Revija SRP 147/148

Mitja Urshich

 

POJEMANJE SONCA

 

Razpihovalec mane

 

Ko me pish poljubi v dlan

in se Zemlja da na bok,

nich vech skregan ni vsakdan,

nich vech prazen ni obok

 

neba, ki rishe vence,

hrepenenj kroti naskok,

da ne bi vse zle sence

zastrupile dushe tok.

 

Tedaj rozha snuje plan,

s cvetnim listjem v vsemir

shiri hlap, ki bo spoznan,

in da zmaga ne hudir.

 

A ljudje she kar v mreni,

ki, zastirajoch polj,

ne pusti, da po veni

kresnice teche ime.

 

 

Ogledalo

 

Chisti hip ti plete stanja,

neslishno kakor etra jek;

obraz v zrcalu odzvanja

chasa kozho, premene vek.

 

Zhivljenje nam slik poklanja,

nihche ne ustavi kadra tek.

List za listom teche sanja,

misel stopa v stotero rek.

 

 

Slutnja

 

Pojemanje sonca,

dan se vda nitim sna.

Noch je brez konca;

sem le bibavice sla.

 

Morje dre v oko srca;

slutnja nam zgoshcha kri.

V daljavi lajezh zvonca

prenika v neki chutnosti.