Revija SRP 149/150

Damir Globochnik

 

IDILICHNA SANJAVOST MAKSIMA SEDEJA

 

Maksim Sedej je naklonjenost do slikarstva v predsholski dobi prejel od ocheta, ki je druzhino prezhivljal kot rudar v Westfaliji in chevljarski pomochnik v Zhireh. Med Sedejevimi prvimi znanimi deli so bile panjske konchnice, na Srednji tehnishki sholi v Ljubljani pa so nastale risbe in slike pod vplivom uchitelja Franceta Kralja. Zgodnji vzorniki, med katerimi sta bila tudi slikarja Ferdinand Hodler in Gustav Klimt oziroma njun krog, so okrepili Sedejevo »prirojeno mochno nagnjenje k dekorativnosti«.1

 

Sedej je leta 1928 s prav dobrim uspehom opravil sprejemni izpit in se vpisal na zagrebshko umetnishko akademijo. Na akademiji sta ga risanje pouchevala Ljubo Babich in Jozo Kljakovich, grafiko Tomislav Krizman, slikarstvo pa najprej »temperamentni, odlichni« Vladimir Becich in nato »delikatni« Marin Tartaglia, za katerega je Sedej zapisal, da je vzbudil v njem pravi smisel za barve.2 V Zagrebu so ga zacheli zanimati tudi sodobni nemshki ekspresionsti in predstavniki hrvashke skupine Zemlja.

 

Po konchanem shtudiju se je naselil v Ljubljani in zachel ustvarjati kot svobodni umetnik. Jeseni 1933 je sodeloval na dveh razstavah v Jakopichevem paviljonu v Ljubljani (Razstava slovenskih Madon, Razstava slik in kipov slovenskih umetnikov) in decembra 1933 na razstavi slovenskih umetnikov v Mali dvorani hotela Union v Celju. Na razstavi slovenskih Marij je razstavil perorisbi in sliki (Marija z orachi, Marija z Jezushchkom). France Mesesnel je v oceni razstave poudaril: »V teh osebah brez ochividne okretnosti, v skoposti in prechutenosti motivov, v trdnosti tal in v svetlih barvah zgodnje pomladi se zdi, da se poraja nov duh, ki rachuna z drugachnimi vrednotami.«3

Sedej se je na skupinski razstavi slovenskih umetnikov, ki jo je v Jakopichevem paviljonu priredil trgovec z umetninami A. Kos, predstavil s ciklusom risb, »ki razodeva pretezhno chustveno, lirichno naravo«.4 Med razstavljenimi Sedejevimi slikami je izstopal lezhechi zhenski akt. Ante Gaber je o Sedejevih delih zapisal: »Maksim Sedej ima sila zhlahtne barve in je nezhen kakor njegove angelsko dehteche devichice s tichki in srnicami. Pa je Sedej slekel damico do golega in jo polozhil na divan in – Povzdignil je svoje shibke rochice in jo molil, ker je bila – angel! Tako sanjari o lilijskih telescih, a kadar je otozhen in elegichen, pa rezhe linolej in postane socijalen. To je beda mladega slovenskega talenta!«5 Ocenjevalec celjske razstave je menil, da je Sedej »deklishko nezhen, da si bolj nedolzhnega 'Akta' sploh ne moremo misliti«.6

 

Sedej je v letu po diplomi ustvaril ciklus desetih linorezov z naslovom Predmestje in ga izdal v samozalozhbi. Motive delavske druzhine v ubozhnem stanovanju, invalidov in brezposelnih povezujeta z nemshkim ekspresionizmom grafichna tehnika (grafika je po zaslugi ekspresionistov v dvajsetih letih dozhivela razcvet) in socialna obchutljivost, ki pa je ne bi mogli enachiti s socialno angazhiranim umetnishkim programom. France Stelè je ciklus oznachil za »proletarsko pesem povedano z likovnimi sredstvi«.7 Grafichni listi (Mrlichek v hishi, Pogreb otroka, Bolezen v delavski druzhini, Kruha, Lakota, Predmestna ulica, Dela ni, Slepec, Predmestje, Berach) razodevajo sochutje, pesimizem in zadrzhano obsodbo tesnobne socialne stvarnosti. Maksim Sedej, ki je kot reven shtudent prebival na obrobju Ilice, je tudi sam obchutil revshchino zagrebshkih delavskih predmestij.

Ludvik Mrzel poudarja, da Sedejeva socialna usmerjenost ni modna, temvech »plod najelementarnejshih dozhivetij«, in opozarja na vzornike Georga Grosza, Käthe Kollwitzevo, Fransa Masereela. Vendar pri Sedejevem Predmestju ni zachutiti udarnosti. »Za razliko od onih je Maksim Sedej samo manj zamishljen, manj ostro sarkastichen in manj idejno zgovoren. Iz njegovih linorezov diha pach resnichnost nashega chloveka in neposrednost ambijenta, ki smo uklenjeni vanj. Zhe naslovi njegovih listov kazhejo lirichnega pesnika, ki je segel po sredstvu grafike, da bi se v likih pach elementarneje, neposredneje izpovedal, kakor se je mogoche v besedah ...

Pod temi lirichno pridushenimi gesli pa kipi zhivljenje, kakor v prividih na dan, ubito, pogazheno zhivljenje, ki pa se vkljub vsemu ne mara vdati in ki vstaja zmerom k novemu vstajenju ...«8

 

Tudi pri Sedejevih slikarskih kompozicijah (Vas Dobracheva, 1933, Mestni muzej, Ljubljana; Pogreb na Dobrachevi, nahajalishche neznano) je bil opazen vpliv zagrebshke Zemlje (njen osrednji predstavnik Krsto Hegedushich je 1933 pripravil mapo risb Podravski motivi) in flamskega renesanchnega slikarja Pietra Bruegla starejshega. Na Sedeja so poleg akademijskih profesorjev, nemshkih ekspresionistov, Masereela in chlanov skupine Zemlja vplivali tudi zgodnji Picasso in drugi umetniki. Sedejevo zgodnje slikarstvo in risba sta bila torej sinteza precej razlichnih prvin.

 

Lojze Golobich je v pregledu kulturnih prizadevaj v letu 1933 zapisal: »Tu naj omenimo, da se je predstavil slovenski javnosti mladi slov. slikar Maksim Sedej, ki za enkrat she ni svoj, a obeta, da bo socialno nizhje sloje svojstveno razkril.«9 Sedej se je s ciklusom Predmestje predstavil kot socialno obchutljiv umetnik, ni pa hotel veljati za angazhiranega predstavnika socialnega realizma: »Mojega dela pa nikakor ne vodi nobene tendenca. Slikam pach, kar mi je najblizhje.«10

 

Sedej je leta 1936 z dvajsetimi lesorezi opremil Mrzelove moderne pravljice in legende Bog v Trbovljah (1937, bibliofilska izdaja 1938). Motivi iz zhivljenja revnih, razocharanih in upornishkih rudarjev so upodobljeni realistichno, ekspresivni poudarki so prisotni samo v lesoreznem kontrastu med chrno barvo in belo risbo. Osrednji vsebinski ton linorezov je sooblikoval Sedejev lirichni znachaj. Karel Dobida je menil, da je Sedej »v bistvu nezhen, skoro plah in prirodno preprost ter v iskreni naivnosti res sugestiven«. »Udarnosti njegovo delo ne pozna, ker je vselej v njem ves sam, z vso svojo simpatijo na strani zatiranih.«11

 

Maksim Sedej je bil sredi tridesetih let soustanovitelj Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov (Neodvisni), v katerega so se povezali mlajshi slikarji in kiparji.12 Ustanovitvi kluba je botrovala zhelja, da bi likovni umetniki videli Pariz. Denar za potovanje so zheleli zbrati s pomochjo plesne prireditve (elitnega plesa), ki pa so jo lahko priredili samo kot organizirana skupina. Sedej je za skupino izbral ime po vzoru parishkih umetnikov Salona neodvisnih.13

Slikarstvo Neodvisnih oznachujemo s terminom barvni oziroma poetichni realizem. Bolj umirjeno realistichno usmeritev srechamo tudi pri kiparjih. Mlada umetnishka generacija se je zachela ozirati predvsem proti Parizu. Slikarji so se z odmevi francoskega slikarstva lahko seznanili na zagrebshki akademiji, na kateri je shtudirala vechina Neodvisnih.

 

V barvni kulturi Sedejevih slikarskih kompozicij so sprva odmevali nauki zagrebshkih profesorjev. Znachilni so bili tanki nanosi barve, razporejeni v sorazmerno shiroke ploskve in linije. Barve je nanashal tako, da sta na nekaterih mestih ostali vidni podosnova ali podslikava.

Sedej je leta 1935 prvich shtudijsko potoval v Italijo. V izjavi ob svoji prvi vechji razstavi slikarskih del leta 1941 (skupna razstava s kiparjem Zdenkom Kalinom) je pojasnil: »Veliko dozhivetje je bil zame trenutek, ko sem stal prvikrat pred slikarji beneshkega quattrocenta in Giorgionejevimi slikami. Malce naivni okreti figur, a vendar v celoti pojavi virtuozno izvrsheni, tiha melodija spremljajoche krajine in zadrzhana, vendar tako genialno pretehtana skala barve mi je odkrila svet, ki ga doslej nisem poznal.« Opozoril je na podobnosti med lastnimi krajinskimi motivi in beneshko pokrajino. »Samotni lazi ali mirno padajocha stran hriba, ki jo je jesen ali zgodnja pomlad pokrila s srebrno glazuro, za tem pa mochna modrina nebes, pretrgana od bele pajchevine oblaka, to je nasha zhirovska pokrajina, ki jo poznate z mojih platen. Meni se zdi, da je beneshki sorodna.«14

 

V letih 1935 do 1937 je Sedej slikal skupine deloma oblechenih figur in aktov v krajini, ki so sledile renesanchnim in neoklasicistichnim kompozicijskim shemam. Shudij figuralne kompozicije je povezal z barvnimi vprashanji. V ospredju je bila figuralna motivika: »Trenutno me figura bolj zanima od krajine. Mogoche zato, ker je barvno bolj zanimiva in ker so barvne ploskve bolj dolochene.«15 Za slike je bila znachilna skrbna kompozicijska pretehtanost gmot in harmonichnost barv. V prid pregledne jasnosti se je odpovedal motechim podrobnostim. Figure so rahlo idealizirane. Poza posamezne figure je bila utemeljena v odnosu do celote. Sedej se je pri postavljanju figure v krajino pogosto oprl na beneshko tradicijo (Giorgione, Tizian), na kar opozarja draperija v ozadju nekaterih figuralnih skupin.

Postavitev figur je »izraz modernega podozhivljanja klasicistichne antike«, spominja na »skrivnostno zamishljenost pompejanskih figur«, je menil Fran Shijanec.16 Karel Dobida je pri kompoziciji Na balkonu (1939, SNG Opera in balet, Ljubljana) opazil duhovno sorodstvo s klasiki francoskega impresionizma in s starejshimi shpanskimi vzorniki. »Barva ustvarja oblike, barva podaja harmonichno vzdushje in svojsko poetichnost podobe.«17

 

Sedej je bil dobro razgledan po francoskem in italijanskem slikarstvu. Med francoskimi postimpresionistichnimi slikarji so nanj vplivali intimisti (Pierre Bonnard, Édouard Vuillard). V izjavi za Slovenski narod (ob razstavi Neodvisnih, maj 1938) je poudaril, da mora biti moderna kompozicija »sklad barv, linij in neprisiljene razvrstitve predmetov, tako da vzbuja celota chim naravnejshi ali, che je dekorativnega znachaja, chim monumentalnejshi dojem«. V tem pogledu pa so mu najbolj vshech slike impresionistov ter Picasso in Matisse.18

Po vojni je na akademiji veljal za najbolj informiranega slikarja med akademskimi kolegi.19 Za omenjene vzornike velja, da jih ni kopiral, ampak jih je interpretiral na sebi lasten nachin in jih povezoval s prvinami modernega slikarskega jezika

 

Sedej je sliko razumel kot barvni organizem. Motivov ni skushal obnoviti na realistichni nachin. »V umetnosti ne vidim samo posnemanja realnega sveta, zakaj resnichnost najbolje zajame mehanichna fotografija. Slikarstvo mora stremeti za tem, da ustvarja vrednote, ki bodo enakovredne temu, kar daje narava v estetskem pogledu.«20 Figuro in krajino je poenostavljal, ni se spushchal v detajle. »Ko pa govorim o upodabljanju chloveka, moram pripomniti, da ni moj ideal prepisovanje modelov niti suha stilizacija, marvech skusham z barvo zadostiti temu kakor onemu. Chlovek ne sme biti kopija, prav tako pa tudi ne ornament, temvech na podobi pojava, ki podpre osnovno razpolozhenje, katerega zhe barva nakazhe.«21

Poteze in barvni nanosi na Sedejevih kompozicijah so sproshcheni. Formati slik so sorazmerno veliki. Choro Shkodlar je Sedeju zato ochital povrshnost in njegova dela primerjal z osnutki, skicami. »V pomanjshanem merilu bi bile te podobe dobre barvne zasnove, tako pa jim nedostaje vsakrshne dognanosti. Ne mislim pretirano pedantne risbe, ki slikoviti vtis rajshi moti kakor pospeshuje, temvech dognanje v oblikah, ki jih je mogoche tochneje podati zgolj z barvnimi sredstvi. Neka povrshnost pa je sliki pogosto celo v prid, ker dopushcha gledalcu vech fantazije.«22

 

Poseben motivni sklop v Sedejevem slikarstvu so predstavljali intimni prizori iz druzhinskega zhivljenja. Soprogo Ankico in tri sinove Ivana (1934–1997, umetnostni zgodovinar, etnolog, likovni kritik), Maksima (1935–2014, slikar, pesnik, esejist) in Vida (roj. 1937) je slikal pri vsakdanjih opravilih, igri in uchenju. Vladimirju Medveshchku je pojasnil: »Slikam doma. Moj atelje je moj dom! Svojo druzhino ljubim in ker je shtevilna – saj poznash moje tri junake! – mi nudi nebroj motivov za slikarske realizacije!«23 Obchutja, ki jih je Sedej zhelel izraziti z druzhinskimi motivi, so bili srecha, toplina, harmonija ... Motive sta prevevali »notranja pomirjenost in kos idilichne sanjavosti«.24 Podoben poetichen in pogosto otozhen podton so imeli tudi kavarnishki prizori in motivi iz zhivljenja komedijantov oziroma cirkushkih artistov.

 

Sedej se je izogibal dinamiki upodobljenih figur. Postavljal jih je v statichne drzhe, ki vzbujajo vtis, da zamishljeno ali molche sede ali stoje. Njihovi pogledi so zasanjano zazrti v daljavo ali prislushkujejo lastni notranjosti. »Vse te slike vplivajo zaradi tega pomirjajoche, kakor kakshen pochasen stavek v klasichnih simfonijah.«25

Rahli obrisi, ki jih lahko zasledimo na vechini Sedejevih slik, so ostanek risbe, ki ohranja nosilno vlogo. Na kompozicijah po letu 1939 se barva dosledno vezhe na obris. Figure in drugi motivi so polnoplastichno oblikovani z barvo.

 

Sedej je s podobnimi slikarskimi pristopi obravnaval tudi versko motiviko (npr. Sveta druzhina, Kristus v Emavsu, 1939; Pieta, 1940, 1941). Madonna v polju je idealizirana mlada kmechka mati, ki je po kompozicijski plati zasnovana kot »klasichna renesanchna slika, cheprav je v vsaki posameznosti originalna in chisto Sedejeva«. Ante Gaber je zhelel, da bi Sedej sliko Pieta »z osebami, ki so grupirane s premishljeno izokefalijo, a se razlikujejo z dobro prerachunano barvno razliko njihovih oblachil, od katerih se she mochneje odbija obledelo mrtvo telo Kristusovo«, izvedel tudi v fresko tehniki.26

 

Rajko Lozhar je Sedeja na Drugi pomladanski razstavi drushtva slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani leta 1937 oznachil za vodilnega med slikarji mlajshega rodu.27 Pietro Scarpa je ob razstavi jugoslovanske umetnosti v Rimu v istem letu zapisal: »Najmochnejshi od vseh slikarjev je M. Sedej. Njegova umetnost, chetudi spominja na Degasa, je tako zgovorna v svoji izrazitosti, da nam jasno ochituje zdrav in svojstven temperament.«28 Po mnenju Staneta Mikuzha je bil Sedej med vsemi Neodvisnimi »najbolj konstruktiven«. »Elementi dobre 'klasichne' umetnosti, kakor kompozicije, razmerje figure do prostora, posebno do krajine, barve, vso to ga zanima.«29 Sedej je veljal za »centralno osebnost kluba« Neodvisnih,30 med mlajshimi slikarji naj bi si poleg Staneta Kregarja priboril najbolj izrazit stil.31

 

Na natechaju za okrasitev hodnika banske palache v Ljubljani (1939) je Sedej prejel drugo nagrado (1. nagrada Gojmir Anton Kos, 3. nagrada Fran Tratnik). Leta 1940 je ponovno potoval v Italijo in v Pariz ter kot edini Slovenec razstavljal v jugoslovanski selekciji za XXII. bienale v Benetkah. Milan Kashanin je v katalogu razstave o predstavnikih najmlajshe generacije Predragu Miloslavljevichu in Maksimu Sedeju, ki je razstavil osem slik, pisal kot o upanju za prihodnost sodobne jugoslovanske umetnosti.32

 

Na omenjeni skupni razstavi z Zdenkom Kalinom v Jakopichevem paviljonu (1941) je Sedej razstavil trideset slik, ki jih je Ante Gaber oznachil za »lirichne invencije, projicirane z barvami na dokaj velike formate«.33 Leta 1942 je v Chechevi vili v Ljubljani naslikal fresko z motivom Zlatoroga. Pri tem motivu so pri gorski krajini prisotni odmevi italijanskega zgodnjerenesanchnega slikarstva.

 

Sedej se je obchasno ukvarjal z ilustracijo. Nekaj ilustracij je prispeval za reviji Mladika in Dom in svet (1939–1942). Leta 1938 je ilustriral zgodovinsko povest Venceslava Winklerja Hribchev Gregec (lavirana risba). Ilustracije Jurchichevega Jurija Kozjaka (1944, perorisba) so napovedale obsezhnejsho ilustratorsko dejavnost po drugi svetovni vojni. Ilustracije satire Ivana Tavcharja 4000 (1948, perorisbe s tushem) niso bile dalech od karikatur, ki jih je Sedej po drugi svetovni vojni risal za satirichni list Pavliha. Sedej je moral razviti drugachen, ilustratorskim nalogam prilagojen likovni jezik. Na vplive ilustracije na slikarstvo opozarja dr. Luc Menashe: kompozicijsko ogrodje Sedejevih slik je postalo vidnejshe zaradi intenzivnega ukvarjanja z risbo, ilustracijo in grafiko.34

 

Sedej je za prezhivetje med vojno slikal kopije starejshih slik (Petkovshek, Shubic), po vojni pa je kopiral srednjeveshke freske. V prvih letih po vojni je naslikal nekaj socrealistichnih kompozicij. Najvechji sta bili poslikavi v fresko tehniki v Domu milice (1947, z Rikom Debenjakom) in v Litostroju (1949) v Ljubljani. Pri sliki Pokop okupatorjeve zhrtve (1946, Hotel Toplice, Bled) je uporabil tradicionalno zasnovo Kristusovega polaganja v grob.35

 

Sedej je po vojni gradil svoj likovni svet med zmernimi modernistichnimi reshitvami in motivnim svetom, ki se ni veliko spremenil. Druzhinskim prizorom in artistom so se pridruzhili obmorski in ribishki motivi. Na zachetku petdesetih let je ponovno zachel izdelovati grafike (chrno-beli in barvni linorez).

Na slikarskih kompozicijah je figure in druge motive razchlenjeval v barvna polja, lise in ploskve. Marijan Trshar je stopnjo v Sedejevem slikarstvu, ki je nastopila po sredini petdesetih let, imenoval »kubistichna analiza«.36 Motivi so bili po kubistichnih principih razdrobljeni v barvne like, vendar je krepka risba preprechila, da bi geometrijske sheme razbile kompozicijsko ogrodje. Sedej je podobotvorni princip, ki ga srechamo tudi pri nekdanjih Neodvisnih Stanetu Kregarju in Nikolaju Omersi, kmalu opustil in se vrnil k stvarnejshemu upodabljanju motivov.

Na »avtobiografskih« kompozicijah Mrtvi harlekin (1961, druzhina Sedej, Ljubljana), Pogreb harlenika (1965/1966, druzhina Sedej, Ljubljana) in Mrtvi harlekin (Kompozicija v modrem in chrnem, 1971, Moderna galerija v Ljubljani) je Sedej svojo slikarsko izkushnjo izenachil z motivom harlekina.

 

 

Opombe:

1 Po: Karel Dobida, »Umetnost nashih dni«, Mladika, 1933, sht. 3, str. 110.

2 Po: K. r. (Vladimir Medveshchek), »Na razstavi Neodvisnih«, Slovenski narod, 1938, sht. 130.

3 France Mesesnel, »Jesenske likovne razstave v Ljubljani«, Sodobnost, 1933, sht. 10, str. 470.

4 Po: »Umetnishka razstava v Jakopichevem paviljonu«, Slovenec, 1933, sht. 210.

5 Ante Gaber, »Razstava v Jakopichevem paviljonu«, Slovenski narod, 1933, sht. 212.

6 Po: »Umetnostna razstava v Celju«, Slovenski narod, 1933, sht. 279.

7 France Stelè, »Maksim Sedej: Predmestje«, Slovenec, 1933, sht. 168.

8 Fri. (Ludvik Mrzel), »Deset slik iz predmestja«, Jutro, 1934, sht. 59.

9 L. G. (Lojze Golobich), »Slovenska kulturna prizadevanja v l. 1933«, Slovenec, 1933, sht. 297.

10 Po: »Maksim Sedej in socialne tendence«, Slovenski narod, 1938, sht. 204.

11 Karel Dobida, »Maksim Sedej«, Ljubljanski zvon, 1938, sht. 1–2, str. 84.

12 Prva razstava Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov je bila novembra 1936 v Jakopichevem paviljonu. Leta 1937 so se prvich predstavili pod imenom Neodvisni. Klub je bil formalno ustanovljen na obchnem zboru 27. avgusta 1938. Neodvisni so do leta 1943 priredili trinajst razstav, na katerih so sodelovali: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Dore Klemenchich, Stane Kregar, France Mihelich, Zoran Mushich, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Evgen Sajovic, Maksim Sedej, Franchishek Smerdu in Gabrijel Stupica. Razen Kregarja in Putriha, ki sta shtudirala v Pragi, so vsi obiskovali zagrebshko akademijo.

13 Po: Ivan Sedej, Sto znanih slovenskih umetnishkih slik, Ljubljana 1985, str. 140.

14 (Bozhidar Borko), »Maksim Sedej«, Jutro, 1941, sht. 255.

15 »Pri slikarjih in kiparjih«, Slovenec, 1937, sht. 49.

16 Fran Shijanec, »Prva reprezentativna razstava slovenskih likovnih umetnikov v Mariboru«, Obzorja, 1938, sht. 7/8, str. 259.

17 Karel Dobida, »Razstava Neodvisnih«, Ljubljanski zvon, 1939, sht. 9/10, str. 510.

18 K. r. (Vladimir Medveshchek), »Na razstavi Neodvisnih«, Slovenski narod, 1938, sht. 130.

19 Marijan Trshar, »Pedagoshki profil profesorja Maksima Sedeja«, Maksim Sedej 1909–1974 / Retrospektiva, Moderna galerija Ljubljana 1994, str. 19.

20 »Slikar Maksim Sedej«, Jutro, 1940, sht. 136.

21 (Bozhidar Borko), »Maksim Sedej«, Jutro, 1941, sht. 255.

22 Choro Shkodlar, »Kaj nam je pokazala razstava mladih?«, Jutro, 1936, sht. 281.

23 K. r. (Vladimir Medveshchek), »Na razstavi Neodvisnih«, Slovenski narod, 1938, sht. 130.

24 Fran Shijanec, »She pogled na 'Neodvisne'«, Jutro, 1941, sht. 39.

25 -l- (Ludvik Mrzel), »Razstava 'Neodvisnih'«, Jutro, 1940, sht. 261.

26 -nt- (Ante Gaber), »Razstava M. Sedej – Zdenko Kalin«, Jutro, 1941, sht. 260.

27 R. L. (Rajko Lozhar), »Druga pomladanska razstava drushtva slovenskih likovnih umetnikov«, Slovenec, 1937, sht. 106.

28 Klub neodvisnih, »Ob nachelnih mislih o razstavi Neodvisnih«, Slovenec, 1940, sht. 263.

29 Stane Mikuzh, »Razstava kluba 'Neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov'«, Slovenec, 1937, sht. 220.

30 F. K. Kos, »Razstava mladih: Sedej, Kregar, Smerdu«, Jutro, 1938, sht. 137.

31 Rajko Lozhar, »Slikar Maksim Sedej«, Umetnost, december 1940/januar 1941, sht. 4–5, str. 105.

32 Po: Na robu / On the brink, katalog razstave, Moderna galerija v Ljubljani, str. 81.

33 -nt- (Ante Gaber), »Razstava M. Sedej – Zdenko Kalin«, Jutro, 1941, sht. 260.

34 Po: Luc Menashe, »Avtoportret v svetu in pri nas. Zgodovinska problematika«, 1958 (uvod v katalog), v: Zapisi 1951–1994, Ljubljana 2001, str. 79.

35 Po: Donovan Pavlinec, »Slovenski inzhenirji chloveshkih dush. Monumentalne poslikave socialistichnega realizma«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2008, str. 130.

36 Marijan Trshar, »Maksim Sedej«, Sodobnost, 1967, sht. 1, str. 81.