Revija SRP 147/148

Peter Demjanovich Uspenski

 

V ISKANJU CHUDEZHNEGA

Fragmenti neznanega uchenja

 

Enajsto poglavje

 

»Mnogi ljudje me sprashujejo o raznih besedilih, prispodobah in podobnem v zvezi z Evangeliji,« je ob neki prilozhnosti rekel G., »toda po mojem mnenju she ni prishel chas, da bi govorili o njih. To zahteva dosti vech znanja. Kljub temu bomo od chasa do chasa za izhodishche nashih razpravljanj vzeli kakshno evangelijsko besedilo, kar vas bo nauchilo, da jih boste obravnavali na pravilen nachin, predvsem pa, da boste ugotovili, kako v besedilih, kot jih poznamo, najbistvenejshe tochke manjkajo.

Zachnimo z dobro znano priliko o semenu, ki mora umreti, da se lahko rodi. Che pshenichno zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; che pa umre, obrodi obilo sadu. (Jn 12, 24. 27).

To besedilo ima mnogo razlichnih pomenov in vechkrat se bomo vrnili k njemu. Toda najprej je treba poznati princip, ki ga ta tekst vsebuje, kolikor se v celoti nanasha na chloveka.

Obstaja knjiga aforizmov, ki ni bila in najbrzh tudi nikoli ne bo objavljena. To knjigo sem omenil zhe enkrat prej, v zvezi z vprashanjem o pomenu znanja, in tedaj sem navedel enega od aforizmov v tej knjigi.

Na to, o chemer govorimo zdaj, pa se nanasha tale v njej zapisana misel:

Chlovek se lahko rodi, a da se lahko rodi, mora najprej umreti, in da lahko umre, se mora najprej zbuditi.

Na nekem drugem mestu pa pishe tole: Ko se chlovek zbudi, lahko umre; ko umre, se lahko rodi.

Ugotoviti moramo, kaj to pomeni.

Zbuditi se, umreti, biti rojen – to so tri zaporedna stanja. Che boste pozorno prebirali Evangelije, boste opazili, da je v njih pogosto najti omembe o mozhnosti rojstva, precej omemb je tudi o nujnosti umiranja in zelo veliko omemb o nujnosti prebujenja – Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure! (Mt 25, 13) – in tako naprej.

Toda tri mozhnosti, ki jih ima chlovek: zbuditi se oziroma ne spati, umreti in se roditi – niso dolochene z medsebojno povezavo, vendar pa so bistvene. Che chlovek umre, ne da bi se poprej zbudil, se ne more roditi. Che je chlovek rojen, ne da bi prej umrl, lahko postane nesmrtno bitje. Tako dejstvo, da ni umrl, chloveku preprechi, da bi se rodil; dejstvo, da se ni prebudil, mu preprechuje, da bi umrl; in v primeru, da bi se rodil, ne da bi prej umrl, mu je preprecheno, da bi bil.

O pomenu biti rojen smo zhe dosti govorili. To se nanasha na zachetek nove rasti bistva, na zachetek oblikovanja individualnosti, zachetek pojavljanja nedeljivega Jaz-a.

A da je chlovek sposoben to dosechi ali se temu priblizhati, mora najprej umreti, kar pomeni, da se mora osvoboditi mnozhice drobnih navezanosti in istovetenj, ki ga drzhijo prikovanega na mesto, kjer se nahaja. V svojem zhivljenju je navezan na vse: na svojo domishljijo, neumnost, celo na svoje trpljenje, na trpljenje verjetno she najbolj od vsega. Te navezave se mora osvoboditi. Navezanost na stvari in istovetenja z njimi v chloveku ohranjajo pri zhivljenju tisoch nepotrebnih Jaz-ov. Ti Jaz-i morajo umreti, da bi se lahko rodil veliki Jaz. Toda kako jih lahko pripravimo do tega, da umrejo? Oni nochejo umreti. To pa je tochka, v kateri se kot reshitev problema pokazhe mozhnost prebujenja. Prebuditi se pomeni, da ugotovimo svojo nichnost, svojo popolno in absolutno mehanichnost in svojo popolno in absolutno nemoch. In ni dovolj, da to ugotovmo filozofsko, z besedami. To je treba ugotoviti pri jasnih, preprostih in stvarnih dejstvih, v svojih lastnih dejanjih. Ko se chlovek zachne malo bolje spoznavati, bo v sebi opazil mnogo takega, kar ga bo navdalo z grozo. Tako dolgo, dokler se ne zgrozi nad sabo, o sebi nich ne ve. Chlovek opazi pri sebi nekaj, kar ga zgrozi. Odlochi se, da bo to odvrgel, ustavil, da bo s tem konchal. Toda kakorkoli se trudi, chuti, da temu ni kos, saj vse ostaja tako kot prej. Tedaj bo zachutil svojo nezmozhnost, svojo nemoch in svojo nichnost; poleg tega, tedaj ko se zachenja spoznavati s sabo, chlovek uvidi, da nima nichesar, kar bi bilo njegovo, da vse tisto, kar je doslej imel za svoje, njegovi pogledi, misli, preprichanja, okusi, navade, celo napake in pregrehe, ni njegovo lastno, temvech se je izoblikovalo skozi posnemanje ali pa je, zhe izgotovljeno, od nekod sposojeno. Obchutek lahko tedaj chloveku razkrije njegovo nichnost. In v tem obchutku iznichenosti mora chlovek videti sebe takega, kot je v resnici, a ne le za hip, temvech nenehno, in tega obchutka nikoli ne sme pozabiti.

Ta neprestana, trdna zavest lastne nichnosti in nebogljenosti bo chloveku schasoma dala pogum, da bo lahko umrl, ne zgolj mentalno ali v svoji zavesti, temvech v resnici ter se tako dejansko in za vedno odpovedal tistim vidikom samega sebe, ki so bodisi nepotrebni za njegovo notranjo rast ali pa jo ovirajo. Ti vidiki so predvsem lazhni jaz, potem pa tudi vse fantastichne ideje o njegovi osebnosti, volji, zavesti, zmogljivostih, o njegovi mochi, pobudah, odlochnosti in tako naprej.

Toda, da bi to lahko vedno videl, mora najprej to videti vsaj za sekundo. Vse nove mochi in zmozhnosti uresnichevanja pridejo vedno na enak nachin. Sprva se pojavijo v obliki prebliskov v redkih in kratkih trenutkih; potem se pojavljajo pogosteje in trajajo dlje, dokler konchno, po dolgem, truda polnem delu ne postanejo trajne. Enako velja za prebujanje. Nemogoche se je popolnoma zbuditi naenkrat. Najprej se je treba zbujati za kratke trenutke. Toda chlovek mora ves, kar ga je, umreti naenkrat in za vedno po dolochenem naporu, ko je premagal dolochene ovire in sprejel dolocheno odlochitev, od katere ni poti nazaj. To bi bilo za chloveka tezhko izvedljivo, celo nemogoche, che ne bi bilo prej pochasnega in postopnega prebujanja.

Toda obstaja na tisoche stvari, ki chloveku preprechujejo, da bi se prebudil, in ki ga zadrzhujejo v oblasti njegovega sna. Che hoche zavestno ukrepati z namenom, da se prebudi, mora poznati naravo sil, ki ga drzhijo v stanju sna.

Prvo, kar mora storiti, je – ozavestiti, da to ni obichajno spanje, temvech hipnotichni spanec. Chlovek je hipnotiziran, in to hipnotichno stanje je v njem stalno prisotno ter se she krepi. Pomislili bi lahko, da obstajajo sile, ki imajo od tega, da vzdrzhujejo chloveka v hipnotichnem spancu ter mu preprechujejo, da bi se zbudil, precejshnjo korist.

Neka vzhodnjashka zgodba pripoveduje o zelo bogatem charovniku, ki je imel veliko chredo ovac. Bil pa je to zelo hudoben charovnik. Ni hotel najeti pastirjev niti ni hotel okoli pashnika postaviti ograde. Ovce so zato pogosto zashle v gozd, padale v grape in podobno, predvsem pa so uhajale iz chrede, ker so vedele, da hoche charovnik njihovo meso in kozho, chesar seveda niso marale.

Konchno se je domislil, kako temu napraviti konec. Hipnotiziral je ovce in jim kot prvo dopovedal, da so nesmrtne in jim ne more shkoditi, che jim kdo odere kozho, nasprotno, to bo zelo dobro zanje in celo prijetno jim bo ob tem; kot drugo jim je povedal, da je on, charovnik, njihov dobri gospodar, ki ima svojo chredo tako rad, da bi zanjo naredil vse na svetu; in tretje, v primeru, che se jim bo vendarle kaj zgodilo, to nikakor ne bo danes in jim zatorej o tem ni treba razmishljati. Povrhu tega je ovce preprichal, da sploh niso ovce: enim je rekel, da so levi, drugim, da so orli, tretjim, da so ljudje in chetrtim, da so charovniki.

Potem so se vse njegova skrbi in bojazni za ovce konchale. Nikoli vech niso nikamor pobegnile in so mirno chakale do tedaj, ko je charovnik zahteval njihovo meso in kozho.

Ta zgodba zelo nazorno kazhe, v kakshnem polozhaju se nahaja chlovek.

V tako imenovani okultni literaturi ste najbrzh naleteli na izraze Kundalini, Kundalinin ogenj ali kacha Kundalini. To besedo navadno uporabljajo za opisovanje neke chudne sile, ki je navzocha v chloveku in se jo dá obuditi. Toda nobena do zdaj znana teorija ne daje pravilne razlage Kundalinine mochi. Vchasih jo povezujejo s spolnostjo, s spolno energijo, ki da se jo lahko uporablja tudi v druge namene. To zadnje je popolnoma napachno, kajti Kundalini je lahko karkoli. Predvsem nikakor ni zazhelena ali koristna za chlovekov razvoj. Zelo zanimivo bi bilo vedeti, od kod so okultisti dobili to besedo in popolnoma spremenili njen pomen ter iz zelo nevarne in grozljive stvari napravili nekaj, na kar je treba upati in to sprejeti kot blagoslov.

V resnici je Kundalini moch domishljije, moch fantazije, ki nadomesti resnichno delovanje. Kadar chlovek sanjari, namesto da bi deloval, ko sanje nadomestijo resnichnost, kadar si chlovek zamishlja sebe kot orla, leva ali charovnika, tedaj deluje v njem moch Kundalini. Kundalini lahko deluje v vseh energetskih centrih in z njeno pomochjo se lahko vsi ti centri zadovoljijo z izmishljijami namesto z resnichnostjo. Ovca, ki se ima za leva ali za charovnika, je v oblasti mochi Kundalini.

Kundalini je sila, vsajena v ljudi zato, da se jih obdrzhi v sedanjem stanju. Che bi ljudje lahko videli svoj resnichni polozhaj in dojeli vso strashljivost tega, ne bi mogli ostati, kjer so, niti za sekundo. Zacheli bi iskati izhod iz njega in bi ga hitro nashli, kajti izhod obstaja; toda ljudje ga ne vidijo, preprosto zato, ker so hipnotizirani. Kundalini je sila, ki jih zadrzhuje v hipnotichnem stanju. Prebuditi se pomeni za chloveka biti osvobojen hipnoze, postati dehipnotiziran. V tem je glavna tezhava, a tudi zagotovilo mozhnosti izhoda, kajti za spanec ni organske potrebe in chlovek se lahko prebudi.

V teoriji se lahko, a v praksi je to skoraj nemogoche, kajti kakor hitro se chlovek za kakshno sekundo prebudi in odpre ochi, zhe zachnejo vse sile, ki so povzrochile, da je padel v sen, delovati nanj z desetkrat vechjo mochjo, in on takoj spet zaspi, zelo pogosto pa sanja, da je buden oziroma da se zbuja.

V navadnem spancu obstajajo neka stanja, v katerih se chlovek zheli prebuditi, a se ne more. Dopoveduje si, da je buden, v resnici pa she naprej spi – in to se lahko she vechkrat ponovi, preden se konchno zares ne zbudi. Toda kadar gre za obichajno spanje, se zbujeno stanje razlikuje od spechega; pri hipnotichnem spancu pa gre za drugachen primer; nobenih objektivnih znachilnosti ni, vsaj ne ob zachetkih prebujanja; chlovek se ne more ushchipniti, da bi se preprichal, da je buden. In che je, bognedaj, chlovek kdaj kaj slishal o objektivnih karakteristikah, jih Kundalini vse pri prichi spremeni v domishljijo in sanje.

Samo chlovek, ki se popolnoma zaveda, kako tezhavno se je prebuditi, lahko razume nujnost dolgega in tezhkega dela, da bi se prebudil.

Che govorimo na sploshno: kaj je potrebno, da bi prebudili spechega chloveka? Potreben je mochan shok. Toda kadar chlovek trdno spi, en sam shok ni dovolj. Potrebno je dolgo obdobje nenehnih shokov. Zato mora obstajati nekdo, ki bo take shoke sprozhal. Povedal sem zhe, kako mora chlovek v primeru, da se zheli zbuditi, najeti koga, ki ga bo dolgo chasa znova in znova stresal. A koga naj dobi, che vsi spijo? Chlovek bo najel koga, da ga zbudi iz sna, a tudi ta bo zaspal. Kakshno krist bo imel od takega chloveka? Raje ne govorim o tem, da chlovek, ki mu uspeva biti buden, najbrzh ne bi hotel zapravljati chasa za to, da bi zbujal druge: imel bi dosti svojega pomembnejshega dela.

Obstaja tudi mozhnost, da bi se zbujali z mehanskimi sredstvi. Chloveka lahko zbudi budilka. Tezhava je le, da se chlovek na budilko prehitro navadi in je chez nekaj chasa ne slishi vech. Potrebno je veliko budilk, in to vsakich novih. Sicer se mora chlovek obdati z budilkami, ki mu bodo preprechile spanje. Pa tudi tu pride do tezhav. Budilke je treba naviti; da bi jih lahko navili, se je treba nanje spomniti; da bi se spomnili nanje, pa se je treba pogosto zbujati. Toda she huje je to, da se na vse budilke navadimo in chez chas zaradi njih spimo she bolje. Torej jih je treba neprestano menjavati in si neprenehoma izmishljati nove. Schasoma to lahko chloveku pomaga, da se prebudi. Vendar je zelo malo mozhnosti, da bi chlovek lahko opravil vse to navijanje budilk, iskanje novih in njih menjavanje chisto sam, brez zunanje pomochi. Dosti bolj verjetno je, da bo to delo zachel, kasneje pa preshel v spanje ter sanjal o tem, kako izumlja budilke, jih navija in menjuje, ter bo zato preprosto she toliko trdneje spal.

Za to, da bi se prebudili, je potrebna kombinacija prizadevanj. Potrebno je, da kdo chloveka zbudi; potrebno je, da kdo pazi na tistega, ki tega chloveka zbudi; treba je imeti budilke in potrebno je tudi nenehno izumljati nove budilke.

Da bi pa vse to dosegli in prishli do rezultatov, mora sodelovati dolocheno shtevilo ljudi.

En sam chlovek ne more storiti nich.

Predvsem potrebuje pomoch. A pomoch ne more priti sama od sebe. Za tiste, ki so sposobni pomagati, je chas zelo dragocen. In bi, seveda, raje kot enemu samemu, pomagali, recimo, dvajsetim ali tridesetim ljudem, ki bi se radi prebudili. Poleg tega, kot je bilo zhe prej recheno, en sam chlovek zlahka prevara sam sebe in misli, da je zbujen, v resnici pa so to le nove sanje. Che se vech ljudi odlochi, da se bodo skupaj borili proti spanju, bodo lahko budili drug drugega. Vechkrat se lahko zgodi, da jih bo dvajset spalo, toda enaindvajseti bo buden in bo zbudil she ostale. Natanko tako kot pri budilkah. En chlovek bo izumil eno budilko, drugi drugo, potem pa si ju bosta zamenjala. Skupaj se dá zelo pomagati drug drugemu, brez te pomochi pa nihche ne more nichesar dosechi.

Zato mora chlovek, ki se hoche prebuditi, poiskati she druge ljudi, ki se zhelijo zbuditi, in delati skupaj z njimi. To pa je lazhje rechi kot storiti, kajti zacheti táko delo in ga organizirati zahteva znanje, ki ga navaden chlovek ne more imeti. Delo mora biti organizirano in imeti mora vodjo. Samo v tem primeru lahko daje prichakovane rezultate. Che ti pogoji niso izpolnjeni, noben napor ne prinese nikakrshnih rezultatov. Ljudje se lahko she tako muchijo, a te muke ne prinesejo prebuditve. Nekaterim ljudem je to najtezhje razumeti. Sami in na lastno pobudo so sposobni velikih naporov in velikih zhrtev. Toda ker bi njihov prvi napor in njihova prva zhrtev morala biti poslushnost, jih nich na svetu ne bo pripravilo do tega, da bi bili komu poslushni. In se nochejo sprijazniti z mislijo, da so vsa njihova prizadevanja in vse njihove zhrtve jalove.

Delo mora biti usklajeno in urejeno v smiselno celoto. To pa lahko stori samo kdo, ki pozna probleme in namen dela, kdo, ki pozna prave metode; chlovek, ki je zhe sam shel skozi tako organizirano delo.

Chlovek navadno zachne svoje uchenje v majhni skupini. Taka skupina je ponavadi povezana s celo vrsto podobnih skupin na razlichnih stopnjah, ki skupaj sestavljajo sholo, lahko bi jo poimenovali pripravnica.

Prva in najpomembnejsha znachilnost skupin je dejstvo, da niso sestavljene v skladu z zheljo in izbiro svojih chlanov. Skupine sestavlja uchitelj, on izbere tipe ljudi, ki so z vidika njegovih ciljev lahko drug drugemu koristni.

Delo skupin ni mozhno brez uchitelja. Delo skupin z napachnim uchiteljem lahko prinese le negativne rezultate.

Naslednja pomembna znachilnost skupinskega dela je, da so skupine lahko povezane z dolochenimi cilji, o katerih tisti, ki zachenjajo delo v skupini, nimajo nikakrshnega pojma, in ki jim jih ni mogoche razlozhiti, dokler ne razumejo bistva delovnih nachel in idej, povezanih z delom. Cilj, ki mu sluzhijo in proti kateremu gredo, ne da bi ga poznali, je nujni uravnotezhnostni princip njihovega lastnega dela. Njihova prva naloga je zatorej – razumeti vlogo uchitelja. Ko razumejo vlogo uchitelja, cheprav sprva she ne popolnoma, postane njihovo delo bolj zavestno in lahko daje boljshe rezultate. Toda kot sem zhe povedal, se pogosto zgodi, da ciljev in vloge uchitelja ni mogoche pojasniti na zachetku.

Zato bi moral biti prvi cilj chloveka, ki je zachel delati v skupini, delo na sebi. Delo na sebi lahko poteka le v ustrezno organiziranih skupinah. Chlovek sam ne more videti samega sebe. Toda ko se dolocheno shtevilo ljudi zdruzhi skupaj s tem namenom, bodo celo nehote pomagali drug drugemu. Skupna znachilnost chloveshke narave je, da chlovek lazhje vidi napake drugih kakor pa svoje. Sochasno na poti samospoznavanja ugotovi, da ima sam vse tiste napake, ki jih najde pri drugih. Toda obstaja veliko stvari, ki jih sam pri sebi ne vidi, medtem ko jih pri drugih ljudeh zachenja videti. In tedaj se, kot sem ravnokar rekel, zave, da so to lastnosti njega samega. Na ta nachin mu drugi chlani skupine sluzhijo kot ogledala, v katerih vidi sebe. Ampak, seveda, da bi videl sam sebe v napakah drugih ljudi in ne bi gledal le njihovih napak, mora biti chlovek zelo pozoren in zelo iskren do sebe.

Zapomniti si mora, da ni eno samo bitje. Del njega je kdo, ki bi se rad prebudil, drugi del pa je Ivanov, Petrov ali Zaharov, ki pa nima prav nobene zhelje, da bi se prebudil in mora biti zbujen na silo.

Skupina je obichajno pakt, sklenjen med Jaz-i dolochene skupine ljudi, da bi se skupaj borili proti Ivanovu, Petrovu ali Zaharovu, to je proti svojim lastnim lazhnim osebnostim.

Vzemimo za primer Petrova. Petrov je sestavljen iz dveh delov – iz Jaz-a in Petrova. Toda Jaz je proti Petrovu nemochen. Vlada Petrov. Recimo, da je tu dvajset ljudi, dvajset Jaz-ov, ki se zachnejo boriti proti enemu Petrovu. Zdaj se lahko izkazhejo kot mochnejshi od njega. V vsakem primeru lahko pokvarijo njegov spanec; nich vech ne bo mogel spati tako mirno kot prej. In v tem je ves smisel.

Poleg tega zachne chlovek tedaj, ko dela na samem sebi, nabirati gradivo, ki se pojavlja kot posledica samo-opazovanja. Dvajset ljudi bo imelo dvajsetkrat vech takega gradiva. In vsakdo od njih bo lahko uporabljal vse nabrano gradivo, kajti izmenjava opazovanj je eden od namenov obstoja skupine.

Ko je skupina organizirana, morajo njeni chlani sprejeti dolochene pogoje; prvich sploshne pogoje za vse chlane, in drugich individualne pogoje za posamezne chlane.

Sploshni pogoji na zachetku dela so ponavadi naslednji. Najprej je vsem chlanom skupine pojasnjeno, da morajo obdrzhati zase ​​vse, kar slishijo in se uchijo v skupini, in to ne samo, dokler so chlani skupine, ampak za vedno.

To je nepogreshljiv pogoj, katerega smisel mora biti jasen zhe od vsega zachetka. Z drugimi besedami povedano, jasno jim mora biti, da ne gre za skrivanje nechesa, kar v bistvu ni skrivnost, niti ni nobenega namena, da bi jim odvzeli pravico do izmenjave mnenj s tistimi, ki so jim blizu, ali s prijatelji.

Smisel take omejitvie je v tem, da ne morejo pravilno posredovati tega, kar je povedano v skupinah. Prav kmalu se zachnejo uchiti iz lastnih izkushenj, koliko truda, koliko chasa in koliko pojasnjevanja je potrebno, da bi drugi lahko razumeli, kaj je recheno v skupinah. Kmalu jim postane jasno, da svojim prijateljem ne morejo dati prave predstave o tem, kaj so se sami nauchili. Hkrati pa zachenjajo razumeti, da s tem, ko jim dajejo napachna pojasnila, svojim prijateljem zaprejo mozhnost, da bi kadarkoli pristopili k delu ali da bi karkoli v zvezi z njim pravilno razumeli, che raje ne omenjam dejstva, da na ta nachin tudi sami sebi ustvarjajo zelo veliko tezhav in mnogo neprijetnosti v prihodnosti. Chlovek, ki kljub temu poskusha svojim prijateljem posredovati tisto, kar je slishal v skupini, se bo zelo hitro preprichal, da poskusi v tej smeri dajejo popolnoma neprichakovane in nezazhelene rezultate. Bodisi da se ljudje zachnejo prepirati z njim in ga sploh ne poslushajo ter namesto tega od njega prichakujejo, da bo poslushal njihove teorije, ali pa si napachno razlagajo vse, kar jim pove, in vsemu, kar slishijo od njega, pripishejo povsem drugachen pomen. Ko to uvidi in dojame jalovost takih poskusov, chlovek zachne razumevati prvi vidik tovrstne omejitve.

Druga in nich manj pomembna stran te omejitve pa je v tem, da je chloveku zelo tezhko molchati o stvareh, ki ga zanimajo. O njih bi rad govoril vsem, s katerimi je navajen deliti svoje misli, kot temu pravi. Ta je najbolj mehanska od vseh zhelja, in v tem primeru je tishina abstinenca, ki jo je od vseh najtezhje vzdrzhevati. Toda che chlovek to razume ali che vsaj sledi temu pravilu, bo to zanj najboljsha mozhna vaja za ohranitev pozornosti na sebi in za razvoj volje. Samo tisti, ki lahko molchi, kadar je to potrebno, je lahko gospodar samega sebe.

Toda mnogim se je zelo tezhko sprijazniti z mislijo, da je ena od njihovih glavnih znachilnosti pretirana zgovornost, she posebej tistim, ki se imajo za resne ali razsodne ljudi, ali pa takim, ki se imajo za molcheche osebe, nagnjene k samoti in razmisleku. Zato je ta zahteva she posebej pomembna. In ko si to zapomnimo, in che se tega drzhimo, zachnemo videti svoje strani, ki jih prej nismo opazili.

Naslednja zahteva za chlane skupine je, da morajo uchitelju vedno povedati vso resnico.

Tudi to je treba pravilno razumeti.

Ljudje se ne zavedajo, kako veliko mesto v njihovem zhivljenju zavzema laganje ali celo samo zamolchanje resnice. Ljudje ne zmorejo biti iskreni niti s seboj niti z drugimi. Sploh ne razumejo, da je nauchiti se biti iskren, ko je to potrebno, ena najtezhjih stvari na svetu. Predstavljajo si, da je govoriti ali ne govoriti resnico, biti ali ne biti iskren odvisno od njih. Zato se morajo tega nauchiti, in to najprej v odnosu do uchitelja. Che uchitelju namerno lazhejo, so z njim neiskreni ali mu kaj zamolchijo, je njihova prisotnost v skupini popolnoma neuporabna in je nekaj, kar je huje kot biti do njega grob ali biti nevljuden v njegovi navzochnosti.

Naslednja zahteva, ki jo morajo sprejeti chlani skupine, je, da se morajo spomniti, zakaj so se pridruzhili skupini. Prishli so, da bi se uchili in delali na sebi, a ne tako, kot to sami razumejo, temvech kot jim je recheno. Che torej chlani skupine zachnejo chutiti ali izrazhati nezaupanje do uchitelja, kritizirati njegova dejanja, che ugotavljajo, da bolje razumejo, kako je treba skupino voditi, in she posebej, che kazhejo pomanjkanje sposhtovanja do njega, ostrino, nestrpnost, nagnjenost k argumentiranju, to takoj odpravi vsako mozhnost dela, saj je delo mozhno le, dokler se ljudje spomnijo, da so se prishli uchit in ne pouchevat.

Che chlovek zachne izgubljati zaupanje v uchitelja, mu ta postane nepotreben in tudi sam postane nepotreben uchitelju. In v tem primeru je bolje, da gre in si poishche drugega uchitelja ali poskusi delati brez njega. To mu ne bo pomagalo, toda v vsakem primeru si bo storil manj shkode kot z laganjem, zamolchevanjem, nezaupanjem ali upiranjem.

Poleg teh temeljnih zahtev se seveda samo po sebi razume, da morajo chlani skupine delati. Che zgolj obiskujejo skupino in ne delajo, ampak si zgolj domishljajo, da delajo, ali che shtejejo za delo zhe to, da so v skupini navzochi, ali kot se pogosto zgodi, che gledajo na svojo prisotnost v skupini kot na zabavno druzhenje, kot prilozhnost sklepati prijetna poznanstva in tako naprej, potem njihova prisotnost v skupini postane popolnoma nekoristna. In kolikor prej se jih odslovi ali odidejo proch po lastni volji, toliko bolje bo za njih in za vse ostale.

Iz nashtetih temeljnih zahtev so oblikovana pravila, ki so obvezna za vse chlane skupine. Prvich, pravila pomagajo vsakomur, ki zheli delati, da se izogne ​​vsemu, kar bi ga lahko pri tem oviralo ali mu shkodovalo, in drugich – pomagajo mu, da se spomni sebe.

Zelo pogosto se zgodi, da chlani skupine na zachetku dela tega ali onega pravila ne marajo. In celo sprashujejo: Ali ne moremo delati brez pravil? Pravila se jim zdijo nepotrebna omejitev njihove svobode oziroma dolgochasna formalnost ter da so pravila, na katera jih je treba opozarjati, le znamenje slabe volje in nezadovoljstva uchitelja.

V resnici so pravila glavna in prva pomoch, ki jim jo daje delo. Razumljivo je, da njihov namen ni zagotavljati zabavo ali vzbujati zadovoljstvo niti jim dela ne olajshuje. Pravila imajo dolochen cilj, namrech ta, da bi se chlani skupine obnashali tako, kot bi se obnashali, che bi zhe bili (budni), che bi se spomnili sebe in vedeli, kako bi se morali obnashati v odnosu do ljudi zunaj delovnega kroga, do ljudi pri delu in do uchitelja. Che bi se lahko sebe spomnili sami in bi to zhe spoznali, jim pravila ne bi bila potrebna. Vendar pa se na zachetku delovnega procesa ne morejo spomniti sebe in razumeti vsega tega, tako da so pravila nepogreshljiva, cheprav nikoli ne morejo biti lahka, prijetna ali udobna. Ravno nasprotno, morala bi biti tezhavna, neprijetna in nich udobna; sicer ne bi ustrezala svojemu namenu. Pravila so budilke, ki zbujajo spechega chloveka. Toda chlovek, ki za sekundo odpre ochi, je jezen na budilko in sprashuje: Ali se chlovek ne more prebuditi brez budilke?

Poleg teh sploshnih pravil obstajajo tudi individualni pogoji, ki so dani vsakemu posamezniku posebej in so na sploshno povezani z njegovo glavno napako, to je z njegovo glavno lastnostjo.

To zahteva nekaj razlage.

Vsak chlovek ima v svojem znachaju dolocheno lastnost, ki je osrednjega pomena. Ta je kot nekakshna os, okrog katere se vrti vsa njegova lazhna osebnost. Vsakrshno chlovekovo individualno delo mora temeljiti na spopadu s to glavno napako. To pojasnjuje, zakaj ne morejo obstajati sploshna pravila dela in zakaj vsi sistemi, ki poskushajo razviti taka pravila, ne vodijo nikamor ali pa povzrochajo shkodo. Kako lahko obstajajo sploshna pravila? Kar je koristno za enega, je shkodljivo za drugega. En chlovek govori prevech; nauchiti se mora molchati. Drug chlovek je tih, ko bi moral govoriti, in se mora nauchiti govoriti; in tako je vedno in pri vseh stvareh. Sploshna pravila za delo skupin se nanashajo na vsakogar. Osebne usmeritve pa so lahko samo posamezne. In tako chlovek sam spet ne more najti svoje glavne lastnosti, svoje glavne napake. To je tako rekoch zakon. Uchitelj ga mora opozoriti na to lastnost in mu pokazati, kako se je treba proti njej boriti. To lahko naredi samo uchitelj.

Shtudij glavne napake in boj proti njej tvori, na dolochen nachin, individualno pot vsakega posameznega chloveka, vendar pa mora biti cilj enak za vse. To pa zahteva spoznanje lastne nepomembnosti, svoje nichnosti. Shele ko bo chlovek resnichno in iskreno prishel do preprichanja o svoji lastni nemochi in nepomembnosti, in samo takrat, ko jo bo nenehno chutil, bo pripravljen na naslednje, veliko tezhje faze dela.

Vse, kar je bilo doslej povedano, se nanasha na prave skupine, povezane z dejanskim, konkretnim delom, povezanim s tem, kar se imenuje chetrta pot. Vendar pa obstaja veliko nachinov posnemanja, ponaredkov skupin in dela. To niti chrna magija ni.

Na teh predavanjih so mi pogosto postavljali vprashanja o tem, kaj je chrna magija, in odgovoril sem, da ni ne rdeche ne zelene niti rumene magije. Je pa mehanika, to je tisto, kar se dogaja, in pa tisto, kar se pochne. Tisto, kar pochnemo, je magija, in to nashe delo je lahko samo ene vrste. Ne moreta obstajati dve vrsti takega dela. Lahko pa pride do ponarejanja, ki posnema zunanji videz dela, a ne more dati objektivnih rezultatov, vendar pa lahko zapelje naivne ljudi in vzbudi v njih vero, povzrochi navdushenje, zaslepljenost in celo fanatizem.

To je razlog, zakaj v resnichnem delu, se pravi v resnichnem pochetju ni dovoljeno uporabljati zaslepljenosti. To, kar imenujete chrna magija, temelji na zaslepljevanju in poigravanju s chloveshkimi shibkostmi. Chrna magija nikakor ne pomeni magije zla. Zhe prej sem povedal, da nihche ne stori nichesar zaradi zla, v interesu zla. Vsakdo vedno pochne vse v interesu dobrega, kot ga on razume. Prav tako je povsem napachno trditi, da je chrna magija nujno egoistichna in da jo chlovek uporablja za svojo korist. To je popolnoma narobe. Chrna magija je lahko povsem nesebichna, lahko si prizadeva za dobro chloveshtva ali za odreshenje chloveshtva pred resnichnim ali namishljenim zlom. Toda tisto, kar lahko imenujemo chrna magija, ima vedno dolocheno znachilnost. Ta znachilnost je tezhnja nekaterih, da ljudi brez njihovega vedenja in razumevanja uporabljajo za nekatere, celo za najboljshe cilje, bodisi s tem, da v njih vzbudijo zaupanje in navdushenje, ali da delujejo nanje skozi strah.

Toda v zvezi s tem je treba pripomniti, da je chrni mag ne glede na to, ali je dobri ali zli, v vsakem primeru obiskoval sholo. Nekaj ​​se je nauchil, nekaj je slishal, nekaj ve. On je preprosto polizobrazhen chlovek, ki je bil izkljuchen iz shole ali pa je sam izstopil iz nje, ker se je odlochil, da ve zhe dovolj, da ne zheli biti vech podrejen, da lahko deluje neodvisno, da lahko celo usmerja delo drugih. Vsako tovrstno delo lahko daje le subjektivne rezultate, kar pomeni, da lahko le povecha prevaro in poglobi spanec, namesto da bi ju zmanjshal. Kljub temu pa se od chrnega maga dá tudi nekaj nauchiti, cheprav na napachen nachin. Vchasih lahko po nakljuchju celo pove resnico. Zato pravim, da je veliko stvari slabshih od chrne magije. Take so razlichne okultne in teozofske druzhbe in skupine. Ne le, da njihovi uchitelji nikoli niso bili v sholi, tudi nikoli niso srechali nikogar, ki je kakshno sholo videl od blizu. Njihovo tako imenovano delo je preprosto slepo oponashanje. Je pa res, da take vrste delo, ki je golo posnemanje, prinasha veliko zadovoljstva. Nekdo se pochuti kot uchitelj, drugi menijo, da so uchenci, in vsi so zadovoljni. V taki skupini ne more priti do nikakrshnega spoznanja o lastni nichnosti, in che ljudje trdijo, da to lahko dosezhejo, gre pri tem za iluzijo in samoprevaro, che ne celo za navadno goljufijo. Nasprotno, namesto da bi spoznali lastno nichnost, chlani takih krogov she pridobivajo svojo pomembnost in njihova lazhna osebnost se krepi.

V zachetku je zelo tezhko preveriti, ali je delo pravo ali ne in ali so sprejeta navodila pravilna ali napachna. Teoretichni del dela se lahko v tem pogledu izkazhe za zelo koristnega, saj lahko chlovek svoje delo s tega vidika lazhje presodi. Ve, kaj ve in chesa ne ve. Ve, kaj se lahko nauchi z obichajnimi sredstvi in ​​chesa se ne more. In che se nauchi kaj novega, nekaj, chesar se iz knjig ne more nauchiti na obichajen nachin, je to v dolocheni meri jamstvo za to, da je lahko tudi druga, praktichna stran dela pravilna. Vendar to jamstvo seveda she zdalech ni popolno, ker so tudi tukaj mozhne napake. Vsa okultna in spiritualistichna drushtva in krogi trdijo, da imajo novo znanje. In obstajajo ljudje, ki to verjamejo.

V pravilno organiziranih skupinah ni potrebna vera; potrebno je le malo zaupanja, in to le za nekaj chasa, kajti prej ko chlovek preveri vse, kar slishi, bolje je zanj.

Boj proti lazhnemu Jaz-u, proti glavni znachajski chrti ali glavni napaki, je najpomembnejshi del dela in mora potekati v dejanjih, ne v besedah. V ta namen uchitelj vsakemu chloveku dodeli dolochene naloge, ki jih ta lahko izvede samo, che premaga svojo glavno shibko tochko. Ko chlovek opravlja dane naloge, se bori s samim seboj, dela na sebi. Che se nalogam izogiba in jih nerad opravlja, to pomeni, da ne zheli ali ne more delati.

Praviloma so mu na zachetku dodeljene le zelo enostavne naloge, ki jih uchitelj niti ne imenuje naloge in o njih ne govori veliko, ampak jih daje v obliki namigov. Che vidi, da je razumljen in da je delo opravljeno, preide na vse tezhje naloge.

Tezhje naloge, cheprav so le subjektivno tezhke, se imenujejo ovire ali pregrade. Posebnost ovir je v tem, da se chlovek, ki je premagal pomembno oviro, ne more vech vrniti v obichajni spanec, v obichajno zhivljenje. Che je premagal prvo pregrado in se boji tistih, ki sledijo, ter ne gre naprej, ampak se ustavi, tedaj tako rekoch zastane med dvema pregradama in se ne more premakniti ne nazaj ne naprej. To je najhujsha stvar, ki se lahko zgodi chloveku. Zato je uchitelj obichajno zelo previden pri izbiri nalog in ovir, prevzame namrech tveganje, da dolochene naloge, ki zahtevajo premagovanje notranjih ovir, dodeljuje samo tistim ljudem, ki so se zhe izkazali za dovolj mochne pri majhnih ovirah.

Pogosto se zgodi, da se ljudje, ko se ustavijo pred neko oviro, obichajno najmanjsho in najpreprostejsho, obrnejo proti delu, proti uchitelju in proti drugim chlanom skupine in jih obtozhijo nechesa, na kar so naleteli in odkrili sami pri sebi.

Vchasih se pozneje pokesajo in krivijo sebe, potem pa spet krivijo druge, nato se she enkrat pokesajo in tako naprej. Vendar ni nichesar, kar bi bolje pokazalo, iz kakshne snovi je chlovek, kot njegov odnos do dela in do uchitelja, potem ko skupino zapusti. Vchasih so taki preizkusi narejeni namerno. Chlovek je v takem polozhaju, da je dolzhan oditi in je popolnoma upravichen do pritozhbe proti uchitelju ali proti drugi osebi. In potem ga opazujejo, kako se bo obnashal. Dostojen chlovek se bo obnashal dostojno, chetudi meni, da so z njim ravnali nepravichno in napachno. Toda mnogi ljudje v takih okolishchinah pokazhejo svojo naravo, ki je drugache nikoli ne bi pokazali. Vchasih je táko sredstvo potrebno za razkritje chlovekove narave. Dokler ste dobri do koga, je on dober do vas. Ampak kaj bo, che ga malo pojezite?

Toda to ni glavna stvar; glavna stvar je njegovo osebno stalishche, njegovo lastno vrednotenje idej, ki jih prejema ali ki jih je sprejel, in ali táko vrednotenje ohranja ali ga izgublja. Chlovek lahko dolgo chasa misli povsem iskreno, da zheli delati, in je celo pripravljen v delo vlozhiti velike napore, potem pa vse zavrzhe in celo odlochno nasprotuje delu; opravichuje se, pripoveduje razne izmishljotine, namerno pripisuje napachen pomen temu, kar je slishal, in podobno.«

»In kaj se zgodi z njimi zaradi tega?« je vprashal nekdo iz obchinstva.

»Nich – le kaj bi se lahko zgodilo z njimi?« je dejal G. »Sami sebi so najhujsha kazen.«

»Nemogoche je v celoti opisati, kako poteka delo v skupini,« je nadaljeval G. »Treba je to dozhiveti. Vse, kar je bilo doslej povedano, so le namigi, katerih pravi pomen se bo razkril le tistim, ki nadaljujejo z delom in se iz izkushenj pouchijo, kaj so to ovire in kakshne tezhave predstavljajo.

Na sploshno povedano, je najtezhja ovira premagovanje laganja. Chlovek tako veliko in tako nenehno lazhe sebi in drugim, da tega sploh ne opazi vech. Kljub temu je treba laganje premagati. In prvi napor, ki se od chloveka zahteva, je, da preneha lagati svojemu uchitelju. Chlovek se mora bodisi takoj odlochiti, da mu ne bo govoril nich drugega kot resnico, ali pa se takoj vsemu skupaj odpovedati.

Zavedati se morate, da uchitelj prevzame nase zelo tezhko nalogo, namrech chishchenje in popravilo chloveshkih strojev. Seveda sprejema samo tiste stroje, ki jih lahko popravi. Che se v stroju nekaj bistvenega zlomi ali pokvari, ga zavrne. A tudi taki stroji, ki so po svoji naravi she vedno popravljivi in se jih dá ochistiti, postanejo popolnoma brezupni, che zachnejo govoriti lazhi. Lazh, izrechena uchitelju, tudi najbolj nepomembna, kakrshna koli prikrivanja, kot je prikrivanje chesa, kar je povedal kdo drug, in prosil, da to ohranijo kot skrivnost, ali chesa, kar je chlan skupine sam povedal komu drugemu, takoj pomeni konec dela tega chloveka, she posebej, che je prej vanj vlagal veliko truda.

Nekaj morate ves chas imeti v mislih. Vsak napor, ki ga chlovek vlozhi v delo, povecha zahteve, ki so mu nalozhene. Dokler chlovek ni v svoje delo vlozhil nobenega resnega napora, so zahteve, ki so mu nalozhene, zelo majhne, ​​vsak njegov mochnejshi trud pa takoj povecha zahteve, ki so mu nalozhene. In chim vechja so prizadevanja, vechje so nove zahteve.

Na tej stopnji ljudje pogosto naredijo napako, ki se nenehno ponavlja. Menijo, da jim dosedanja prizadevanja, njihove nekdanje zasluge, da tako rechem, dajejo nekakshno prednost, neko pravico, da zmanjshajo zahteve, ki jih morajo izpolnjevati, in da pomenijo opravichilo, che ne bi delali, kot bi morali, ali che bi pozneje naredili kaj narobe. To je seveda povsem zgresheno. Nich, kar je chlovek naredil vcheraj, ga danes ne opravichuje. Ravno obratno, che chlovek vcheraj ni storil nichesar, mu danes ne postavijo nobenih zahtev; che je vcheraj kaj naredil, pa to pomeni, da mora danes narediti vech. To zagotovo ne pomeni, da je bolje, che ne stori nich. Kdor nich ne naredi, nichesar ne dobi.

Kot sem zhe povedal, je ena prvih zahtev iskrenost. Vendar pa obstajajo razlichne vrste iskrenosti. Obstajata pametna in neumna iskrenost, tako kot obstajata pametna in neumna neiskrenost. Tako neumna iskrenost kot neumna neiskrenost sta enako mehanichni. Che pa se chlovek zheli nauchiti biti preudarno iskren, mora biti v prvi vrsti iskren do svojega uchitelja in do sodelavcev na vishji stopnji uchenja. To je pametna iskrenost. Tu pa je treba opozoriti, da iskrenost ne sme postati pomanjkanje obzirnosti. Pomanjkanje obzirnosti v zvezi z uchiteljem ali v zvezi s tistimi, ki jih je uchitelj dolochil, kot sem zhe povedal, unichuje vsako mozhnost kakrshnega koli dela. Kdor se zheli nauchiti biti preudarno neiskren, mora biti tak v odnosu do dela in se mora nauchiti molchati, kadar mora svoje delo zamolchati ljudem zunaj skupine, ker ga ne zmorejo ne razumeti niti ceniti. Toda iskrenost v skupini je absolutna zahteva, kajti che chlovek v skupini she naprej lazhe na enak nachin, kot lazhe sebi in drugim, se v zhivljenju nikoli ne bo nauchil razlikovati resnice od lazhi.

Pri drugi oviri gre zelo pogosto za premagovanje strahov. Chlovek ima obichajno veliko nepotrebnih, namishljenih strahov. Lazhi in strahovi, to je vzdushje, v katerem zhivi obichajen chlovek. Tako kot je odvada od laganja individualna, je individualno tudi premagovanje strahu. Vsakdo ima strahove, ki so znachilni samo zanj. Te strahove je treba najprej najti in nato unichiti. Strahovi, o katerih govorim, so obichajno povezani z lazhmi, med katerimi zhivi chlovek. Zavedati se morate, da nimajo nichesar skupnega s strahom pred pajki, mishmi, pred temno sobo ali neshtetimi zhivchnimi strahovi.

Boj proti laganju v sebi in boj proti strahu je prvo pozitivno delo, ki ga chlovek zachne opravljati.

V glavnem se moramo zavedati, da pozitivni napori in pozhrtvovalno delo ne opravichujejo napak, ki lahko sledijo. Prav nasprotno, stvari, ki bi jih bilo mogoche odpustiti chloveku, ki se ni potrudil in ni nichesar zhrtvoval, ne bodo oproshchene tistemu, ki je zhe veliko zhrtvoval.

To se zdi nepravichno, vendar je treba razumeti zakonitost. Za vsakega chloveka se vodi locheno porochilo. Njegovi napori in zhrtve so zapisani na eni strani knjige, na drugi strani pa napake in zlorabe. Tisto, kar je zapisano na pozitivni strani, ne more nikoli izbrisati tistega, kar je zapisano na negativni strani. Kar je zabelezheno na negativni strani, se lahko izbrishe samo z resnico, torej s takojshnjim in popolnim priznanjem sebi in drugim ter predvsem uchitelju. Che chlovek uvidi svojo napako, vendar jo she kar naprej upravichuje, lahko zhe majhen prekrshek unichi rezultate dolgoletnega dela in truda. Pri delu je zato pogosto bolje priznati svojo krivdo, tudi che kdo ni kriv. Toda to je spet zelo obchutljiva zadeva in se ne sme pretiravati. V nasprotnem primeru bo rezultat spet lazh, laganje, ki ga bo sprozhil strah.«

Ob neki drugi prilozhnosti je G, ko je govoril o skupinah, dejal:

»Ne mislite, da lahko kar takoj zachnemo z oblikovanjem skupine. Skupina je velika stvar. Skupina se zachne oblikovati za dolocheno dogovorjeno delo, z dolochenim namenom. Pri tem delu bi vam moral zaupati in vi bi morali zaupati meni in ostalim. Potem bi bila to skupina. Dokler bo delo teklo na sploshni ravni, bo to le pripravljalna skupina. Pripravljali se bomo tako, da bomo schasoma lahko postali skupina. In na skupino se je mogoche pripraviti le tako, da jo poskushamo posnemati táko, kot bi morala biti, seveda posnemati navznoter, ne navzven. Kaj je za to potrebno? Najprej morate razumeti, da so v skupini vsi odgovorni drug za drugega. Napaka s strani enega se shteje kot napaka vseh. To je zakon. In ta zakon je dobro utemeljen, kot boste pozneje videli, kajti tudi tisto, kar kdo pridobi, pridobijo vsi.

Pravilo skupne odgovornosti si je treba dobro zapomniti. Ima namrech tudi drugo plat. Chlani skupine niso odgovorni le za napake drugih, ampak tudi za njihove neuspehe. Uspeh enega je uspeh vseh. Neuspeh enega je neuspeh vseh. Huda napaka enega chlana skupine, kot je na primer krshenje temeljnega pravila, neizogibno vodi v razpad celotne skupine.

Skupina mora delovati kot stroj. Deli stroja se morajo med seboj poznati in si medsebojno pomagati. V skupini ne more biti osebnih interesov, ki nasprotujejo interesom ostalih, ali nasprotnih interesom dela, in tudi ne smejo obstajati osebne simpatije ali antipatije, ki ovirajo delo. Vsi chlani skupine so prijatelji in bratje, toda che eden od njih odide, she posebej, che ga poshlje stran uchitelj, preneha biti prijatelj in brat ter naenkrat postane neznanec, izobchenec. Pogosto to postane zelo trdo pravilo, vendar je kljub temu nujno. Ljudje so lahko vse zhivljenje prijatelji in lahko skupaj vstopijo v skupino. Zatem eden od njih odide. Drugi potem nima pravice z njim govoriti o delu skupine. Chlovek, ki je odshel, se pochuti prizadet, tega ne razume, in se skregata. Da bi se temu izognili, kadar gre za odnose, kot so med mozhem in zheno, med materjo in hcherjo ter podobno, shtejemo take dvojice kot enega chlana skupine. Che eden od obeh ne more nadaljevati dela in odide, se tudi drugi shteje za prekrshitelja in mora prav tako oditi.

Poleg tega si morate zapomniti, da vam lahko pomagam samo toliko, kolikor mi pomagate vi. Povrhu vsega vasha pomoch, she posebej na zachetku, ne bo ocenjena po dejanskih rezultatih, za katere je skoraj gotovo, da bodo nichni, ampak po shtevilu in obsegu vlozhenih naporov.«

Po tem je G. preshel na posamezne naloge in na opredelitev nashih glavnih napak. Nato nam je dal vech dolochenih nalog, s katerimi se je zachelo delo nashe skupine.

Pozneje, leta 1917, ko smo bili na Kavkazu, je G. nekoch k sploshnim nachelom oblikovanja skupin dodal vech zanimivih opazhanj. Mislim, da jih moram tukaj navesti.

»Prevech teoretichno jemljete vse,« je dejal, »zdaj bi morali zhe vech vedeti. Obstoj skupin sam po sebi nima nobene koristi in pripadnost skupinam ne prinasha kakih posebnih ugodnosti. Dobrodejnost ali koristnost skupin dolocha njihov rezultat.

Delo vsakega chloveka lahko poteka v treh smereh. Lahko je koristen za delo. Lahko je koristen zame. In lahko je koristen zase. Seveda je zazheleno, da njegovo delo ustvari rezultate v vseh treh smereh. Che to ni mogoche, se lahko sprijaznimo z dvema. Che je chlovek na primer koristen zame, je prav zaradi tega dejstva koristen tudi za delo. Ali che je koristen za delo, je koristen tudi zame. Che pa je, recimo, koristen za delo in zame, ni pa sposoben biti koristen zase, je to veliko slabshe, ker ne more dolgo trajati. Che si chlovek nichesar ne vzame zase in se ne spremeni, che ostane tak, kot je bil prej, se mu dejstvo, da je bil po nakljuchju kratek chas koristen, ne shteje v dobro, in kar je she bolj pomembno – njegova koristnost ne traja dolgo. Delo raste in se spreminja. Che chlovek sam ne raste ali se ne spremeni, ne more iti v korak z delom. Delo ga pusti za seboj in takrat lahko prav tisto, kar je bilo do zdaj koristno, postane zelo shkodljivo.«

V Sankt Peterburg sem se vrnil poleti 1916.

Kmalu potem, ko je bila ustanovljena nasha skupina, oziroma pripravljalna skupina, nam je G. spregovoril o naporih v zvezi z nalogami, ki jih je postavil pred nas.

»Morate razumeti,« je dejal, »da obichajni napori ne shtejejo. Shtejejo samo presezhni napori. In tako je vedno in v vsem. Za tiste, ki se ne zhelijo potruditi chez vso mero, je bolje, da se vsemu skupaj odrechejo in raje skrbijo za svoje zdravje.«

»Ali nad-napori ne morejo biti nevarni?« je vprashal eden od obchinstva, ki ga je ponavadi she posebej skrbelo za svoje zdravje.

»Seveda so lahko,« je rekel G., »vendar je bolje umreti, medtem ko se trudimo, da bi se prebudili, kot pa zhiveti v spanju. To je ena stvar. Druga pa je, da ni tako preprosto umreti zaradi napornega dela. Dosti vech mochi imamo, kot si mislimo. Gre le za to, da je nikoli ne izkoristimo. Razumeti je potrebno eno od znachilnosti organizacije chloveshkega stroja.

Zelo pomembno vlogo v chloveshkem stroju igra dolochena vrsta akumulatorja. V blizhini vsakega centra v chloveshkem ustroju sta dva majhna akumulatorja, napolnjena s posebno snovjo, ki je potrebna za delo v tem dolochenem centru. Poleg njiju je v organizmu velik akumulator, ki ju hrani. Oba mala akumulatorja sta povezana med sabo, vsak od njiju je povezan tudi s sredishchem, poleg katerega stoji, in ob tem she z velikim akumulatorjem.«

G. je narisal sploshni diagram chloveshkega stroja in poudaril polozhaje velikega in malih akumulatorjev ter povezave med njimi.

»Akumulatorji delujejo na naslednji nachin,« je rekel, »domnevajmo, da chlovek dela ali bere zahtevno knjigo in jo skusha razumeti. V miselnem centru se v takih primerih vrti nekaj »tuljav«. Ali pa predpostavimo, da hodi po strmem hribu navzgor in se utrudi; v tem primeru se »tuljave« vrtijo v centru za premikanje.

V prvem primeru intelektualni, v drugem pa gibalni center chrpata energijo, potrebno za svoje delo, iz malih akumulatorjev. Ko je tak akumulator skoraj prazen, se chlovek pochuti utrujen. Zhelel bi se ustaviti, sesti, che hodi, ter pomisliti na kaj drugega, che reshuje zapleten problem. A neprichakovano kmalu zachuti priliv mochi in je znova sposoben hoditi ali delati. To pomeni, da se je intelektualni oziroma gibalni center povezal z drugim akumulatorjem in chrpa energijo iz njega. Medtem se prvi akumulator polni z energijo iz velikega akumulatorja. Delo centra teche dalje. Chlovek she naprej hodi ali dela. Vchasih je za to, da se ta povezava vzpostavi, potreben kratek pochitek. Vchasih shok, vchasih napor. Kakorkoli zhe, delo se nadaljuje. Po dolochenem chasu se tudi skladishche energije drugega akumulatorja izchrpa. Chlovek se spet pochuti utrujen.

Spet zunanji shok ali kratek pochitek ali cigareta ali napor – in povezan je s prvim akumulatorjem. Lahko pa se zgodi, da je delujochi center chrpal energijo iz drugega akumulatorja tako hitro, da se prvi ni imel chasa napolniti iz velikega akumulatorja in si je nachrpal le pol energije, ki jo lahko drzhi; napolnjen je le do polovice.

Potem, ko se center ponovno povezhe s prvim akumulatorjem, zachne chrpati energijo iz njega, drugi akumulator pa se povezhe in chrpa energijo iz velikega akumulatorja. Toda tokrat je prvi akumulator le napol poln. Center hitro izchrpa svojo energijo, medtem pa se je drugi akumulator uspel napolniti le do chetrtine. Center, ki se z njim povezhe, nabrano energijo hitro pochrpa in se she enkrat povezhe s prvim akumulatorjem itd. Po dolochenem chasu pride v organizmu do takega stanja, ko nobenemu od malih akumulatorjev ne ostane vech niti kaplje energije. Chlovek se tokrat pochuti resnichno utrujen. Skoraj omedli, skoraj zaspi ali pa postane njegov organizem kako drugache prizadet, zachne ga boleti glava, pospeshi se bitje srca, postane mu slabo …

Potem pa nenadoma spet kratek pochitek ali zunanji shok ali napor prinesejo nov val energije in chlovek je spet sposoben razmishljati, hoditi in delati.

To pomeni, da se je center prikljuchil neposredno na veliki akumulator. Veliki akumulator vsebuje ogromne kolichine energije. Chlovek, ki je povezan z velikim akumulatorjem, je sposoben delati dobesedno chudezhe. Seveda pa, che se »tuljave« she naprej vrtijo in se energija, ki nastaja iz zraka, hrane in chutnih vtisov, she naprej izliva iz velikega akumulatorja hitreje, kot se tochi vanj, pride trenutek, ko se iz velikega akumulatorja izprazni vsa energija in organizem umre. Vendar se to zgodi zelo redko. Obichajno organizem samodejno preneha delovati veliko pred tem. Potrebni so posebni pogoji, da organizem, izchrpan vse svoje energije, umre. V obichajnih razmerah bo chlovek zaspal ali bo omedlel, ali pa bo prishlo do kakshnega notranjega zapleta, ki bo njegovo delovanje ustavil zhe dolgo pred resnichno nevarnostjo.

Zato se ni treba bati naporov; nevarnost, da bi umrli od njih, sploh ni velika. Veliko lazhje je umreti od nedelovanja, lenobe in strahu pred napori.

Nasprotno, nash cilj je, da se nauchimo povezati center, ki ga uporabljamo, z velikim akumulatorjem. Dokler tega ne bomo mogli, bo vse nashe delo zaman, ker bomo zaspali, preden bodo nasha prizadevanja dala kakrshne koli rezultate.

Majhni akumulatorji zadostujejo za obichajno, vsakdanje zhivljenje. Toda za delo na sebi, za notranjo rast in za trud, ki ju potrebuje chlovek, ko stopi na pot, energija iz malih akumulatorjev ne zadostuje.

Nauchiti se moramo, kako chrpati energijo naravnost iz velikega akumulatorja.

To pa je mogoche le s pomochjo emocionalnega centra. Bistveno je, da to razumemo. Povezava z velikim akumulatorjem je mogocha le skozi emocionalni center. Nagonski, gibalni in intelektualni centri pa sami sebe lahko prehranjujejo samo skozi male akumulatorje.

Prav to pa je tisto, chesar ljudje ne razumejo. Zato mora biti njihov cilj razvijanje aktivnosti emocionalnega centra. To je aparat, ki je mnogo bolj subtilen kot intelektualni center, she posebej, che uposhtevamo dejstvo, da je v celotnem intelektualnem centru edini del, ki deluje, formativni aparat, in da so shtevilne stvari intelektualnemu centru precej nedostopne. Che si kdo zheli vedeti in razumeti vech, kot dejansko ve in razume, si mora zapomniti, da bosta to novo znanje in novo razumevanje prishla skozi emocionalno in ne skozi intelektualno sredishche.«

Poleg tega, kar je zhe povedal o akumulatorjih, je G. dal nekaj zelo zanimivih pripomb o zehanju in smehu.

»Obstajata dve nerazumljivi funkciji nashega organizma, ki ju z znanstvenega vidika ni mogoche razlozhiti,« je dejal, »chetudi znanost seveda tega ne prizna; to sta zehanje in smeh. Niti enega niti drugega ni mogoche pravilno razumeti in razlozhiti, ne da bi vedeli za akumulatorje in poznali njihovo vlogo v organizmu.

Opazili ste, da zehate, ko ste utrujeni. To je she posebej opazno na primer v gorah, ko chlovek, ki ni navajen nanje, medtem ko se vzpenja na hrib, skoraj neprestano zeha. Zehanje je chrpanje energije v mala akumulatorja. Ko se prehitro izpraznita, torej ko eden od njiju nima dovolj chasa, da bi se napolnil, medtem ko se je drugi praznil, postane zehanje skoraj neprekinjeno. Obstajajo dolochena obolevna stanja, ki lahko povzrochijo zaustavitev srca, ko si chlovek zheli, vendar ne more zehati, znani pa so tudi drugi primeri, ko gre s chrpalko kaj narobe, zaradi chesar deluje brez uchinka, ko chlovek ves chas zeha, vendar ne nachrpa nobene energije. Shtudij in opazovanje zehanja s tega vidika lahko razkrije veliko novega in zanimivega.

Tudi smeh je neposredno povezan z akumulatorji. Toda smeh je funkcija, nasprotna zehanju. Ne gre za chrpanje vase, ampak za chrpanje ven iz sebe, torej za chrpanje navzven, zato da se znebimo odvechne energije, zbrane v akumulatorjih. Smeh ne obstaja v vseh centrih, ampak le v centrih, razdeljenih na dve polovici – na pozitivno in negativno. Che o tem she nisem podrobneje govoril, bom to storil, ko bomo prishli do natanchnejshe obravnave centrov. Za zdaj bomo vzeli pod drobnogled samo intelektualni center. Lahko pride do vtisov, ki naenkrat padejo na obe polovici centra in hkrati ustvarijo ostra da in ne. Taka sochasna da in ne povzrochita v centru nekakshno konvulzijo, trzanje, in ker center dveh nasprotnih vtisov enega dejstva ne more uskladiti in prebaviti, zachne v obliki smeha izpushchati energijo, ki se pretaka vanj iz akumulatorja, ki je tedaj na vrsti, da jo priskrbi. V kakem drugem primeru se zgodi, da se je v akumulatorju zbralo prevech energije, ki je center ne more porabiti. V tem primeru je lahko vsak najbolj navaden vtis sprejet dvojno, to je, lahko naenkrat pade na obe polovici centra in povzrochi smeh, torej izmet energije.

Razumeti morate, da vam dajem samo sploshen oris tega procesa. Zapomniti si morate tudi, da sta tako zehanje kot smeh zelo nalezljiva. To kazhe, da gre v bistvu za funkciji nagonskih in gibalnih centrov.«

»Zakaj je smeh tako prijeten?« je vprashal nekdo.

»Zato,« je odgovoril G., »ker nas razbremeni odvechne energije, ki bi, che bi ostala neizkorishchena, lahko postala negativna, torej strup. Takega strupa imamo vedno veliko v sebi. Smeh je protistrup. Ampak protistrup je potreben le toliko chasa, dokler nismo sposobni porabiti vse energije za koristno delo. O Kristusu pravijo, da se ni nikoli smejal. In v Evangelijih resnichno ne boste nashli niti ene omembe o tem, da se je Kristus kadarkoli smejal. Vendar obstajajo razlichni nachini nesmejanja. So ljudje, ki se ne smejijo, ker so popolnoma utopljeni v negativnih chustvih, v zlobnosti, strahu, sovrashtvu, sumnichavosti. Obstajajo pa lahko tudi drugi, ki se ne smejijo, ker ne morejo imeti negativnih chustev. Razumeti je treba eno stvar. V vishjih centrih ne more biti smeha, ker v vishjih centrih ni delitve na da in ne

 

 

___­­_____________________

V iskanju chudezhnega (1949) je knjiga ruskega filozofa P. D. Uspenskega o njegovem srechanju in poznejshi povezanosti z mistikom Georgijem Ivanovichem Gurdzhijevom. Knjiga velja za najbolj obsezhen opis miselnega sistema Gurdzhijeva, ki je bil kadar koli objavljen. Napisana je v obliki osebnega porochila o letih, ki jih je Uspenski prezhivel v skupini Gurdzhijeva, chigar ideje so do neke mere predstavljene v njihovem kronoloshkem zaporedju na ozadju zhivljenjskih razmer, ki jih je Gurdzhijev ustvaril za svoje uchence med kaosom in pretresom predrevolucionarne Rusije.

Peter (Pjotr) ​​Demjanovich Uspenski se je rodil v Harkovu (danes Ukrajina) leta 1878. Njegova prva knjiga Chetrta dimenzija (1909) ga je pri enaintridesetih letih postavila v prvo vrsto pomembnih piscev o abstraktni matematichni teoriji. Njegova druga knjiga Tertium Organum, napisana leta 1912, je ob objavi leta 1922 povzrochila senzacijo v Ameriki. Knjiga Novi model vesolja, napisana leta 1914 in revidirana leta 1929, je izshla v Ameriki leta 1931. Takoj so jo razglasili za eno najpomembnejshih filozofskih del nashega chasa. Uspenski je umrl v okolici Londona leta 1947.

 

Prevod iz angleshchine in opomba Nadja Jarc