Revija SRP 147/148

Lev Detela

 

SEDEM SMRTI

 

Tezhka smrt cesarja Karla VI. in tajne teorije o podlih zarotah

 

Mnogi vladarji so postali zhrtev zarot in zastrupitev. Vprashanje je le, kdo jih je zastrupil. Habsburzhanom je bilo to zlo v glavnem prihranjeno, kot moremo sklepati po pregledu starih zgodovinskih virov in listin. Toda ali to sploh drzhi? Kaj ni prav oche Marije Terezije, cesar Svetega Rimskega cesarstva Karel VI., umrl zaradi zastrupitve?

Zgodovina je zelo neprozorna, prepolna megle in oblakov.

Baje se je Karel VI. zastrupil z gobami, ki jih je sam nabral v gozdu in potem osebno prinesel k dvornemu kuharju. Vendar nekateri trdijo, da je bilo vse popolnoma drugache in so cesarja nasprotniki namerno zastrupili na posebno podel nachin.

Kronisti porochajo, da je Karel VI. 10. oktobra 1740 pouzhil obilno gobjo jed. Drugi dan ga je prizadela mochna slabost s hudimi bolechinami in bruhanjem. Na trenutke je izgubil zavest. V naslednjih dneh se mu je zdravstveno stanje izboljshalo, vendar so se kmalu ponovno pojavile bolechine z zelo visoko vrochino, ki ji je sledila hitra smrt.

Opisi poteka cesarjeve bolezni so znachilni za zastrupitve z zelenimi mushnicami. Vechina zgodovinarjev domneva, da se je cesar zaradi lastne neprevidnosti in kuharjeve povrshnosti zastrupil z izredno strupenimi gobami, ki so za chloveka smrtonosne. Kljub temu obstaja pri tej tako neobichajni smrti pomembnega cesarja veliko dvomov in nerazchishchenih vprashanj. Karel VI. je bil tudi shpanski kralj, vendar je izgubil vojno s Francijo, ki je v Madridu po dolgem habsburshkem obdobju ustolichila svoje bourbonske vladarje. Povsod je imel mnogo sovrazhnikov. Ker je bil brez moshkih potomcev, so razne evropske vladarske hishe hotele po njegovi smrti na prestol Svetega Rimskega cesarstva poslati chlane svojih druzhin.

Morda so cesarjevi sovrazhniki v dvorni kuhinji pri chishchenju gob in pripravljanju jedi na skrivaj primeshali k uzhitnim gobam strupene mushnice, ki so povzrochile vladarjevo smrt? Morda so Karla VI. namenoma zastrupili?

Krrk…Krrk…Kdo ve? Zgodovina je neprerachunljiva.

Razcefrani mrak sredi teme. Tri ali shtiri zarotnishke postave s podlimi mislimi. Zatishani glasovi v temachnih rovih zgodovine. Neprestano premetavanje morilskih naklepov pod masko drzhavnega blagra in pravichnosti. Pravica, prevechkrat poteptana v blatu mashchevalnih naklepov in uzhaljene samopashnosti.

V temachnih kotih za zaprtimi vrati nachrtujejo slabomislechi nesramne zarote, napade, umore, unichenje drugache mislechega nekdanjega prijatelja. Prihodnosti nastavljajo pasti in zanke. Dogaja se zmedeni mrtvashki ples v blodnjakih zhivljenja. Tu in tam za prvim vogalom eksplozija bombe, tu in tam strel iz revolverja. In seveda strup. Strup za vse, ki nam hochejo zrasti chez glavo. Poshevna svetloba zgodovine meche dolge zverizhene sence na ubogi svet skozi vijugasti chas.

Tudi smrt zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. sprozha vrsto neprijetnih vprashanj. Asistentka Helena z dunajskega univerzitetnega inshtituta se spomni na neko pripombo profesorja Hensla. Baje je odkril vech dokumentov o vladarjevi smrti v eksilu na Madeiri.

“Zhivljenje so mu ochitno nachrtno skrajshali,” ji je rekel.

Helena je bila ob tej izjavi izredno presenechena.

“Saj se ti ni treba chuditi,” je Hensel povishal glas. “Anglezhem je bil cesar Karel trn v peti. Bil je njihov smrtni sovrazhnik, saj je znano, da je hotel ponovno obnoviti avstrijsko cesarstvo… To je bil dovolj mochan razlog, da so se ga hoteli za vedno iznebiti.”

“Tega res ne morem verjeti,” mu je Helena razburjeno odgovorila.

Toda morda je Karel Hensel res odkril nekaj takega, kar sega globoko v nedostopne prostore tedanjih politichnih velesil.

Asistentka dalj chasa razmishlja o Henslovih namigih. Zdi se ji, da je professor morda nashel na kakem skoraj nedostopnem kraju po srechi in z zvijacho neka pozabljena ali izgubljena pisma iz pisarn nekdanjih tajnih sluzhb in organizacij… Toda kje so ta pisma zdaj?

Che o vsem natanchno razmisli, pride do zakljuchka, da zadeva ne more biti zelo verodostojna. Tu nekaj ni v redu. Prevech mochno dishi po raznih teorijah o svetovni zaroti. Prevech zaudarja po iluminatih in sedmih modrecih s Siona in podobnem.

Grozno je vse to. Grozne so te vojne in njihove unichujoche posledice, Hitler in druga svetovna vojna. Vojna in denar sta sveta vladar.

 

 

Smrt cesarja Franca Jozhefa I.

 

Cheprav osebni cesarjev zdravnik vitez Joseph von Kerzl ugotovi, da muchi Franca Jozhefa tezhka pljuchnica, monarh kljub vsem svarilom in ugovorom zachne zjutraj 21. novembra 1916 kot ponavadi pregledovati uradne listine in obvestila. Boleha zhe od novembra 1913, ko je kljub slabemu vremenu v odprti kochiji odpeljal visokega gosta na zheleznishko postajo. Njegov prehlad je zhe zdavnaj postal kronichen.

Cesar se ne boji smrti. Vendar se vedno znova vznemirjeno sprashuje, ali bodo mrtvashki zvonovi, ki bodo oznanili njegovo smrt, morda zvonili tudi pogrebu celotnega cesarstva, kar omeni v trenutku slabosti svojemu zvestemu slugi Ketterlu.

Prestolonaslednik Karel in njegova soproga Cita obishcheta cesarja v zadnjem dnevu njegovega zhivljenja zhe dopoldne v njegovi delovni sobi. Franc Jozhef se s tezhavo dvigne s stola, drgeta po vsem telesu, vendar hoche princeso stoje pozdraviti. S shibkim glasom reche jasno in gladko, ko strumno stoji pred prestolonaslednikom in njegovo zheno: »Visokih dam ne morem sprejeti, che sedim.«

Neko rahlo svarilo oziroma opomin se zachne oglashati v prestolonaslednikovi notranjosti. Neoprijemljiva nevarnost trepeta po zraku, toda Karel premaga slab obchutek v zhelodcu, skloni glavo in cesarja nagovori z bodrilnim glasom:”Velichanstvo, zheliva vam hitro in dobro okrevanje!”

»Hvala,« se Franc Jozhef ganljivo zahvali. »Toda saj mi je dobro.«

Ko se prestolonaslednik in njegova zhena poslovita, se stari cesar z zadnjimi mochmi in z visoko vrochino ponovno odpravi k pisalni mizi in k shtevilnim uradnim dopisom. Shele zgodaj zvecher, ko je dalj chasa molil, ga sluzhabniki odpeljejo k postelji. Poslovi se she od svojega sluge Ketterla in mu z nenavadno mochnim glasom narochi:” Spet nisem mogel dokonchati dela. Zbudite me, kot ponavadi, jutri zjutraj ob pol shtirih!”

Franc Jozhef sprva mirno zaspi, vendar se kmalu zbudi in zaprosi za kozarec vode. Tezhko diha. Zdravnik okrepi delovanje cesarjevega srca z injekcijo. Dvorni zhupnik moli za vladarjevo dusho in mazili vladarja s poslednjim oljem. Cesarjeva hcherka nadvojvodinja Marija Valerija poklekne pred cesarja in mu v roke polozhi sveti krizh. Njegovo apostolsko cesarsko velichanstvo prejme she popolno odvezo grehov po dolochilu in articulo mortis. Kmalu zatem cesar preneha dihati. Marija Valerija zatisne mrtvemu ochetu ochi. Je ob deveti uri in pet minut zvecher 21. novembra 1916 v rezidenchnem cesarskem mestu Dunaj ob lepi modri Donavi.

 

 

Dvojna smrt v stari kleti pri Kobaridu

 

V dunajskem zgodovinskem seminarju je vse narobe. Asistentka Helena Kletzki bo kmalu izgubila zhivce.

„Dobro, da sem vas nashel, gospa Kletzki,“ reche neznanec, ko pozno popoldne nenapovedano vdre v predavalnico.. „Ime mi je Grom. Andrej Grom. Srechal sem vas svoje dni, ko ste bili na ekskurziji v Sloveniji. Ne vem, che se she spominjate… Bil sem na predavanju vashega profesorja Hensla v kobaridskem muzeju. Govoril je o prvi svetovni vojni in krvavih bitkah ob Sochi…Tudi jaz se ukvarjam kot ljubitelj, che smem tako rechi, z zgodovino… She posebej z dogodki v prvi svetovni vojni, ki so na poseben nachin prizadeli tudi Slovence. Tedaj je po nekaterih ugotovitvah padlo v bojih za obrambo tedaj she nashe skupne habsburshke domovine in za cesarja tudi okrog 25.000 slovenskih vojakov… Pred kratkim sem odkril vech vznemirljivih zapiskov v nemshkem jeziku o prvi svetovni vojni, toda v Sloveniji ne kazhejo nikakrshnega zanimanja za te dokumente…“

„Ampak zakaj ste tu… V chem naj…“

Helena se vprashujoche zazre v Slovenca.

„Pokazal vam bom dokumente…“

„Kako prosim?“

„Mislim, da vas mora ta zadeva tu v Avstriji na vsak nachin zanimati… Che so Slovenci zhal tako ravnodushni. Morda so zapiski, ki sem jih nashel, pomembni za pravilno razumevanje tedanjih dogodkov… Gre za pripetljaj iz prve svetovne vojne… Pri nekem kmetu v okolici Kobarida so pri obnovi gospodarskih poslopij v kleti njegove stare hishe odkrili dvoje okostij. V chudnih polozhajih. Verjetno so obe osebi najprej muchili in na koncu umorili. Usmrtili. Najdba je vznemirila vso okolico pa tudi shirsho javnost. Vkljuchile so se oblasti z zheljo, da zadevo razchistijo…“

„V redu, toda kaj ima vse to opraviti z mano in nashim dunajskim inshtitutom. S takimi stvarmi se morajo ukvarjati vashe za to pristojne slovenske drzhavne sluzhbe… in che so okolishchine smrti sumljive, sta za to pristojna policija in drzhavno tozhilstvo…“

„Ja, saj se je to tudi zgodilo,“ reche Grom in ostro pobliska z ochmi. „Ugotovili so, da sta oba mrtva bila avstroogrska oficirja, ki sta oktobra 1918 sredi vsesploshne zmeshnjave in razpada velike habsburshke drzhave brez sledu izginila… Domnevali so, da sta padla v zadnjih bojih… Vendar temu ni tako… V resnici so ju umorili… Zavlekli so ju v odrochno klet na dezheli, muchili in na koncu pobili. O tem zgovorno prichajo luknje in druge poshkodbe v lobanjah najdenih mrtvecev… Grozno! Ena, dva, tri, oba se naj ustreli! Ja, ti ljubi bog! Tako je bilo takrat… Storilci, verjetno vojaki iz iste chete, so seveda vse prikrili… Zabrisali sledi… V upanju, da jih ne bo nihche izsledil… Eden od umorjenih oficirjev, stotnik Schwarz, je bil baje pravi nasilnezh, divja zver… Nechloveshki v odnosu do njemu podlozhnih vojakov… Tudi drugi umorjeni mu je bil podoben…V zhelezni skrinji, ki jo je nekdo zakopal v zemljo, so v porumenelem zveshchichu v isti kleti nashli belezhke neznanega vojaka, v katerih ta porocha o strashnem dogodku,,, Pa tudi o brutalnih postopkih obeh ubitih oficirjev proti njima podlozhnim navadnim vojakom…“

Pri teh besedah Slovenec dvigne glavo in reche: „Jeseni 1918 je monarhija zhe razpadala. In to ne samo zaradi polozhaja na bojishchih… Glavni problem je bila vedno slabsha preskrba prebivalstva in seveda nesloga med posameznimi narodi, ki so se hoteli osamosvojiti… Vojaki so bili utrujeni zaradi vechno trajajoche vojne… Toda nekateri oficirji, she posebno fanatichni Schwarz, so za vsako ceno hoteli ochuvati red in ohraniti stari sistem… Schwarz je svojo cheto poganjal v zadnje boje in v smrt z proti lastnim vojakom uperjenim revolverjem… Che se je kateri uprl, so ga ustrelili… Ne smemo se chuditi, da so vojaki zaradi vseh teh grozot izgubili potrpljenje… Mashchevanje pri Kobaridu nas zato ne more zachuditi, saj je razumljivo zaradi nesrechnih in grozljivih okolishchin, ki so privedle do obrachuna z obema oficirjema, cheprav takega dejanja ne moremo odobravati…“

„Hvala, gospod Grom, za to vznemirljivo porochilo,“ reche Helena she vedno nekoliko zachudeno zaradi nenapovedanega in nenavadnega slovenskega obiska.“ Zanimivo je vse to, o chemer ste mi porochali. Govorila bom s predstojnikom inshtituta in bomo videli, kaj se da narediti…!“

Ko Slovenec odide, Helena nemirno pogleda enega od navzochih shtudentov.

„Si videl, kaj se dogaja… S prvo svetovno vojno je vedno tezhje…Zdaj se oglashajo tudi s temi zamolchanimi likvidacijami. Z umori in poboji vojashkih predstojnikov…“

Dva tedna po chudnem slovenskem obisku, prejmejo v dunajskem inshtitutu daljshe Gromovo pismo oziroma nekakshno porochilo, v katerem pa ni veliko novega. Neki delavec je pri obnovi starega poslopja pri betoniranju kletnih tal, ki so bila prvotno iz steptane prsti, zagledal obrise chloveshke lobanje. V grozi je poklical preddelavca na pomoch. Skupno sta iz zemlje najprej izkopala okostje precej velikega chloveka. Nekatere kosti so bile na pol zdrobljene in odtrgane od drugih delov okostja. Pred njima je lezhala mrtvecheva lobanja z veliko luknjo na levi strani.

Helena se je ob tem Gromovem porochilu spomnila na nove raziskave, s katerimi so se pred kratkim z zanimanjem ukvarjali na inshtitutu. Dva mlada znanstvenika sta pri prouchevanju nekaterih manj znanih dogodkov pri prevech zanemarjenem razchlenjevanju bojev na soshki fronti zavrgla dolgo chasa prevladujoche mnenje o „veliki vojni, v kateri je chloveshtvo ohranilo svoj chloveshki obraz“.

Mnenje, da je bila vojna na obmochju Slovenije in v Trentinu ter na Juzhnem Tirolskem sicer tezhka in zahtevna, toda chloveshko plemenita, so gojili zlasti visoki avstroogrski oficirji. Trdili so, da je bila avstroogrska armada vse do konca vojne nepremagana, vendar so jo kljub njenim zmagam sovrazhni elementi, malosrchnezhi in obupanci podlo umazali, zlorabili in izdali.

Helena je preprichana, da bo dekonstrukcija starih mitov o plemenitih zmagah v hudi vojni razkrila do zdaj neodkrita oziroma zakrita in zamolchana dejstva.To bo morda zelo vznemirljivo. Mlada asistentka chuti, da se tudi v znanosti marsikaj spreminja. Mnoge teze, ki so do nedavnega bile edinozvelichavne, izpodrivajo nove ugotovitve. Italijanski vstop v prvo svetovno vojno je kljuchnega pomena za nadaljnji potek vojne, saj so Avstrijci in Nemci zaradi italijanskega napada zashli na vzhodni fronti z Rusijo v velike tezhave.

 

 

Nenavadna smrt profesorja Karla Hensla

 

Hensel noche nastopiti v vlogi neumnega profesorja. Prazen in utrujen neodlochno stoji sredi hotelske sobe. Sploh ne ve, zakaj je prishel sem.

Vidi, da ga Anita nezaupljivo opazuje.

Profesor se nemirno smehlja in skusha s stisnjenimi zobmi premagati slabo pochutje. Kljub temu polzi skozi njegovo zavest nekaj temnega in neoprijemljivega, nekakshna zhelja ali pozheljenje, saj je zhenska, ki si pravkar odpenja pikchasto bluzo, iz katere pochasi drsi velika polna dojka, zares privlachna.

„Tista noch po uspeshnem kongresu v Pragi je bila prekrasna,“ reche Anita in ga jezno pogleda, ko vidi, da chaka in omahuje.

„Ali me sploh poslushash?“ reche neprijazno. „Tako chudno raztresen se mi zdish!“

Zheli si, da moshki pred njo chim prej izgubi razsodnost in ji omamljeno pade v objem.

„Ni mi posebno dobro!“

Ob teh profesorjevih besedah postane Anita nestrpna. Prichakuje, da se Hensel takoj iznebi te zanjo nerazumljive zavrtosti in se konchno preda spolnim uzhitkom.

Hensel v zadregi povesha glavo, toda Anita je neizprosna in ga zdaj zheli zares dokonchno zapeljati.

Hensel zhivchno premika ustnice, momlja nekakshne nerazumljive besede in si zaman zheli izogniti priblizhevanju. Vendar ga popolnoma neprichakovano zaradi Anitinega izsiljevanja popade bes. Nekakshna protisila, ki se na divji nachin sprozhi globoko v njegovi notranjosti, ga v trenutku pahne v zagon. Zagrabi ga divja zhelja, da konchno vdre v vse te zapeljive zhenske ocharljivosti, ki se mu ponujajo v dar. Saj ne zhivimo v raju in nismo svetniki. Nich ni enostavno, toda meso je shibko… in … voljno…

Anita ga potegne k sebi in se zasmeji: “Jaz naredim vse mnogo bolje kot druge! Kaj ne bova shla v posteljo?“

Njene polne napete dojke se na vabech nachin lesketajo v zelenkasto zlati polsvetlobi, ki se siplje z obposteljne svetilke.

Anita se zvonko zasmeji.

„Potem ti bom povedala nekaj stvari,“ reche zelo nagajivo in z vidnim zadovoljstvom opazuje, kako se Hensel lushchi iz obleke, da bi ji chimprej izpolnil vse zhelje.

„Kakshne stvari?“ vprasha Hensel, ko se ji priblizha.

„Ti si res she pravi otrok… Cheprav baje celo profesor…“

„Kakshne stvari?“ vprasha Hensel she enkrat.

„Kaj sem zganjala z nekaterimi moshkimi v Pragi pa tudi drugod na kongresih in znanstvenih posvetovanjih… Nekateri so bili zares dobri… Tudi sladki… Mochni tipi…“

Vidi, kako postaja ljubosumen. Ve, da se zdaj ne bo mogel vech premagati.

„Jaz sem zelo zahtevna in posebna…“

Potisne ga k sebi. Chuti, kako moshki z roko polzi chez njen topli trebuh vse do vlazhnih stegen, ki jih na hitro razpre.

Zlata luch nevarno zapleshe po svilenih blazinah shiroke hotelske postelje.

„Ja, she, bolj, bolj… Nikoli ti ne bom odpustila, che zdaj odnehash!“

Ostra bolechina ga prebode kot strela z jasnega. Nekaj se premika v popolnoma napachno smer. Tezhko diha, ves prepoten lovi sapo…Nekaj zelo tezhkega lega v njegovo telo in mu zaustavi vsak nadaljnji gib. Z bledim obrazom oblezhi na telesu she nich hudega sluteche, v blazheni strasti vidno uzhivajoche zhenske.

Hensel dvigne z zadnjimi mochmi glavo, zastoka, nerazumljive besede mu zastanejo v grlu. Obide ga neznosna slabost. Njegovo srce divje utripa. Anita se zgrozi, ko profesor otrplo in nepremichno oblezhi z glavo na njenih razdrazhenih prsih. Prestrasheno skochi s postelje, krichi, ishche pomoch.

 

 

Smrt najpomembnejshega zapornika habsburshke monarhije

 

V temnih luknjah trdnjavske jetnishnice v Theresienstadtu oziroma cheshkem Terezinu lebdijo mladi obsojeni sarajevski teroristi brez upanja na pomilostitev. Priklenjeni na tezhke verige skushajo ubiti chas, vendar vedo, da kljub mladosti ne bodo dolgo vzdrzhali. Pred vsakodnevnim polurnim sprehodom po zapornishkem dvorishchu, ki poteka pod najstrozhjim nadzorstvom, odvzamejo kaznjencem verige, ki tehtajo deset kilogramov. Tedaj, na sprehodu, si na kratko domishljajo, da njihovo dejanje vendarle ni bilo zaman, saj je bilo zgodovinska nujnost. Lastno svobodo so darovali za osvoboditev zasuzhnjenih slovanskih narodov.

Na sprehodu dvigne Gavrilo Princip ponosno glavo. Ozre se proti zimskemu soncu, ki s svojimi zharki razsvetljuje veliki krasni svet. Pozneje, v temnici, se mu zazdijo minute sprehoda dragocene in chudovite. Ponochi utone v nenavadne obchutke. Vse bo spet dobro in lepo, zazdi se mu, da je nadvse srechen, toda nenadoma ga popade jok. V samotni mrzli celici trepeta po vsem telesu, ko se zave svoje brezizhodnosti in blizhajoche se smrti.

Februarja 1916 napishe zdravnik po obisku najpomembnejshega zapornika habsburshke monarhije prvo zdravnishko porochilo o njegovem zdravstvenem stanju. Zdravnik izjavi, da je Princip zelo bolan. Njegove prsi so vidno vdrte, ochi so motno pogreznjene globoko v jamice lobanje. Popolnoma jasno je, da v zaporu vidno usiha. Ochitno je, da ne bo vech dolgo zhivel.

Tezhke verige odvzamejo bolnemu Gavrilu Principu shele tri dni pred zdravnikovim obiskom. Medicinec ugotovi kostno jetiko. Kljub temu mu ne olajshajo prestajanja kazni.

Vsi zaporniki trpijo zaradi nemogochih razmer. Pozimi zamrzne v celicah voda v vrchih. Hrana je vedno slabsha, kar jetnishka uprava utemeljuje s tezhkimi pogoji, ki jih povzrocha dolgotrajna vojna. Spodnje perilo zamenjajo zapornikom samo enkrat na mesec.

12. maja 1916 prestavijo Principa v garnizijsko bolnishnico v Theresienstadtu. 6. novembra 1917 mu morajo amputirani popolnoma unicheno levo roko. Kljub temu se noche vdati v tezhko usodo. Skusha vztrajati she naprej, se boriti v upanju, da vojna ne bo vech dolgo trajala in bo konchno osovrazhena Avstro-Ogrska dokonchno premagana. Vendar ne dozhivi njenega konca. Umre 28. aprila 1918 v bolnishnici v Theresienstadtu. Njegova sotovarisha pri atentatu na Franca Ferdinanda Chabrinovich in Grabezh sta umrla zhe v letu 1916.

Vse tri sicer zagrebejo na neznanem kraju, toda neki vojak si na skrivaj zaznamuje lego groba. Leta 1920 pri izkopavi posmrtnih ostankov vseh treh atentatorjev hitro odkrijejo Principovo truplo brez ene roke. Zdaj pochivajo vsi trije povzrochitelji smrti avstroogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda kot junaki v skupni grobnici v Sarajevu.

 

 

Smrt zadnjega avstrijskega cesarja na Madeiri

 

Svet razpada. Vsepovsod gore velika mesta. Smrt prinashajoche granate in krogle treskajo skozi zadnje mesece dolgotrajne vojne. Dim gorechih poslopij se mesha s topovskim ognjem. Izgleda, da se bo Avstro-Ogrska razpochila kot velikanska bomba. Ali pa zgnila kot prevech zrelo jabolko. Velikanska drzhava se bo samodejno unichila sama od sebe. V smrdljivo gostem slabem zraku, ki zaudarja po zhveplu in smodniku, se bo razpustila v nich. Nichesar ni vech mogoche reshiti. Cesarstvo je bolno in preperelo in bo umrlo.

Vsepovsod prevladujeta zbeganost in obup. Glave visokih dunajskih gospodov so rdeche zaradi naporov, s katerimi bi radi zaustavili nesrechno vojno. Novi mladi cesar skusha zastaviti vse sile za dosego miru s Francijo in Zdruzhenimi drzhavami Amerike, vendar se mu ne posrechi dosechi zastavljenih ciljev. Brez pomislekov podpre mirovna prizadevanja papezha Benedikta XV. Globoko verni cesar zachenja uvajati socialne reforme, s katerimi bi rad demokratiziral monarhijo.

Cesarjevi svetovalci zbegano posedajo v shtevilnih ministrstvih in skushajo preprechiti najhujshe. Nemirno premikajo glave, se razburjajo, prepirajo, krichijo, shepetajo. Poguba se jim je zapichila v tilnik. Poraz dviga kremplje. Res je zelo hudo.

»Velichanstvo…  Zdaj je prepozno… Nichesar ni vech mogoche reshiti…«

Cesar Karel I. bo mlad umrl na otoku Madeira. Umrl bo v samoti, od vseh zapushchen, brez premozhenja in brez cesarstva. Nekateri trdijo, da so njegovo smrt zanalashch zakrivili Avstriji nenaklonjeni zdravniki, ki ga niso, ko je zbolel, pravilno zdravili. Zlobni jeziki namigujejo, da so sovrazhno razpolozheni Anglezhi in Francozi namenoma povzrochili cesarjevo smrt.

Glave v Heleninem dunajskem zgodovinskem seminarju zhare v notranjem ognju. Shtudentje zhivahno razmishljajo o koncu prve svetovne vojne. Nenadoma so globoko v vrtincih nekdanjega chasa, v samem jedru velike vojne.

Nebo nad Dunajem so prepredle nevarne vijolichaste proge. Dalech za Donavo se z zamolklim gromom pobliskava nevihta. Nebo je lobanja dogodkov, ki oznanjajo nesrecho. Bliski se poganjajo chez oblake. Je kot v vojni. Bliski so krogle, streli, so granate. Grom je grmenje topovskega ognja.

Madeira se skriva v megli. Zgoraj na Monteju, visoko nad Funchalom, pokriva hrib in gozd nenavadna rumena svetloba. Oblaki se prerivajo chez streho velikega poslopja na vznozhju strmega hriba, v katerem umira zadnji avstrijski cesar.

1. aprila 1922 berejo v cesarjevi prisotnosti sveto masho. Karel I. pokashljava in stoka. Vsem, ki so delovali proti njemu, je zhe zdavnaj odpustil. Pozneje, ko se mu stanje poslabsha, dvigne roko in se obrne k najstarejshemu sinu Otonu.

»Zdaj bosh videl, kako umre cesar!«

Umirajoch skusha z zadnjimi mochmi v utrujenih rokah drzhati velik krizh, ki ga naj vodi v novo vechno zhivljenje. Nekaj se premika skozi tihi dan, plava chez razgibano pokrajino strmega atlantskega otoka in oblezhi razbito na tleh zgodovine.

 

 

 

______________

Izbrani odlomki iz novega romana o prvi svetovni vojni in koncu habsburshke monarhije (v pripravi). Nemshka prva verzija istega literarnega dela je izshla aprila 2019 pod naslovom „Die kahl geschlagene Welt“ (Do golega posekani svet) pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu.