Revija SRP 149/150

Ali Podrimja

 

KACHA, LEPOTA

 

SAMOTA

 

Svet ostaja tukaj

planet ki je pustil

 

cvet molka

 

konico mecha

v zenici svetlobe

 

samotno utripajoch

 

 

 

VRTNICA V ROKI

 

gor in dol se klatim

cvetje gnoj teptam sejem

 

vodoravno navpichno

umiram vstajam

kot radost kot zhalost

 

sem z bogom nisem z bogom

 

v eni roki drzhim svet

v drugi vrtnico

 

sonce in kacha krozhita

okrog moje glave

 

gor in dol se klatim

vrtnica v roki

 

 

 

NE-ZNANO

 

kakshen lep ptich

pach lovec

 

slep

in nem

 

 

 

PESEM

 

nisi zmeraj zapeta da bi postala pesem

nikoli nisi do konca zapeta

glasba ti tezhka

 

in nisi povsem zapeta tvoj konec

je pach nedokonchani konec sveta

dolga smrt chloveka

 

 

 

CHAS KI ZA NAS NI OBSTAJAL

 

na svojem potovanju

nas je morje odkrivalo

dan za dnem pomalem

 

na svojem potovanju

je natrgalo obalo in stene

da bi se nas osvobodilo

 

in v nashi kozhi

je pozabilo zobe

chas ki za nas ni obstajal

 

je morje bilo mi ali smo mi bili morje?

 

 

 

POVSEM SAM

 

Prishel si do obale in lochila je

zhivljenje in smrt

 

Bil si sam in miren

ko se je blizhal ogenj

 

Na koncu poletja sem zaprl vrata

da ti nihche ne bi ubil sanj

 

Bil si povsem sam

grozljivo

 

 

 

NE-BITJE

 

Povzpel se bom

 

In strelno lino zaprl

Vrata bom zaklenil

 

Samoto bom premagal s flavto

 

Bil sem zelo odprt

 

Dolga leta dolga stoletja

ne morem priti nikamor

 

Ne morem se lochiti od teh stvari

 

(Pariz, maj 1981)

 

 

 

CHE

 

Che kakshno ljudstvo

Nobenega pesnika

In nobene pesmi nima

Za nacionalno antologijo

Tedaj zadostujeta tudi izdaja

In lajezh

 

 

O PSU

 

pes laja kjer se hrani

 

toda kjer se pes hrani

ne laja

nich vech

 

spremenil se je v sapo

prostor chas

si ogrnil

 

ta ubogi pes

ki me je zbudil

iz hudih sanj

 

 

 

KACHA, LEPOTA

 

zadavil sem kacho da bi vstopil v tvoj chas

kaj neki mi zgoshcha tvojo praznino v mojo norost

 

 

 

ALBANCI

 

Bog jim ni dal nichesar niti trave

samo kache

in kamne

 

Ampak imeli so nekaj

chesar velikan nikoli ni doumel

Dolgozhivost

 

In ko so umirali

so umirali

pojoch pri tem oj oj oj

 

Pri glavi

jim je padala

tedaj platana in jo razklala na dvoje

 

(Feldafing, 15. 5. 1992)

 

 

 

EPIKA

 

Stoletja sem prodajal kri

odrasel sem s krvjo prodano

Stoletja sem jedel sam zase

vedoch naj se sam pri sebi ne smejem prevech …

 

Prijatelji,

Kosovo je moja kri, ki se ne odpushcha!

 

(1961)

 

 

 

EPIKA


Me shekuj kam shitur gjakun
e rritur jam me gjakun e shitur
Me shekuj kam hėngėr me veten
e ditur s'kam tė qesh me veten e tepruar...

Miq,
Kosova ėshtė gjaku im qė nuk falet!

 

(1961)

 

 

 

 

ALI PODRIMJA (1942, Gjakovė / Djakovica – 2012, Lodève, Francija), albansko-kosovski pesnik, prozaist, esejist. Rojstni kraj je bil 1942 del kraljevine Albanije pod ital. aneksijo, danes v okviru Kosova. Po tragichni smrti starshev je zhivel v revshchini; osn. shola in gimn. v Djakovici, shtudij alb. jezika in lit. na filoz. fak. v Prishtini. Novinar v prishtinskem dnevniku Rilindja (Preporod), nato lektor in urednik pri istoim. zalozhbi. Pisal zhe kot gimnazijec, prve pesmi revialno objavil 15-leten (1957), prvo zbirko pesmi 19-leten (Thirrjet / Vabila, 1961). Nastopil je samozavestno s tehtnimi verzi ter se naglo razvil v eno prvih imen alb. lit. Objavil vech zbirk pesmi, tudi knjigo kratke proze. Prelomna v opusu je zbirka Lum lumi (1982), posvechena sinu Lumiju, ki je istega leta umrl zaradi raka (nasl. v prevodu Blazhena reka z asociacijo na sinovo ime). Zastopan v antologijah, prevajan v mnoge jezike. 1992 je tri mesece bival v medn. umetnishki rezidenci Villa Waldberta v Feldafingu (Bavarska), kjer je napisal shtevilne pesmi. Prejel nemshko lit. nagrado Nikolaus Lenau (Stuttgart, 1999). Poleti 2012 ga je policija nashla mrtvega ob reki v gozdu pri kraju Lodève (Provansa / Okcitanija), kjer je sodeloval na pesnishkem festivalu; telekontakt z njim je bil otezhen, ker ni govoril ne franc. ne angl.

Njegova poezija, ki jo je sam oznachil kot »gozd simbolov« (prim. Baudelaire), utemeljen na zgodovini naroda, je izvirna sinteza alb. mitoloshke tradicije in evropskega modernizma. Cheprav ima tudi daljshe pesmi, nekatere z epskimi elementi, so jedro opusa krajshe, zgoshchene z lapidarnimi verzi in s silovito, mestoma shokantno simbolichno metaforiko, mimo obichajnih konvencij. Posebnost so pesmi s poti po Evropi, kjer je izostreno, brez iluzij soochal svojo balkansko determinanto z Zahodom. »Simptomalna« je njegova smrt v Provansi; alb. identiteta namrech vkljuchuje tudi albanenze, svojsko manihejsko gibanje, sorodno mak. bogomilstvu (vse makedonsko je za Bolgare bolgarsko), ki so v 12. stol. delovali v juzhni Franciji (»heretichna« Provansa); blizhnji »simptom« je tudi ep Albizhani (1842), katerega avtor je nem. romantichni »pesnik samote« N. Lenau, rojen na Balkanu (Lenauheim, Banat, Romunija). Vsekakor je zhe danes jasno, da je Podrimja poleg pisatelja Ismaila Kadareja najvechje ime alb. lit. Tukaj izbrane pesmi so prevedene po izvirniku s pomochjo drugojezichnih prevodov. Pesem Epika, izpod peresa dijaka, je za vzorec tudi v izvirniku.

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich