Revija SRP 149/150

Damir Globochnik

 

FRANCHISHEK LAMPE IN FOTOGRAFIJA

 

Filozof, teolog in urednik Franchishek Lampe je bil rojen 23. februarja 1859 v Zadlogu v zhupniji Črni vrh nad Idrijo.1 Po osnovni sholi v Črnem vrhu in Idriji ter gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvechen leta 1881. Shtudij je nadaljeval v Gradcu in ga konchal z dvojnim doktoratom: leta 1883 je doktoriral iz teologije, leta 1885 iz filozofije. Leta 1883 je postal podvodja ljubljanskega bogoslovnega semenishcha. Na bogoslovnem uchilishchu je zachel leta 1885 predavati filozofijo in dogmatiko. Istega leta je postal vodja deshkega sirotishcha v Marijanishchu v Ljubljani, kjer je bil tudi verouchni uchitelj. Prav tako je verouk v letih 1884 do 1891 uchil na Mahrovi trgovski sholi.

Zhe v ljubljanskem semenishchu se je zachel intenzivno pripravljati na bodoche delovanje na literarnem podrochju. Razmishljal je o listu, ki bo posvechen znanosti in leposlovju.2 Leta 1881 je ustanovil Cirilsko drushtvo, namenjeno bogoslovcem za vaje v pisanju in govornishtvu. Konec leta 1887 je s pomochjo nekaterih chlanov Cirilskega drushtva zasnoval mesechnik Dom in svet, ki je bil poleg Ljubljanskega zvona vrsto let najpomembnejsha domacha literarna in druzhboslovna revija. Prva shtevilka Doma in sveta je izshla januarja 1888. Lampe je bil njegov urednik, upravnik in odpravnik. Prispeval je filozofske in pouchne spise, potopise, zhivljenjepise in programske razprave. V letu pred smrtjo je v Domu in svetu objavil razpravo O lepoti, ki jo je nameraval izdati kot posebno knjigo. Ohranjen je del Lampetove korespondence s sodelavci, pisatelji, slikarji in fotografi.

Franchishek Lampe je bil zagovornik tomistichne filozofije. Njegovo najpomembnejshe filozofsko delo je Uvod v modroslovje (1887). Zanimala ga je tudi psihologija. Leta 1890 je izdal Dusheslovje (1890). Bralcem Doma in sveta je sholastichno filozofijo na poljuden nachin poskushal priblizhati v »pomenkih«, ki so izshli v knjigi Cvetje s polja modroslovskega (1897). Za Mohorjevo druzhbo je pisal Zgodbe svetega pisma, ki so zachele izhajati leta 1894 (sedem snopichev do leta 1900). Ko ga je Mohorjeva druzhba zaprosila za te Zgodbe, je med februarjem in majem 1891 obiskal Egipt in Palestino. Potovanje je opisal v potopisu Jeruzalemski romar / Opisovanje svete dezhele in svetih krajev (Druzhba sv. Mohorja v Celovcu, dva dela, 1892 in 1893). Nekatere risbe v obeh knjigah so nastale po Lampetovih fotografijah. Leta 1888 je romal na grob sv. Petra v Rimu in si ogledal umetnishke zbirke. Dr. Evgen Lampe pishe, da je Franchishek Lampe odshel tudi na Dunaj in v Budimpeshto, da bi si ogledal zavode, v katerih so izdelovali klisheje za Dom in svet. »S chasom je tako shtedil, da si niti najpotrebnejshega pochitka ni privoshchil. Na izprehod ni hodil. Poznal je samo pot v kapelo, v sholo in v tiskarno. Redkokdaj je shel kam na dezhelo, in takrat vechinoma le, da bi zavodu koristil ali pa prinesel kako fotografijo za list.«3

Andrej Kalan omenja Lampetovo osebno skromnost, asketsko zhivljenje, ljubeznivost, vedozheljnost, neumorno delavnost na razlichnih podrochjih, pa tudi bolehnost in tezhave z ochmi.4 »Najbolj znachilna za Lampeta se mi zdi ona njegova podoba, ki kazhe Lampeta obdanega ali tako rekoch od vseh stranij zakopanega v knjigah. S tem je nekako najlepshe oznachena njegova neumorna pridnost, njegova ljubezen do knjig, do uchenja, do dela.«5

Lampe se je ukvarjal tudi s prevajanjem. Sodeloval je pri nachrtu za osushevanje Ljubljanskega barja. Od leta 1885 je bil odbornik Slovenske matice, od 1893 njen podpredsednik. Leta 1897 je postal prvi predsednik Slovenskega chebelarskega drushtva. Leta 1900 je bil imenovan za ljubljanskega stolnega kanonika. 24. septembra istega leta je v starosti 41 let umrl v Ljubljani.

V svojih spisih je goreche zagovarjal katolishke filozofske, estetske in politichne nazore, vendar mu je ob smrti liberalni tabor izrekel priznanje, da je bil blag in znachajen mozh, zgleden duhovnik in vrl narodnjak ter da nikoli ni prestopil meja stvarne kritike in se podal v pamflet, med vsemi pristashi Mahnicheve struje naj bi bil najsvobodomiselnejshi, z ilustracijami v Domu in svetu pa naj bi »pospesheval med nashim ljudstvom chut za lepoto in umetnost ter vplival na razvoj etetishkega okusa«.6

Lampe je v Domu in svetu, ki je od leta 1893 imel podnaslov »ilustrovan list za leposlovje in znanstvo«, veliko pozornost namenil tudi fotografiji. Z zhivljenjepisom Janeza Puharja je pomagal obuditi spomin na prvega domachega fotografa in fotografskega izumitelja (»Ivan Pucher, svetlopisec«, 1893, sht. 3, str. 143–144, sht. 5, str. 240, sht. 8, str. 382–384). Leta 1884 se je seznanil s Christianom Paierjem. Paierjeva potovanja na Blizhnji vzhod je leta 1893 vkljuchil v potopis Potovanje krizhem Jutrove dezhele

Bralce Doma in sveta je seznanil z napredkom fotografske tehnike: »Nekatere vednosti in umetelnosti jako urno napredujejo. Skoro ne preide mesec, da bi ne porochali chasniki, kako se je zopet kaj izboljshalo v fotografiji. Na Angleshkem so sestavili tako pripravo, ki sama naredi chloveshko podobo s fotografijo. Treba se je vstopiti pred tisti stroj, vrechi v neko luknjo denar (blizu 6 kr.), tam pochakati kakih 40 sekund, in na dan pride slika, ki ni slaba. Polagoma bodo tudi pri nas postavili take stroje, saj ima njihov posestnik pri vsaki podobici she 3 kr. dobichka. – Lepo znajo uzhgati fotografije (portrete) v porcelan. Dá se posebno lepo prirediti taka slika na grobne spomenike. Slika, v porcelan uzhgana, je natanchna in stanovitna. Ko bi bila ta stvar bolj znana, gotovo bi dal marsikdo napraviti na grobni spomenik tako podobo. – Vedno bolj obetajo, da se bode dalo fotografovati tudi v barvah. Take poskuse je delal s precejshnjim uspehom G. Lippmann, in veshchaki menijo, da se bode polagoma vendar-le dalo dognati, kar se je zdelo skoro chisto nemogoche. – She bolj chudno je tole: Upajo, da se bodo dale podobe in risbe prav tako sporochati in prenashati na daljavo, kakor dandanes telegrafujejo in pa govoré s telefonom v daljavo po zhelezni zhici.«7

Z Domom in svetom so konec 19. stoletja sodelovali skoraj vsi pionirji domache fotografske publicistike. Kaplan Anton Tramte je leta 1890 prispeval razpravo o stereo fotografiji (»Nekoliko o fotografiji«, Dom in svet, 1890, sht. 6, str. 181–183, sht. 7, str. 215–216). Profesor fizike Simon Shubic je napisal razprave o rentgenski sliki (»Fotografovanje nevidnih stvarij«, Dom in svet, 1895, sht. 5, str. 155–159, sht. 6, str. 186–189), o barvni fotografiji (»Fotografovanje v prirodnih barvah«, Dom in svet, 1896, sht. 1, str. 30–31) in o filmu (»Zhive fotografije«, Dom in svet, 1898, sht. 11, str. 18–20).

Franchishek Lampe je poleg fotografij drugih avtorjev (Alois Beer, Ivan Kotar, Benedikt Letgerporer, Srechko Magolich, Davorin Rovshek) v Domu in svetu objavljal tudi lastne fotografije. »Poleg vseh svojih tezhavnih del se je sam uchil fotografovanja, da ga okrasi in ozaljsha, in le njegovi vstrajni delavnosti se moramo zahvaliti, da imamo slovenski ilustrovan list.«8 Dr. Janez Evangelist Krek je zapisal, da je Lampe »s svojim fotografichnim aparatom prehodil nashe dezhele in iskal slik za 'Dom in Svet'«.9 Andrej Kalan je poudaril: »Sam se je priuchil fotografovanju in koliko potov je obhodil s fotografskim aparatom, koliko ur je prebil v fotografski temnici, koliko je imel posla, da je spodbujal razne domache mlade umetnike, koliko je zhrtvoval v te namene! Vendar je vstrajal! Nekaj lepega je hotel dati narodu in posrechilo se mu je.«10

Lampetove fotografije, ki jih lahko uvrstimo v razlichne fotografske zhanre (vedute, portreti in zrezhirane figuralne kompozicije, cerkvene notranjshchine, reprodukcije likovnih del, razlichni slavnosti dogodki, avtoportret), prichajo o dobrem poznavanju fotografske tehnike. Izbrani fotografiji prikazujeta prizora z velike ljudske veselice 22. junija 1893, na kateri so Ljubljanchani praznovali 300-letnico bitke pri Sisku.

 

 

 

­­­­­­­­­­­­­________________

1 Biografski podatki po: Evgen Lampe, »Spomini na dr. Franchishka Lampeta«, Dom in svet, 1920, sht. 20, str. 609–613, in Alesh Ushenichnik, »Franchishek Lampe«, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925–1932, str. 610–614.

2 Po: Andrej Kalan, »Spomini na dr. Franchishka Lampeta«, Dom in svet, 1920, sht. 22, str. 673.

3 Po: Evgen Lampe, »Spomini na dr. Franchishka Lampeta«, Dom in svet, 1920, sht. 20, str. 613.

4 Andrej Kalan, »Spomini na dr. Franchishka Lampeta«, Dom in svet, 1920, sht. 22, str. 673–676.

5 Andrej Kalan, »Kanonik + dr. Franch. Lampe«, Drobtinice, Ljubljana 1900, str. 85.

6 Po: Anton Ashkerc, »+ Dr. Franchishek Lampe«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 11, str. 651–652.

7 »Nove iznajdbe«, Dom in svet, 1892, sht. 7.

8 Po: »+Kanonik dr. Franchishek Lampe«, Dom in svet, 1900, sht. 19, str. 578.

9 Janez Evangelist Krek, »Dom in Svet zhivi«, Dom in svet, 1917, sht. 6.

10 Andrej Kalan, »Kanonik + dr. Franch. Lampe«, Drobtinice, Ljubljana 1900, str. 93.

 

 

 

 

 

 

Prizor z ljudske veselice 22. junija 1893 v Ljubljani (Dom in svet, 1893, sht. 9)

 

 

 

 

 

 

Mlada junashka cheta (Dom in svet, 1893, sht. 9)