Revija SRP 147/148

Peter Amalietti 

 

ZAMOLCHANA SLOVENSKA ZGODOVINA

 

I. PET KULTURNO-ZGODOVINSKIH SHKANDALOV V DOLINI SHENTFLORJANSKI

 

Nedvomno je najhujshi greh slovenske uradne zgodovine popolno sprenevedanje in ignoriranje slovenskega zgodovinskega izrochila oziroma tradicije slovenskega zgodovinopisja in narodnega kolektivnega spomina. In iz tega izvirnega greha slovenske uradne zgodovine izhajajo tudi vsi drugi njeni grehi, ki pa so sami zase tudi pravi kulturno-zgodovinski shkandali.

Slovenska uradna zgodovina se je namrech kar mirno, predvsem pa na skrivaj, odpovedala vsemu pristnemu znanju o nashi preteklosti, nashemu zgodovinskemu spominu in izrochilu, kot nam ga podajajo Schönleben, Valvazor, Baucher, Hacquet, Linhart, ruski zgodovinar Venelin, Kopitar, Krempl, Trdina, Pozhenchan, Mikloshich, Trstenjak in Zhunkovich, che nashtejemo le najpomembnejshe. Namesto vsega tega pa je Slovencem vsilila nemshko razlago slovenske zgodovine. O tem sem zhe pisal v vech knjigah in chlankih v Misterijih, tukaj pa bi rad prvich predstavil vse te povsem objektivne zamere v obliki kratkega povzetka najhujshih shkandalov nashih poklicnih zgodovinarjev in njihovih pomagachev, ki nam z vsemi mochni in sredstvi zakrivajo resnico o nashi preteklosti, kar je sicer hudo protislovje – che samo pomislimo, da nasha slovenska drzhava plachuje zgodovinarje, da bi nam zgodovino razkrivali, oni pa nam jo mirno – tebi nich meni nich – nachrtno in sistematichno prikrivajo in zakrivajo. Che bi nashi poklicni zgodovinarji delali to, za kar jih plachujemo, torej odkrivali pristno zgodovino, ne bi she danes imeli tezhav s svojimi mejami in tudi nikoli ne bi izgubili Istre in she marsichesa drugega.

 

 

Shkandal s Slavo vojvodine Kranjske

 

Med sholanjem sem imel v zgodovini vselej odlichno oceno, saj je bila ta moja edina vera, ki sem jo poznal in tudi verjel vanjo. Pa vendar me je she kot pristnega vernika uradne zgodovine zbodlo pri srcu, ko sem svechano prvich v svoje deshke roke vzel prvi slovenski prevod Valvazorjeve Slave vojvodine Kranjske in ugotovil, da se prevod te za Slovence najpomembnejshe knjige zachenja kar z drugo knjigo, o prvi pa ni bilo ne duha in ne sluha! Vsekakor nenavadno ravnanje, kakrshnega ni sicer mogoche nikjer srechati. Zhe tedaj sem namrech razumel dovolj, da sem vedel, da je prva knjiga ponavadi najbolj pomembna. Pozneje sem seveda razumel, zakaj tedaj niso prevedli in objavili prve knjige – ker vsebuje nasho resnichno zgodovino, ki nam jo nashi poklicni zgodovinarji sicer dosledno in prav pritlehno prikrivajo. Pri novi drugi izdaji tega monumentalnega Valvazorjevega dela pa je sicer prva knjige res izshla, vendar pa so jo prodajali po tako visoki ceni (stokrat vech, kot je knjiga vredna!), da si je ni mogel privoshchiti noben smrtnik, temvech le drzhavne ustanove. Vendar pa tega ne gre pripisati le zalozhnikovi pogoltnosti in lakomni zlorabi monopola, temvech je ta pretirana cena, ki je zhe sama zase shkandal, she naprej onemogochala, da bi se ta izjemna in velichastna knjiga lahko kdaj razshirila.

 

 

Shkandal s prvo slovensko zgodovino Slovencev Janeza Trdine

 

Res prva slovenska zgodovinska knjiga je bila sicer Kemperletova zgodovina, ki pa je zajemala le zgodovino Shtajercev, zato je sredi 19. stoletja Slovenska matica razpisala natechaj za prvo slovensko zgodovino, ki jo je naposled po narochilu napisal Janez Trdina. Tedaj je bil she dijak in to je bila njegova prva knjiga, v kateri je marljivo povzel vse tedanje pristno vedenje o slovenski zgodovini. Da je to knjigo Slovenska matica nato izdala kot svojo prvo knjigo sploh, kazhe, da je njena vsebina tedaj povsem ustrezala in je veljala za resnichno. To seveda ni shkandal, shkandal pa postane dejstvo, da je to edina Trdinova knjiga, ki je nato slovenski zalozhniki v naslednjem stoletju in pol niso nikoli izdali oziroma ponatisnili (dokler je nisem sam pred par leti), cheprav je Trdina sicer najvechkrat izdani slovenski pisatelj in so vse druge njegove knjige izdali po vechkrat. Da se je nato Slovenska matica v naslednjih desetletjih devetnajstega stoletja pridruzhila raznarodovalni strani in zachela sodelovati pri tem prikrivanju pristne slovenske zgodovine, pa lepo kazhe dejstvo, da Slovenska matica ob svoji stoletnici ni ponatisnila svoje prve knjige! Pri tem prikrivanju nashe prave zgodovine nashim uradnim zgodovinarjem seveda pomagajo she drugi akademiki, v prvi vrsti arheologi, pa tudi etnologi in drugi strokovnjaki.

 

 

Shkandal s Kozlerjevim zemljevidom Velike Slovenije

 

Enako prikrivanje so slovenski zgodovinarji in njihovi sodelavci uporabili za Kozlerjev zemljevid, ki so ga skrivali v svojih predalih vse do sedemdesetih let minulega stoletja, tedaj pa so ga sicer izdali in Slovenci so ga mnozhichno kupovali, vendar pa se je tukaj zgodilo podobno kot pri prvi slovenski izdaji Valvazorja, saj niso izdali zadnje razlichice zemljevida, ki je bila edina merodajna, temvech prvo, poskusno razlichico, ki jo je Kozler natisnil in razposlal sodelavcem po vsej dezheli Slovenski, da so dopolnili in popravili poskusno razlichico zemljevida. Ta prvi in poskusni Kozlerjev zemljevid prikazuje Slovenijo zelo majhno, che ga primerjamo z zadnjim, na katerem sega nashe ozemlje vse do Senja in vkljuchuje tudi Zagreb in seveda celo Koroshko in Nizhjo Avstrijo in severno-vzhodno Italijo. Slovenska matica je leta 1874 izdala prav to zadnjo in edino pravo razlichico, kar dokazuje, da je ta zemljevid ustrezno prikazoval dejansko stanje. Kljub temu ali pa prav zato so nato nashi zgodovinarji ta zadnji in edini pravi Kozlerjev zemljevid prikrivali, dokler ga nista pred nekaj leti skoraj chudezhno odkrila dva nasha nadvse marljiva in uspeshna raziskovalna zgodovinarja Shishko in Kebe in sem ga nato sam izdal.

V svoji oporoki je Kozler, kot bi slutil, jasno in razlochno razglasil zadnjo razlichico za edino veljavno in merodajno, kljub temu pa nashi zgodovinarji na mednarodno razsodishche v Haagu med dokaznim gradivom niso prilozhili Kozlerjevega zadnjega in edinega merodajnega zemljevida, temvech njegovo poskusno prvo razlichico, cheprav so s tem obchutno poslabshali nashe pogajalske pozicije v Haagu, ki bi bile povsem drugachne, che bi sodniki na pravem Kozlerjevem zemljevidu lahko videli, da je slovensko ozemlje v drugi polovici devetnajstega stoletja obsegalo tudi celotno kajkavsko obmochje z Zagrebom vred, kot tudi Istro, Reko, Kvarner in Kvarnersko otochje in obalo vse do Senja! Tistemu zgodovinarju, ki je v Haag poslal napachni Kozlerjev zemljevid, bi morali soditi zaradi izdaje drzhave ali pa vsaj za zanikrno opravljeno delo.

 

 

Shkandal s starocerkveno slovenshchino

 

Sodobni slovenski jezikoslovci vsi enotno tulijo v isti rog, ko razglashajo starocerkveno slovenshchino za starocerkveno slovanshchino in s tem nachrtno jemljejo prvenstvo svojemu narodu, cheprav v ta namen uporabljajo zgolj lazhne dokaze in teorije, ki jih je lansiral hrvashki nacionalist Vatroslav Jagić, Mikloshichev asistent, nihche pa se noche niti spomniti na Kopitarjevo in Mikloshichevo Panonsko teorijo, ki je trden dokaz, da nam sodobni slovenski jezikoslovci vshtric z zgodovinarji lazhejo in prikrivajo resnico. V svoji knjigi Praslovenshchina sem povsem nesporno dokazal, da je bila starocerkvena slovanshchina v resnici stara slovenshchina, kot se lahko preprichate v tem zborniku, pa sta enako uchila tudi Kopitar in Mikloshich, dva najvechja slovenska jezikoslovca vseh chasov, v katerih senci vsi slovenski jezikoslovci v sluzhbi spijo z izkljuchenimi mozhgani.

 

 

Shkandal z Mikloshichem in Kopitarjem

 

Podoben shkandal kot pri obeh slovenskih izdajah Slave vojvodine Kranjske in pri manipuliranju z delovno razlichico Kozlerjevega zemljevida, ne pa s pravo, je tudi ravnanje nashih jezikoslovcev, ki Mikloshicha sicer res chastijo kot Boga, obenem pa slozhno, ubrano in usklajeno z zgodovinarji prikrivajo tiste dele njegovega opusa, ki pridiga drugache o nashi preteklosti od uradne zgodovine oziroma od germanske ideologije. Prav zato sem prosil gospo Marijo Shinigoj, da je samo za vas, dragi bralci in bralke, prevedla enega od shtevilnih doslej neprevedenih Mikloshichevih jezikoslovnih esejev.

Ob Mikloshichevi stoletnici so na primer po Ptuju raje razstavili sto plastichnih Mikloshichevih kipov (torej chisti kich), kot pa da bi ob njegovi stoletnici prevedli in izdali njegov celoten opus, kar si kot eminentni svetovni jezikoslovec nedvomno zasluzhi, vendar pa bi si s takshno izdajo uradni zgodovinarji pljunili v svojo lastno skledo. Povsem enako velja za drugega velikega slovenskega jezikoslovca iz devetnajstega stoletja Jerneja Kopitarja, chigar opusa, vsaj tisti del z zgodovinskimi konotacijami, raje niso nikoli prevedli v slovenshchino, kar je prav tako hud shkandal. Nashi zgodovinarji in jezikoslovci, tudi akademiki, namrech ne opravljajo dela, za katero jih vsi plachujemo.

Sam se sicer nerad posvecham kritiki, obtozhbam, zhalitvam in obsodbam, vendar me sedanje nemogoche stanje na tem podrochju, sicer tako zelo pomembnem za narodovo bit in njegovo blaginjo, preprosto sili k vsem tem grenkim obdolzhitvam in tozhbam. Kdor zla ne imenuje, ga sam podpira. Che vidim, da je cesar gol, moram to tudi jasno in glasno povedati svojim rojakom! Svoje zhivljenje sem namrech posvetil njihovemu obveshchanju in izobrazhevanju, in to na razlichnih zhivljenjskih podrochjih, zgodovina je le ena, vse to skupaj pa tvori moj skromni prispevek k razvoju nashega naroda in njegove kulture, na katerega sem zelo ponosen, enako kot sem ponosen, da sem Slovenec in pripadnik naroda z velichastno zgodovino, ki je dandanes sicer pozabljena, in z nich manj velichastno prihodnostjo, o kateri pa se nam ta trenutek, torej v chasu hude sploshne gospodarske krize, niti ne sanja.

 

 

II. RAZNARODOVANJE SLOVENCEV ALI KAKO NAS CEPIJO

 

»Zhelezna doba je chas osvajanj in vladanja, temelji pa na suzhenjskem delu premaganih. Zgodovina dialektichno pove, da prvi nekoch postanejo zadnji, in nasprotno, saj zmagovalci, ki zasuzhnjijo premagance, ki so bili pred tem njihovi gospodarji, znajo potem poskrbeti, da zasuzhnjeni narod postane navadno podlozhnishko ljudstvo. Za to imajo na voljo vech sredstev razchlovechenja od stradanja in zheje, trpinchenja ob prisilnem delu (stara arijska praksa) do raznarodovanja in uvedbe uporabe vladarjevega jezika ter zlorabe verstev in verskih razlik za izgon vseh, ki niso po dushi oblastnikov. Suzhenj izgubi vse, svojo osebno preteklost kot tudi narodno izrochilo.«*

Raznarodovalec vselej ustvari takshne razmere in pogoje, ki sejejo razdor med razlichnimi stanovi, pripadniki razlichnih ver ali pa razlichnih narodnih pripadnosti. Vse to so klini, s katerimi dolgorochno razcepi narodno enotnost, pach po starorimskem nachelu Deli in vladaj! Ta postopek raznarodovanja je Slovence doletel v devetem in desetem stoletju, ko so nas pokristjanili Nemci, intenziviral pa se je v shtirinajstem in petnajstem stoletju, ko so turshki roparski vdori ugrabili vech sto tisoch Slovencev in Slovenk in jih zasuzhnjili. Slovensko ozemlje je bilo tedaj vech kot dvesto let zadnji branik Zahoda pred Turki, vsa tezha obrambe pa je slonela prav na slovenskih stanovih in slovenskih plemichih in seveda na ljudstvu.

Ko se je v 16. stoletju turshka nevarnost unesla, se je slovenski narod razcepil na katolike (konservativci) in protestante (naprednjaki), nato pa je med protireformacijo slovenski narod dozhivel obglavljenje, saj so se tedaj skoraj vsi slovenski plemichi in ugledni in premozhni meshchani kot protestanti morali izseliti iz nashe dezhele. Slovenci smo tedaj izgubili svojo elito, tako kulturno kot gospodarsko.

Po verski cepitvi slovenskega naroda je sledila narodna cepitev. Iz zgodovine vemo, da je v shtevilnih slovenskih druzhinah prishlo do razcepa, ker je ena stran druzhine ostala domoljubna, druga pa se je ponemchila. Dve sloviti meshchanski druzhini iz 19. stoletja to lepo ponazarjata – Voshnjaki in Kozlerji.

Ponemchevanje se je nadaljevalo tudi v 19. stoletju, o chemer porocha veliki domoljub Janez Trdina: »Dunajska vlada je hotela brez dvoma slovenski narod ponemchiti, nekaj po svoji birokraciji, najbolj pa z nemshkimi sholami. Nemshki jezik je vladal ne le v srednjih in glavnih, ampak tudi v dezhelskih sholah, iz katerih pa so ga zacheli z uspehom izganjati nashi domoljubni dekani in zhupniki zhe okoli l. 1840. Dunajski mogochniki so napovedovali slovenshchini najsrditejshi boj. V sholskih pravilih se je prishtevala med glavne grehe. Dijak, ki je govoril slovenski, je bil kaznovan kakor kak tat ali kake druge vrste hudodelec s shibo, palico, zaporom, postom, s slabim redom iz ponashanja. V Kamniku sem videl na svoje ochi, kako neusmiljeno so pretepali coklarji nashe dechake radi slovenskega govorjenja. V Novem mestu so jim obeshali na vrat, kadar so shli iz shole domov, "lesenega osla", da jih je lahko vse mesto videlo in zasramovalo. Take grdobe so se godile tudi v Postojni in sploh po vsej slovenski domovini. Nemshki oblastniki so hoteli nash jezik slovenski mladini tako omraziti in pristuditi, da bi se ga iz vse dushe sramovala in ga zanichevala, da bi ga smatrala za najvechjo nespodobnost, za dokaz hribovske surovosti in najgrshe podlosti. Uchencem se je strogo zapovedalo, da morajo ovaditi uchitelju vsakega tovarisha, ki bi govoril z njimi v sholi ali tudi zunaj shole po slovensko.«

Pri tem postopku ponemchevanja Slovencev se mi zdi zelo zanimivo, da avstrijski Koroshci po lastnih izjavah chutijo do slovenskih Koroshcev Urangst ali prastrah. V zadnjih tisoch letih niso namrech Nemci (prej pa pravzaprav niti niso obstajali) imeli prav nobenega razloga za tak strah, che vemo, da so nas zelo uspeshno izpodrinili in v Avstriji skoraj zhe »izumrli«. Sicer pa tudi ta beseda vsebuje »pra«, kar govori o nechem starejshem in she globlje zakopanem v nezavednem avstrijskih Koroshcev. Za vechino Avstrijcev tako ali tako velja, da so zgolj potomci ponemchenih Slovencev (tudi Hrvatov, Chehov in Slovakov) in bi lahko tak strah torej dobesedno podedovali od svojih prednikov, ki so se prostovoljno ponemchili, zaradi chesar jih je pri omembi Slovenije ali pa Slovencev vselej zapekla vest zaradi njihovega odpadnishtva. Vendar jim tega ne moremo shteti v zlo. V Avstro-Ogrski je pach Nemec lazhje in bolje zhivel od Slovenca, enako kot so v komunistichni Jugoslaviji najbolje in najlagodneje zhiveli partijci.

Odkar nam vlada, je katolishka cerkev negovala na prvi pogled sicer zelo milostno in dobrohotno navado, da je vse revne, a bistre in nadarjene slovenske fante vzela k sebi in jih izobrazila za duhovnike. A je pri tem postopku prikritega raznarodovanja katolishka cerkev imela kar dva dobichka: prvi je bil, da je dobila nekaj kakovostnih ljudi za svoje kadre, drugi pa, da je nashemu narodu odvzela vse brihtne glavice in jim s cerkvenim sholanjem oprala mozhgane.

Nemshka prevlada v 19. stoletju je tudi skrbela, da so morali vsi Slovenci, ki so si lahko privoshchili sholanje, shtudirati na tujem, saj pri nas ni bilo nobenih vishjih ali visokih shol. Sholanje v tujini pa je seveda idealno sredstvo raznarodovanja, saj so vse najbolj nadarjene slovenske shtudente zvabili z raznimi nazivi, ugodnostmi in chastmi in jih obdrzhali kar pri sebi, v domovino pa so se zato vrnili vechinoma le tisti najmanj uspeshni in sposobni slovenski diplomanti, ki so seveda doma nato uchili natanko tisto, kar so se nauchili v tujini. To seveda velja tudi za prve sholane slovenske zgodovinarje – vsi so se sholali v tujini in se nauchili tujo zgodovino, ne pa slovenske! In kar se Janezek nauchi, to Janez uchi. Zato nam zdaj poklicni zgodovinarji prodajajo pach vse tisto govno iz tujih fakultet, ne pa pristnega slovenskega zgodovinskega izrochila!

Prvi klin, zarinjen v narodno enotnost, je bila vera, drugi klin je bila narodna pripadnost, tretji klin pa je bil ideoloshke narave oziroma politika. Pri dolgorochnem postopku strateshkega raznarodovanja je najvechji poudarek na razbitju druzhine kot osnovne druzhbene celice. In ob koncu 19. stoletja so se Slovenci razcepili na vech politichnih strank, znani so vechni javni prepiri med konservativci in liberalci, vse mochnejshi pa so postajali tudi socialisti in komunisti. Ob vsaki takshni cepitvi se je zaradi prepirov med druzhinskimi chlani, ki so zagovarjali razlichne stranke, moch in enotnost druzhine razpolovila, z njo pa tudi moch slovenske druzhbe kot celote.

Najbolj uchinkovita oblika raznarodovanja je nedvomno genocid. Ko pobijesh zadnjega pripadnika nekega naroda, je postopek raznarodovanja pri kraju. V obeh svetovnih vojnah se je nad Slovenci izvajal genocid, she zlasti je bilo posrechena v tem pogledu soshka fronta v prvi svetovni vojni, na kateri so se na obeh straneh bojevali predvsem Slovenci, ki so se torej pobijali kar med seboj in pri tem sta bili nadvse uspeshni zhal kar obe strani! Po prvi svetovni vojni pa so slovenski Primorci pod italijanskimi fashisti dozhivljali she hujshe pritiske in prepovedi, kot so bili malo prej opisani ponemchevalnimi postopki iz devetnajstega stoletja.

Ta razcep in kaos v slovenski druzhbi lepo ponazarja tudi druga svetovna vojna, v kateri je v skoraj vsaki slovenski druzhini umrl vsaj po en partizan in en domobranec. To je bil namrech chas, ko so bili Slovenci ostro razdeljeni na dva pola. Po vojni se je to nadaljevalo in se je slovenska druzhba razcepila na komuniste in vernike, cheprav je bil tudi nash komunizem le oblika vere s Titom kot vrhovnim Bogom, Jovanko Devico Marijo, Kardelj je bil Sveti Peter, vsi komunisti pa so bili Bozhji angeli.

Vse te razlike – ideoloshko-politichne, narodnostne ali verske – so v resnici povsem nepomembne, saj je chlovek chlovek in ljudje so ljudje, eni so dobri, drugi malo slabshi, kar pa nima nobene zveze z njihovo politichno pripadnostjo, narodnostjo ali vero, v postopku raznarodovanja pa to prav nasprotno postanejo pomembna sredstva ali orodja za lochevanje narodne enotnosti in vladanje.

Mimogrede omenimo, da niso Nemci nashi edini raznarodovalci, to so tudi vsi nashi sosedje (torej Italijani, Madzhari, Avstrijci in Hrvati) in celo Anglezhi, ki so nam po drugi svetovni vojni hinavsko vrnili belogardiste, cheprav so dobro vedeli, da jih bo Tito dal pobiti. Tudi to she dandanes pereche vprashanje sprave je namrech klin, globoko zarit v narodovo telo, ki zhe vech kot sedemdeset let zastruplja njegovo tkivo.

Po stoletnem molku o nashi pravi zgodovini je slovenska javnost prvich slishala za odkritja venetologov, saj so pred osamosvojitvijo potrebovali njihovo ugotovitev, da smo Slovenci zahodni Slovani, ne pa juzhni, da bi tako lahko zarili klin med Slovence in dotlej bratske juzhne narode. Nato pa so slovenski mediji znova sodelovali s slovenskimi zgodovinarji pri zakrivanju nashe preteklosti in tako je she danes. Na srecho pa lahko drugache mislechi zdaj vsaj izdajamo knjige, kar je zhe samo zase velik napredek, ki kazhe, da se ne glede na vse te zamere stvari izboljshujejo. She zlasti che te knjige bralci kupijo, nato pa shirijo pridobljeno znanje med svojimi prijatelji.

Po samostojnosti ostajamo Slovenci she naprej razcepljeni na vse zhe omenjene zgodovinske nachine, prihajajo pa she vselej vedno novi klini – v zadnjem desetletju je slovenski narod razcepilo tudi vprashanje o pravici do splava in pravice homoseksualcev do posvojitev. V rokah raznarodovalcev so mochno orodje in orozhje tudi gospodarske krize, ki prav tako zabijejo kline v narodno enotnost. Spomnimo se samo avstro-ogrske gospodarske krize iz devetdesetih let devetnajstega stoletja, za katero se danes ve, da je bila umetno povzrochena, ji pa je uspelo uchinkovito pospeshiti ekonomsko emigracijo Slovencev iz avstrijskih dezhel, predvsem v obe Ameriki, pa tudi v zahodno Evropo.

Seveda nismo Slovenci edini narod, ki je v dolgorochnem postopku raznarodovanja, saj je to dandanes zhe globalen fenomen, vsekakor pa je ta postopek pri nas zelo uchinkovit, che vemo, da se je Slovenija v zadnjih tisoch dvesto letih ozemeljsko skrchila do danes za kar dvanajstkrat in se je torej Gosposvetsko polje na Koroshkem, po prvi svetovni vojni pa smo Koroshko, skupaj s Primorsko in Istro Slovenci izgvsakih sto let zmanjshala za kar polovico! Raznarodovanje je torej precej uspeshno.

She pred dobrimi sto leti je bilo sredishche slovenskega ozemlja po zgodovinski tradiciji Gosposvetsko polje na Koroshkem, po prvi svetovni vojni pa smo Koroshko, skupaj s Primorsko in Istro Slovenci izgubili, sredishche pa se je prestavilo v Ljubljano. Po drugi svetovni vojni je Tito nash Trst z zaledjem in Istro odstopil, da je Jugoslavija dobila juzhno Makedonijo. Danashnje slovensko drzhavno ozemlje ima obliko kokoshi in je skorajda istovetno z rimskimi provincami po zasedbi nashega ozemlja, ko se je ta postopek raznarodovanja Slovencev tudi sploh zachel.

                                                                                                                                                                  

 

_______

* Ime avtorja tega zanimivega razmishljanja sem zhal izgubil.

** Glej mojo knjigo Kje so tiste stezice.