Revija SRP 147/148

Jolka Milich

 

O PRAVLJICAH 

 

Po mojih Mitih in legendah, ki so izshli v Vprashalnici Revije Srp (143-144/2019) in so se ukvarjali zlasti s poezijo, je skrajni chas, da nekaj malega napishem tudi o pravljicah, to je o pripovedni zvrsti, ki nam je strashno pri srcu, saj smo navsezadnje pridelali kar lepo shtevilo pravljicharjev obeh spolov, ki niso izumili nich slabshih stvaritev – vchasih so celo boljshe – od tistih, ki jih izdelujejo v shirnem svetu in so, ko gre za vechmilijonske narode, celo pogosto precenjene, saj jih lahko natisnejo v vrtoglavo visokih nakladah, ki omogochajo, da lahko sezhe po njih ogromno bralcev, od shestega leta starosti tja do 90-ih; to seveda prinasha – kar ni nezanemarljivo, prej nasprotno – neverjetno visoke, beri nebotichne dobichke. Kaj takega pri manj shtevilnih narodih, in mednje sodimo mi, sploh ni mogoche. Shkoda.

No, zadnje chase sem jih nekaj z uzhitkom prebrala; sposodila sem si jih za slabo urico od vnuchka neke moje dobre znanke na obisku pri meni in fantichek mi je ves radosten razkazal naslednje: Grdavshi in dezh Gaje Kos, Kako ti je ime? (alias o hudih dilemah nekega polzhka) Alenke Spacal in na koncu Lanica Karin Potochnik – ravnokar sem prebrala v lanski 142. shtevilki revije Bukla oceno Sonje Juvan, ki omenja, da je shkotska terierka Lanica … vegetarijanka. »Rada je jedla korenchke, she posebej v kombinaciji s purico, na nachin veliko purice z mnogo manj oranzhne zelenjave.« Ponovno sem se nasmejala.

Pred kakshnim mesecem pa sem prebrala v sochnem narechju napisane Krashkokrishke pravce Jasne Majde Persholja (po pripovedih vashchanov). Pred mnogimi leti (2002) tudi zbirko iste avtorice Ti povem ano pravco in deset let kasneje Teta Liza para, pravce chara. Skratka uzhitek, cheprav je bil vse to izbor za najmlajshe. Leta 2013 so domiselni in prizadevni pravljicharki podelili Shtrekljevo nagrado v zvezi z njenim »nepogreshljivim doprinosom pri razvoju folklore na Krasu« in letos je iz rok sezhanskega zhupana prejela she nagrado obchine Sezhana. Ko me kdo kdaj zaloti s pravljicami ali s slikanicami v roki, si me na sploshno in zelo pogosto sladko privoshchi: »Ma kaj ti gre zhe na otrochje?« Odgovorim smeje: »Shlo mi je zhe od nekdaj, zhe chisto od mladih nog, in ne kazhe, da bo kdaj odjenjalo. Nekateri ne odrastejo nikoli, nikoli se ne zresnejo, otroka v sebi prav gojijo kot lonchnico ali rozho gartrozho. A ne pozabi: berem rada tudi knjige za najstnike in mladino, ne samo za mularijo iz otroshkega vrtca ali male shole. In seveda knjige za povsem odrasle tja do sto let in she chez.«

Nedavno sem konchala branje intervjujev Franceta Pibernika z Zorkom Simchichem Dohojene stopinje (Beletrina, 2019) – vech kot 500 strani debela in gosto popisana knjiga. Na strani 146, kjer se Simchich razgovori o Trstu iz zgodnjih povojnih let, ko je poskusno literarno revijico Mlada setev ustanovil prof. Jozhe Peterlin in je vanjo kajpak tudi pisal, ob njem pa Vinko Belichich, Ludve Potokar, seveda Simchich, dr. Tine Debeljak in she marsikdo, npr. Novachan. Jaz kot dvajsetletno, knjizhevno chisto neizkusheno dekle, sem prav tam z »rosnocvetochimi« pesmicami zachela svojo literarno kariero oziroma neskonchno dolgo in tvegavo besedno rajzho na otok Niga, ki she vedno traja. No, Zorko me omenja med drugimi in se je celo spomnil, da sem svoje lirichne izlive podpisovala s psevdonimom Trnchek. Lepo je, da se te kdo spomni s prijazno besedo po toliko letih … skoraj na pragu vechnosti (beri z eno nogo v grobu). Bila sem prav presenechena, da ne rechem – ganjena. Nekaj mesecev prej sem prebrala eno za drugo, malodane kampanjsko, shtiri knjige Borisa Pahorja. Dve ponovno (Parnik trobi nji in Trg Oberdan) in dve na novo: Knjigo o Radi (Cankarjeva zalozhba, 2013; 492 strani) in Moje suhote (Beletrina, 2008; 365 strani). Zlasti zadnji dve sta prej zajetne sorte kot shlank. Meni pa ugajajo zlasti bolj vitke, ker navadno berem v postelji in jih je lazhje drzhati v roki. Ob debelushkah, vezanih obichajno v trde kartonaste platnice, roke ti prej ko slej otrpnejo, da si vesel, pravzaprav olajshan, ko jih lahko odlozhish. V zvezi s Pahorjevimi suhotami moram she nekaj dodati. V Krashki suhoti sem na str. 154 in 155 zelo verjetno naletela na … mojega strica Mariota, ochetovega brata, ki so ga nacisti med vojno odpeljali v lager Struthof-Natzweiler, iz katerega pa se ni vrnil. S silno tesnobo sem prebrala Pahorjeve vrstice, kjer pravi: »Odkar so me odpeljali v taborishche Struthof-Natzweiler nisem imel vech stikov s krashkimi tovarishi drugache kot v primeru, che so koga kot bolnika pripeljali v Revier. Tako je bilo z Ivom Kreshevichem, ki ga je zhal vzela bolezen, tako z Brundulo, ki je premagal tifus, a je najbrzh podlegel na kakem transportu; tako verjetno tudi Milich, ki sem ga videl med prebolevniki.« – Moja pripombaa: Tudi on kdove kje tjavendan zagreben, ne obredno pokopan, ali celo sezhgan, brez groba in vsakega obelezhja. Nato sem prebrala she Najine pogovere, intervjuje s Pahorjem, ki jih je v razdobju petnajstih let napisala pronicljiva mariborska novinarka Darka Zvonar Predan, izdal pa Kulturni center Maribor (2018) v svoji knjizhni zbirki Frontier. Shkoda, da je lektorica najbrzh spregledala dodani prvi pogovor Zhe Dante jih je ozhigosal kot shlape, ponatisnjen iz Nove revije (avgust/september/oktober 2003), in ga brez nujnih in prepotrebnih korektur pustila v tisk, kar na bralca deluje precej moteche, da ne rechem skoraj ne-marno. Zgodi se pach, na zhalost, vsepovsod. In pri nas morda celo prepogosto. A vrnimo se k osrednji temi, k pravljicam.

Zdaj bi morala nashteti vse slovenske pravljicharje, ki izstopajo in so se izkazali, jih bolj ali manj vsi poznamo in cenimo ter tudi redno prebiramo njihove male umetnine in jih za navrh vechkrat kupujemo. Pa ne bom, ker bi shlo za golo ponavljanje znanih stvari. Danes bom samo malce norchavo vprashala, ali kdo ve, kdo nam v Sloveniji trenutno pripoveduje najlepsho pravljico, in to pochenja zhe celih deset let skoraj brez prestanka, pa se ga she nismo navelichali, saj nam niti na misel ne pride, da bi mu rekli genjaj (nehaj) operirati s takimi nezaslishanimi nedoslednostmi in nesmisli. No, in zdaj se radovedno sprashujete, koga imam v mislih, ali pa si samo nekaj izmishljujem, da si v pomanjkanju boljshega krajsham chas, iz vas pa precej razposajeno brijem norce. Ni tezhko uganiti. Primorski dnevnik, trzhashki chasopis s svojimi rednimi in prostovoljnimi pomochniki, je potolkel vse rekorde najsposobnejshega pravljicharja z domiselnimi fotoutripi, ki jih objavja zhe celo desetletje in zdaj izbira zhe Fotoutrip desetletja. A pojdimo po vrsti in od zachetka, da bodo vsi razumeli. Zato prepustimo besedo Marku Hussu (iz tehnichne sluzhbe Primorca), ki se na rojstvo teh posrechenih fotk she najbolj spozna: »Fotoutrip smo zacheli objavljati na Primorskem dnevniku poleti leta 2008, takrat se je imenoval she Fotoutrip poletja, nastal je iz zamisli novinarke Poljanke Dolhar in je imel hitro velik odziv. Naslednje leto smo preuredili spletno stran in slike zacheli objavljati sproti tudi na spletu. Kmalu smo zachenjali dobivati fotografije skozi celo leto in smo spremenili ime v Fotoutrip

Razpis za fotoutrip poletja 2008 (s podnaslovom: Primorski dnevnik izbira najlepsho poletno fotografijo) z vabilom k sodelovanju, ki se je konchalo s prav milo proshnjo: Sodelujte, sodelujte, sodelujte! – je izshel v torek, 8. julija 2008. Bilo je tudi recheno, da bodo objavljali najlepshe fotografije, konchni zmagovalci pa bodo prejeli tudi prilozhnostne nagrade.

Na fotki, ki so jo prilozhili, pa je bilo le dekle, ki si je umivalo lase in si z vodo iz pipe osvezhevalo razgreto glavo pri skromni obcestni fontani. Takrat ochitno she ni bil obvezen pogoj, da kdor pozira … bere obenem Primorski dnevnik, a je to zhe dolgo let obichaj. Meni sicer ni znano, kdo je predlagal navedbo, naj se zmeraj doda Primorca in fotke s tem bolj personalizira, to pa se je zgodilo v nedeljo 12. julija 2009. Domnevam le, da se je ta navedba kar naglo prijela, saj se je letos 8. avgusta na dvostranskem fotoutripu urednishtvo nich manj kot pohvalilo: Primorski dnevnik je bil z vami … v Afriki (Egipt, Kenija, Madagaskar, Maroko, Mauritius, Namibija, Nigerija, Juzhna Afrika), v Ameriki (Antigva, Argentina, Bolivija, Brazilija, Chile, Ekvador, Gvatemala, Kanada, Kuba, Mehika, Peru in ZDA), v shtirih drzhavah Avstralije in Oceanije, v devetnajstih drzhavah Azije in v devetintridesetih drzhavah Evrope. Skratka, Slovenci s Primorskim devnikom v roki so kar mnozhichno obredli zhe vech kot pol sveta, blizha se chas, ko jo bodo morali mahniti na Luno in Mars itd., che bodo hoteli videti kaj novega in nato bahashko porochati: »Mi smo se shli vesoljce. Kaj pa vi, ste doma obsedeli?«

 Obzhalujem, da nisem zbirala teh fotoutripov zhe od zachetka in jih spravljala po datumih v albume. Nabralo bi se mi jih toliko, da bi segli od tal do stropa. Primorski dnevnik svoje najlepshe pravljice – alias nekaj, kar nima blage zveze z resnichnostjo – ne pripoveduje samo nam, bralcem, marvech najbrzh in zlasti sebi. Ad consolationem. Saj gre za zamejski chasopis, ki kar naprej trepeta, ali bo dobil zadostno subvencijo od drzhave ali od kogarkoli, da bi redno lahko izhajal. In z njim trepetamo in se tresemo vsi, ki smo nanj navezani. Ochitno je bolj malo tistih, ki ga redno kupujemo, she bolj ochitno je, da ga fotoutriparji samo berejo, in to zastonj, ne da bi zanj zhrtvovali en sam cent. Saj che bi ga kupovale vse tiste pravljichne trume bralcev, bi morala biti naklada malodane … milijonska, no, recimo strashno visoka, pa bi nam lahko v Primorcu natisnili vsak teden nagradno krizhanko, ne onih navadnih z reshitvijo spodaj, ki jih ni treba nikamor poslati, ker zanje ne dobish chisto nich. To se zhe predolgo ne zgodi – lahko bi nam naklonili tri lepe nagrade. Za praznike pa bi bili lahko she bolj radodarni, in bi dobitnikom navrgli kakshen stotak ali she vech, kot vsi ostali slovenski chasniki. Ne vem, ali gre pri Primorskem dnevniku za shkrtarijo (imam, a ne dam!) ali za veliko pomanjkanje otipljivih sredstev. To bi nam morali enkrat povedati. She rajshi dvakrat in trikrat, da bomo zagvishno razumeli in z njimi globoko sochustvovali. In tudi kapirali, da gre kot pri Oscarju Wildeju za pravljico z … zhalostnim koncem.

Naj dodam ilustrativno she nekaj zelo zgovornih naslovov fotoutripov (v izvirni pisavi) ali skrajshano preformuliranih: Tudi v San Franciscu beremo Primorski dnevnik – Novice o Krashki ohceti so odmevale tudi na Kitajskem zidu (PD pa bere nich manj kot Kitajec ) – Tudi v Mehiki (Chichen Itza) beremo Primorski – Pochitek s Primorskim dnevnikom v Dolomitih – Primorski dnevnik … najboljsha izbira (v Tokiyski knjigarni na Japonskem) – Uchenci OSh Bevka so uzhivali ob snezhnem metezhu (in kar deset sholarchkov je bralo PD) – Tudi v desetchlanskem Rupa Teamu Zgonik je na pochitnicah v Belgiji vsak chlan bral svoj PD – Prav tako par na Machu Picchu alias na drugem koncu sveta – Mladenka pa se je povzpela do Kozoroga/Zlatoroga v Kranjski gori, ki je kot nalashch za sproshcheno branje PD – Tudi v Gvatemali, kjer je majevska obredna jama – San Jorge, Lago Atitlan – sta dva tamkajshnja mulchka vneto brala PD – V Egiptu pa ga je pred dvema letoma brala tudi kamela – Letos maja na Matajurju so chasopis brali kekci in »Mojca« – Drushtvo gluhih in naglushnih na izletu v Pizi tudi s PD – Tudi tri ali shtiriletna Petra doma na stopnicah bere PD … In chisto na koncu naj omenim she prikupnega belega psichka s Primorcem v gobcu, ki se nezhenirano ponuja: Che bi primanjkovalo raznashalcev, sem na razpolago!

Res lepa in najlepsha pravljica, ki smo jo Slovenci napisali. In tudi najdaljsha. Najbrzh do trajala v nedogled. Saj upanje nikoli ne umre.

 

 

O KNJIGAH

 

Zhe mene zhivcirajo, ker jih je v stanovanju odlochno prevech in zavzemajo prostor, ki ga meni kratijo. Sezhanska knjizhnica me je nedavno prosila, naj naposled vrnem vsaj tiste predolgo sposojene knjige, ker po njih sprashuje zhe prevech ljudi. Naj se pach potrudim. Pravzaprav ne vem, ali so me prosili ali so mi grozili s tistim po zvenu povsem upravicheno nestrpnim »naj zhe enkrat«. Po mojem bi morali rechi: »Jolka, je zhe skrajni chas, ne mechkaj, preberi in vrni ali pa samo vrni, ne da bi prebrala, saj ni mus. Zaradi tega se svet ne bo podrl.« Pa she res je, sem si rekla, in izbrskala izpod svojih knjig na blizhnjem stolu celo tri sorodnike: zadnji kratki fantazijski roman Alojza Rebule Ob pritoku Jangcekjanga (Mladika, Trst 2018). Bolj kot prebrala sem tistih 111 strani precej temeljito prelistala in nazadnje ugotovila, da so za moj okus precej neuzhitne in da ne bom zapravljala svojega chasa s takimi poceni marnjami (upam, da me zhiv krst ne bere, in da to mnenje ne bo prestopilo hishnega praga, ker gre prej za negativno kritiko kot za slavospev dela sicer tenkochutnega in velikega pisatelja, o katerem si ne more privoshchiti vsakdo, z mano vred, da sploh kaj blekne). Pri Rebuli me nasploh neznansko moti pretirano politikantstvo oz. ideoloshkost, ki si ni skoraj nikoli v laseh z nedoslednostmi, ki se mu zapishejo. Tudi njegova fantazija se mi zdi precej pritlehna in je taka fantazijski literaturi le v shkodo. Knjigo sem dala v torbo z drugimi izposojenimi zvezki za takojshnjo vrnitev, kjer je bil pripravljen na odhod tudi zhe davno prebrani in samoizdani (decembra 2015 v Trstu, 159 strani) – recimo mu dnevnik – Moj svet sredi oceana Jasne Tuta, ki je vnukinja Alojza Rebule in Zore Tavchar ter hchi Rebulove hchere Alenke Tuta. Vse bi si bila mislila, a da bom kdaj prebrala s takim uzhitkom, citiram: 32 dni jadranja chez Pacifik v soncu in dezhju, v strahu in smehu, to pa bi bilo zame naravnost nepojmljivo, dokler se ni zgodilo. Zhe dolgo nisem prebrala tako neposrednega in prisrchnega berila. Pa she nauchila sem se ogromno, da sem ji prav hvalezhna za shiritev mojega obzorja, po tej plati dokaj ozkega in morda doslej celo nikakrshnega. Naravnost enkratne so njene vrednote na straneh 133/134, veljavne na morju. Po mojem bi bile pomembne in uporabne tudi na kopnem. Sem si jih izpisala in marsikomu priporochila. Tudi 154. stran z zahvalami avtorice je pomenljiva, ker na sploshno nam gredo zahvale bolj tezhko iz ust, cheprav nich ne stanejo in niso obtezhilne sorte, lahke so kot peresce in puh, primerne, da se z njimi zapolni blazino za spokojno spanje in sladke sanje. Vcheraj sem si izrezala iz krizhanke v Primorskem dnevniku njeno fotko s shopom rdechih vrtnic. Prav mila in nasmejana deklica. Zhe sam pogled nanjo chloveku polepsha dan. Letos januarja pa je izdala novo uspeshnico: Vse barve Polinezije Tri leta jadranja v vechnem poletju (zalozhba Art, 304 strani in 180 barvnih fotografij, cena 22 evrov), ki jo nameravam, brzh ko utegnem, tudi prebrati, da si polepsham dan oziroma vecher in noch, ker berem navadno po celodnevnem delu v postelji. Chestitam – in naj bo tako ljubeznivo in dinamichno naprej.

 

Zdaj pa o tretji knjigi, ki jo moram – izjemno – chimprej vrniti (niso mi le rekli, marvech so mi prav zabichali), in sicer o Srebrnem prstanu Marjanke Rebula, to pot gre za tretjo hcherko Alojza Rebule in Zore Tavchar; ta druzhina je namrech silno pismena, z izjemo druge hcherke, ki menda literarno ne suka peresa, se vsi zavzeto ukvarjajo s pisarijo, s kakshno vnuchko vred, kot smo zgoraj omenili. Z branjem tega prstana sem odlashala, prebrala sem samo neshtete citate iz indijske Bhagavadgite (Gospodova pesem), ki jih je avtorica povzemala po slovenskem in shpanskem prevodu te knjige s strani Skupnosti za zavest Krishne, kot pishe na koncu tega prvega dela trilogije. Prevajalec ali prevajalci niso nikjer navedeni. Z domache knjizhne police v vezhi sem potegnila broshurko, izdano pri Mladinski knjigi (knjizhnica Kondor) leta 1970, v kateri je Vlasta Pacheiner objavila svoj prevod te pesnitve iz sanskrta ter ji dodala obshirno spremno besedo in izchrpne opombe. Kakshno desetletje pred izidom te prepesnitve sem dobila v dar isto v francoshchini in jo vechkrat prebrala; moram jo nekje she imeti, a v mojem knjizhnem dzhumbusu najti dolocheno knjigo je kot zadeti prvo nagrado na kakshni svetovni loteriji, ki razpechava milijone, to se pravi nekaj nemogochega. She med vojno pa sem si kupila to hindujsko pesnitev v Italiji, v takrat zelo znani, da ne rechem razkrichani spiritualistichni zalozhbi Bocca, na naslovnici te edicije, namerno prikrojene za evropske in amerishke bralce, je bil omenjen neki eksotichni Ramacharaka, najbrzh psevdonim evropskega oz. she bolj verjetno amerishkega, vsekakor belega teozofa in she marsikaj, dokaj misterioznega urednika in prireditelja Williama Walkinsa Atkinsona, ki she strashi na spletu, nashla sem ga seveda na internetu. Tudi ta prva knjiga mora she biti kje v hishi, ni zelo verjetno, da bi jaz odkrila mesto, kjer she vedno bivakira. No, tisti odlomki iz Bhagavadgite so kar pogosto navedeni v tem Marjankinem Srebrnem prstanu, pa sem jih iz radovednosti zachela primerjati s tistimi, ki jih je prevedla Pacheinerjeva. Odkrila sem, sicer malce zaprepadenena, a ne zachudena, da imajo med seboj prevechkrat bolj malo in vechkrat prav nich skupnega, kot da si sploh niso v sorodu. V knjigo sem zachela lepiti vrstice, ki so se redkokdaj ujemale, prevechkrat zelo prosto prevedene. Znano je, da prevajanje ni eksaktna veda, to sem zhe pred vech kot pol stoletja ugotovila tudi jaz, a vseeno si mislim, da bi se morali prevajalci – jaz se – malo bolj potruditi, da bi poudarjali zlasti podobnosti z izvirnikom, ne pa razlik; da bi se tesneje drzhali dikcije besedila, ki ga prevajajo, namesto da po svoje shvingajo mimo teksta. To shviganje je sicer zelo udobno, tudi veliko chasa prihranish, kaj bi se muchil brez potrebe, saj prevajalcem praktichno nihche ne gleda pod prste, kaj she, da bi se razpisal o kiksih in pogostem streljanju kapitalnih kozlov. Na primer: v dvojezichni zbirki Quattro venti / Shtirje vetrovi Marka Kravosa, ki je izshla pri salernishki zalozhbi Multimedia, je Eros Sequi, italijanski pesnik, pisatelj, prevajalec in literarni zgodovinar, Kravosov rumeni in sinji lishaj dokaj prostodushno spremenil v sivega in zhivo rdechega, rahlo plesen pa v spokojno plesen – da se omejim le na dva primera. In nash pesnik je ponizhno, ne da bi protestiral, brzhchas hvalezhno, saj je ta prevod letos vkljuchil v zbirko, sprejel to prevajalsko, zame nezaslishano manipulacijo. Prevajalki Carmela Fratantonio in Loredana Bogliun sta med kar lepim shtevilom vprashljivih prevodov vreteno prelevili v vrtiljak, krmezhljavost v shkilavost, zbranost v zaskrbljenost in podobne cvetke. Jaz bi te prevajalce lopnila po prstih ali kratko in gladko odklonila njihov prevod. Darja Betocchi, zelo znana in cenjena slovenska prevajalka, je pa blizhnjo smrt (vicina, imminente, prossima morte) spremenila v pobozhno (pia); najbrzh zaradi lepshega, ochitno je njej lepshe zvenelo in je bilo bolj povedno. Verjetno bi se jaz o teh prevajalskih nemogochih vizhah she razpisala, saj gre za tako pomembno in shiroko tematiko, primerno za kakshen prevajalski simpozij, ki bi ga morali organizirati, da si pridemo na jasno, kaj smemo in chesa ne, zlasti glede usklajevanja izvirnikov s prepesnitvami.

Vrnimo se k Marjankinemu prvemu delu trilogije. Chakala sem, da mi posodijo she drugi in tretji del, pa ju v sezhanski knjizhnici niso imeli, tudi v njenih podruzhnicah ne, potem se je zgodilo prevech zhalostnih in problematichnih stvari, da smo nanju chisto pozabili. Priklicala jo je v spomin nedavna proshnja ali grozhnja iz knjizhnice, naj jo konchno vrnem, ker je pri meni zhe celo vechnost. Pa she res je bilo. Kot recheno, sem jo privlekla izpod gore knjig na blizhnjem stolu in jo takrat zachela zamishljeno listati. Med branjem sem na koncu naletela na stran z navedbo, kaj bo izshlo Marjankinega v letu 2017. Drugi del trilogije Izgubljeni chlan in she dve drugi knjigi: Hotel svetega Mihaela in Rjavi shkornji – Domovanje Roberta Brezdomca. Zhe prvi del, sem na zachetku prebrala, je izshel v samozalozhbi leta 2016 v Brezhicah (Primus digitalni tisk, naklada na zahtevo). Ker me je zachel lomiti literarni firbec, sem poslala temu Primusu e-mail z vprashanjem, ali je izshel drugi in tretji del te najavljene knjige, in dobila sem odgovor: »Sposhtovani, izdaja 2. in 3. dela trilogije Srebrni prstan se je na zhalost ustavila zaradi zdravstvenega stanja ga. Rebule. Ta moment ne moremo napovedati, che bosta nadaljevanja izdana in kdaj. Lep pozdrav Nevena Racman – Ekipa Primus.«

Odgovor je praktichno pomenil konec branja Srebrnega prstana, saj je medtem avtorica neprichakovano umrla, da smo od presenechenja in hudega onemeli. Bom morala odlepiti listke z navedki iz Bhagavadgite in odlozhiti prvo knjigo dokonchno ne-izdane trilogije v zhe prepolno torbo knjig za vrnitev knjizhnici. Morda bo poskrbela zelo sochutna mati, pisateljica Zora Tavchar, s katero sta si bili she najblizhje, ali pa trzhashka zalozhba Mladika, ki ima posluh za take podvige, da se izdata she neobjavljena dela. Mi je pa silno zhal, da se je tako zhalostno konchal njen obisk v rodnem Trstu; ta nekdanja dokaj mlada samohranilka je s shtirimi otrochichki iz Opchin in Salezha pri Trstu dokonchno odshla v svet, najprej za nekaj let v Egipt, nato v Indijo, nazadnje v Mehiko, kjer se je menda ustalila in se tam, kot se zdi, ljubiteljsko ali poklicno posvechala raziskovanju religij, posebno budizma in hinduizma, pa teozofije Helene Petrovne Blavatsky in sufizma, ter je pri tem tudi veliko pisala; zachasno se je vrnila, da bi predstavila svojo knjizhno zhetev sorojakom in spregovorila o svojih knjizhnih nachrtih. O njenih nastopih sta porochala Primorski dnevnik in Novi glas, z njo se je pogovarjala in napisala o njej esej Trzhachanka prof. Tatjana Rojc, ki je kasneje postala senatorka v Rimu. Same zanimive novice, z zelo bolechim koncem za vse nas. Marjanka je v pogovoru za PD potozhila o nikakrshnem odzivu kritike na njene knjige ter odkrito priznala, da si ga zelo zheli, da bi dojela, kaj ljudje chutijo ob branju. In dodala: vsaka kritika je boljsha kot to, da vlada molk in da se nihche ne odzove. Tudi che kdo knjigo popolnoma skritizira, pomeni, da knjiga zhivi in nekaj prebuja. Vsaka kritika lahko pomaga, da si potem zamenjamo mnenje. Che pa ni nobenega glasu, imash vtis, da nisi napisal nich.

Povedala je tudi, da sta ji najbolj blizu Tolkien in Lewis. Ker je pisochih Lewisov kar precej, domnevam, da se je njen imenoval Clive Staples. Harryja Potterja pa je duhovito pokomentirala, da je ob najbolj mrachnih prehodih pomislila, da bi bila knjiga she lepsha, manj mrachna, ko bi pisateljica shla prej skozi psihoterapijo. No, in jaz sem se ravno pripravljala, da napishem kaj o njenih knjigah in ji postavim niz vprashanj, ko sem naletela na njeno osmrtnico v Primorcu. Grozno. Chudim pa se neznansko, da ji nihche od tistih sorodnih ali blizhnjih peres, s katerimi je pogosto kontaktirala, ni svetoval, naj pishe npr. v angleshchini ali spanshchini, ki ju bere pol sveta in she vech, che zhe zhivi v shirnem svetu, kjer prevladujeta tadva jezika, in si zheli, kot je normalno in samoumevno, da bi jo bralo veliko ljudi. Rojchevi prav zamerim, da se ni dotaknila te pereche tematike. Ko bi ji vsaj pihala na dusho, naj kot Brina Svit v Parizu prevede svoje knjige v kakshen svetovni jezik, iz svetovnega jezika pa naj romane ali zgodbe prevede tudi v slovenshchino. Mi prav ne gre v glavo njen in njihov tozadevni molk. Ko pa zhe v Trstu, kjer domuje in bi morala kraljevati tudi slovenshchina, kar preveliko shtevilo Slovencev pishe italijansko, naj poudarim, z Rojchevo vred. Ja, ta molk, ki ga lahko imenujemo sprenevedanje, mi gre prav na zhivce. Marjanka pa naj pochiva v miru, che se le da. Zhivljenjske tegobe in radosti so zanjo zhe vse mimo.

 

 

Jezikovni preblisk

 

Ko berem v Primorskem dnevniku ali kje drugje kakshno porochilo s takim ali podobnim naslovom: »Nova veleposlanica ZDA Blanchard prispela v Slovenijo – Podjetnica, matematik, svetovljanka, borka proti revshchini« (PD, 20. 8. 2019), se vedno vprasham, kaj bi rekla na to Lelja Rehar Sancin, med drugim zhe legendarna lingvistka in poznavalka slovenshchine tako rekoch do amena, ki je tudi redno pisala za trzhashki chasnik in je bila sploshno znana kot oseba brez dlake na jeziku? Najbrzh gre za nedoslednost ali pa, che je chlanchich napisala zhenska, za manjvrednostni kompleks, in che ga je napisal moshki, za vechvrednostnega, saj si pisec ali piska menda ni upal(a) namesto moshkega samostalnika matematik uporabiti zhenskega (matematicharka), kot da gre za izrazito moshki poklic, ki ga sploh ne kazhe ali ga ni mogoche feminizirati. Zdi se, da dvomimo, da je mozhno iz vsakega poklica izpeljati moshko in zhensko varianto, kot da zhenskam ne privoshchimo kakshnega boljshega ali vishjega poklica. Moram pa dodati, da pri nizhjih, doslej izrazito zhenskih poklicih, ki obichajno ne povzrochajo problemov s pravilnimi ali napachnimi oblikami slovnichnega spola, ni verjetno, da bi npr. sobarico kdo tituliral s sobarjem, pa bi morala obstajati tudi ta mozhnost, kot je to pri matematiki, a se glede nizhjih nihche ne zmeni. Pravzaprav na papirju, v vsakdanji rabi, she ni nobenega sobarja, cheprav se v resnici z opravki sobaric ukvarja zhe marsikateri moshki, pach zaradi sploshne ekonomske krize in hudega pomanjkanja boljshih delovnih mest.