Revija SRP 149/150

 Janez Shvajncer

 

VPRASHANJE VOJASHKEGA SPOMINA V CELJU

(Polemichna intervencija ob vabilu: Odkritje spominske ploshche 87. pehotnemu polku)

 

(1)

Ali je to kaka slaba shala ali pa stari celjski nemchurji z novodobnimi prodanimi dushami ozhivljajo duh Westna in podobnih?

Postavili bi spomenik Celjskemu polku iz novembra 1918, odkrivate pa spominsko ploshcho avstro-ogrskemu polku! Zaradi Malgaja imamo Slovenci del vzhodne Koroshke, z Rodetovimi Celjani je Maister lahko izvedel udar 23. novembra 1918.

Ali ni nobenega pri vas prav nich sram?

Janez Shvajncer

14. novembra 2019

 

(2)

Zgodovinski spomin je eno, pochastitev s spomenikom ali spominsko ploshcho pa nekaj chisto drugega.

Kot zgodovinar dobro veste, da sem bil prvi, ki je na Slovenskem pisal o slovenskih polkih v avstro-ogrski armadi in posebej she o celjskem 87. pehotnem polku, toda to sem pisal zaradi zgodovine, ne pa da bi postavljal spomenik avstro-ogrski armadi. Slovencem je bila she bolj sovrazhna kot drugim narodom avstro-ogrske monarhije, najbolj pogosta oficirska psovka je bila »windische Hunde«, slovenski psi. Oficirji 87. polka niso bili nobene izjeme, aktivni tako ali tako skoraj sami Nemci, cheprav je bilo moshtvo v vechini slovensko. Shele z mobilizacijo 1914 in med vojno je narodna pripadnost moshtva segla tudi med oficirje, bojishche pa dvignilo njihovo samozavest.

Ker pa mi sporochate, da zhe imate v Celju spominsko ploshcho Celjskemu polku slovenske vojske 1918-19, prosim, poshljite njeno sliko, da Vam bom lahko verjel. 

Janez Shvajncer

14. novembra 2019

 

(3)

Seveda, gre za ploshcho padlim v bojih za severno slovensko mejo, toda to niti priblizhno ni ploshcha Celjskemu polku.

Nekdo tam v Celju bi me rad zhejnega peljal chez vodo. Eno so padli, drugo je Celjski polk. V Celju slovenska vojska 1918-19 ni imela samo Celjskega polka, tudi se niso Celjani za severno mejo bojevali samo v tej en enoti.

Sploh pa bi spomenik ali spominska ploshcha Celjskemu polku pomenila, da se Celje spominja velikih dejanj te enote. Maribor je 23. novembra 1918 postal slovenski zaradi Celjanov, cheprav niso imeli nobenega padlega (vsaj mislim, da ne). Zato je tako sprevrzheno sporochati, da je ploshcha padlim na Koroshkem enako kot ploshcha Celjskemu polku.

Malo me zgodovinarji lahko imajo za norca, pretiravati pa ni treba.

Janez Shvajncer

 14. novembra 2019

 

(4)

Sposhtovana muzealka!

Tista ploshcha, ki v Celju stoji zhe dolgo in me je muzealec iz Pokrajinskega muzeja skushal nalagati, da je posvechena Celjskemu polku slovenske vojske, stoji zhe dolgo, ni posvechena Celjskemu polku slovenske vojske 1918-19 in njegovim dejanjem (med drugim je general Maister zaradi dveh stotnij, ki ju je iz Celja pripeljal porochnik Rode, lahko 23. novembra izvedel v Mariboru razorozhitev nemshke belo-zelene garde), pach pa padlim pripadnikom polka v bojih za Koroshko.To je bistvena razlika. Eno je spomin na polk, drugo spomin na mrtve.

Che delamo primerjavo s to novo ploshcho K. U. K. Infanterieregiment No. 87 von Succovaty (saj to je bilo njegovo uradno ime in nikoli slovensko), potem Celjani dobro veste, da Celje zhe ima spomenik padlim v 1. svetovni vojni v avstro-ogrski vojski.

Po logiki razlage, da je ploshcha za padle vojake Celjskega polka tudi spomenik Celjskemu polku, je tudi nova ploshcha popolnoma odvech.

Sicer pa bi morali vsi poklicni in dobro plachani zgodovinarji in muzealci to vedeti in sporochati javnosti veliko bolje kot jaz. Plachuje vas slovenska drzhava z denarjem Slovenije, to je nashim in ne avstrijskim denarjem.

Zato, ker ste plachani, ste dolzhni delati za Slovenijo in ne za Avstrijo.

Kdor je za Avstrijo, prosta mu pot. Naj gre tja, saj ni dalech.

Che pa kateri misli, da smo mi leta 1991 streljali na Srbe zato, da bomo spet prishli pod Nemce, se hudo moti. Vedno bolj jasno postaja, da smo streljali v napachne. Prave sovrazhnike Slovenije in Slovencev smo imeli za hrbtom.

Lep pozdrav,

Janez Shvajncer

23. novembra 2019