba. In to nam je zhe precej davno povedal z rimanim sonetom omenjeni pesnik. In na zhalost kar drzhi, celo prevech.

 

 

Preteklost in prihodnost

 

Preteklost se stalno spreminja,

edino prihodnost je ista.

Nikogarshnja, prazna in chista,

skrivnostna kot praznichna skrinja.

 

Chigav je portret? In stopinja?

Imena na grobu, sred listja?

Vladar po minulosti lista

in trga spomin, da izginja.

 

Preteklost se stalno spreminja

z odtenki spominskega kista.

Edino prihodnost je sinja.

 

Nihche se je she ne spominja.

Popolnoma moja in chista,

zapre se nad mano kot skrinja.

 

 

*

Kar nonstop nas Slovence zalozhniki, kulturniki in chasnikarji imajo v zobeh in nam zhe brezobzirno ochitajo, da nich ali prav malo beremo, da sodimo pach med analfabete, in dramatichno navrzhejo, da »chlovekovi najboljshi prijateljici se slabo godi.« To zhe vsakdanjo mantro nam je strokovno zapel tudi Igor Bratozh v sobotnem Delu 4. 1. 2020 in nam na celi strani nadrobno opisal situacijo, ki baje ni rozhnata, saj tudi z znizhanim davkom na dodano vrednost, kateremu se pogoltna drzhava ne misli popolnoma odrechi, kupce knjig prej destimulira, kot da bi jih spodbujala k nakupu in branju, kar bo verjetno drzhalo. Drugi, manj obzirni, nas za navrh cepijo z obchutki krivde. Imam jih na sumu, da sami bolj malo berejo in nich ne kupujejo, nas pa natolcujejo, da zvrachajo misli od sebe. Bravo, prebrisani hinavci, le tako naprej! Kateri izmed vas je vsaj za nohtek podoben ljubljanskemu manj znanemu sonetistu Stanetu Pevcu, ki ni samo napisal 204 sonetov, marvech jih je tudi samozalozhnishko objavil – plachal iz svojega zhepa! – v treh zbirkah, in sicer novembra 2019 Zhalik zheno (50 rimanih sonetov), decembra 2019 Krchenje dlani v pest I (85 rimanih sonetov) in Krchenje dlani v pest II (69 rimanih sonetov)?

Medium Zhirovnica mu je oblikovala zelo lepe bele zbirke (15,50 cm x 13 cm), okrashene s privlachno perorisbo, v nakladi 50 izvodov vsaka. Ochitno niso naprodaj, marvech jih avtor velikodushno podari, s svojim podpisom, sorodnikom, prijateljem in neznancem. Jaz pri njih pogresham le kratko notico o avtorju z najnujnejshimi podatki: kje in kdaj se je rodil in kje stalno zhivi, kaj je po poklicu in seznam vseh zbirk, ki jih je doslej izdal, njih naslove in leto izdaje. Saj na spletu ga sploh ni, shkoda, ali pa ga vsaj jaz ne najdem. Zachetek soneta iz Zhalik zhene, str. 18:

 

Kot prej she vsak vecher te prichakujem,

ko z odprto knjigo v strop strmim.

Kdaj tiho k meni stopish, prislushkujem,

s poljubom vedeti dash, naj zaspim.

(...)

Pa she razigrani Kroki iz prvega Krchenja dlani v pest (str. 70):

 

Ljubljana

ima

zhupana,

ki zna

 

riti

kot krt.

Spremeniti

jo v vrt

 

nachrtuje.

Izbranka

zaspanka

 

se zmrduje:

»Zoki,

spoki!«

 

 

*

Je vech dnevov kot krodeginov

(glej chlanek Chas kolin, chas krodeginov, Primorske novice, Sobota, 11. 1. 2020)

Naslov je ironichen. Saj mi gredo grozno na zhivce vsi tisti moji sorojaki, ki dajejo prednost spachenkam iz triestinshchine tudi tedaj, ko se razpishejo po nashih chasopisih in so jih polna usta furlanske rucole, pisane fonetichno rukola (namesto slovenske rukvice), pa krodeginov (italijansko cotechini, v narechni italijanshchini crodeghini) namesto kozharic ali kozhnih klobas, pa sposojenih njokov (gnocchi) namesto svaljkov, in tako naprej brez konca in kraja, vechkrat celo pripishejo, da uporabljajo narechno tujko, chesh da je pri nas bolj domacha. Kar neverjetne pogruntacije … Chlovek bi jih lopnil po bogoskrunskih ustih, che bi bil neobzirne ali napadalne sorte. Saj krodegin napishejo v nekem drugem nich daljshem chlanku kar 24 krat, tudi v nadnaslovu in na majici menda dutovskega krodeginarja, po slovensko pa samo trikrat. Ochitno je, da se nimamo radi in da svoj jezik podcenjujemo. S tem svetu sporochamo: podcenjujte nas tudi vi, ne bomo vam zamerili, saj smo res druge in she nizhje kategorije. Prave krodige (starikavi in neprikupni bedaki) in njoki (tepci in neotesanci) v prenesenem pomenu lashkih narechnih besed. Pa she to: krodegin se ne rima le s protein, marvech tudi s – pasji sin (nehaj si sam metati polena pod noge, zravnaj zhe enkrat hrbtenico!)

 

*

V vinorodnih krajih – po vsem svetu, ne le pri nas – ni samo tezhko, marvech je chisto nemogoche prikazati vino, ki je alkohol s zasvojevalnimi lastnostmi, na negativen nachin. Oziroma v zvezi z njim bode v ochi nasha nedoslednost. Saj jemljemo vso resnico o vinu skrajno permisivno, ker smo mnenja, da je voda potrebna za zhivljenje, vino pa za radost zhivljenja. Vinska strokovnjakinja nas celo spodbuja: pijmo, kar nam ustreza, saj premoremo neskonchno morje okusov … In ta ljubezen gre iz roda v rod. Lahko si pomagamo nich manj kot z malim pirochnikom za ljubiteljske vinoljubce in z malo sholo povezave vina in hrane. Pa she kakshne popuste lahko uzhivamo pri tem: vech kot zapravimo za vino, vechjih popustov smo delezhni. Potemtakem se ne kazhe omejevati in shparati, ampak se velja z vincem nacejati. To se pravi, kot pishe v Lidlovi broshuri, odkriti celoten izbor kakovostnih vin njegove vinoteke. In ne le to. Ne smemo pozabiti niti na festival malvazije … Sicer minister za zdravje v drobnejshem tisku opozarja: Uzhivanje alkohola lahko shkoduje zdravju! – A nikjer ni nobenega stvarnega primera te shkode. Tudi drugod govorijo le o charu vina, pa o nekem Damijanu, ki je hotel postati odbojkar, postal pa je vrhunski vinogradnik. Pa o vecheru, ki so ga zaokrozhili z degustacijo vin. She meni, ki sem vse prej kot vinska sestrica, so se pocedile sline, ko je chrno na belem pisalo, naj penecha se vina ne bodo le za aperitiv. Skratka, pijmo ga in se veselimo! Ter pozabimo na mlado voznico, ki je pijana zapeljala v zid. Pa na motorista brez voznishke, ki je z alkotestom pokazal, da je vozil pod vplivom alkohola. Rektor pijan trchil v tovornjak … Tiste, ki so jih pijani vozniki pohabili ali jih do smrti povozili, bom kar preskochila, ker bi se tale zapis prevech raztegnil, a saj gre itak za sploshno znana (grozo)dejstva, ki jih obravnavamo skrajno lezherno, da nasha nedoslednost kar bije v ochi. Prej ali slej se bomo morali odlochiti, kam sploh sodijo pijanci: med zasvojene bolnike, ki jih je treba ozdraviti ali med neodgovorne nemarnezhe, ki morajo biti bolj strogo kaznovani? Saj se permisivnost pri njih bolj slabo obnese. Torej? Piti ali ne piti, to je zdaj vprashanje!