Revija SRP 147/148

Milan Shtruc

 

MONARHICHNE POVEZAVE MED SLOVENIJO, POLJSKO IN LITVO

 

Rodbinska prepletenost srednjeveshkih dinastij je pomembno oblikovala vso evropsko zgodovino. Pri nas te zveze poznamo predvsem prek dinastije Habsburzhanov, ki so po koncu nasledstvene vojne za Ulrikom II. Celjskim in po sklenjenem miru v Pozharnici leta 1460 nasledili obsezhno celjsko dedishchino. Ker zgodovino vedno pishejo zmagovalci, je morala vednost o veliki slovenski srednjeveshki dinastiji Celjanov hitro utoniti v pozabo oziroma se je vrachala izkrivljena, saj so jo nato pisali in vsakokratnim potrebam ustrezno prilagajali pisci s habsburshkega vplivnega obmochja.

Dinastija Celjskih se v pisnih virih, ki so se doslej uspeli ohraniti, pojavlja zhe od leta 1130 dalje.1 Zato je za objektivnejsho podobo Celjanov potrebno preveriti, kaj so o tej slovenski dinastiji med drugimi povedali tudi grshki in vzhodnorimski zgodovinopisci. Tako je veliki grshki zgodovinar Laonikos Chalkokondyles (Laonik Halkokondil, 15. stol.) v svojih Dokazih zgodovine v desetih knjigah zapisal, da so bili Celjski najpomembnejsha dinastija v Evropi (Habsburzhane po pomembnosti navaja za njimi), Ulrik II. Celjski pa najpomembnejshi dinast v Panoniji. Imenuje ga Orlich Celjski,2 kar je verjetno celo primernejshe slovensko ime, kot pa Ulrik ali Urh, ki ju uporabljamo danes.

Poleg tega se moramo za celovitejshe razumevanje nashe zgodovine bolje seznaniti tudi s skoraj v celoti spregledano, vendar zelo pomembno povezanostjo Celjskih s kraljevino Poljsko in z Veliko knezhevino Litvo.3 Za zachetek teh monarhichnih povezav lahko shtejemo leto 1380, ko se je Viljem I. Celjski4 porochil z Ano Poljsko, hcherjo kralja Kazimirja Velikega iz zgodovinsko najpomembnejshe poljske dinastije Piastov. Kralj Kazimir III. Poljski (1310‑1370) je svoj naziv Veliki dobil zaradi utrditve poljske kraljevine ter tudi zaradi vzpostavitve monarhichne zveze z veliko knezhevino Litvo. Ko se je leta 1325 porochil z Aldono‑Ano, hcherjo litvanskega velikega kneza Gediminasa, je s tem povezal Poljsko in Litvo, ki sta dotlej veljali za medsebojno sovrazhni drzhavi. Aldona-Ana je sprejela krshchanstvo in je v znamenje sprave med Poljsko in tedaj she pogansko Litvo pripeljala s seboj na Poljsko na tisoche (kronika navaja shtevilko 24.000) poljskih vojnih ujetnikov iz prejshnjih medsebojnih vojn.5

Kazimir Veliki je bil zadnji moshki potomec dinastije Piastov, ki je Poljski vladala vse od 10. do 14. stoletja. Ob njegovi smrti leta 1370 je bila med njegovima edinima prezhivelima hcherkama Ana Poljska (okrog 1366‑1425) dve leti starejsha od svoje sestre Jadvige. Zato je poroka Viljema I. Celjskega z Ano Poljsko povezala slovensko dinastijo Celjskih z najstarejsho in zgodovinsko najpomembnejsho poljsko dinastijo Piastov.6 Poljska je leta 2012 kralja Kazimirja Velikega, ocheta Ane Poljske in tasta Viljema Celjskega, upodobila na svojem bankovcu za 50 zlotov (sliki 1 in 2).

V zakonu med Viljemom in Ano se je rodila edina hchi Ana Celjska (okrog 1381-1416). Viljem je leta 1392 umrl na Dunaju7 po vrnitvi z vojashkega pohoda proti Turkom, njegova vdova pa se je nato ponovno porochila. Svojo edinko Ano je prepustila v skrbnishtvo Aninemu sorodniku Hermanu II. Celjskemu. Tako sta Ana Celjska in Hermanova hchi Barbara, ki sta bili tudi sestrichni v drugem kolenu,8 skupaj odrashchali na celjskem dvoru in sta ostali mochno povezani tudi po svojih kraljevskih porokah.

Dinastijo Piastov so na poljskem prestolu nasledili Anzhujski, ki seveda she zdalech niso imeli tako pomembnih dinastichnih korenin. She manj jih je imel litovski knez Jagelo (ok. 1352/1362-1434). Ob krstu je prejel ime Vladislav, po poroki z Jadvigo Anzhujsko leta 1386 pa je postal poljski kralj Vladislav II. Jagelo. Ker je bila Jadviga pred tem kronana za poljskega kralja, ne za kraljico, in je vladala Poljski kot regentka,9 je imela Poljska po poroki kar dva »kralja«, Vladislava in Jadvigo.

Jadviga se je zavedala, kako nestabilen bo postal Vladislavov polozhaj po njeni smrti. Zato ga je she na svoji smrtni postelji pregovarjala, naj se porochi z Ano Celjsko, s katero sta bili po poljskem kralju Vladislavu I. in Ulriku I. Celjskem tudi sestrichni v drugem kolenu. Zhe zgolj poreklo Ane Celjske kot krvne naslednice najstarejshe poljske dinastije Piastov in vnukinje Kazimirja Velikega naj bi Vladislavu utrdilo politichni polozhaj.

Po Jadvigini smrti leta 1399 se je polozhaj kralja Vladislava prichel dejansko pospesheno slabshati. Ko se je torej leta 1402 porochil z Ano Celjsko, so se s tem prvich povezale slavna poljska dinastija Piastov ter novejshi dinastiji Jageloncev10 in Anzhujskih. Zato je bila vrnitev Ane Celjske na Poljsko sprejeta z izjemnim navdushenjem. Maja Lukanc kot primer navdushenja navaja zapis v krakovskem koledarju, ki o Ani pravi: »In tako se je orel, cheprav je bil zletel v druge kraje, zdaj s pomochjo bozhanske naklonjenosti vrnil v poljsko kraljestvo ...«11 Verjetno je k Aninemu »orlovskemu« rodu prispevalo tudi dejstvo, da je bil njen oche Orlich (Ulrik) I. Celjski.

Za poljsko kraljico je bila Ana Celjska kronana 25. februarja 1403, kasneje pa je postala she velika kneginja Litve. V chasu njene vladavine je Poljska segala od Baltika do Chrnega morja.

Ana Celjska, kraljica Poljske in velika kneginja Litve, ter Barbara Celjska, cesarica Svetega rimskega cesarstva in kraljica v shtevilnih evropskih drzhavah, sta nedvomno imeli mochan vpliv na evropsko visoko politiko. Zato lahko upravicheno trdimo, da je tudi povezanost slovenske dinastije Celjskih s Poljsko in Litvo odlochilno prispevala k izidu najvechje bitke v srednjeveshki Evropi, ko sta se zdruzheni poljska in litovska armada 15. julija 1410 pri Grunwaldu spopadli s pruskim tevtonskim viteshkim redom. Bitka velja za enega najpomembnejshih dogodkov v poljski zgodovini.

Zhe nekaj mesecev pred bitko je na Poljsko prishel Herman II. Celjski, da bi v imenu cesarja Sigismunda vodil pogajanja v sporu med Poljsko in Prusijo. Veliki viteshki red je na svojem »krizharskem pohodu« proti Poljski rachunal na vojashko pomoch drugih evropskih drzhav in je zato prichakoval lahko zmago. V nasprotju s prichakovano vojashko podporo pa so se na poljsko-litovski strani pojavili vitezi iz Cheshke, Moravske, Moldavije, Rutenije, Mazovije, Valahije in drugih drzhav, med katerimi so bili nekateri neposredno pod Barbarino krono.12 Zdruzhena poljsko-litovska armada je v tej bitki pod vodstvom Vladislava II. Jagela dosegla odlochilno zmago, s katero se je Poljska izvila izpod oblasti tevtonskega reda in konchno dobila polno samostojnost.

Kot je obichajno, se v odvisnosti od vira podatki o shtevilu udelezhencev in zhrtev v bitkah mochno razlikujejo. Po novejshih virih naj bi se na poljsko-litovski strani borilo od 16.000 do 39.000 mozh, izgube pa naj bi shtele okrog 2.000 mrtvih. Na strani tevtonskega reda naj bi bilo od 11.000 do 27.000 mozh, od katerih naj bi jih padlo 8.000, ujetih pa naj bi bilo 14.000. V bitki je padla tudi vechina voditeljev tevtonskega viteshkega reda.13

Herman II. Celjski je po konchani bitki prishel na Poljsko she najmanj dvakrat, ko je vodil pogajanja o miru med Vladislavom II. in tevtonskim viteshkim redom. Z mirom v Thornu (Torunju) leta 1411 je bilo tevtonskemu redu nalozheno tudi plachilo velike vojne odshkodnine v srebru, ocenjene na desetkratni letni dohodek angleshkega kralja. Poleg izgubljene bitke so zato tudi velika financhna bremena prispevala k porazu, po katerem si tevtonski viteshki red nikoli ni vech popolnoma opomogel.

V okviru diplomatskih priprav je kraljica Ana Celjska na povabilo Sigismunda Luksemburshkega leta 1412 prishla na Ogrsko, kjer se je spet srechala tudi z Barbaro.14 Verjetno je tudi Anino pismo iz leta 1414, naslovljeno na koncil v Konstanci, v katerem je cerkveni tevtonski viteshki red obtozhila krutosti nad domachim prebivalstvom, nastalo v dogovoru z Barbaro, ki je nato na koncilu zagotovila pismu potrebno tezho.

Leta 2012 je Poljska kralja Vladislava II., soproga kraljice Ane Celjske, upodobila na svojem bankovcu za 100 zlotov (sliki 3 in 4).

Ob navdushenju nad vladavino Ane Celjske zhe v njenem chasu in nasploh zaradi njene pozitivne vloge v poljski zgodovini so seveda obstajali tudi nasprotniki. Eden njenih izrazitih sovrazhnikov je bil kanonik Jan D³ugosz, ki mu je kot pomembnemu poljskemu kronistu uspelo mochno ochrniti njeno vlogo. Zelo podobno je to glede Barbare Celjske15 uspelo habsburshkemu pisarju, shkofu Eneu Silviu Piccolominiju, ki je kasneje postal papezh Pij II.

D³ugoszevo sovrashtvo do Ane je izviralo predvsem iz njenega zavzemanja za reshitev Poljske izpod krutega cerkvenega tevtonskega jarma in njenih zaslug za veliko poljsko zmago v bitki pri Grunwaldu. Podobno kot Piccolomini o Barbari je navajal dogodke iz Aninega zhivljenja, za katere je popolnoma jasno, da so bili izmishljeni.16 Za nekatere njegove navedbe je zhe Maja Lukanc dokazala, da ne ustrezajo zgodovinskim dejstvom. Med drugim je oporekala njegovi trditvi, da naj bi Ana ob prihodu na Poljsko govorila samo nemshko, kajti na celjskem dvoru naj bi se poleg nemshchine vedno govoril tudi slovanski dialekt okolice.17 Ugovor je seveda utemeljen, vendar bi bilo treba zapisati, da se je na celjskem dvoru govoril slovenski jezik, ki je bil v skladu z Zlato bulo Karla IV. eden od uradnih jezikov Svetega rimskega cesarstva. Slovensko so morali namrech znati vsi volilni knezi, kralji in cesarji, dokazano pa sta ga she po koncu Celjskih govorila habsburshka cesarja Friderik III. in Maksimilijan I. Zato je tudi Ana zanesljivo govorila slovensko, verjetno pa se je zaradi razlik med slovenskim in poljskim jezikom v zachetnih komunikacijah verjetno res uporabljala nemshchina. Podobno se she danes govorci razlichnih slovanskih jezikov pogosto med seboj raje sporazumevajo v angleshchini, namesto v svojih jezikih.

Tudi po smrti Ane Celjske so se dinastichne povezave med celjsko dinastijo ter Poljsko in Litvo nadaljevale. Vladislav se je po Anini smrti porochil z Zofijo Holszansko, sin iz tega zakona pa se je kot poljski kralj Vladislav III. (1424‑1444) ponovno srechal s Celjskimi v nasledstveni vojni za ogrsko krono.18 S podporo cesarice Barbare Celjske je postal ogrski kralj, vendar se je moral pred tem za ogrsko krono spopasti z Ulrikom II. Celjskim, ki je na tem prestolu podpiral Barbarinega vnuka Ladislava V. Vojna med Ulrikom in Vladislavom se je konchala s poljsko zmago. Vladislav III. je ob podpori nekaterih ogrskih velikashev dobil ogrsko krono, vendar je njegova oblast trajala le kratek chas, saj je zhe leta 1444 padel v boju s Turki.

Poljsko zvezo s Celjskimi je nato nadaljeval Vladislavov sin Kazimir IV. Jagelo (1427‑1492), ki je bil od leta 1440 veliki knez Litve in od leta 1447 poljski kralj. Leta 1454 se je porochil z Elizabeto Avstrijsko, vnukinjo Barbare Celjske, ta zveza pa mu je odprla pot do cheshke in ogrske krone. Tako je bil po smrti Jurija Podjebradskega leta 1471 kronan za cheshkega in po smrti kralja Matije Korvina leta 1490 za ogrskega kralja.19

S celjskega vidika sta zanimivi tudi poroki obeh hcherk poljskega in ogrskega kralja Ludvika Anzhujskega. Hchi Jadviga Anzhujska se je najprej porochila z Vladislavom II. Jagelom, hchi Marija Anzhujska pa s Sigismundom Luksemburshkim. Po smrti Jadvige se je Vladislav porochil z Ano Celjsko (1402), ki mu je utrdila polozhaj na poljskem prestolu, po Marijini smrti pa se je Sigismund porochil z Barbaro Celjsko (1405). Sigismund in Barbara sta bila nato zhe leta 1414 okronana za vladarja Svetega rimskega cesarstva.

Vse to kazhe, kako mochno so bile v poznem srednjem veku med seboj povezane celjska, luksemburshka, poljska in litovska dinastija. Vprashanje je, zakaj so bile te dinastichne povezave v nashem zgodovinopisju toliko chasa spregledane.20 Pri tem je treba uposhtevati, da sta Poljska in Litva v chasu kraljice Ane Celjske obsegali bistveno vechje obmochje kot danes, saj sta segali vse od Baltika do Chrnega morja (slika 5). Zato lahko tudi bolje razumemo navedbe grshkega zgodovinarja Chalkockndylesa o velikem pomenu Celjske dinastije za evropsko zgodovino, kot tudi ugotovitve avstrijskega zgodovinarja Wilhelma Bauma, ki o Celjskih pravi, da so »od Grchije do Litve in od Shpanije do Francije in Italije segale njihove perspektive v chasu najpomembnejshih predstavnikov Hermana II. in Ulrika II., ki sta bila redkeje v svojih dezhelah, zato pa pogosteje na kljuchnih zharishchih politichnih dogajanj v Evropi ...«21

Prichakovali bi torej, da nam bodo zgodovinarji in romanopisci pripovedovali o dogodkih na teh kljuchnih zharishchih visoke evropske politike, na katerih so imeli Celjski tako odlochilno vlogo. Namesto tega smo pogosto soocheni s poplavo pritlehne literature o njihovem spolnem zhivljenju in domnevno stalnem preganjanju zhensk okoli celjskega gradu. Morda pa bomo kdaj kaj vech izvedeli o njihovem vplivu na kljuchne dogodke v evropski zgodovini tudi na podlagi izsledkov velikega projekta zbiranja vseh ohranjenih dokumentov o Celjskih po Evropi, ki zhe dolgo poteka v okviru zgodovinskega inshtituta pri Univerzi v Celovcu.

 

 

 

 

 

Slika 1. Kazimir III. Veliki, oche Ane Poljske, soproge Viljema I. Celjskega in njegov tast;

bankovec za 50 zlotov – avers

 

 

 

 

 

Slika 2. Kraljevski simboli Kazimirja Velikega, kralja Poljske in velikega kneza Litve,

bankovec za 50 zlotov – revers

 

 

 

 

 

Slika 3. Kralj Vladislav II. Jagelo, soprog kraljice Ane Celjske;

bankovec za 100 zlotov, avers

 

 

 

 

 

Slika 4. Kraljevski simboli Vladislava II. Jagela, kralja Poljske in velikega kneza Litve;

bankovec za 100 zlotov, revers

 

 

 

 

 

Slika 5. Kraljevina Poljska in Velika knezhevina Litva v chasu kraljice Ane Celjske

(Vir: Vladislav II. Poljski, Wikipedija)

 

 

 

1 Die Quellen zur Geschichte der Grafen von Cilli, Institut für Geschichte, Universität Klagenfurt, 05. 03. 2002.

2 Chalkokondyles Celjske imenuje Atzileie, Ulrika II. Celjskega pa Orlikos Atzileie, kar lahko prevedemo kot Orlich Celjski.

3 Prvo obsezhnejshe gradivo o Ani Celjski je knjiga Maje Lukanc: Ana Celjska, celjska grofica na poljskem prestolu, Celjski pokrajinski muzej, Celje, 2016. Do njenega izida je bilo zanemarljivo malo virov o tej celjski kraljici.

4 Viljem I. Celjski (okrog 1361-1392) je bil sin Ulrika I. Celjskega in Adelajde Ortenburshke.

5 Kazimir III. Poljski, Wikipedija, zadnja sprememba 16. 1. 2017 ob 13:19.

6 Piast Dynasty, Wikipedija, zadnja sprememba 13. 4. 2019 ob 06:09.

7 Celjski so do leta 1456 vladali iz Celja in z Dunaja. Z mirom v Pozharnici leta 1460 si je Celjsko drzhavno knezhevino pridobil Friderik III. iz habsburshke leopoldinske veje, ki je nato svoj sedezh iz Gradca in Dunajskega Novega mesta prenesel na Dunaj.

8 Anin ded Ulrik (Orlich) I. Celjski in Barbarin ded Hermana I. Celjski sta bila brata.

9 Jadviga Anzhujska je bila kronana kot »poljski kralj«, in ne kot kraljica. Jagellonia Dynasty, Wikipedija, zadnja sprememba 2. 5. 2019 ob 21:27.

10 Zgodovina Poljske v chasu dinastije Jageloncev, Wikipedija, zadnja sprememba 30. 8. 2018 ob 18:37. Jagelonska dinastija je vladala na Poljskem od leta 1386 do 1572.

11 Maja Lukanc: Ana Celjska, 2016, stran 20. Prevod z latinshchine: Julija Hoda.

12 Po podatkih iz arhivskih virov o kraljestvih Barbare Celjske so nekatere udelezhene drzhave spadale neposredno pod njeno krono; Aleksander Zhizhek: Arhivska Barbara Celjska, razstava Zgodovinskega arhiva Celje, Celje, 2015.

13 The Battle of Grunwald, Wikipedija, zadnja sprememba 30. 7. 2019 ob 16:58.

14 Maja Lukanc (2016), stran 32.

15 Cesarica Barbara Celjska je bila znana po svojem odklonilnem odnosu do Habsburzhanov; to je bil tudi eden od kljuchnih vzrokov za to, da se je Piccolomini kot habsburshki pisar na vso moch trudil ochrniti njeno vlogo. To mu je uspelo she posebno potem, ko je postal papezh Pij II.

16 Zhenskam sovrazhni pisci so za njihovo ochrnitev pogosto opisovali »dogodke« iz njihovega spolnega zhivljenja. Tako je D³ugosz zapisal, da so se zaradi Aninih posteljnih aktivnosti podirale stene v njeni spalnici. To si je seveda preprosto izmislil, kakor velja tudi za vechino njegovih drugih zapisov o Ani Celjski.

17 Maja Lukanc (2016), stran 10.

18 S poroko Barbarine hchere Elizabete je vojvoda Albert Avstrijski po smrti cesarja Sigismunda postal ogrski in cheshki kralj. Po Albertovi smrti 27. 10. 1439 se je pojavil problem nasledstva, saj ni imel moshkega naslednika, njegov sin Ladislav pa se je rodil shele 22. 2. 1440. Knez Ulrik II. Celjski je uspel Ladislava zhe 15. 5. 1440, torej v starosti treh mesecev, okronati za ogrskega kralja. Nasprotno pa je cesarica Barbara ogrsko krono ponudila poljskemu kralju Vladislavu III. Tako sta se za ogrsko krono spopadla poljski kralj Vladislav s podporo cesarice Barbare in knez Ulrik Celjski v imenu Ladislava V.

19 Kazimir IV. Poljski, Wikipedija, zadnja sprememba 30. 8. 2018 ob 18:53.

20 Z izjemo Slovenije se vse monarhichno povezane dezhele v zgodovinskem spominu tega zavedajo. Na to kazhe tudi sedanja povezava Poljske, Cheshke, Slovashke in Madzharske v t. i. Vishegrajsko skupino.

21 Wilhelm Baum: Die Grafen von Cilli, das deutsche Königtum und die Internationale Politik, Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Celje 1998, str. 47, »Von Griechenland bis Litauen und von Spanien bis Frankreich und Italien reichte die Perspektive der Cillier unter ihren beiden wichtigsten Vertretern Herman II. und Ulrich II., die selten in der heimatlichen Provinz, häufig aber an den Brennpunkten des politischen Geschehens in Europa ... waren.«