Revija SRP 147/148

Yunus Emre

 

CHUDNI LJUBIMEC 

 

Yunus ime je moje

 

Yunus ime je moje

Vsak dan podpiha moj ogenj

Na tem svetu in na onem

Zame le ti nujnost si ti

 

 

Yunus'dur benim adım

 

Yunus'dur benim adım
Gün geçtikçe artar odum
İki cihanda maksûdum
Bana seni gerek seni.

 

 

 

Ta charovnija vezhe

 

Ta charovnija vezhe

Razlichne govorice

Njeno mesto ni v nebu

Nahaja se le v dushi

 

Mnogo sem iskal povsod

Rodno nebo preiskal

Mnogo iskal naokrog

V chloveku sem jo nashel

 

 

Bu tılsımı bağlayan

 

Bu tılsımı bağlayan

Türlü dilde söyleyen

Yere göğe sığmayan

Sığmış bu can içinde

 

Çok aradım özledim

Yerli gökü aradım

Çok aradım bulmadım

Buldum insan içinde

 

 

 

Odkar hodim naokoli

 

Odkar hodim naokoli me ljubezen barva s krvjo

Nisem razumen niti nor tako me ljubezen skrivi

Vchasih opletam kot veter vchasih krozhim kot cestni prah

Vchasih derem kot potoki tako me ljubezen skrivi

Tok poplave me odnasha zhalost me po jetrih grebe

Shejha se spomnim jokajoch tako me ljubezen skrivi

Ali me dvigni za roko ali pa naj konec storim

Dosti sem jokal se smejal tako me ljubezen skrivi

Peshachim po pokrajini o shejhu povsod govorim

Kdo bi me v tujini spoznal tako me ljubezen skrivi

Kot obsedenec se klatim ljubezen vidim le v sanjah

Tudi buden bom zhalosten tako me ljubezen skrivi

Yunus ubog nesrechnik sem ranjenec od glave do pet

Iz ljubljene roke izgnan tako me ljubezen skrivi

 

 

Ben yürürüm yana yana

 

Ben yürürüm yana yana aşk boyadı beni kana

Ne âkılem ne dîvâne gel gör beni aşk n’eyledi

Geh eserim yeller gibi geh tozarım yollar gibi

Geh akarım seller gibi gel gör beni aşk n’eyledi

Akar sulayın çağlarım dertli ciğerim dağlarım

Şeyhim anıban ağlarım gel gör beni aşk n’eyledi

Ya elim al kaldır beni ya vaslına erdir beni

Çok ağladım güldür beni gel gör beni aşk n’eyledi

Ben yürürüm ilden ile şeyh sorarım dilden dile

Gurbette hâlim kim bile gel gör beni aşk n’eyledi

Mecnun oluban yürürüm ol yâri düşte görürüm

Uyanıp melûl olurum gel gör beni aşk n’eyledi

Miskin Yunus bîçâreyim baştan ayağa yâreyim

Dost elinden âvâreyim gel gör beni aşk n’eyledi

 

 

 

Ali sploh she kje obstaja

 

Ali sploh she kje obstaja tak chuden samotar kot jaz

Tarnajoch s solzami oblit tak chuden samotar kot jaz

Obshel sem Sirijo in Rum predele v iranskih gorah

Iskal sem kje bi bil kakshen tak chuden samotar kot jaz

Nihche naj ne bo tak chudak gorech v ognju hrepenenja

Gospod moj nihche naj ne bo tak chuden samotar kot jaz

She ko govorim se solzim po samotarjih hrepenim

Na nebu je moja zvezda tak chuden samotar kot jaz

Do kdaj bom tako zgoreval le smrt me od tega reshi

Celo v grobu me bo chakal tak chuden samotar kot jaz

ğMrtev chudakĞ porechejo she tri dni o tem govorech

S hladno vodo bo okopan tak chuden samotar kot jaz

O moj Emre Yunus bedni za tvoje gorje ni leka

Iz kraja v kraj se potepa tak chuden samotar kot jaz

 

 

Aceb şu yerde var m’ola

 

Aceb şu yerde var m’ola söyle garip bencileyin

Bağrı başlı gözü yaşlı şöyle garip bencileyin

Gezerim Rûm ile Şam’ı Yukarı İller’i kamu

Çok istedim bulamadım şöyle garip bencileyin

Kimseler garip olmasın hasret oduna yanmasın

Hocam kimseler olmasın şöyle garip bencileyin

Söyler dilim ağlar gözüm gariplere göyner özüm

Meğerki gökte yıldızım şöyle garip bencileyin

Nice bu derd ile yanam ecel ere bir gün ölem

Meğerki sinimde bulam şöyle garip bencileyin

Bir garip ölmüş diyeler üç günden sonra duyalar

Soğuk su ile yuyalar şöyle garip bencileyin

Hey Emre’m Yunus bîçâre bulunmaz derdime çâre

Var imdi gez şardan şara şöyle garip bencileyin

 

 

 

 

YUNUS EMRE (1238/1240–1320), turshki pesnik; podatki o zhivljenju so legendarni, nezanesljivi (orientalska tradicija ni posvechala take pozornosti biografijam kot zahodna). V Turchiji so bile njegove pesmi stoletja popularne v glavnem kot ustno izrochilo, znanstvene poglede nanj pa je sprozhil shkotsko-angleshki orientalist Elias J. W. Gibb s knjigo A History of Ottoman Poetry (1900); nato so se mnozhile raziskave turshkih literarnih zgodovinarjev o pesniku in knjizhne objave njegove poezije. Tako je anatolski bohem iz srednjega veka zrasel v turshkega nacionalnega pesnika (kot npr. Goethe, Dante, Presheren), v krono etnoidentitete (turshki kulturni centri po svetu z njegovim imenom) ter naposled v eno najvechjih entitet svetovne poezije. Ob 750-letnici rojstva je UNESCO leto 1991 razglasil kot ğThe International Yunus Emre Love YearĞ (Yunusov izrek: naj ljubimo, da bomo ljubljeni); tedaj po svetu mnogi simpoziji o njem in knjizhni izbori pesmi.

V okviru islama se je razvil t. i. sufizem kot manj regularna, manj ortodoksna smer s poudarkom na misticizmu, katerega praksa je rezultirala v specifichnem menishtvu (dervishki redovi), neredko v zvezi z literaturo, zlasti s poezijo ğljubezni in vinaĞ (vplivi tudi na evropsko trubadurstvo). Uradni islam vsega tega ni odobraval, ker nachelno zavracha asketizem kot deviacijo, sufizmu pa ochita herezijo in sinkretizem z vplivi drugih verstev in poganstva. Dervishi so bili preganjani kot delikventi, tudi pobijani (nekateri so vodili gverilske upore), neuspeshno so jih skushali prepovedati, nazadnje je preostala skeptichna ğtoleranca do obrobjaĞ. Yunus je bil eden prvih, ki so pisali v turshkem ljudskem jeziku tedanje Anatolije, ko sta arabski in perzijski imela vech ugleda med izobrazhenci.

Postal je menda dervish reda bektashi, po neki hipotezi nepismen, njegove recitirane pesmi so zapisovali drugi, vsaj sprva. Zbirka (t. i. ğdivanĞ) teh pesmi se je stoletja ohranjala v prepisih, odtod variante istih besedil ter dvomi o pravem avtorstvu nekaterih. Skoz vse to in tudi skoz skrajno shablonizirana pravila sufistichne poezije, ki so dalech od evropskega pojmovanja avtorske izvirnosti, se prebija Yunusova nemirna, grobo silovita ekspresija, avtentichno samosvoja in ontoloshko (samo)kritichna. Njegov izraz je na povrshju ljudsko preprost in primeren za (dervishke) recitacije, globljim vpogledom pa razkriva zastrte, protislovne, neujemljive razsezhnosti. Ker je turshki (tudi perzijski) jezik brez gramatikalnega spola, stereotipni sufistichni nagovor ljubezenskega ideala ğdostĞ (perz. – angl. dear) deluje kot ambivalenten, do hermetizma abstrahiran, kozmichno naravnan erotichni zanos.

Oblika njegovih pesmi zaradi mnogih prepisov ni povsem definirana. Nekatere objave so le v obliki turshkih ljudskih kvartin, nekatere kot klasichni bejti, tj. dvostishja (prim. t. i. gazele) s posebnim razporedom ponavljanih rim, nekatere pa meshano; dvostishja se danes objavljajo vechinoma s kitichnimi razmiki. Tukaj sta prvi dve pesmi (prva je moto opusa) v obliki kvartin, drugi dve v dvostishjih brez razmikov (v tej najbolj avtentichni obliki je Yunusove pesmi objavil A. Gölpınarlı, njegov najvechji poznavalec, v biografiji z opusom, Istanbul, 1971). Tukajshnji prevod ohranja veliko zachetnico verza brez interpunkcije, zlogovno shtevilo in robna ponavljanja, ne pa tudi prepleta notranjih rim v dvostishjih ob cezurah (8 + 8); za vzorec so dodani izvirniki.

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich