Revija SRP 147/148

Sasho Zorc

 

ZHIVLJENJE NI BIZNIS  

 

CHEZ TOSTRAN DO ONKRAJ

 

klokotajo penice

v ulja konchnice

na slaka zvonchice

zabrènklja she pish

kot skrhana lajna

vetróvja ta drajna

preganja meglice

iz ilnatih nish ...

 

v shchavju samote

brnezhu dremote

lapuhovje se mije

v derochini brzic

chvrljajo sinice

kot shumi kotlice

v kroshnje privablja

jih plavje modric ...

 

na malnu zidovja

chez klaftre bukovja

skoz' line oglene

tiho stope jeche

a shkarniki stari

v mahovja opravi

dremavo v mlinshchici

spokojno lezhe ...

 

she tostran parobka

utone mi potka

med grchave trnoske

in tepke trepljaj

kjer brezchasje ujamem

v njemu postanem

dokler ne izginem

v brezpotju onkraj ...

 

 

 

ZABLEDELE SO SLIKE

 

zabledele so slike

v cheshminju trnike

zad kôzelcu rante trohnijo molche

golè hiravcu late

se cefrajo zaplate

pustoshnik obrashcha sklecave nogè ...

 

mre skelet in prochelje

ni vech detelje, stelje

je pish jo razpihal na pushchave shtacjon

v hlapona izpuhe

drezine vzbuhe

v povshtre izvoshchka s kolesljem za lon ...

 

drdra lojtrc za stoge

chez strn naglode

zhanjicam srpache po klasju zhvizhgó

v snopju deklichki

frfotè kot kraljichki

z ljuljko jim uheljce frkolinchki zhgechkó ...

 

za prsobranom ruine

v migotih prashine

s kozla le mestna tam srajca sestop'

z mokronajzarsko shtulo

chez oramje pa culo

mahne chez grichek star′ mam'ci nasprot' ...

 

zabledele so slike

vonj óbrshe tam lipe

hlad mize kamnite aster garteljc cvetoch

ob plotcu kosmachi

malinje v globachi

medenke v peharchku za pastirca gredoch ...

 

na ribstolu ocha

drajsa doge obrocha

za lajtek sorzhice v shentruperski far'

mal' tiste za cvichek

debenshki polichek

ki kmetichem v zidanc′ napitnice udar' ...

 

somrák je vechera

voz shibi se in déra

vprega volovska zacuka ju v breg

ob zhrdi povesem

razlega se pesem

na ribjek dremavi zre shchipa obstret ...

 

zabledela ta slika

kot srchna trnika

spod zhalostne gore med primózhki spi

da izsanjajo sanje

koshenice ne gmajne

kjer iz kôzelca otava kot rodina dishi ...

 

 

PRIPEKA

 

Huda sopara.

Sizif pochiva v senci

tritonske skale.

 

 

ZHIVLJENJE NI BIZNIS

 

afne mal' guncam

kot lenivec zaspim

drnjoham do dveh

pr' mat' je res in

papco postrezhe

pa pupco v sob'

carju primeren

deluks je obrok

 

z jajchki na shunki

me v svet obudi

chez kofi not' viski

she infuzija v kri

vrata odshkrtnem

vdihnem tist' plin

en chik si zakur'm

zhe pokonci stojim

 

 

mat' na balkonu

sama s sabo chveka

s klinchki zagnano

med shtriki poklja

je cot za tri shkafe

pol polika vse to

a kaj bi brez tega

'koj pobralo bi jo

 

brezvezno sesanje

njej ni problem

a mene krizh daje

s'm zvit in lesen

mobico drajsam

da prst je otechen

kljuva in shpika

bolechine refren

 

kosilce mi skuha

'mam prato najrajsh'

spanec te zdela

da bi zhrl le flajsh

vampek zazheja

she dva pira dobi

zhe riga kot osel

a men se spet spi

 

klofnem na zofo

vse do trde nochi

se kul opedenam

zhe v lajf se mudi

mat' je kar budna

pri brlivki sloni

shiva kup shtumfov

spod shpegli mrchi

 

kaj chem nakladat'

ak' 'ma rada vse to

je zdravo da miga

kot jamra v nebo

pichim naravnost

mi ovinkov ni mar

o ti mamica srchi

za kino dej d'nar

 

iz toshla ji spulim

kesh bogi na plan

zahlipa za mano

vech nimam priznam

do penzije rajtam

dost' chakat bo she

ne troshi na gliho

kak sokec pa zhe

 

kot burja me nese

v prelestne nochi

pr' Cuzy je zhurka

kjer dolgchasa ni

babe so shponske

odspred in odzad

ga serjemo v nulo

najraje brez gat

 

res sunki so divji

da shvic kar polzi

v mashinci je shtrom

vse trzljaje zdrzhi

skozlana je zora

se plazim domov

ga noro smo biksal

s'm zmatran kot vol

 

butnem na post'ljo

med rjuhe moj svet

kjer shiht ta tezhashki

je res bajno pochet'

v povshter utonem

kot lenivec zaspim

drnjoham do dveh

pr' mat' je res in

 

a dajem na znanje

sem abraham zhe

kosti me bolijo

in shkripa mi vse

she tista prasica

z'lo peche na rit'

me v palcu protin

ful zhge da je shit

 

prav fino da mat'

se perfektno drzhi

no vedet je treba

she devetdeset ni

za hrano pa p'jacho

ji nikol ni b'lo mar

za shportat' po bajti

vrhunski 'ma dar

 

ponujam ti sluzhbo

en butec mi prav

ma klinc ta drobizh

she za pir bo premal'

poleg tega she malo

pa v penziji bom

parkrat grem spat

in uzhival jo bom  

 

zhivljenje ni biznis

kaj dzhob bi pa to

spanje bolj hasne

da dolgchas ni t'ko  

v povshter utonem

kot lenivec zaspim

drnjoham do dveh

pr' mat' je res in …

 

 

TI PREDICA SNA

 

nekoch ...

zvihrala bova v slut vrshine

usnula zdolaj v ledni mrak

a pred' prepad zamolk oshine

predica sna bo jek sladak

 

nekoch ...

ko v dolcah jage zapretijo

v shkrapljah spine zaplodé

a pred' chez planje se zgubijo  

pev glask pod limbe zanesé

 

 

nekoch ...

temota ubije strast vechera

v okrajkih nove zabledé

a pred' jesen gre za jezéra

prisluhni stihom ki jeché

 

nekoch ...

ko lashte brdníc pish oblije

avriklja lica zadehte

izpojem pesem ti nevesta

da krajem onkraj snivash me …

 

 

MISEL

 

jo vdihnem

zajamem

slechem

ochistim

izdahnem

umijem

odenem

nalishpam

polezhem

pobozham

objamem

poljubim

pomaham

izsanjam

pozabim ...

 

a morda se vrne ...

v pomladna brstenja

v vzdihe poletne

v listja sheleste

v mrazine snezhin

v zaskorjene sence

v somrachne samote

v serafine shepete

v shushljanja globin ...

 

 

 

da ...

jo vdihnem

zajamem

slechem

ochistim

izdahnem

sestavim

odenem

nalishpam

utelesim

polezhem

ovijem

pobozham

poljubim

zapredem ...

 

v tebe

v sebe

v sanje

v dusho

v temo

v onkraj

v eon

 

vkalim ...

 

 

INSPIRACIJA

 

v dlan

mi sezhesh

vame lezhesh

v tiku sna

ubijesh chas

ni

vech drevi

ni

vech davi

v brezdanj

zaplovesh

ti

- in jaz ...

 

tiho

vstanem

te vzamem

v tiku sle

se prozhi

plaz

ni

vech drevi

ni

vech davi

v brezdanj

me nosish

ti

- in chas ...

 

zvit

v eno

te vreteno

dan v noch

navija

v chas

ni

vech drevi

ni

vech davi

le sni

v eonu

nje

- obraz ...

 

 

TAMKAJ ... NA GREGORJEVO

(haibun)

 

Tamkaj, iznad kamnitega velba, koder med relikti podgrajskega rozarija chemi postarana Samassova vila, se skozi ozholteli mulj listja in zatohle trhlobe pne stechina do prepadnega okljuka, vse do onkraj oshkrbljene skaline, ki mrko zre v hladno hrbtishche starotrshkih altan in baladurjev. Da skoraj okobal klopnesh na zhametno oblico, obsijano z zablodelimi tipalkami sonca, je zhe od nekdaj zhelezno pravilo, ki signalno zaklinka po ushesnih nakovalcih, ko svojo otrdelo teksturo zhivota nekako privlechesh do razmrshenega chela zlodejeve glave. Na skrivenchene gabre smo se staroljubljanski bosopetnezhi obeshali, kot bi izzivali spechega zmaja z vlechenjem za bodljikavi rep. Morda se iz te goshchave she vedno prikazhe komu, da ga je strah njegovega ognjenega gobca, zatorej je treba biti karseda pazljiv … Tamkaj, koder zhe ozelenelo ozhe brshljana objema starikava telesa drevja, med nogami korenin in trkljavim zhelodjem brskljajo spretne veverke, dalech od nevarnega renchanja pasjih bevskov. Chez balkone zhlamborjev veje jutranji pish in med zavozlanim cheshmiljem kakofonichno shchinka jutranja perjad. V prepishnih obrshah krakajo plenilske vrane in jekleni kljuni jim kot uperjene sulice chakajo, da se pod vrshnim slemenom florjanskega zvonika pojavi nich hudega slutecha golobja jata. In tja zdolaj, kamor se jesenske noge vech ne upajo zadrsati, je polegla prelestna, mlada dama vesna in razpredla svoje zlate kodrce chez mahovite shkarpe, v tih shelest zavalovane nostalgije ... Tamkaj se v nebesno sinjem, purpurnem kolorju zasvetijo pokonchni lijci nunk in rosne oblekice sramezhljivih vijolic, v sapici, ki zadrsa chez svilo man, pa zatrepetajo glavice devishkih zvonchkov … In tamkaj, ob Gregorjevem, pocukam chas mladosti …

 

PERNATI VRTEC

ZLETA Z VRSHICHKOV KROSHENJ

V PROLOG ZHIVLJENJA.

 

 

SHE SPOMINCHICE CVETE

 

nekod …

za pepelastim fratjem

in pordelim osatjem

nebroj si spominchic

pozheliva ubrat'

kot luchke sfrliva

v nekdaj zletiva

ko pikljala je stelja

zhgechkala pomlad …

 

o sta srci klekljáli

v pritrku kembljáli

chmokali v cretju

drncali v vrhe

smukali gmajne

plamteli v drajne

na ovchicah zibljali

v potochju vodé …

 

chez trhlobne brvice

shtup'ramo v lozice

s kozolci mendrala

kostrebo sva v rut'

shla z ritjo v koprivje

je vzhgalo res divje

ej le kaj to kozlichem

bi motnilo pochut' …

 

sva sonchek lizala

pa lun'co grickala

she kaj skritega vmes  

b'lo se lushtat' je v tem

kot pivnati trav'co

in shpegati v shtal'co

gostolenju shkrjanchka

na mrvi zatem …

 

nekod …

za muljastim fratjem

in pordelim osatjem

prastari lesniki

v mrachju mrche

v obrshah srebrine

v kaluzhi tropine

- spominchice v ochkah

she njenih cvetè …

 

 

 

Sasho Zorc je rojen leta 1951 v Ljubljani. O sebi pravi takole: »Tista poshtena, neponarejena navezanost na lepoto slovenskega jezika me spremlja zhe iz osnovne shole, she tembolj pa, ko sem schasoma zachel vpijati chrtice Ivana Cankarja. In tam, she posebej, v tistih pridihih socialnih krivic, sem se nekako nashel in seveda znashel ... She tembolj pa, ko sem pozneje, v nekakshnih neizsanjanih sanjah, lovil paralelno sonce in nedosegljive ideale ... In ko se me je nekoch, v spokoju vechernega somraka, dotaknil Jenko, se nisva nikoli vech odtujila ... Tiste, nekoliko zaprashene, a vendarle domache besede, me ponesejo na vale nostalgije, ki obudi pomladno frkljico, da spleta kodrce v mojih stihih ...«

Razshirjeni besedni zaklad v Zorchevih pesmih prek obravnave vechnih in sodobnih tem z arhaichno silo in samosvojim zhivahnim ritmom posega v sodobno poezijo, ki jo ustvarjajo slovenski pesniki v tem trenutku.

(Op. ur.)