Revija SRP 147/148

Matteo Cimenti

 

PAVJI REP

 

Pravijo, da je shah zhivljenjska metafora.

Che se pa ozrem okrog dandanes, si rajshi

mislim igro chlovek ne jezi se.

(Madame Sosostris)

 

Navezanost je sestavni del

chloveshkega obnashanja od

zibke do groba.

(J. Bowlby)

 

Alkimija je kot folklora, ogromna freska,

projekcija nezavednih miselnih procesov.

(C. G. Jung)

 

 

incipit

 

to je povedal nekdo enak:

tistemu, ki je povedal:

danashnji dan te priklene in grize

kot grize pes

svoj rep

 

 

 

NIGREDO

 

A

 

res je

zdim se moder,

che se obnasham kot

nekdo, ki ve, da ne ve

– to pa je le zato, ker ne vem

nikoli nichesar zares.

Gre za dar,

ki zadostuje,

da te vprasham, kdo sem

 

 

 

 

 

Che odvzamem odvechno, ostane

nekakshna gluha hribovska

pamet pa debel in hrupen nos

– to dolochi konica chrnila,

zadnja tajna identiteta.

Zachuden jo opazujem, kako zarisuje

srchne intimnosti, o katerih zagotovo

vem, da ne zanimajo drugih

in najpoprej niti mene.

 

Vendar me bega in ne malo

zhe sama misel na obrachun

tezhka umljivost bilance

obchutek, da je avtoportret

v bistvu le proshnja za odpushchanje

 

 

Dobro vesh, da zhiveti tako,

je zhiveti tako in pika.

Za masko iz kamna

za intarziranim javorjem

za naperjenim prstom

na psiholoshkih razpravah

chloveshkega vesolja.

 

Neki inshpektor od nekdaj

na prizorishchu zlochina

prichakuje, da krivec polozhi

kazalec na moj paragraf in reche:

ti si tu in lahko samo gledash

 

 

Preprosto     nisem    bil              nikoli

potrpezhljiv chlovek. Ni mi bilo dovolj

chakati,  da  poberem  dozoreli  sadezh

v     skladu    z   naravnim      potekom.

Zdaj se opazujem, kako se predchasno

staram   preprosto   prehitevam      vse

 

 

kdo neki se lahko boji Apokalipse

dandanes – daj no, ne shali se

mislish zares, da si toliko zasluzhish?

v najboljshem sluchaju, bi rekel, najvech

kar si lahko nadejash, je, da planesh v jok

 

 

lahko bi pripomnila, da

valovitost tvojega profila

ustreza bolj znachaju

pomorshchaka, ki mu je bolj

do zemlje kot do morja:

chisto enak si kot tvoj oche

 

ampak jaz sem videl sirene

mama, videl sem sirene

ki jih dvojni propelerji

ne morejo razlozhiti

 

 

che pa na koncu vse, kar nam preostane, je

dajanje, pach dajmo, tudi to, kar smo dali

na stran ali je na dosego roke

tako nam bo lazhje razumeti

najvechja darezhljivost

je spremljanje

 

 

 

ALBEDO

 

stala si na ravnini in chakala

»v vodoravnem prostoru ostajata

le odtisk in senca resnichnosti«

premaknila si se, padla

in se poshteno potolkla

 

 

tedaj poln zaupanja naredim korak

bojeche in rahlo porinem nogo

onkraj chrte, ki nas obsega

ko se zdi meja

vodena in lazhna

 

 

jutranje polezhavanje

na mirnih rjuhah:

pravijo rana ura zlata ura

in kdor spi ali lenari ribic ne (u)lovi

mar hochesh primerjati zhensko

z brancinom?

 

 

samo pet minut sem zamudil

ti pa si izginila za zmerom.

Zhe spet stara pesem in kar nekaj

se jih je o tem nekoch in boljshe

razpisalo; o zamujenih vlakih in

o potegavshchinah chasa. Komaj se

spominjam, ko zrem sede za drugimi

vlaki s chasopisom in sladoledom v roki.

Najbrzh mi manjka romantichni nagon,

ampak sladoled je bil dober in nisem jokal

 

 

 

vizhica za zachetnike

 

iz vrcha razlije vonj

mleka nato prsti razvozlajo

tiste strdke na svetlem jeklu

termodinamika razlozhi

uporabo tolikshnje energije

pri ogrevanju kovine, ki jo voda

zna takoj ohladiti

 

koliko truda in v hipu izginesh,

brez vsakega obzhalovanja

 

 

»Preprichan sem, prisezhem

bil je na svojem obichajnem mestu

mar mislite da sem znorel.

Che mi ne verjamite, preverite

zdaj je izginil, izpuhtel!

Morda je prikazen, shkrat

pobalin ali morda le zgolj

posledica … prevelike …«

 

»… tishine. Odsotnost, njegova bolezen

je nemara pomanjkanje spomina

ali dvoumnost prisotnosti,

ki ji delata druzhbo«

 

 

Nekje sem bral

da je v knjigah bolj malo rechi

in she tiste so precej na tesnem

– a vsaka je na svoj nachin zanesljiva.

Tako sem se privadil na malo,

ker sem vedel, da tebi ne shkoduje

in niti besedi.

 

Razumem, da je chakanje muchno

vendar ne pozabi:

osamljenost je moja skrb

vem pa, da bo prav kmalu prishla sem

blejat kar velika mnozhica

 

Rad bi ti povedal te stvari

skupaj in vse naenkrat.

Mi manjka bistrina, da bi to lahko

storil, da bi izrisal chrto, ki ima en

prej in en potem pa vedno tanjshi

odstavek na listu kot epski konec

boja – in morda sem ga nashel: a ni

chasa, da bi se o tem razgovoril

 

 

pri ugasnjeni luchi in v sobni temi

dusha rani vogale in oknice

iz chiste hudobije ali brezobzirnosti

hodim, zaletavam se in zgubljam

zhivahnost in kri, zalepljen kot

chevljarska smola na rastlinah

 

 

simpatichna tehtnica mi polepsha

dan: drug za drugim stopite gor!

in ob pravem chasu sem primerno

odgovoril: zgubil sem dobrih shestdeset

kil in vse naenkrat, ne znash vech

shteti? Prvich, preprosto nisem

mrshav – pach pa nezmeren

 

 

»kaj chakamo takole zbrani na trgu?

Prihod Barbarov, danes«

 

zadnje opazovanje

vcheraj zvecher ob sedmih

 

smehljam se kot se smehlja vse

mesto, nato se zares zasmejem

ko nenadna svetloba rani

naoknice in moje zachudeno

zhivljenje: se morebiti vrachajo?

– Stari Bogovi ali kaj drugega

vendar se vracha samo avto

moje bivshe zhene, se zdi

 

 

v krozhnikih pomeshane zgodbe

z muhavostmi in domishljavostjo

za mizo, popolni menì

kot neshtete ustnice odprte v prazno

in v prazno se zazhenem, nemiren

»resnichnost v resnici ne obstaja«

reche nekdo brez vsake ambicije,

reche, le zato, da nekaj zine

vendar ga v nenadnem molku

vsi opazujejo tako resno, da za

trenutek, najbolj iskren, sem

mochno upal, da govori resnico

 

 

Zasluzhiti diplome

druzhbene sposodnosti, je vedeti

da nizko in visoko ne obstajata

marvech le prej in potem

Bistveni pojem, toda pomanjkljiv

da bi sedel za volan, tedaj se

vprasham: kdo sploh vozi avto?

 

 

iz semena ochetov sinovom bodoche

zatochishche v katerem loviti ribe

iz stebrov nezdravega naftovoda

» … zhelite ribe, gospod?«

na tirnicah, ki jih je veter pometel

» … morda, ljubezen?«

 

z ribjimi jedmi nam postrezite

pa s proseshkim vinom in vabljivimi prsmi

»Tako – odgovarjate – nam je vshech!«

 

na grobu Kraljev

 

bi moral misliti, da sposhtujem sporazum

davnih generacij, namesto da

pridem kot raztresen gost

praznih rok – cheprav iskren

 

nimam preteklosti in niti prihodnosti o katerih

bi se lahko pohvalil ali bil nanju ponosen

oche, zgolj prisoten tu pred teboj kot enak

pred enakim (in za zmerom)

 

… fotofinish

 

bliskavica zarezhe natanchne razlike

narishe brazdo med zmagovalci in porazhenci

a zadostoval je le trenutek

da je pretrgala dvoumno tanchico

Po tako odrejeni brezprizivni

sodbi nasprotniku

si napolnil neskonchno majhno

kolichino neskonchnih ur

celo vechnost v hipu, po zaslugi

ene same brezmejne sekunde

 

trzhnica idej

 

kako raste ekonomija

zahvaljujoch se odvechni krami

tako je pristna misel

le ovira razumni demokraciji

 

 

 

CITRINITAS

 

»Chuj, Necchi, ti si ne smesh dovoliti, da

 se oglasish, ko te jaz superzajebavam!«

 

tisti nich manj kot super kitarist

 

se je za hip ustavil, da razlozhi

kako je pravkar odigrani komad bil nabito

poln akordov, primernih za improvizacijo

 

tedaj sem si rekel, tudi jaz bi lahko

uglasbil zelo tezhko pesem, zachel bi

s tako uchenimi citati in bi jo kajpada

naslovil tezhka poezija. Tako me lahko

 

kar naprej hvalish, ne da bi pri tem

sploh hlinil, da me razumesh

 

 

stvaritev

 

Estetika je moch tezhnosti

osredotochi in razpolaga nezavedno

z razsutimi elementi, ki se ovohavajo

zgostijo in uskladijo

med iznajdbo

 

che znash loviti ribe

v mrezhi ostane

morda igra za radovedne ljudi,

a prav gotovo, nerazlozhljiva nujnost

 

 

na soncu

je zdaj jasno

kot natanchen odraz

sprednjega vrha

(to, kar sem vedel, da je jasno

tvoji materinski intuitivnosti)

ni vech vishine, marvech igrachke in gorski stolpichi

v modrem in mehkem trebuhu pa strdki iz voska

ki hitijo za hrbtom

gora ni vech

ista gora che

si jo preobrnil

na soncu

 

 

medtem ko up-tempo priganja

note gor pa dol po lestvici

hitijo, iz strahu, da ne bi padel,

nekdo hiti in nekdo zaostaja

 

a ne tista nota, ki se

oklepa, na koncu stavka

tam, kjer praznina, ki pritiska

vsebuje zachetek in konec

zadrzhi s pohlepnim krempljem

zaritim v shibko meso

zvoka, zdaj chisto tuja

v popolnem ravnotezhju

 

 

prerokba

 

Pogosto ga slishim kako reche – je pa skrivnost

ki  ima  temelj deset  na  meter  da  prerokuje

tisto   prihodnost,   ki   prehiteva   preteklost

Pred   desetimi   leti   se   je   zgodilo    deset

metrov  stran  v   tisto   smer  in  tako   chez

deset  dni  se  bo  ponovno  zgodilo desetim

novim    obrazom.  A   izkushnje    nas   bolj

malo   nauchijo    che   manjka   izhodishche

 

poudarjati enakomerne

frekvence v chasu

roka, pero

zareze v besedah

za nove smiselne

prilozhnosti perverzna

naprava – che mu uspe

usmeri finale

che se vse uskladi

izgine

 

 

 

 

Matteo Cimenti se je rodil leta 1976, to je istega leta, ko je potres v Furlaniji razsul neshteto krajev in povzrochil ogromno shkode, in sicer v vasici Enemonzo v okolici Vidma v Italiji. Zhivi v Vidmu, po poklicu je psiholog, zaposlen pa je kot tajnik v videmskem Italijanskem zdruzhenju za multiplo sklerozo (AISM – Associazione italiana per la sclerosi multipla). Kitarist in skladatelj iz strasti, ljubi od nekdaj poezijo in literaturo, a zachel je pisati, kot sam pove, ko je spoznal, da lahko ponarejamo tudi note. Objavljal je svoje pesmi v raznih antologijah, ker so bile nagrajene na mnogih pesnishkih natechajih. Leta 2009 je izdal dva albuma (After tea), nato leta 2012 ploshcho L'orizzonte degli eventi (Obzorje dogodivshchin), ki je pozhela vsesploshno odobravanje in jo kar naprej vrtijo v Youtube, v razlichnih zasedbah. Leta 2014 je izdal pri zalozhniku Ladolfi iz Novare pesnishko zbirko La coda del pavone (Pavji rep), iz katere so tukaj prevedene pesmi. Leta 2019 pa je pri milanskem zalozhnishtvu Mimesis objavil roman L'eterno in un istante (Vechnost v enem samem trenutku).

 

Prevod in zapis o avtorju Jolka Milich