Revija SRP 147/148

Luka Hrovat

 

PRIVIDI

 

1.

V polzenju, v prelivanju zrnc peska, ki potujejo skozi tvoje raskave dlani, jih chutim in poljubljam prek mishic in kosti. Zazhirajo se mi v preostale ude: v njihovih premikih zashkrtajo poljubi, ki padajo na tvoje belo telo. Zazharijo, se ustavijo, zdruzhijo in zabrishejo svoje rdeche sledi. Kot temne zarje, ki zalijejo svetle nochi: – kot oblaki, ki skrivajo nevihte in prihajajochi dezh in strele in bliske, ki bodo zazhgali najino zhe davno prepleteno in zgubano nebo.

 

 

2.

Tvoje nochi naj bodo zvezdni utrinki in moje le siloviti in temni bliski.

Tvoje nochi naj bodo rjavkasto svetle in mlade in moje le bolno rumene in stare.

Tvoje roke naj bodo letechi labodi in moje le krakajochi in zaprti golobi.

Tvoje telesce naj bo pikasto rdeche in moje le vzburjeno zhareche.

Tvoj jezik naj bo vijolichasto srchast in moj le ostro konichast.

In ustnice tvoje naj bodo polne, sochne in mehke, moje pa le smrtno suhe, puhaste in plehke.

 

 

3.

V tvojem telesu biva moj dih. V krvi in v srcu trepeche za celicami kisika, ki naj bi umiril razkrechene ude: tresavico rok, butanje glave, hitro piskanje pljuch in nezmozhnost korakanja po prashni cesti. Skozi dihanje jemljem zrak; v tem srkanju in haluciniranju se prikazhejo odtisi in objemi nikoli pozabljenih prepletenih jezikov. V padanju se tako zbujava v sanjah, kjer si ljubezen ishche stranpoti. V postankih, v pridihih, v premorih in v zadnjih preskokih ugashajochih luchi.

 

 

4.

V prelivanju zvezdnih kart vidim tvoj obraz. Potopljen in izgubljen v izbruhih kanibalskih ozvezdij: takrat se zbudijo velikani sinjih ochi, tuji bogovi zharechih kladiv, hidre morskih poshasti in rechni pritlikavci, ki pihajo in nosijo rdeche nebo. Ostanki obraza padajo na opushcheno in chrno zemljino. V peklenska mochvirja zletijo ushesa, v shkrlatna nebesa pa gledajo iztaknjene ochi. Nos in usta se dokonchno utopita v izkrvavljenih rekah nochi, da bi lahko sonchni dnevi she hlepeli in sanjali o tebi kot neskonchni, zhivi in strastni podobi.

 

 

5.

V ponavljajochih se gibih zachutim s svojimi blazinicami na prstih tvojo kozho. Prizhema se k meni kot solze v dezhju, kjer mokrota znova na novo zarishe moje sledi. Zarezhem vate; in z novo brazdo, ki vsrkava muhasto vreme, se razmochish in napijesh. Tako vzbrstish kot cvet, ki se odpira. V vzdihljajih rojevanja se ti blizham kot zhivljenjski dih, ki uravnava najino dihanje. Pochasi polzim vate, v mejah, kjer zemlja preneha biti nebo in kjer morje preraste v horizont pogleda. V spoju telesnih okonchin zaspiva, sklenjena v drugem. Kot potne srage, ki se prelevijo v dezhne kapljice skupne sreche.

 

 

6.

Ljubim te v vseh presledkih, ki so med nama.

Ljubim te v vzdihih, ko naslonish svojo glavo v moje narochje, pa ne vem, chemu vse te skrbi v tvojih mislih.

Ljubim te, ko she mochneje pritisnesh svoje telo ob moje zaradi napadov strahu in tesnobe.

Ljubim te v iskanju stezá, ki peljejo do tebe, do tistih skritih in manj razvidnih, za katere potrebujesh vaje in discipline.

Ljubim te, ko sedish in gledash v prazno nebo, ki odgovarja na tvoja vechna vprashanja, zakaj sva se le spoznala in kako, da nama zhivljenje ni blizu.

Ljubim te, ko ovijesh svoje roke z mojim telesom in me strastno in pochasi polizhesh.

Ljubim te, ko mi stisnesh srce in ga nochesh vech izpustiti.

 

 

7.

V zatemnjeni sobi lezhi postelja in ti v njej. Tvoji lasje so razprostrti kot peruti pticha, ki veselo zazhvrgoli, da je toplina doma v kopici odej, ki jih brcash od sebe. Obraz se ti premika v valovanju posteljnine. V rokah drzhish sanjske privide nochi, katerih she ne zhelish izpustiti. Z nogami jih prestrezash, da bi ti she za en trenutek dali postanka v pitju nektarja podob prihajajochega sanjskega spomina.

Odpresh ochi in soba, stanovanje, blok, cesta, mesto in jaz v njih zazharimo. Vidish me v razshirjanju rok, da bi te spet – kot vsako novo dobo – objel in zazhelel: Dobro jutro!

 

 

8.

Predolgo nisva govorila, cheprav sva si jezikala vsak dan.

Dolga leta se nisva dotaknila, cheprav sva upala brez preostanka dneva.

Desetletja se nisva pozdravila, cheprav sva se gledala v zrcalih spomina.

Stoletja zhe nisva bila skupaj, cheprav sva zhivela pod isto streho in na istem naslovu.

Tisochletja se nisva drzhala za roke, cheprav sta najini telesi pili iz istega izvira.

In milijone let se nisva ljubila, cheprav je v prsih obeh pulzirala le ena srchna bolechina.

 

 

9.

V vrochih dneh te vidim na lesenem gugalniku. Tvoj hrbet je skrchen, kot da lovish metulje pod sabo. S svojimi rokami jih preganjash in zhelish prepoznati. Barvne slikarije gredo skozi tvoje bele prsi. Za trenutek zhe mislim, da se mavrica rojeva v tebi. Malo nad tlemi pa zibash eno stopalo, saj drugo spodvito lezhi nad sedalom. V guncanju mi govorish, a jaz ne vem, ali chutim tvoje ljubezensko vdajanje ali pa gledam fotografske slike tvoje disheche golote.

 

 

10.

Iz vode si stopila kot soha morske soli. Tvoji koraki so utopili pesek, po katerem si hodila. Za tabo viharji in zalivanje horizonta morja in zemlje. V tvojih kroshnjah narochja gnezdijo osamljene ptice ujede, ki spushchajo svoje ljubezenske krike po koncu sveta. Rjave ochi ti shvigajo na vse strani, saj prinashajo nemir in strah in solze in bolechine, ki se jih ne da vech zgreshiti. Tvoja kozha je tako posuta z rdechimi pikami tisocherih izpovedi, ki zapisane lezhijo – na tetoviranem letopisu naplavljenega telesa. Ljubi se z menoj, ti angel moje pozabe!