Revija SRP 149/150

France Zbashnik

 

MOJ PONOS

 

SERGEJ FEDOROV: KRI

 

Na zapadu zarja zhari,

zarja zhari, zarja rudi

kakor kri …

 

Na mojem oknu nagelj cveti,

nagelj cveti, nagelj rudi

kakor kri …

 

Na poljani junak lezhi,

iz prs prestreljenih mu teche kri,

rudecha kri …

 

In vsa zemlja bobni

in vsa zemlja jechi:

Kri, kri!

 

In dezh svinchen

in shum jeklen

ponavlja en sam refren:

Krvi, she vech krvi!

 

(Dom in svet, 1922 / 3)

 

 

 

PRIJATELJU

 

Takó je shel:

v njegovih ocheh so kresale se strele,

na licih ognjenih so rozhe zharele.

Njegovo srce: milijon svetlih zvezd,

njegovo srce: en sam svetel dan!

Takó je shel

preko belih cest,

preko bujnih, mladostnih poljan.

 

Naenkrat trda pest –

zhivljenje je udarilo vanj,

vzdramilo iz kratkih ga sanj.

Prepregle so gube mladostni obraz,

zastrmele v daljavo so kalne ochi …

 

Poglej ga:

Kaj nisem, moj dragi, to jaz?

Kaj nisi, prijatelj, to ti?

 

(Dom in svet, 1919 / 3-6)

 

 

 

KAJ RES LE PRAZNE …

(V spominsko knjigo gdch. S. K.)

 

Kaj res le prazne neuteshene sanje

in neizpolnjeno le hrepenenje

in konec koncev zhalostno kesanje –

kaj drugega nichesar ni zhivljenje?

 

Kaj res nashemljeni smo harlekini,

ki si v obraz med sabo pljujemo,

in Pierroti, ki po Kolombini

ob mesechnih nocheh vzdihujemo?

 

O ne! Mi vsi zhivljenje gledamo

kot morje, – le na njega povrshini,

le pene – a se ne zavedamo,

da tisoch biserov spi v globochini!

 

Sovrazhi svet in nad njim triumfiraj,

toda zhivljenje iz vse dushe ljubi;

s ponosnim chelom tujo moch preziraj

in vere vase nikdar ne izgubi!

 

 

 

MOJ PONOS

 

Moj mladi ponos – ti orel mogochni – razgrni peroti,

poleti iz krajev obupnih, bolest sanjajochih,

do sinjih vishav, navdushene himne pojochih,

poleti, poleti po svetlo zachrtani poti,

poleti, poleti svobodnemu solncu naproti.

 

Zapusti mi cesto samotno, ki gre skozi noch,

ves silen ko blisk, ki prerezhe obzorje,

ves silen ko ladja, ki morje preorje:

raztrgaj jeklenih verig plamenechi obroch,

zazheni se k solncu v pozdrav vriskajoch!

 

Kot vihra naj gre tvojih peroti udar,

ko se dvigal po potih bosh drznih in smelih,

da solnce ponudi ti z zharki napolnjeni kelih,

da privije na prsi mogochne te silni ta car,

da poklonish mu sebe kot zhrtev na zlati oltar.

 

Ne strashi se vran, ti mogochni titan,

che bodo krichaje ti polet ovirale,

s perotmi ti chrnimi solnce zastirale:

zazheni se drzno – mladostnega ognja pijan –,

zazheni se v solnchne svetlobe bleshchech in penech ocean!

 

 

 

MOJEMU HREPENENJU

 

Naprej, naprej ti moje mlado hrepenenje,

naj ne pozna polet tvoj silno-drzni mej,

zazheni prav do dna v shumeche se zhivljenje,

nestalni, vechno ti blodechi Odisej!

 

Okoplji se v valovih svetlih in srebrnih,

v pozhirkih dolgih, strastnih pij samozavest:

otresi se za vedno senc in misli chrnih,

mogochno dvigni svojo silno mlado pest

in sklati najsvetlejsho izmed zlatih zvezd!

 

 

 

KOT GAD STRUPEN …

 

Kot gad strupen se mi vsesal je v dusho greh,

z oblastmi tezhkimi je legel nad me mrak

in z grozo sem zachul za sabo Panov smeh

in kakor Kajnu mi je vztrepetal korak.

 

In ko sem mimo krizha na samoti shel,

mi je bilo, da bi skesan pred njega pal,

da bi z drhtechimi rokami ga objel

in med solzami mlade blodnje mu priznal.

 

In vem, da dvignil bi se bil iz blata zmot,

in da bi novih nasesal se bil mochi,

vem, da ugledal bi pred sabo jasno pot –

a kaj, che v srcu varanem vech vere ni!

 

 

 

CIGANOVA PESEM

 

V shumici senchnati, v shumi zeleni

javorchek raste mi, javorchek bel;

jaz pa si gosli bom z njega napravil,

preko njih bodem tri strune napel.

 

Struna mi prva bo nebo visoko,

pela bo pesem najdivnejshih zvezd,

struna mi druga bo plamen peklenski,

pela bo samo strast, samo bolest.

 

Sredi med njima bo lastno srce mi,

ki med peklom in med nebom visi,

oj to srce, ki v bridkosti se nemi

vchasi s peklom, vchasi z nebom bori!

 

 

 

OB BOLESTNI URI

 

Prizhgi svetiljko in zazri se mi v ochi,

okrog vratu ljubeche roke mi polozhi,

poslushaj, kaj ti moja dusha govori,

ko zaupljivo svojo skrito bol ti tozhi.

 

Kaj ti je znana neizrazhena bolest,

ko mladi sanji v dushi se perut razgane,

ko se zazhene za sijajem zlatih zvezd

in sredi jasne poti ranjena obstane?

 

En sam pogled, devojka moja, en pogled

in videla bosh vso praznoto v moji dushi,

en sam pogled – pa bosh spoznala brez besed,

kako svetishchu drobec se za drobcem krushi!

 

Prizhgi svetiljko in zazri se mi v ochi,

naj ob besedah tvojih utihnejo viharji –

in vedi: ko bo jutro vstalo iz nochi,

tedaj bom shel in se okopal v mladi zarji!

 

 

 

VOJNA

 

Rdecha zarja, rdecha dalja,

rdech oblak,

rdeche solnce, rdecha lica,

tezhek zrak.

 

Dalja poje, dalja vriska

in gori –

tam ochistimo si, bratje,

mlade dni.

 

 

 

KITAJSKI MOTIV

 

Moja misel – kakor cvet oranzhne veje,

moj pogled prek neba zlate zvezde shteje:

v tihi dalji hrepenechi zvoki lutnje,

v mojem srcu trepetanje sladke slutnje …

 

Bel labud vzprhutnil plaho je iz mraka –

tam na bregu jezera nekdo me chaka,

tam na bregu jezera nekdo se smeje:

»Tvoja misel – kakor cvet oranzhne veje!«

 

 

 

GRBEC

 

Pomladen vecher je bil, ves z zvezdami posejan, ko je umiral grbec. Polumrachno je bilo v sobi, zrak zaduhel in tezhek kakor mora. V kotu pred podobo Madone je brlela luchica, prasketala, utripala … Ali nisi bil ti, o grbec, kakor ta luchica, slabotno brlecha, vsak hip utripajocha?

Lep vecher je bil zunaj, z zvezdami posejan in radosti poln, a v sobi se je razprostiral mrtvashki duh, kakor duh po svechah in kadilu …

 

*

 

Ne vem, che sem vreden pisati to zgodbo; zakaj zgodba trpechega in nedolzhnega je to, a na moji dushi lezhi greh, tezhek in ostuden, ki sem ga zagreshil na tebi, sirotnik. Odpustilo mi je sicer tvoje dobro srce, a spomin bo ostal vechno in vechno bo grizel chrv in chrni madezh ne bo izginil iz moje dushe.

Lazar med bogatini, to si bil ti, o Peterca. Imeli smo bogato oblozhene mize, a nismo te povabili k njim: she drobtinic ti nismo privoshchili.

Bled in majhen kakor dete je bil Peterca. Kodrasti laski so krasili drobno glavico, nekako sentimentalno so se ozirale njegove ochi, na ustnicah se mu je skoro vedno zibal lahen smehljaj, a to ni bil smeh veselja in kipeche mladosti, to je bila bridka ironija. »Grbec« smo ga klicali, ker je imel levo ramo nekoliko vishjo od desne; ni se spodtikal nad to besedo, a vedeli smo, da njegovo srce krvavi vsled nje in zato smo ga drazhili she bolj. – Mati njegova je bila perica v predmestju: majhna, drobna zhenica kakor Peterca sam. Ocheta ni poznal nikdar; pet let mu je bilo, ko je prishlo chrno obrobljeno pismo iz daljne Amerike. Mati je bila tedaj zbolela na smrt in le neizmerna ljubezen do Peterca jo je ohranila pri zhivljenju.

Ko sem slonel ob njegovi smrtni postelji, sem spoznal njegovo dusho, chisto kakor biser in takrat sem tudi spoznal svojo pregreho, tezhko in ostudno. O spoznanje, vseh spoznanj najbridkejshe!

Velik kos bele pogache mi je bila dala mati s seboj v sholo za malico. Milo in pozheljivo je pogledoval na njo Peterca. A nisem se brigal za njegove globoko vdrte, milo proseche ochi in nisem dejal: »Obilen kos pogache mi je dala mati; za dva jo je dosti; tu imash polovico, prijatelj, ki si lachen!«

Nisem dejal tako in nisem storil tako: she v mislih mi ni bilo kaj takega.

Tedaj pa je zamahnil dolgi Jamnik in bela pogacha mi je odletela iz roke. Planil sem urno za njim na hodnik, a pogacho sem pustil lezhati na tleh.

Ko sem se vrnil v razred, sem zaslishal za seboj droben glasek: »Tovarish, bela pogacha ti je padla iz rok. Tu je.« Bil je Peterca.

Tedaj pa je pristopil izkushnjavec k meni:

»Ne vgrizni kruha iz njegovih rok, zakaj to so roke bolnika-jetichnika!«

Tako je shepetal izkushnjavec, a jaz sem ga poslushal in zhe je bil storjen greh.

Udaril sem po drobni rochici Peterce in bela pogacha je zletela v kot.

»Iz rok bolnika ne bom jedel kruha!«

Tovarishi so se krohotali, Peterca pa je drgetal po vsem telesu in tedaj sem zapazil solzo v njegovem ochesu, svetlo solzo kakor biser.

Tedaj se je pa oglasil Jamnik, ki je bil tudi opazil tisto svetlo solzo:

»Che je ne marash pojesti ti, pa naj jo on. Chemu bi konec jemala v kotu! Peterca, le poberi in pojej belo pogacho!«

Peterca je najprej pogledal mene, milo in proseche, potem pa se je pripognil in strahoma pobral belo pogacho; drzhal jo je v roki, a vgriznil ni.

»Zakaj ne jesh?«

»Mamici jo ponesem; saj jaz nisem lachen.«

»Nisem lachen,« je dejal in vendar je gledal glad iz njegovih ochi. O Peterca, kakor si bil majhen, junak si bil: srce bi si bil iztrgal iz prsi in ga zhrtvoval za mamico, pa ne bil obchutil bolechine!

A tedaj nisem videl pred seboj junaka Peterce, videl sem le Peterco – grbca, majhnega, bledega, plashnega. Nisem se brigal za njegove proseche ochi, ampak poslushal sem glas izkushnjavca, ki je she vedno stal za mojim hrbtom in shepetal.

»Ne, ti ne bosh jedel moje pogache in ne mati tvoja!«

In zhe je zletela bela pogacha skozi okno na ulico. Peterca pa je naenkrat izginil iz sobe in ko se je vrnil, je imel objokane ochi …

Chrn je ta greh, ki sem ga zakrivil nad teboj, o sirotnik, chrn in v nebo vpijoch. Noch in dan grize chrv in nikdar se ne bo vtrudil, ampak razjedal bo dusho vechno, vechno …

 

*

 

»Peterca zheli govoriti z vami; na smrt bolan je.«

Tako mi je bil dejal razrednik in chudovito so uchinkovale na me njegove besede.

Peterca – na smrt bolan!

Kakor sem ga sovrazhil in chrtil poprej, vendar ta misel me je globoko pretresla. Nisem pomishljal, ampak she tisto popoldne sem se napotil v predmestje, kjer je stanoval Peterca in bele pogache sem vzel s seboj in potice, sladke rozinove.

Lep dan je bil zunaj, s pomladnim solncem oblit, a v sobi je bilo soparno in zaduhlo. Mati je slonela ob postelji in pritajeno ihtela. Peterca mi je iztegnil desnico v pozdrav, pochasi, trudoma.

»Ali si vendar prishel?«

Podal sem mu roko in vztrepetal: zakaj voshcheno bled je bil njegov obraz in roka mrzla kakor led, a glas tih in slaboten, glas umirajochega.

»Prishel sem, Peterca.«

In nato molk, dolg in muchen …

»Glej, Peterca, bele pogache sem ti prinesel in sladke potice.«

»Hvala ti, prijatelj!«

Nasmehnil se je, a ta smehljaj je bil zhalosti poln. Zdelo se mi je kakor bi hotel rechi: »Vchasi si mislil drugache, prijatelj! Prepozno si prishel s pogacho in potico.«

O Peterca, imel sem belo pogacho, pa ti je nisem ponudil: shel sem in jo vrgel na cesto, ti pa si bil lachen in siroten!

Tisto uro pa sem spoznal svoj greh, chrn in ostuden kakor je bil. In ob tem zhalostnem spoznanju sem zaihtel in zaplakal kakor dete nebogljeno, kakor more plakati le chlovek, ki ima na svoji dushi pregreho, tezhko in v nebo vpijocho.

»Odpusti, Peterca!«

Tedaj se mu je zjasnilo oblichje in izpregovoril je trudoma, besedo za besedo:

»Da si le prishel! Ne bi bil rad umrl v sovrashtvu s teboj.«

 

*

 

She isti vecher je umrl. Ob postelji je ihtela uboga mati, ihtel sem jaz, bridko in pretresljivo. In solze, grenke solze kesanja, so padale na oblichje umirajochega …

Zunaj pa je bil lep vecher, vecher pomladen, ves z zvezdami posejan in radosti poln. Za hisho nekje v grmovju se je bil zachel oglashati slavec …

Tedaj sem zatisnil Peterci ochi.

 

(prva objava: Domachi prijatelj, 1. avg. 1914; literarno-reklamni mesechnik je 1904-1915 izdajala Vydrova tovarna zhitne kave in hranil v Pragi, urednica za literaturo je bila ves chas Zofka Kveder, tedaj zhivecha v Zagrebu; v reviji so objavljali tudi ugledni slov. literati, npr. Cankar, Ashkerc, Kristan itd. Chrtica tedaj 16-letnega dijaka Zbashnika je bila na uvodnem mestu v zadevni shtevilki. – Op. I. A.)

 

 

 

 

FRANCE ZBASHNIK (1897, Dolenja vas pri Ribnici – 1918, tirolska fronta), pesnik. Boemski ded, popotni muzikant, je izgubil dom, oche Janez, sprva kmechki najemnik, je kot rudar v Ameriki v desetih letih zasluzhil za lastno hisho v domachi vasi. France je zhivel z materjo in babico, v vasi konchal tri razrede osn. shole, chetrtega v Ljubljani (pomoch strica, pravnika in pisatelja dr. Frana Zbashnika); 1909 vpis na I. drzhavni gimn. (klasichna) prav tam. V 6. razr. (1914/1915) je s sosholcem Pavlom Karlinom (1899-1965, jezikoslovec) izdajal rokopisni dijashki list Mi gremo naprej! – urejal, ilustriral in razmnozheval ga je France, najboljshi uchenec s kaligrafsko pisavo. Zaradi preporodovske (mesechnik Preporod v zvezi z Mlado Bosno, za rushenje A-O) tendence lista in posebno zaradi Francetove pesmi Kri pod izzivalnim ruskim psevd. Sergej Fedorov sledi ovadba in preiskava (Velika noch 1915 – dva detektiva na domu). Zbashnik in Karlin izkljuchena iz gimn. (ukaz ministrstva za sholstvo na Dunaju – obtozhba veleizdaje); poleti istega leta je France vpoklican in kot civilist dodeljen v vojashko boln. za kuzhne bolezni (Lj. Poljane) kot popisovalec mrlichev (ves dan, vchasih vso noch); novembra mu je dovoljeno nadaljevati sholanje, febr. 1917 predchasno opravi maturo (z odliko), ker mora k vojakom (podobno Karlin). Po izpitu na chastnishki sholi (Mürzzuschlag, pri Gradcu) so ga dec. 1917 poslali na tirolsko fronto, kjer je zadet od drobcev ital. granate v glavo in prsi umrl zgodaj zjutraj 15. jun. 1918 pod Monte di val Bella, pokopan v soteski Frenzella, njegov dnevnik unichen. (Pri ovadbi ni verjetno, da bi nemshki policisti in vojaki prebirali listiche slov. dijakov; verjetnejsha je pomoch domache budnosti in zavisti, saj je France izstopal po znanju vseh predmetov, po slovenski zavednosti in po tiho samozavestnem vedenju – nosil je vestern klobuk in chevlje, oboje mu je oche poslal iz Amerike.)

Njegove pesmi v treh rkp. zvezkih hrani NUK, sam je objavil le tri otroshke in chrtico Grbec, vodilne revije Zvon, Slovan, DiS so ga zavrnile, morda pod namigom, da je sumljiv. Posmrtno, po vojni in v novi drzhavi, je stric oskrbel izdajo dveh zbirk: Pesmi (izbor iz treh zvezkov ur. Pavel Karlin), Drobne pesmi (otroshke, ur. stric), obe 1922. V antologijah ga ni, le Iz roda v rod (1969) uvrsti pesem Mojemu hrepenenju; v njej se pesnik enachi z Odisejem, chigar »silna mlada pest« naj sklati najsvetlejsho zvezdo – »naivna« subverzija zoper razlichne A-O »svet/l/osti« (zhe A. Grün je primerjal Presherna z Odisejem). Kljub skromnosti opusa kak ducat pesmi pomeni izjemen dosezhek dijaka v pesnishkem razvoju nekje med Murnom in Zhupanchichem, zato mu gre mesto v cheti slovenskih chudezhnih dvajsetletnikov. Pesnil je od 3. razr. gimn. do odhoda k vojakom, zmeraj v lepem jeziku in v zanesljivi obliki. Sprva preprosto opeva dolenjsko idilo (sonce, shkrjanci nad pshenico in ajdo), chrni vran je redek, zachetek vojne pa prinese jate zloveshchih slutenj in vse bolj dramatichno avtorefleksijo, v kateri se zdi najbolj avtentichen silovit razpon med kljubovalnim ponosom (tudi do dekleta: nikar naj ne misli, da ji bo trubaduril; Confiteor) in preroshko vizijo lastnega zloma. Tihi perfekcionist je v sebi nosil protislovne sledove boemskega deda (Deseti brat, Ciganova pesem) in garashko skrbnega ocheta; lahkotni ljubezni se pridruzhijo mochnejshi erotichni toni s posluhom za Vzhod (Indijski sonet, Ukrajinski motiv, Kitajski motiv).

Tukaj izbrane pesmi so iz zbirke Pesmi, razen prvih dveh, ki ju ni v njej, a sta (avtobiografsko) kljuchni. Kot unikum je dodana chrtica (pesem v prozi) Grbec.

 

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich