Revija SRP 149/150

Ivo Antich

 

NEBESA, VRV

(2x horror dvogovor)

 

V NEBESIH

 

– Ha-ha-ha, glej ga, kampeljca! Pa sva spet skupaj! Nisem si mis­lil, da bosh tako kmalu prishel za mano …

– Kaj hochemo, tako je pach …

– Vidish, zame ni chudno, da nisem vech zdrzhal tam doli … Zhrl sem, pil, naganjal babe, pretepal zheno in otroke, spodmikal stolchke v sluzhbi, poneverjal … Enkrat se je moralo pretrgati … Ampak ti … Saj si bil zmeraj vzor solidnosti … Chlovek bi mislil, da bosh zhivel najmanj sto let … Pa me res zanima, kaj te je pobra­lo sem gor …

– Hrana …

– Hrana? Ta je pa dobra! Kaj si pa jedel? Pokvarjeno meso?

– Kje pa. Saj vesh, da sem bil vegetarijanec.

– Ah, saj res … Zhivali je greh ubijati, ne? Torej si moril samo rastline … Saj so tudi te zhiva bitja, mar ne?

– Zhe, zhe, a na veliko nizhjem nivoju. Tega se ne da vzporejati.

– Dobro. S chim si se torej likvidiral? S krompirjem?

– Ga nisem jedel, ker povzrocha raka.

– Mogoche pa s kruhom?

– Ga tudi nisem jedel, ker povzrocha raka.

– Alkohola nisi pil, to vem. Je bilo krivo mleko?

– Ga nisem pil. Povzrocha raka in infarkt.

– Ja od chesa si pa potem sploh zhivel, kolikor pach zhe si?

– Od prekuhane vode in banan …

– Fino. In tako si umrl od obupa nad tako hrano?

– Ne … Spodrsnilo mi je na mokrem bananinem olupku …

 

 

DOBRA VRV

 

– Poslushajte, chlovek, kaj pa boste s to vrvjo, ki jo nosite v roki?

– Mislim, da ni tezhko uganiti …

– Hm … Z vrvjo na samotnem kraju … gozdich … gole veje … hm … Pa ne, da se nameravate obesiti?

– Tako je. A zdaj me, lepo vas prosim, pustite pri miru. Zhelel bi vsaj v teh zadnjih trenutkih biti sam …

– Toda, chlovek, chemu vse to?!

– Ne morem vech prenashati tega nesmiselnega zhivotarjenja, teh bedastih, dolgochasnih mnozhic, ki se brezglavo valijo po ulicah mest, tega hrupa, smrada avtomobilov, tovarn, gnilih rek, zasvinjanih planin, kretenske televizije, nemoralnih filmov in gledalishch, brezvezne lite­rature, vsesploshnega idiotskega chvekanja … Nikjer ni predaha za res poshtenega chloveka … Same prevare, izdaje …

– Kdo vas je prevaril in izdal?

– Zhena … Ushla je z drugim …

– Hahahahaha! In zaradi tega se mislite ubiti?! Jaz bi bil moji zheni zelo hvalezhen, che bi me zapustila. Nikar ne bodite smeshni, dragi prijatelj! Samomor je najvechja neumnost, ki jo chlovek lahko stori. Sploh pa bi morali uposhtevati, da je zelo neokusno na tako lep, sonchen dan tavati po osamljenih krajih z vrvjo v roki in iskati­ primerno vejo. Pomislite, vsak trenutek lahko pride mimo kakshna druzhina z otroki na nedeljskem sprehodu … Kakshen shok bi bil obeshe­nec za ubogo deco … Res, vashe vedenje je skrajno neosveshcheno, nedruzhbeno, antihumano, destruktivno, nekulturno … Lahko vas je sram!

– Hm … mmmm … khm … pravzaprav … che dobro premislim, imate prav … mislim, da ste me pregovorili … res nima smisla …

– Evo, vidite, dragi moj! Ni vse tako brezupno! Niso vsi ljudje le zahrbtne zverine! Chlovek mora sebe malce obvladati, razmisliti mora o tezhavah z dolochene distance, mirno, trezno, in potem se vse pokazhe v drugi luchi … Pustite to gnusno vrv … Ne potrebuje­te je vech … Kar meni jo dajte, najbolje bo …

– Da … da … Prav imate … Kar vzemite … Heeej!! Chakajte …! Kaj pa pochnete …?! Zakaj si natikate zanko …?! Pustite vejo …!

– Tiho! Izginite! Pustite me pri miru! To prilozhnost moram izrabiti. Dolgo sem zaman iskal tako kvalitetno vrv …