Revija SRP 149/150

Damir Globochnik

 

DOSTOJEN SPOMIN PRVEMU SLOVENSKEMU HUMORISTU

 

Chasnikar in pisatelj Jakob Aleshovec (1842–1901) je bil urednik in izdajatelj prvega slovenskega satirichnega lista Brencelj, ki je izhajal od zachetka leta 1869 do zachetka leta 1886 – obchasno tudi neredno, s krajshimi zamudami in z daljsho prekinitvijo v letih 1875 in 1876, za kar so bile poleg nerednih plachnikov krive tudi pogoste konfiskacije.1

Aleshovec je osnovno sholo obiskoval pri franchishkanih v Kamniku. Sholanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji (Alojzijevishche), na kateri je dokonchal shest razredov (1856–1863). Sprva je pisal v nemshchini. Povesti in potopise je objavljal v Blätter aus Krain, Laibacher Zeitung in grashki izdaji Gartenlaube. Napisal je igre Sicherl vulgo Dimesch, der Schrecken von Krain (Dimezh, strah Kranjske, 1863–1864, soavtor je bil igralec Gabrielli, Poljak, Aleshovec je nastopil v naslovni vlogi; slovenski prevod 1873), Die Franzosen in Stein (Francozi v Kamniku, 1863–1864, slovenski prevod 1875) in Modern (1867–1868) ter romana Ein Held der Sternallee: Roman aus der Gegenwart (Junak v parku Zvezda, 1866) in Laibacher Mysterien (Ljubljanske skrivnosti, 1869).

Leta 1866 je zachel pisati v slovenshchini in sodelovati s celovshkim Slovencem in z Novicami. Aleshovec velja za zachetnika izvirne slovenske kriminalne ali detektivske povesti (Iz sodnijskega zhivljenja, 1874, ponatis iz Novic) in za prvega slovenskega feljtonista (podlistkarja). V podlistku »Laibacher Typen«, ki ga je leta 1879 objavljal v Triglavu, je na humoren nachin opisal ljubljansko meshchanstvo (knjizhna izdaja v slovenshchini Ljubljanske slike, samozalozhba 1879). V obliki podlistka so v Slovencu v letih 1879 in 1880 izhajali Aleshovchevi spomini (knjizhna izdaja Kako sem se jaz likal, samozalozhba 1884). Med Aleshovchevimi knjizhnimi izdajami so: Kustoca in Vis (1867), Cesar Maks v Mehiki (1868), povest Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistrishki dolini (1869), Vojska na Turshkem od leta 1875 do konca leta 1878 (1878), kmechka povest Petelinov Janez (1880), Jama nad Dobrusho ali dobri in hudobni grajshak (1883).

Pisal ali prirejal je ljudske igre: Eno uro doktor, 1871 (po Adolfu Reichu), Prvikrat v gledalishchu, 1872; Visoki C, 1872 (po Moritzu Antonu Grandjeanu)). V slovenshchino je prestavil troje Nestroyevih iger (Lumpaci Vagabud, 1871, Raztrganci, 1872, Pavliha). Med najbolj priljubljenimi Aleshovchevimi lastnimi dramskimi besedili sta bili Podlaga zakonske sreche (1872) in Nemshki ne znajo (1879). Napisal je libreto za komichno opero Charovnica (1876, glasba Anton Shtrekelj).

Sprva je bil zaposlen kot domachi uchitelj pri Miroslavu Vilharju na Kalcu in korektor v Kleinmayrjevi tiskarni. V letih 1869 in 1870 je urejal »nemshki list za slovenske interese« Triglav, nato pa se je posvetil satirichnemu listu Brencelj, pri katerem je bil urednik in glavni pisec. Izdal je satirichna zbornika Brencelj v koledarjevi obleki (1870) in Richet iz Zhabjeka (1873). Nekaj chasa je deloval tudi kot novinar Slovenca (odgovorni urednik in izdajatelj 1875–1876).

Chasnikarska bojevitost je Aleshovcu nakopala shtevilne sovrazhnike: zameril se je nemshkutarjem, liberalnim Nemcem, mladoslovencem dr. Valentinu Zarniku, dr. Josipu Voshnjaku, Josipu Jurchichu (uredniku Slovenskega naroda); nastopil je proti ceciljijanstvu Antona Foersterja in nemshko usmerjenemu mariborskemu shkofu dr. Stepishniku ter nekaterim duhovnikom, proti Franu Shukljetu in drugim »elastikom«.

Slovenski narod je maja 1884 porochal, da je Brencelj prenehal izhajati. »Urednik gosp. Aleshovec naznanil je vcheraj pri dotichnem oblastvu, da ga ne bode vech izdajal.«2 Aleshovec je zanikal navedeno obvestilo: »'Brencelj' ne bo nehal, kakor so nekateri listi porochali, ampak prifrchi v novi obleki. Vzrok pisarij je bil ta, da je njegov vrednik bil na daljem potovanji, pa se je zhe vrnil.«3 Satirichni list je nato zachel pripravljati kot Novi Brencelj (v zbadljivi in shaljivi preobleki). Izdajatelj lista je bil sprva ljubljanski tapetnik Anton Obreza (Kljucharske ulice sht. 3), urednik pa Aleshovec. Narochniki starega Brenclja, ki so zhe plachali narochnino, so zacheli prejemati Novi Brencelj.

Aleshovca, ki je stanoval v Kravji dolini 11, so pestile mnoge tezhave. 29. marca 1885 je po dolgi bolezni (»kostna gniloba«) umrl njegov 14-letni sin Albin.4

Aleshovcu so zhe v mladih letih zachele peshati ochi. Postal je kratkoviden in je za branje in pisanje potreboval ochala. Zaradi kratkovidnosti je bil leta 1866 oproshchen vojashke obveznosti.5 Njegove tezhave z vidom so bile sredi osemdesetih let 19. stoletja tako hude, da ni mogel vech opravljati chasnikarskega in pisateljskega dela.

Zadnja shtevilka Brenclja je izshla 10. januarja 1886. »Nashemu vredniku J. Aléshovcu so po preobilnem in prenapetem raz­novrstnem dushevnem delovanji ochi opeshale tako, da ne more prav nich brati in le prav tezhko kaj malega pisati. Zdravnik mu je ukazal varovati ochi in vech tednov ne chrkice pisati, ne brati, da se mu ochi zopet okrepchajo. 'Brencelj' bo pa vendar neprenehoma izhajal, le nekoliko potrpljenja prosimo, che ta kritichni chas ne bi tako ostro pikal, kakor bi ob zdravih ocheh vrednikovih. Opravnishtvo Novega 'Brenclja'.«6

Marca 1886 so bralci Slovenca lahko prebrali obvestilo upravnishtva Novega Brenclja: »Zavoljo ochesne bolezni vrednikove smo prisiljeni z izdajanjem 'Novega Brenclja' prenehati do tje, da se mu bodo zboljshale ochi in bo toliko okreval, da bo mogel zopet brati in pisati. Vplachana narochnina rachunila se bo od tistega dne naprej, ko bo list zachel zopet izhajati. Prosimo torej potrpljenja.«7

Aleshovec je na zachetku leta 1887 ponovno poskusil izdajati svoj satirichni list. »Narochnikom 'Brenceljnovim' bo znano, da je ta shaljivi list moral letos v svojem XVIII. letu obtichati zhe po svoji prvi shtevilki in to najvech zavoljo nesreche, ki je zhe zachetkom lanskega leta zadela moje ochi in zoper ktero po zdravnikovem spoznanji in zagotovilu ni bilo drugega zdravila, kakor 'mir in le mir po prenapetji oslabelim ochem'. Zato sem moral pustiti branje in pisanje, ter ogibati se belega mesta, ter iskati zelenih in senchnih krajev, kterih je – hvala Bogu! – po nashh slovenskih dezhelah v tolikem izobilju.« Bivanje na dezheli naj bi pomagalo. Aleshovec je po vrnitvi z »daljega pesh-potovanja po shiroki Sloveniji« napovedal, da bo nadaljeval z izdajanjem Brenclja. Mnogo prijateljev mu je obljubilo sodelovanje »s svojimi dovtipi in muhastimi peresi«, sam pa je na potovanju tudi nabral »raznovrstnega primernega blaga polne torbe«. »K temu sklepu me je nagnilo tudi she veliko shtevilo prijateljev zhivechih mi krizhem svetá, ki pogreshajo privajenega jim humoristichnega lista in jih je zato volja dati mu she posebne gmotne (denarne) podpore. /.../

Na posebno, che tudi od vech strani drage volje mi obljubljeno denarno podporo bi ozira ne jemal, ako bi v tem za-me prenesrechnem dolgem chasu ne bil denarno tako opeshal, da brez take podpore skoraj ne morem se lotiti dela; potrebujem je vsaj za zachetek, da se morem krepkeje na noge postaviti. Zato se obracham s tem do vseh 'Brenceljnovih' prijateljev z nujno proshnjo, naj bi blagovoljno oglasili se, bodi si z naznanilom namenjene podpore, bodi si, da poshljejo to podporo vsaj do Bozhicha t. l. Dosedanje narochnike pa prosim, naj ostanejo ne le sami zvesti 'Brenceljnu', ampak pridobe mu novih; kesali se ne bodo.«8

Narochniki Brenclja in kupci Aleshovchevih knjig (v letu 1886 je priporochal spomine Kako sem se jaz likal in pustolovsko povest Ne v Ameriko!) naj bi Aleshovcu zhe od leta 1875 ostali dolzhni okrog 3000 goldinarjev.9 Tudi podpornikov, ki jih sicer omenja, Aleshovcu ni uspelo pridobiti. Aleshovec je 8. maja 1889 objavil v Slovencu naslednje obvestilo: »Ker sem zavoljo ochesne bolezni in drugih nesrech prishel popolnoma na kant, prosim uljudno vsaj tiste p. n. narochnike, ki so za 'Brenceljna' in prejete knjige dolzhni 1535 gl., da bi mi plachali, naznanila so zhe dobili. Ostalih 1500 gld., ki so mi jih odnesli v Olimp, pozabim. Prosim, da bi dotichniki te silne proshnje ne prezrli. V Ljubljani, 8. maja 1889.«10

Napol slepi Aleshovec ni mogel vech sluzhiti kruha s peresom. Kranjski dezhelni zbor je 13. maja 1889 obravnaval proshnjo pisatelja Jakoba Aleshovca za podporo. Porochevalec stolni vikar Ignacij Zhitnik je v porochilu financhnega odseka o proshnji poudaril: »Dotichni proshnjik je znan vsakemu chlanu visoke zbornice in ni mi torej treba obshirno navajati razloge njegovej proshnji. Omenjam samo, da je skoraj popolnoma oslepel, da je primeroma zhe visoke starosti in da je na telesu tako opeshal, da ni sposoben za nobeno delo. Prej si je sluzhil svoj kruh s pisateljevanjem, sedaj mu pa to vsled oslabelosti ochi ni vech mogoche. V prejshnjih chasih spisal je 16 knjig, in spisal in poslovenil nad 50 gledalishchnih iger. Z ozirom na vse to predlaga financhni odsek, naj bi visoki zbor proshnjiku preskrbel v hiralnici hrano in stanovanje na stara leta, in pooblastil dezhelni odbor, da potrebno ukrene.« Dezhelni zbor je sprejel sklep: »Dezhelni odbor se pooblashcha, da gledé preskrbljenja Jakoba Aleshovca v tukajshnji hiralnici z redom usmiljenih sester sklene primerno pogodbo.«11

Mladoslovenski politik dr. Josip Voshnjak, ki je bil nekajkrat tarcha Aleshovchevih napadov in Brencljevih karikatur (stalna rubrika »Tine in Jozhe«, tj. dr. Valentin Zarnik in dr. J. Voshnjak), je v svojih spominih Aleshovcu posvetil krajshe poglavje: »Brencelj pa je po svojem nerednem zhivljenji z mirom bolj propadal, dokler se ni pogreznil do zhganjarskih beznic. Zapushchal ga je tudi vid, da ni mogel vech pisati in je zhivel konchno le od milodarov. Nekega dne sva shla s Klunom [Karel Klun, 1841–1896, prvi urednik Slovenca, med 1873 in 1879; op. D. G.] pred shkofijo, ko naju srecha Brencelj, tavajoch kakor slepec. Spoznal naju ni, ker je bil zhe napol slep. Klun pa ga je nagovoril in mu stisnil v roke nekaj drobizha, za kar se je Aleshovec jecljaje zahvaljeval.

'Pa ne za shnops', je klical Klun za njim.

'Ne, ne! Kruha si kupim, lachen sem,' je odvrnil Brencelj in krenil v blizhnjo pekarijo, kjer pa si je gotovo zraven kruha privoshchil par frakljev grenkega.

Takrat me je Klun nagovarjal, naj bi Aleshovcu preskrbel dezh. hiralnishko ustanovo.

'Naj le vlozhi proshnjo!'

To je Aleshovec res storil, in dezh. odbor mu je podelil ustanovo letnih 100 K. Toda ker smo vedeli, da Brenclju gotovega denarja ni dati v roke, sva se zmenila z dezh. glavarjem, da ga izkusimo spraviti v hiralnico usmiljenih sester. Shel sem torej k prednici, ki je bila pripravljena sprejeti ga, ako se pokori hishnemu redu, posebno, da bo vsak vecher ob 9. doma, ker se takrat zapirajo vrata. Brencelj je obljubil vse in bil sprejet. Z vsem preskrbovan bi bil ostal v hiralnici do smrti, ko bi se bil mogel zopet privaditi rednemu zhivljenju.

Zhal, da je bilo zanj zhe prekasno!

Nekaj dni je res prihajal o pravem chasu domov, potem pa se je zgodilo, da je prilomastil shele ob 8. ali celo 9. gugajoch se in opotekajoch. In konchno se je neko noch vrnil shele opolnochi iz neke beznice, razbijal je po vratih hiralnice in krichal, naj mu odpro, chesar pa niso storili. Prishel je policaj in ga odvedel. Nato ga je hiralnica seveda odslovila. In zopet se je pochutil najbolje v beznicah, dokler ga ni smrt reshila malochastne druzhbe. Zadnja leta se je prezhivljal s tem, da je prodajal po gostilnah prigodne slavnostne pesmi v shepavih verzih. Konchno je bil chisto navaden berach, umazan in poln golazni.«12

Aleshovec je decembra 1890 dobil novo zimsko obleko, za katero je v trgovskih krogih zbral denar Ivan Mejach, poslovodja pri trgovcih Gorichniku in Ledeniku. Aleshovec se je za darilo javno zahvalil: »Ker mi je to res blagodushno darilo v hudi zimi in moji znani bêdi nepopisno dobro doshlo ter mi moji dobrotniki vechinoma niso znani, da bi se jim mogel osebno zahvaliti, shtejem si v prijetno dolzhnost, storiti to tem potem. Tu zahvala moja, a plachaj jim Bog!«13

28. avgusta 1893 je Slovenec porochal, da se je Aleshovec tega dne zjutraj zgrudil na Mestnem trgu, zato so ga odnesli v bolnishnico.14

24. oktobra 1894 je Aleshovec za pomoch zaprosil Pisateljsko podporno drushtvo. »Slavno Pisateljsko podporno drushtvo!

Jaz, Jaka Aleshovec, p. d. 'Brencelj', sem, kakor je slehernemu izmed gg. odbornikov znano, v takem stanji, da se zhe drugim, kaj shele samemu sebi smilim. Do zdaj she nisem prosil nobene podpore, cheravno sem edini, ki je potrebuje, ali zdaj mi teche voda v grlo, in to zhe prav ledena. Nimam nich, ne stanovanja ne obleke ne hrane – tako da se res tresem pred zimo. Diogen je imel vsaj svoj sod, a jaz she tega nimam, in ako bi ga imel, ne smel bi ga kam zavaliti.

V prvo treba kake sobice in she prej obleke, da me kak mraz ne stisne. 'Est periculum in mora!' Zdaj se ne vem drugache vzdrzhevati ko po podporah, ker brati ni pisati ne morem, komaj da bom te vrste dovrshil.

Torej prosim hitre in kolikor môchi izdatne pomochi za obleko in stanovanje. Che mi je slavni odbor kolikaj naklonjen, ne bodi 'Fabius cunctator', inache utegne kak nemshki travestik dobiti priliko za stih:

'Und so lag er – eine Leiche

eines Morgens da,

nachdem Slov. pis. podp. drushtvo das bleiche,

stille Antlitz sah!'

S tem mislim, da je pojasnjeno vse, chesar mogoche she ni vsakemu gg. odbornikov znanega.

Nadajoch se torej najvspeshnejshega vspeha te svoje proshnje, sem          z odlichnim sposhtovanjem Jak. Aleshovec, pisatelj«15

Oktobra 1895 je druzhina pokojnega Aleshovchevega prijatelja profesorja Jakoba Hafnerja podarila Aleshovcu veliko Hafnerjevih oblek. »Moj prijatelj je dobil zhe povrachilo na onem svetu, za to skrbi zhe milostni Bog! Zahvala ta pa je moja dolzhnost!« je v Slovencu poudaril Jaka Aleshovec, »pisatelj – zdaj she zhiv«.16

Aleshovec se je prezhivljal s pisanjem prilozhnostnih slavnostnih verzov17 in s prosjachenjem. Vdajal se je alkoholu in se ponovno prepustil »ciganskemu zhivljenju«. »Bivshi Bleiweisov prijatelj, ki je vsled Aleshovchevih chlankov v 'Novicah' postal mladoslovenec« omenja, da je Aleshovec pred odhodom v Vipavo (pred 1866) poleti prebival pod milim nebom v gozdu pod Turnom, pozimi pa na biljardu Gnezdove kavarne.18 Aleshovec v mladostni avtobiografiji Kako sem se jaz likal pishe, da je spal kar na stolih v kavarni, dokler so mu markerji (natakarji, ki so pri biljardu zapisovali tochke) dovolili, vchasih pa je noch prebil tudi v gozdu pod Turnom. Primerne zimske obleke ni imel, zato je dobil ozebline na rokah in nogah.19

Zhena (Marija Aleshovec, trgovka in shivilja finega belega perila) se mu je odrekla.20 Nekaj chasa je hodil spat na mrvo na Drenikov vrh pri Rozhniku.21 Obiskoval je boljshe ljubljanske hishe, zhupnishcha, profesorje, grashchake in druge znance po Kranjskem. Jakob Aljazh, katerega je obiskal na Dobravi pri Kropi, pishe: »Rad sem ga prijazno sprejel, mu tudi nekaj denarja dal, pa me je dobro nalagal, kako je po Bulgariji in Balkanu potoval in tri Turke ustrelil, pa she doli ni bil.«22

Zhupnika Matija Zarnika (1843–1903, njegov brat dr. Valentin Zarnik je bil vechkrat Aleshovcheva tarcha v Brenclju) je obiskal v Srednji vasi v Bohinju. »Iz svoje prve sluzhbe moram predstaviti she eno osebo, ki je bila nash stalen gost. Prishel je tri dni za mano in odshel tri dni pred mano iz Bohinja. To je bil ta chas po zhupnishchih dobro znani 'Brencelj', pisatelj Jakob Aleshovec,« se je spominjal Peter Bohinjec. »Z zhupnikom sta bila sosholca in za mojega bivanja v Bohinju je igral vlogo 'dvornega norca', zame zhiv zgled izgubljenega pisatelja, ker sem kot bogoslovec zalagal nich manj kot sedem listov s svojimi proizvodi.

Zhupnikova sestra, debela Marica, blaga dushica, je bila izvrstna kuharica. Skrbela je za nas, da nismo bili lachni. Zhupnik se je po obedu iztegnil po klopi, naslonil glavo na veliko biblijo in dvigal v roki homeopatichno knjigo, jaz sem zapalil svojo dolgocevno pipo, Brencelj pa je kadil zhupnikove cigare in pridno praznil kozarce. Govoril je venomer, kadil zhupniku, meni pa kazal na papirju, koliko duhovnikov je zhe obiskal tisto leto na Shtajerskem in Kranjskem. Mozhu je neredno zhivljenje in pijacha poplavila zhe velik del bozhjih darov in se je rad ponavljal. V treh mesecih je spesnil – seveda ponochi – en hvalospev na zhupnika in spisal podlistek o Bohinjcih, ker niso imeli znamenja sredi vasi.«23

Tudi Fran Saleshki Finzhgar v spominih opisuje druzhenje Matije Zarnika in Jakoba (Jaka) Aleshovca; slednjega je spoznal, ko je bil kaplan v Bohinjski Bistrici. Zarniku so zdravniki v hiralnici dolochili hrano in dnevni red za hujshanje. Aleshovec ni imel denarja, zato mu ga je dajal Zarnik. Aleshovcu je kupil ploshchato chutaro, da je hodil z njo po vino, ki sta ga na skrivaj lokala. Zachela sta hoditi na skupne sprehode, dopoldne na dvojno porcijo golazha, popoldne na pivo in gnjat. Matija Zarnik se je v dveh tednih za tri kilograme zredil, namesto da bi shujshal.

Konec sheste shole sta se Zarnik in Aleshovec na chrnushkem mostu sprla, kakor prav tako omenja Finzhgar. Zarnik je zgrabil majhnega Aleshovca, ga vzdignil chez ograjo in ga hotel vrechi v vodo. Tovarishi so mu ga iztrgali. Zarnik je bil tako vinjen, da drugi dan ni vedel, ali ga je vrgel ali ne. Pesh jo je mahnil v Skaruchno, kjer je vprashal prijateljevega ocheta, chevljarja in gostacha Jurija Aleshovca (+1875), ali je Jaka doma. Po odgovoru, da she spi, saj je shele proti jutru prikolovratil domov, si je Zarnik lahko oddahnil. »'Zato,' je rekel, 'sva ostala prijatelja in ga nisem odganjal, ko je prihajal v Bohinj in bil pri meni nekaj dni.' Pa se je zgodilo tole. Jaka je bil zadnje chase zelo zanemarjen. Dekli se je zdel sumljivo 'zhiv'. Zato je v njegovo sobo zvecher kukala skozi kljuchavnico. Jaka je klechal na tleh, stresal srajco in s peto pri shkornju pobijal 'zhivalce'. Nato je seveda moral zapustiti zhupnishche. Ko se je poslovil, se je ustavil na Bistrici. Ker sem vedel, kako je z njim, sem deklo opozoril na to, ko smo ga prenochevali. Pri meni se je pomudil nekaj ur, kajpak ob vinu. O, kako prekrasno je lagal! Z vso resnobo mi je pripovedoval, kako se je vozil po Nilu in kako je gledal krokodile, ki so hrustali zamorchke, ko so se kopali. (Pa menda she do Trsta ni nikoli prishel?)«24

Finzhgar je Aleshovca, ko ga je le-ta obiskal v Shkofji Loki, vprashal, zakaj ni ostal v zavetishchu, kjer ga je preskrbelo ljubljansko mesto. Aleshovec: »Zato ne, ker sem tak osel, da mi je ljubsha pshenica ovsa v svobodi kakor cel skedenj ovsa, che bi bil privezan pri njem!«25

Ivan Zorec je opisal srechanje z Aleshovcem pri odkritju spominske ploshche na rojstni hishi Jovana Vesela Koseskega v Spodnjih Kosezah pri Moravchah 14. avgusta 1898. »Naposled je med nas prishel star, v dve gubé skljuchen mozh z dolgo sivkljato in razkuzmano brado, z mashchobnim trdim klobukom in z dolgo zanemarjeno, vso posvaljkano in umazano gosposko suknjo.

'Zhivel – Jakob Aleshovec!' smo ga vsi glasno pozdravili; nihche se ni odmaknil zanemarjenemu mozhu, vsak je v njem videl le pisatelja.

Posadili so ga za mizo in mu narochili vina.

Blizu mene so se dijaki tiho menili: 'Zdaj je res berach, morda tudi mochno ushiv, za svoj chas pa je bil prav znachilen literat in literaren humorist.'

'Krivichno je, da ga je slovenski svet tako hitro pozabil.'

'Zakaj smo ga pozabili?' sem vprashal.

'Ker je postal raztrgan ushivec in ker urejenega zhivljenja ne mara,' je nekdo vedel. 'Sam je kriv vsega, nihche drug ne!'

'Pach vino ga ima na vesti najbolj.' /.../

Poslushal sem ga, pa me je razocharal. Govorjenje mu je bilo plitvo in neizobrazheno. Videti mu je bilo, da je zapil zhe tudi notranje zhivljenje, zato ga najbrzh bedno zunanje zhivljenje ni prav nich vech tishchalo.

Pomnim iz njegovega klavzhanja samo dve, kolikor toliko pametni misli.

'Moj 'Brencelj' je bil najboljshi slovenski humoristichni list,' se je hvalil, ko se je nacedil vina. 'Odvetnik dr. Ivan Tavchar pravi, da ga med nami nikoli vech ne bo humoristichnega lista, ki bi bil otórej.«26

Aleshovec je do leta 1899 skoraj popolnoma oslepel.27 Do 10. marca 1900 je bil oskrbovan na dezhelne stroshke v hiralnici sv. Jozhefa v Ljubljani.28 Aleshovec kljub klateshkemu zhivljenju v resnici ni bil pozabljen, o chemer prichajo njegove fotografije in portreti. Ferdo Vesel je Aleshovca narisal oziroma skiciral 18. marca 1897 v Narodnem domu v Ljubljani. Na eno od risb je napisal: Hic transit gloria mundi (lat. Tako mine slava sveta). Okrog leta 1900 naj bi portret Jakoba Aleshovca naslikal Ivan Grohar.29

Maja 1900 je Aleshovca na Sv. Petra cesti povozil nepreviden voznik (fijakar). Aleshovec ni bil hudo poshkodovan, vendar je imel raztrgano obleko. »Aleshovec, ki je skoro ves slep, prosi, che mu hoche kdo kaj stare obleke darovati, naj jo poshlje v krojashke ulice sht. 6.«30 Julija 1900 je Aleshovec ponovno postal zhrtev podobnega incidenta, tudi tokrat jo je odnesel brez hujshih poshkodb.31 4. julija 1901 ga je znova povozil neki fijakar. Slovenski narod je porochal: »Aleshovec sicer ni poshkodovan, pach pa mu je bila strgana obleka. Chudno, da klerikalna stranka ne preskrbi dolgoletnega svojega sluzhabnika, jako chudno!«32

Aleshovec je umrl 17. oktobra 1901 v dezhelni bolnici.33 V Ljubljani stalnega naslova ni imel. Kurat dezhelne bolnice Karel Heidrich je v mrlishko knjigo zapisal, da je umrl 58-letni Jakob Aleshovec, ozhenjen, nekdanji pisatelj iz Skaruchne 24, pristojen v okraj Vodice – Kamnik. Razlog smrti je bil kap in oslabelost.

Slovenski chasniki in revije so objavili vest o smrti priljubljenega humoristichnega pisatelja. Slovenski narod in Slovenec sta se pri tem zapletla v manjshi prepir.

Slovenec je zapisal, da si je Aleshovec pridobil »nepozabne zasluge« z izdajanjem Brenclja in je bil »svoj chas najdejavnejshi slovenski chasnikar« (sodelavec Novic in chlan urednishtva Slovenca). Njegove igre so napolnjevale slovensko gledalishche. »Mnogo je pretrpel radi narodnih stvari po jechah, ki so mu oslabile ochi. Naj v miru pochiva!«34 Aleshovcheve zasluge za narodni razvoj so velike, je poudaril Slovenec.

»Zato smo res radovedni, che bode temu mozhu, ki je za Slovence zasluzhnejshi kakor n. pr. kak Zheleznikar, privoshchilo 'Slovensko pisateljsko drushtvo' kotichek v svoji rakvi.«35

Liberalni Slovenski narod je za Aleshovchevo zhalostno usodo krivil katolishko stranko. »Za chasa Jericha je bil dolgo let tudi urednik 'Slovenca' in imel v tistih chasih vechkrat hude boje z nashim listom in njegovimi pristashi. Pomochnik Aleshovchev je bil tedaj originalni Filip Haderlap. Pozneje se je Aleshovec zapustil in zanemaril, zlasti she, ker ga je zapushchal vid. Naposled je tudi oslepel. Dokler je bil zmozhen za delo, je sluzhil klerikalni stranki, njej je zhrtvoval najboljshe svoje dushevne in fizichne mochi, naposled pa ga je ta stranka kakor izpreshano citrono vrgla na cesto, da je moral trkati pri ljudeh, katerim je v 'Slovencu' in 'Brenclju' marsikako bridko povedal.«36

Fran Goestel pishe, da je bil Aleshovec v urednishtvu Slovenca »pravi tlachan«. »Zhivljenje je Aleshevca hudo potrlo, zato ni chudno, da je prichel v vinu iskati tolazhbe in pozabljenja, kar ga je ugonobilo. Ker ni vech ustrezal zahtevam svojih delodajalcev, so ga po znani prislovici, da je zamorec storil svojo dolzhnost, pahnili na cesto. Shlo je vedno bolj navzdol.«37

Anton Trstenjak je v Domu in svetu opozoril na razliko med Aleshovchevim aktivnim chasnikarskim obdobjem in zadnjimi leti njegovega zhivljenja. »Dokler je deloval v slovstvu, je bil znachajen mozh; pisal je sicer res prav po 'brenceljsko', a z najboljshim namenom, neustrasheno in chesto prav duhovito. Zhal, da se je pozneje zanemaril. Vid mu je zachel peshati, in nekaj let je bil popolnoma slep. Prijatelji iz prejshnjih let so ga zhivili in mu izkushali lajshati trdo usodo. Zdaj je reshen bede, katere si je bil pach mnogo sam kriv, eden najpopularnejshih slovenskih literatov.«38

Ljubljanski zvon, Laibacher Zeitung in Slovenski gospodar so se osredotochili na Aleshovchevo chasnikarsko in literarno delovanje. Ljubljanski zvon je poudaril: »'Brencelj' je bil svoj chas vazhnega narodno-politichnega pomena, ker je brezobzirno bichal slovenske renegate in marsikoga tako osmeshil, da si ni upal na dan. Kdo ne pomni, kako je bil za petami brezznachajnemu Dezhmanu in njegovi odpadnishki gardi? /.../ Shirshega obzorja pri njem seveda ne najdesh; v svojih sredstvih kot zhurnalist ni bil izbirchen in delal je tudi chesto politichne napake. Pisal je v preprostem narodnem duhu in v dosti lepem in pravilnem jeziku. /.../ Humor pa ga ni ostavil skoro do zadnjega leta, cheprav se je njegovo zhivljenje konchalo tragichno. Dostojen spomin prvemu slovenskemu humoristu!«39

Nemshki ljubljanski dnevnik Laibacher Zeitung je zapisal, da je bil Aleshovec nekoch zelo produktiven pisatelj, uspeshno je deloval na novelistichnem in dramatichnem podrochju. Njegov satirichni list Brencelj je imel ugleden krog bralcev in je v marsikaterem pogledu prekashal vse poznejshe satirichne liste. »Aleshovec besaß viel Humor, den er in seine zahlreichen Schriften wohl zu verwerten wuste.«40

Katolishki tednik za shtajersko podezhelje Slovenski gospodar je opozoril na Aleshovcheve zasluge »za probujo slovenske zavesti«. »Kot chasnikar se je boril za uveljavljenje krshchanskih nachel v javnosti. Blag mu spomin!«41

Slovenec je na dan Aleshovchevega pogreba zanikal navedbe Slovenskega naroda: »Cela Ljubljana pozna Aleshovca in vsak pameten chlovek nam bo pritrdil, da nihche ni mogel Aleshovca spraviti s pota, katerega je nastopil. Ves trud njegovih prijateljev, upeljati ga v redno zhivljenje, je bil zaman. Vsled posredovanja nashih poslancev preskrbelo se je, da je Aleshovec dobil stanovanje in hrano, a Aleshovec je pustil vse in se zopet zanemaril. Celo skrb prijateljev, da bi hodil po mestu v chedni obleki, bila je zaman. Vsem prijateljem se je v srce smilil in radi lajshali so mu zhivljenje vsaj z darovi. To je resnica! Velika infamija je, ako sedaj 'Narod' upije, da so ga 'klerikalci' na cesto vrgli. Tako upitje 'Narodovo' pripomore k vechjemu le do veselja nemshkemu chasopisju, da se bode norchevalo iz Slovencev in njihovih chasnikarjev. Sploh pa Malovrhu priporochamo, da pusti Aleshovca pri miru, ker she ni znano, kak konec bo on vzel.«42

Slovenski narod je na dan pogreba odgovoril na Slovenchevo vprashanje glede pokopa v skupni pisateljski grobnici pri sv. Krishtofu. »To pa bodi 'Slovencu' in njegovim patronom recheno, da je 'Pisateljsko drushtvo' pokojnika dolgo chasa podpiralo in da mu hoche preskrbeti tudi poshten pogreb, che prav ni bilo drushtvo do pokojnika nikakor obvezano, tudi ne moralno, kakor so bili umazani 'Slovenchevi' bonci. Kdo je pokojnika podpiral, je obche znano, a da to niso bili katolishki ljudoljubi, je tudi znano. – Kake zasluge je imel pokojni urednik 'Slovenskega Naroda' g. Zheleznikar za slovenski narod, ne bodemo tu razpravljali. 'Pisateljsko podporno drushtvo' po svojem preprichanju deli mesta v svoji grobnici in to se ne godi po zgolj po zaslugah knjizhevnih; tu odlochajo razlichni, che hochete vam odkritosrchno povemo – tudi osebni in strankarski motivi. Che pa je bil pokojnik tako zasluzhen za slovenski narod, zakaj mu vi, 'Slovenchevci', katerim je pokojnik delal, dokler je mogel, ne privoshchite mesta poleg svojih urednikov? To bi se pach spodobilo, da mu 'Slovenec' in njegovi pristashi vsaj po smrti izkazhejo chast, katere mu niso za zhivota izkazovali, nego ga celo pustili v nevolji kakor starega psa. Sami sebe za nos primite!«43

Za pogreb so poskrbeli Aleshovchevi prijatelji. Slovenec je porochal, da so bili med pogrebci dezhelni vladni svetnik markiz Gozani, prelat dr. Janez Kulavic, drzhavni poslanec Fran Povshe, msgr. Tomo Zupan, zastopstvo Slovenskega pisateljskega podpornega drushtva v sestavi prof. Rajko Perushek, Franchishek Drenik in prof. Simon Rutar, dezhelni tajnik Josip Pfeifer, obchinski svetnik J. Tosti, zastopniki katolishke narodne stranke kanonik Janez Sajovic, dr. Ivan Janezhich, dezhelni poslanec dr. Viljem Schweitzer, dr. Evgen Lampe, dr. Alesh Ushenichnik idr., mnogo dam in dijakov. »'Dramatichno drushtvo' oziroma slovensko gledalishche je napram umrlemu Aleshovcu, ki je leta in leta napolnjeval s svojimi igrami prostore slovenske Talije, ohranilo chudovito hladnost ... Aleshovec je sedaj dokonchal svojo zemsko pot, mnogo dobrega, kar je storil narodu, je za njim ostalo. Ali bode torej dobil vsaj priprost napis na svoj grob?«44

Slovenski narod je dan po pogrebu zapisal, da je za pogreb poskrbelo Pisateljsko drushtvo.45 Dva dni po pogrebu je napadel kanonika Janeza Sajovica in dr. Evgena Lampeta, ki sta – kot je porochal Slovenec – namesto venca na grob Jakobu Aleshovcu darovala za shkofove zavode. »Tu se vidi, kako po ceni se dobe venci, samo da zna chlovek kupiti. Drugi plachujemo venec po 10 do 20 K in she drazhje, g. prech. Sajovic pa dobi kanonika dostojen venec za 2 K, dr. Lampe pa za 3 K, torej za ceno, za katero bi mislili, da niti venca od kopriv ni dobiti. Ta vzgled naj opozori obchinstvo, da o Vseh svetih ne bo vencev preplachevalo. Morda je 'Slovenec' tako prijazen in pove, kje se dobe tako odlichnih mozh, kot sta gg. Sajovic in dr. Lampe, dostojni venci po 2 in 3 K. Obchinstvo bi mu bilo prav hvalezhno za tako pojasnilo.«46

Slovenski narod je moral popraviti obvestilo, da je Aleshovchev pogreb priredilo Pisateljsko podporno drushtvo. Drushtvo je resda imelo namen poskrbeti za Aleshovchev pogreb. Nalogo je iz prijaznosti do drushtva in prijateljstva do pokojnika prevzel Franchishek Drenik, med njegovim pogovorom z vdovo pa je prishel neki gospod in izjavil, da je zhe poskrbljeno za pogreb. »Ker 'Slovensko pisateljsko podporno drushtvo' ni v sijajnih razmerah, in ker se mrtvec ni mogel dvakrat na pare dati in pokopati, se je 'Slovensko pisateljsko drushtvo' drage volje umaknilo.«47

Najvech rahlochutnosti je ob Aleshovchevi smrti pokazala Slovenka (glasilo slovenskega zhenstva, Trst): »Bojeval se je goreche za slovensko narodno misel ter ob tem prishel v navzkrizhje s tedaj she tako obchutljivo nemshko vlado v Ljubljani. Aleshevchev humoristichni list 'Brencelj' je bil najboljshe, kar smo dosedaj Slovenci imeli v tej stroki. Sploh je rajni Aleshevec toliko delal in tudi trpel za slovensko narodno idejo in bil v svoji dobi tako zasluzhen za nashe slovstvo, da je od slovenske javnosti naravnost neodpustno, kako je postopala z njegovim imenom ob njegovi smrti. Seveda, rajni Aleshevec je kasneje podlegel zhivljenju; zlomljen na dushi in telesu je hodil osamljen in zapushchen svojo tezhko pot, pot bede in propadanja. Ali to, da je vech let stopal zanemarjen po ljubljanskih ulicah, nima nich opraviti z njegovim prejshnjim delovanjem; njegove zasluge niso zato nich manjshe. Trpel je sam, in slovensko obchinstvo je njegovemu spominu dolzhno hvale in sposhtovanja kakor drugim zasluzhnim mozhem48

Dramatichno drushtvo je 12. novembra 1901 v Aleshovchev spomin uprizorilo komedijo Nemshki ne znajo.49 Burka v enem dejanju je tedaj veljala za najbolj odmevno Aleshovchevo dramsko delo, kajti kranjska dezhelna vlada jo je leta 1898 prepovedala igrati Slovensko krshchansko-socialni zvezi v Ljubljani.50

Gospa B. Sever je v spomin na Jakoba Aleshovca decembra 1901 zalozhila razglednico, ki jo je naslikal Ivan Vavpotich. »Faun drzhi v desni roki portret Aleshovca izza njegove moshke dobe, z levo roko pa se naslanja na zadnjo sliko Aleshovca. V ozadju je glava prvega lista 'Brenclja', na levi strani pa Aleshovcheva rojstna hisha.« Dobichek od prodaje razglednice je bil namenjen druzhbi sv. Cirila in Metoda.51 Vavpotich je Aleshovchevo rojstno hisho v Skaruchni in Aleshovca »narisal duhovito, krasno in umetnishko« po fotografijah Ivana Kotarja.52

Aprila 1902 je v Clevelandu zachel izhajati shaljivi list Moskito (naslov lista je gorishki chasnik Gorica prevedel kot Brencelj, pravilno: Komar).53

Dijaki ljubljanske realke so na Aleshovchev grob postavili ploshcho z napisom Jakob Aleshovec, slovenski pisatelj, rojen 24. VII. 1842, umrl 17. X. 1901. Po opustitvi pokopalishcha pri sv. Krishtofu so Aleshovcheve posmrtne ostanke prenesli na novi del pokopalishcha pri Sv. Krizhu (danashnje Zhale). Aleshovec je dobil nov grob (II. oddelek, 5. vrsta). »Grob je zelo lepo negovan. Po vsem grobu raste na vrhu zimzelen, v ozadju pri ploshchi so nasajene rdechkasto cvetoche cvetlice,« lahko leta 1942 preberemo v Slovencu.54

Katolishka bukvarna je v letih 1910 do 1912 ponatisnila Aleshovcheve Izbrane spise (Kako sem se jaz likal, 1910, Ljubljanske slike, 1911, Ne v Ameriko!, 1912). 11. septembra 2016 (ob 17. Kopitarjevih dnevih in 115-letnici Aleshovcheve smrti) je obchina Vodice na Aleshovchevi rojstni hishi v Skaruchni odkrila spominsko ploshcho.

 

 

 

­­­­­­­­­_________________________ 

1 Po: »Poslano«, Slovenec, 1876, sht. 109.

2 Po: »'Brencelj' je prenehal«, Slovenski narod, 1884, sht. 113.

3 »Brencelj«, Slovenec, 1884, sht. 126.

4 Po: »Naznanilo in zahvala«, Slovenec, 1885, sht. 74.

5 Po: Jakob Aleshovec, Kako sem se jaz likal. Povest slovenskega trpina v poduk in zabavo, Ljubljana 1884, str. 526.           

6 Jakob Aleshovec, »Naznanilo in proshnja«, Novi Brencelj, 1885, sht. 3.

7 »Poslano«, Slovenec, 1886, sht. 60.

8 Jakob Aleshovec, »Naznanilo in proshnja prijateljem 'Brenceljnovim'«, Slovenec, 1886, sht. 282.

9 Jakob Aleshovec, »Odprto pisemce 'Brenceljnovim' narochnikom«, Novice, 1875, sht. 51.

10 »Silna proshnja««, Slovenec, 1889, sht. 105.

11 Po: »Stenografichni zapisnik shtirinajste seje dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 13. maja 1893«, Obravnave dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani, Ljubljana 1893, sht. 14, str. 367.

12 Josip Voshnjak, »Ljubljana po potresu in sedaj«, Slovan, 1904, sht. 11, str. 335.

13 Jakob Aleshovec, »Prisrchna zahvala«, Slovenec, 1890, sht. 289.

14 Po: »Zgrudil se je danes zjutraj po 8. uri na Mestnem trgu ...«, Slovenec, 1893, sht. 195.

15 Po: Jozha Mahnich, »Prichevanja iz preteklosti«, Jezik in slovstvo, 1979/1980, sht. 4–5, str. 133.

16 Po: Jakob Aleshovec, »Zahvala«, Slovenec, 1895, sht. 230.

17 Slovanski svet je objavil pesem »Prevzvisheni Knez in Shkof Ljubljanski«, s katero je Aleshovec pozdravil prihod novega ljubljanskega shkofa dr. A. B. Jeglicha (Slovanski svet, 1898, sht. 14). Istega leta je napisal tudi pesmi »Odhajajochim dijakom«, »Shodu zhupanov pozdrav!« in »Umorjeni cesarici spomin!« (na samostojnih listih jih je natisnila Katolishka tiskarna).

18 Po: »Poslano«, Slovenski narod, 1874, sht. 94.

19 Po: Jakob Aleshovec, Kako sem se jaz likal. Povest slovenskega trpina v poduk in zabavo, Ljubljana 1884, str. 501.

20 Imel je dve hcherki, ki ju je zhelel krstiti za Domovino in Slovenijo (po: Chrtomir Zorec, »Jakob Aleshovec, slovenski trpin«, Snovanja, 1975, sht. 6, str. 86).

21 Po: Chrtomir Zorec, »Jakob Aleshovec, slovenski trpin«, Snovanja, 1975, sht. 6, str. 86.

22 Jakob Aljazh, »Pevski spomini. Zhupnik na Dobravi pri Kropi (1880–1889)«, Pevec, 1924, sht. 5/6, str. 21.

23 J. M. Dovich (Peter Bohinjec), »Trikrat pri Savici«, Mentor, 1912/1913, sht. 11, str. 242–244.

24 Po: Fran Saleshki Finzhgar, Leta mojega popotovanja, Izbrana dela, Sedma knjiga, Celje 1962, str. 68–69.

25 Po: Fran Saleshki Finzhgar, Leta mojega popotovanja, Izbrana dela, Sedma knjiga, Celje 1962, str. 138.

26 Ivan Zorec, »V nove zarje«, Mladika, 1938, sht. 12, str. 453.

27 Po: »Pisatelj Aleshovec«, Slovenski list, 1899, sht. 24.

28 Po: »Porochilo dezhelnega odbora, s katerim se predlaga prorachun dezhelnega zaklada za l. 1900«, Obravnave dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani (1899–1900), Letnik 41, sht. 4, str. 542.

29 Po: »Jakob Aleshovec v Groharjevem portretu«, Slovenec, 1942, sht. 257.

30 Po: »Brencelj povozhen«, Slovenski narod, 1900, sht. 120.

31 Po: »Brencelj bezhi pred teleti«, Slovenski narod, 1901, sht. 162.

32 Po: »Povozhen je bil vcheraj ponochi ...«, Slovenski narod, 1901, sht. 127.

33 Po: V. S. (Viktor Steska), »Portret Jakoba Aleshovca«, Slovenec, 1942, sht. 261.

34 »+ Jakob Aleshovec«, Slovenec, 1901, sht. 239.

35 »+ Jakob Aleshovec«, Slovenec, 1940, sht. 240.

36 »Umrl je vcheraj popoldne ...«, Slovenski narod, 1901, sht. 240. – Duhovnik Jozhef Jerich (1823–1888) je bil urednik in izdajatelj Slovenca med 1882 in 1888. Lipe Haderlap (1849–1894/1896), pesnik in chasnikar.

37 Dr. Fr. G. (Fran Goestel), »Mozh – trpin (Zhalostna zgodba slovenskega novinarja)«, Zhivljenje in svet, 1937, sht. 11, str. 191.

38 (Anton Trstenjak), »+ Jakob Aleshovec«, Dom in svet, 1901, sht. 11, str. 705.

39 Zh., »+ Jakob Aleshovec«, Ljubljanski zvon, 1901, sht. 11, str. 795.

40 »Todesfall«, Laibacher Zeitung, 1901, sht. 240.

41 »Jakob Aleshevec umrl«, Slovenski gospodar, 1901, sht. 43.

42 »'Narodova' infamija ob smrti Jakoba Aleshovca«, Slovenec, 1901, sht. 241. – Miroslav Malovrh (1861–1922) je bil urednik Slovenskega naroda v letih 1897 do 1918.

43 »'Slovenec' je v vcherajshnji shtevilki ...«, Slovenski narod, 1901, sht. 241. – Ivan Zheleznikar (1839–1892) sodi poleg Antona Tomshicha (1842–1871) in Josipa Jurchicha (1844–1881) med prve slovenske poklicne chasnikarje. Prvemu uredniku Slovenskega naroda Antonu Tomshichu so mariborski rodoljubi postavili spomenik leta 1875. Josip Jurchich je dobil nagrobni spomenik v letu svoje smrti, leta 1882 pa so na njegovi rojstni hishi odkrili spominsko ploshcho. Frana Levstika (1831–1887) so dve leti po smrti pochastili z javnim spomenikom v Velikih Lashchah.

44 Po: »Pogreb Jakoba Aleshovca«, Slovenec, 1901, sht. 242.

45 Po: »Aleshovchev pogreb«, Slovenski narod, 1901, sht. 242.

46 »Ceneni venci«, Slovenski narod, 1901, sht. 243.

47 »Aleshovchev pogreb«, Slovenski narod, 1901, sht. 243.

48 »+ Jakob Aleshevec«, Slovenka, 1901, sht. 10.

49 Komedija Nemshki ne znajo se odvija v neki belokranjski vasi. Osrednji protagonisti so zhupan, zhupanova hcherka, sluga Robat in mladi snubec Kordan. Zhupanova hcherka je navdushena bralka Novic in slovenskih knjig, njeno nasprotje pa je sluga Robat, ki je zhupanu prinesel uradni dopis in v govoru uporablja popachenke (germanizme). Na Hrvashkem je namrech izbruhnila goveja kuga, okrajno glavarstvo je ukazalo zhupanom, naj storijo vse potrebno, da se goveja kuga ne bo razshirila na Kranjsko. Robatov nepravilni prevod nemshko pisanega glavarjevega ukaza je povzrochil zmeshnjavo. Na koncu se mladi par zarochi, vendar je okuzhena zhivina medtem zhe povzrochila shkodo na slovenski strani. Zhupan lahko le pretreseno ugotovi, da se zaradi njihovega neznanja in vztrajanja oblasti pri nemshchini kot uradnem jeziku vashchani niso pravochasno zavarovali pred nalezljivo boleznijo.

50 Po: »Nemshki ne znajo«, Slovenec, 1901, sht. 261.

51 »Nove razglednice«, Novice, 1901, sht. 51.

52 Po: »Najnovejshe domache razglednice«, Socha, 1901, sht. 146.

53 Po: »Nov slovenski list v Ameriki«, Gorica, 1902, sht. 42.

54 (Viktor Steska), »Pisatelja Aleshovca grob«, Slovenec, 1942, sht. 275.

 

 

 

 

\\gorenjski-muzej.si\Users\Redirect\damir.globocnik\My Documents\program 2019\1533_001.jpg

 

Ivan Vavpotich, razglednica, 1901

(z dvojnim portrertom in rojstno hisho Jakoba Aleshovca)

 

 

 

 

 

 

 

\\gorenjski-muzej.si\Users\Redirect\damir.globocnik\My Documents\program 2019\Alešovec 2.jpg

 

Jakob Aleshovec (foto: Fran Vesel, Zapushchina Frana Vesela, Rokopisna zbirka v NUK)