Revija SRP 147/148

Matjazh Jarc

 

KAKOR DA SEM VINO

(prizmati)

 

Chebela

 

Na moji vrtnici brenchi chebela

nabira chrke in besede

za novo poezijo

vsa vesela

ko v panju se medijo

za hip obstane, mirno sede

kot bi jo pesem vase zaobjela.

 

 

Izvir

 

Ne vem. A misel mi je dobro znana.

Telo je zraslo po nachrtu:

srce bo sámo bílo,

kri bo slana

pritekla skozi zhilo.

Izvir zhivljenja v skrivnem vrtu.

Prishla bo voda. Vse bo vsemu hrana.

 

 

Nevidni plamen

 

Za mêjami vesolja vse izgine

materija je razsnovljêna

in gibanje miruje

ni tishine

ker z zvokom odvaluje

v gluhoto zadnjega odzvena

v temoto nerazumljene praznine

 

iz nje prihajam, vanjo se spet vrnem

iz nje se dan na dan rojevam

zasijem vedno znova

se utrnem

prestopim dva bregova

chez chrni svod, kjer izgorevam

srebrni zastor za seboj zagrnem

 

in glej prostore, ki se mi odprejo!

napoj luchi se zliva vame

kot lepe, lepe sanje

pod odejo

svetov, ki padam vanje

na dno, kjer se vesolje vname

v nevidni plamen, tam za zadnjo mejo.

 

 

Pod krili

 

Pod krili beli zharki valovijo,

v ocheh odseva mesechina.

Odjeki zvezd igrajo

simfonijo,

nikdar je ne konchajo.

Nad glavo se bleshchi globina,

v srebrnih krempljih pesmi krvavijo.

 

 

Dalech, dalech

 

vecherno sonce me je zaslepilo

ko tiha in bozhansko bela

s prstjo si se pokrila

pod gomilo

pa si razprla krila

in dalech, dalech odletela

kot da je tukaj vse minilo

 

 

 

 

 

Dan mrtvih

 

Mrtvaki so veselo praznovali,

svetlobe svech so se napili

in se med zhalujoche

pomeshali.

Postalo jim je vroche

pa so ozrachje ohladili

in dalech v mrzlo vechnost odplesali.

 

 

Drama

 

Prazne besede, prikrita dejanja

gumijasta hrbtenica

bedne intrige

klanja

tezhke verige

in zastrupljena pshenica

lazh, ki v krvavi resnici odzvanja.

 

More zaspijo, ljubezen je sama

v dihanju chutim vsebino

groza umira

z nama

a iz izvira

techeta voda in vino

kot da zhivljenje ni tragichna drama.

 

 

Demokracija

 

oblast so osvojili psihopati

z lazhjo, prevaro, goljufijo

na zhalost jih ne znamo

prepoznati

zhe preden se jim vdamo

potem pa kradejo, morijo

zaprti za zastrazhenimi vrati

 

 

Kohelet

 

Ko gledam divje lovce na vetrove

in snamem z glave krono jaza,

gre zhalost iz modrosti

chez robove,

kjer prednik v vsej kreposti

lebdi kot senca brez obraza

in kliche k sebi svoje prasinove.

 

 

Vladar

 

Zverini je ubijanje zabava

na lovu, na televiziji

zato je zgodovina

vsa krvava

zato uhaja iz spomina

in spet zapleshemo v moriji

in v Chrno morje teche rdecha Sava

 

ko konchno znova nad chloveshko bedo

kjer zlato zhezlo se dviguje

vladar zjasní nebesa

svojo chredo

izchrpano od plesa

spet z vechnim mirom navdihuje

z neshtetokrat prelomljeno besedo.

 

 

Kakor da sem vino

 

Nekdo me pije, kakor da sem vino

kozarec se pochasi prazni

v neslutene prostore

pod globino

pronica skozi pore

med nikdar videne prikazni

ki zanje to zhivljenje ni edino.