Revija SRP 147/148

Janez Trdina

 

»NAJMANJSHA VEJA SLOVENSKEGA DEBLA«

(»prerivanje ljudstev«)

 

Uvod

 

V nashem delu svetá, ki se imenuje Evropa, prebiva zdaj deset narodov, ako se nekoliko manjshih rodov zraven ne shteje.

Najbolj v kotu Evrope so Shpanjoli, ki imajo na desni strani srednje, na levi pa atlanshko morje, ki ta del sveta lochi od Amerike. Vrh Shpanjolov prebivajo Francozi. Njih meje proti jugu so: srednje morje in pirenejske gore, ktere je delé od Shpanjolov, proti zapadu atlanshko morje, ki jim je tudi v shirokem odtoku, kteri se imenuje lamanshki preliv, meja proti severu. Unkraj tega vodotocha je velik otok, ki je domovina Anglichanov. Ti trije národi namrech Shpanjoli, Francozi in Anglichani v zapadu Evrope prebivajo; oni imajo najblizho pot v Ameriko.

Sredi Evrope pa zhivita nemshki in lashki narod. Nemci (Germani) imajo na levi Francoze, na desni pa Slovene za sosede, in jih je okoli 45 miljonov. Oni se stegujejo v najmrzlishe kraje proti severu, kjer cela dva meseca po zimi solnce ne izide, in ravno tako dolgo poleti ne zaide, in imajo v posesti sploh mnogo dezhel, ki so pa vechidel malo rodovitne, tako da se zavoljo pomanjkanja morajo izseljevati v druge dezhele. Tudi Nemci se na severu tishché morja, ki se severno in izhodnje morje imenuje. Pri izhodnjem morji so nekdaj Sloveni zhiveli, in so tedaj svoji dezheli Pomorje rekli; pa v desetem stoletji so padli Nemci nanje in so je po strashni morii skoraj popolnoma pokonchali. Na jugu segajo Nemci do tirolskih grintovcev, in se tu Lahov dotikajo.

Lahi imajo eno najbogatejih dezhel Evrope v posesti, ki se le na vrhu derzhi francoskih, nemshkih in slovenskih krajev, v sredi in na jugu je pa povsod z morjem obdana. Na levi strani in spodej jo mije srednje, na desni pa jadransko ali trzhashko morje. Lahov je 25 miljonov, ki pa niso vsi v eno drzhavo zedinjeni, temuch razdeljeni so na vech drzhav, kakor na sardinsko (lashko), v kteri jih je velika vechina zdruzhena, papezhevo, avstrijsko in francosko. Na avstrijsko cesarstvo spada desni kos gornje Lashke z Benetkami. Nekdaj, in sicer za Rimljanov, bilo je Lashko trdno zedinjeno, in je skoro vsem narodom sveta zapovedovalo. Rimljani so od konca le majheno mestice pri reki Tiberi imeli, iz kterega se je potem osnoval mogochni Rim. Pa njih srchen duh je je dalje gnal, tako da so schasoma vse sosede uzhugali, in si v nekoliko stoletjih po neprestanih bojih celo Lashko podvrgli. To jim vendar she ni bilo dosti; kolikor silnejshi so bili, toliko dalje so segali, in niso si dali preneha, dokler niso vseh mogochnih národov zatrli in prostih sosedov déli pod svojo oblast. Rimska drzhava je obsegala tachas Lashko, Shpanjolsko, Francosko ali Galijo, dolnje Angleshko in juzhno Nemshko, in sicer she v Evropi skoro vse dezhele, iz kterih zdaj avstrijanska in turshka drzhava obstojite. Tudi gornja Afrika in skoro vsi omikani národi Azije so se Rimu uklanjali. Le nekoliko divjih rodov na Nemshkem in pa Sloveni, ki so unkraj Nemcev zhiveli, so se v Evropi svobodne imenovali. Pa ravno ta nemshka ljudstva si je bozhja previdnost za prekuc rimske drzhave izvolila. Od druzega stoletja po Kristusovem rojstvu so oni neprenehoma napadali rimske meje, ki so ob Donavi bile. V zachetku so Rimljani premagovali, kajti she so imeli izurjene in pogumne vojshchake. Pa kmalu se je to premenilo. Po bogastvu, ki so si je po vsem svetu naropali, postali so Rimljani mehkuzhni, ter so jeli tezhav se ogibati, in boj zanemarjati. Vrh tega je cesar Teodozij cesarstvo v dvoje razdelil, v zapadnje rimsko, in izhodnje rimsko ali grshko cesarstvo. Ker Nemci niso odjenjali, morali so jim Rimljani, da jih ne bi nadlegovali, davek plachevati, in ker tudi to ni pomagalo, jemali so Nemce med svoje armade, ter so je rabili v boji proti tistim Nemcem, ki so chez meje udarjali. Takó so se Nemci z Nemci bíli. Za nekaj chasa to Rim zavaruje, pa kmalu pride toliko hujsha nesrecha. Nemci na zadnje prederó meje in kupljeni zholnirji so prevideli, da le oni Rim drzhé, in da brez njih mora na kosce razpasti. To je stori oshabne in prevzetne, oni nechejo vech sluzhiti tam, kjer bi lahko gospodovali, tedaj se zoper Rim spuntajo. Dostikrat oni zdaj iz svoje srede cesarja izvolijo in ga po sili Rimljanom vrinijo, dokler jim ni tudi to premalo in si oni 476. 1. Rima z zahodnjim cesarstvom popolnoma ne podvrzhejo. Lashko de­zhelo razdelé zmagavni zholnirji in nje tretji del záse obdrzhé. Bili so oni vechidel nemshko-herulskega rodu, in so si Odoakarja kralja izvolili, ki je, kakor popred rimski cesarji v Rimu, vchasi tudi v Raveni svoj sedezh imel. Drugi nemshki surovi národi so pa chez Angleshko, Francosko, Shpanjsko in chez druge dezhele planili in je tudi sebi podvrgli in razdelili. Tako je nehalo rimsko cesarstvo. Chudno se bo morebiti komu zdelo, da so Nemci, akoravno od konca vechkrat nabiti, vendar le in sicer chedalje hujshe naskakovali rimske meje. Vzrok tega je bila velika prekucija v drugem delu sveta, v Azii, od koder je bil prepoden divji hunski rod. V begu pred sovrazhniki se je vrgel ta rod v Evropo in je prepodil, kamor je privihral, národe iz njihovih sedezhev. Pregnani so se ti vrgli zopet na druge národe, in tako je ljudstvo na ljudstvo pritiskalo in se preganjalo. Ta drenja se privali tudi do Nemcev, ki so pred sabo imeli dezhele Rimljanov, in tako so oni prisiljeni bili umakniti se drenjajochim národom in udarjati chez Donavo. Chedalje hujshi je pritisk od zadej, chedalje silnishi tedaj tudi napad na Rimljane, dokler kakor je zgorej recheno, kupljeni nemshki zholnirji lashke, drugi Nemci pa ostale dezhele ne poplavijo. Pa velichastvo Odoakarjevo je malo chasa trpelo. Ko so rimsko cesarstvo razdjali, jeli so se národi sami med sabo napadati, in tako pride mochnejshi tudi na Odoakarja. To je bil kralj Gotov – Teodorik. On se vzdigne z armado, Herule pri Ogleji, pri Veroni in na reki Adi premaga, in se v kratkem vse lashke dezhele polasti. Cheravno tistega tretjega dela zemlje, ki so ga Heruli imeli, ne dá pravim posestnikom nazaj, temuch ga le med svoje vojshchake razdeli, vrnejo se vendar o njegovi vladi srechnejshi chasi. Sovrazhniki so se ga bali, in Lashko pri miru pustili; de­zhela si oddahne dolzega ruvanja, in kmetija in kupchija se veselo povzdignete. Njegovi nasledniki so se sami med sabo prepirali, in tako je blagor vnovich iz dezhele zginil. Izhodnje-rimski ali grshki cesar Justinijan* porabi prilozhnost, Lashko, nemshkim Gotom vzeti in sebi podvrechi, kar mu okoli 550. 1. srechno izteche. Pa tudi Grki gospodarijo tu malo chasa. Nov nemshki rod, ki se je Lombarshkega imenoval, plane iz severa v dezhelo, in se velikega dela lashke zemlje polasti. Ta rod je taisti, ki ima zdaj Milan in Benetke in chegar del je podlozhen avstrijskemu cesarju. Nasledek teh napadov od raznih rodov bil je ta, da je stari latinski jezik zginil in se iz zmesi razlichnih govorov osnoval sedanji lashki jezik. –

V izhodu Evrope zhivi pet narodov, grshki, turshki, valashki, madzharski in slovenski. Grshki narod je obdan od treh strani s srednjim morjem, le proti severu se s Turki meji. Grki so bili she pred Rimljani pogumen, visoko uchen in slaven rod, tako da se jim nobeno ljudstvo niti starih niti novih chasov na stran postaviti ne more. Pozneje so je Rimljani podjarmili, pa njih slovstvo je tak pospeh imelo, da so se pogrchile vso dezhele, iz kterih sedanja evropejska Turchija obstoji. Okoli leta 400 je rimski cesar Teodozij te dezhele od ostale drzhave odlochil in izhodnje kraje cesarstva, da bi se lozhe nemshkih napadov branile, mlajshemu sinu izrochil. Pa vkljub tej naredbi so Nemci tudi tu meje predrli in kraje ob Donavi in trzhashkem morji strashno razdjali. Komaj so pa na Lashko odshli, da udarijo na Odoakarja, koj so je namestili drugi she hujshi sovrazh­niki. Bili so to nashi pravi ochetje Sloveni in rodovi njihovega plemena, a kasneje divji Obri (Avari). Leto za letom so oni grshke krajine napadali, konchevali in ropali, tako da so sedanja Bosna, Dalmacija in Srbija chez 100 let skoro bile brez prebivavcev. Dokler so oberski divjaki mochni bili in razsajali po Podonavji, morali so jim Sloveni robovati; ko so pa oni oslabeli, tedaj so se Sloveni njihovega jarma osvobodili in pokazali so se v zgodovini Hrvatje in Srbje ter so obljudili gori imenovane krajine, v kterih se od tistihmal Grki zopet zgubivajo, ker je Sloveni spodrivajo in slovenijo.

Grshko cesarstvo, ki je imelo glavni sedezh v Carigradu (v Konstantinopel-u), trpi she do leta 1453. To leto ga Turki prekucnejo in tako chez Grke kakor chez SIovene oblast dobé, ter je odslej strashno stiskajo. She le to stoletje se Grki proti svojim tlachiteljem spuntajo in s svoje dezhele nadlezhni jarem otresejo. Tudi Sloveni so se zhe mnogokrat vzdignili, pa do zdaj so se le sami Srbi osvobodili. Zraven njih je tudi majhen chrnogorski rod samostojen, ki ga niso mogli Turki nikdar podjarmiti. Turkov, to je, ljudi turshke vere, je v Evropi le 4 miljone in she ti imajo zdaj malo navdushenja za svojo vero, tako da v tem delu sveta che dalje bolj svojo moch zgubivajo, in se gotovemu zapadu priblizhujejo. Najvech jih zhivi v Carigradu in v dezhelah, ki so najblizhe glavnemu mestu, tako ob srednjem kakor ob chrnem morji, do balkanskih gorá. Unkraj teh gorá do Donave so Sloveni, in vishe od Donave v turshkih dezhelah, v Moldavi in Valahii in v avstrijanski dezheli Erdelju Vlahi ali Rumuni prebivajo. Njih jezik je najbolj lashkemu podoben in se je tudi enako iz zmesi drugih, zlasti latinskega in slovenskega govora osnoval. Njim na desni strani so Rusi, ki imajo svoje cesarstvo, in na levi strani Madzharji, ki se nashi drzhavi prishtevajo. Kjer so zdaj Madzharji, ondi so nekdaj zhiveli Sloveni, pa Madzharji so je zagrabili in jim po grozovitnem klanji ogerske planjave vzeli. To se je v 9. stoletji zgodilo. Zato so pa tudi Madzharji she zdaj skoro krog in krog s Sloveni obdani, le na levi se nekoliko Nemcev in na desni vlashkega (rumunskega) národa dotikajo. Poglejmo na zadnje nekoliko bolj na nash razprostrani silni slovenski narod. Zhe shtevilo kazhe, da je nash národ eden najmogochnejshih národov v Evropi, zakaj okoli 80 miljonov dush je nashega národa, t. j . toliko, kolikor vseh Germanov skupej, namrech: Nemcev, Skandinavcev in Anglezhev, in nekaj manj, kot vseh Grko-Romanov, kterim se prishtevajo: Grki, Lahi, Shpanjoli, Francozi itd. Zares silno mnoshtvo ljudi, pa tudi silno mnoshtvo dezhel, ki so njihova lastnina! Njih meja na levi so Nemci, na desni pa nimajo konca v Evropi, ki jo presegajo, nimajo konca v Azii, ktere tretji del svojo zemljo imenujejo, ampak she le amerikanski gozdje jim ko meja na desni stojé. Po pravici se more rechi, da solnce nikdar ne zapade na zemlji nashega národa. Mi imamo noch, pa Slovenom v Ameriki sveti jutranje solnce in ko nje temota zagrinja, radujemo se mi belega, dneva.

Kakor vsak velik národ, tako so tudi Sloveni na vech manjshih rodov razdeljeni. Najbolj proti severu zahodnje strani so Chehi, kterim se tudi Moravci in Slovaki prishtevajo. Ta rod so steguje od Bavarcev in Saksonov noter do vode Tise na Ogerskem, in shteje okoli sedem miljonov dush. Cheski rod je bil nekdaj, zlasti pod kraljem Svatoplukom silno mogochen in je v hudih bitvah Nemce premagoval. Tudi pozneje v 15. stoletji so Chehi sloveli in so na dalech okrog madzharske in nemshke dezhele nadlegovali. Noben sovrazhnik se ni mogel ponashati, da bi bil kdaj njih vodje Zhishka, Prokopa in drugc premagal. Pa ne le v boji so bili Chehi imenitni, tudi v uchenostih so bili v 16. stoletji med prvimi narodi Evrope. Ta velichast pogine v bitvi na Beli gori. Chehi so se bili namrech poluteranili in so prishli tako s katolichani v spor. Ti je uzhugajo in skoz celih tri sto let hiral je potem cheski národ dushno in telesno. She le konec preteklega stoletja mu bolj vesela doba zasije. Ucheni mozhje so namrech zopet v domachem jeziku, ki se je bil skoro le v kmechkih kochah ohranil, pisati in národu koristne bukve podajati zacheli. Tako se je ta rod dushno zopet ozhivil in vazhno 1848. leto mu je tudi vnanjo ali telesno svobodo pridobilo.

Vrh Chehov zhivi poljski rod, ki prekosuje cheski národ v oziru shtevila slavne preteklosti in skoro da tudi v uchenosti. Shtirnajsto in petnajsto stoletje je bilo zlati chas za Poljake. Imeli so oni takrat silno kraljestvo, ki je po eni plati dalech v Rusko, po drugi globoko na Nemshko in Ogersko segalo; imeli so previdne in srchne kralje, ktere je vse za prijaznost prosilo, in ki so vsacega sovrazhnika uzhugali; imeli so vseuchilishche ali veliko sholo v Krakovem, iz ktere so izhajali najzmozhnishi in najbolj ucheni mozhje, ki so veliko shtevilo domachih bukev napisali. Vlada je bila od tistih chasov in dokler je kraljestvo samo svoje ostalo, na vstavo zidana, kralji so bili volitni. Brez dvombe bi bili Poljaki najmogochnishi narod v Evropi postali, ko se ne bi bili jeli med sabo prepirati in dezhelo trgati. Ker se pa to zgodi in se stranke na tuje obrachajo, in ena tega, druga unega kralja na pomoch kliche, pade poljsko kraljestvo brez upanja, da bode kedaj zopet vstalo. Pruski kralj, in avstrijski in ruski car poljsko drzhavo razdelé in vsaki si prilasti kraje, ki so najblizhe njegovih dezhel. Avstrija vzame Galicijo in Vladimirijo; Porusko dobi Poznanjsko in zabodnjc Porusko; ruska carica pa to, kar je ostalo. Ona si je najvechi delezh prisvojila, in Rusi so si ga tudi vkljub vsemu puntanju Poljcev obdrzhali do danashnjega dné.

Za poljskim pride proti izhodu ruski rod, ki je najvechi med vsemi, zakaj do 50 miljonov je njegovo shtevilo. Rusi prebivajo v nekem kosu Amerike, v severni Azii in skoro v celi izhodnji Evropi, kjer jih je najvech, in kjer imajo svoja glavna mesta Petrograd, Moskvo in Kiev. Meja Rusov je proti severu chez in chez morje, ki se zavoljo ledu, ki ga skoro zmiraj krije, imenuje ledeno morje. V zapadu imajo zgoraj iztok atlanshkega morja, ki se tu bledo ali baltishko in proti nemshki meji izhodnje morje imenuje. V to morje se izteka vech velikih rek, med kterimi ste najimenitnejshi Neva in Dvina. Nizhe doli se bledo morje zakrivi, in Rusi pridejo potem v dotiko s tistimi Poljci, ki so njih oblasti podvrzheni. She bolj proti jugu se pa oni mejijo z nashim cesarstvom, in najnizhe so jim meja turshke dezhele. V jugu naslanjajo se na chrno morje, v ktero deró reke Prut, Dnister, Dnieper in Don. Te reke, ki gredó proti jugu v chrno morje, in une, ki se v bledo morje proti zahodu valé, izvirajo iz ene in tiste vrhoturshke vishine. Kraji, unkraj te vishine so mrzli, za zhito malo pripravni in nerodovitni; dezhele takraj gore proti chrnemu morju pa imajo tako dobro zemljo, da bi polovico Evrope lahko z zhitom preskrbele. Tu imajo Rusi svoji najljubshi mesti, staro Moskvo in sveti Kiev. Scmkej so se ruske armade umaknile, ko je Napoleon Rusko zgrabil, in tu so se one tako z zvestimi sinovi domovine namnozhile, da so francosko vojsko pobile in Evropo otele. – Od chrnega morja naprej so silne kavkashke gore meja proti azijski Turchii, in she naprej je kaspishko jezero, v ktero se steka najvecha ruska reka Volga, ki tudi na juzhni strani Vrhotura izvira. Blizo te dere v to jezero tudi voda Ural, ki evropejske Ruse od azijskih deli, in pride s hriba Urala, ki dela to ograjo dalje noter do ledenega morja. Unkraj kaspishkega jezera pa lochijo neizmerne pushchave na jugu Ruse od azijskih divjakov. –

Chetrti slovenski narod so Bolgarji, ki zhivé na Turshkem med Donavo in balkanskimi gorami od srbske knezhevine pa do chrnega morja. Ta zemlja je njihova bila skozi in skozi, ali sedaj, zhalibozhe, ni vech, kakor j e bilo; kajti velike dele te dezhele so Turki, Tatari in drugi sovrazhniki posedli, in od tod Bolgarje ali chisto ali pa deloma izrinili. Bolgarji pa ne prebivajo samo v tej dezheli, ampak so tudi unkraj Balkana v stari Tracii in po velikem delu stare Macedonije. Oni so po shtevilu skoro tako mochni, kakor Chehi, in najmochnejshi izmed vseh rodov, kar jih je pod turshkim sultanom v Evropi. Nekdaj so bili oni mogochni in slavni; njihovo gospodstvo je segalo od chrnega tje do jadranskega morja, od Donave pa do egejskega pobrezhja; pred njihovimi vladarji trepetal je vechkrat sam Carigrad. Toda Slovenom jezna srecha je zdrobila njihovo moch. Turki privihrajo ter je vprezhejo v jarem, pod kterim nesrechniki zdihujejo zhe toliko sto let in javalne bodo mogli kmalu otresti to ostudno robstvo.

Peti slovenski rod so Srbi in Hrvatje, ktere skoro nich druzega ne lochi, kot vera. Oni zhivé na Granici, na doljnem Hrvashkem, Slavonskem in v bivshi vojvodini, unkraj Save pa na Srbskem, kamor zhe tudi Donava iz Ogerskega priteka, v Bosni, stari Srbii, na severnem Shchipetarskem ali Arbanskem, v Chrni gori in v Dalmacii. Zraven Donave in Save je she vech vazhnih vod, ki dajejo rodovitnost tem dezhelam, tako na Srbskem Morava, ki v Donavo gre, v Bosni Drina, Bosna in Verbas, ki se iztekajo v Savo, in v Vojvodini ogerska Tisa, ki enako Savi in Moravi v Donavo dere.

Srbi so trojni oblasti podlozhni; Srbi takraj Save se shtejejo k Avstrii, tisti unkraj so Turkom podvrzheni, razun Chrnogorcev in Srbov med Drino in Donavo, ki imajo lastne vladarje. Srbi so korenjashki narod, ki je v 14. stoletji o vladi kralja Shtepana Dushana imel mogochno kraljestvo, ktero je skoro vse dezhele sedanje Turchije obsegalo. Pa tisti greh, ki je Poljake pogubil, bil je tudi vzrok padcu srbskega kraljestva. Tudi Srbi so bili namrech neslozhni, in takó so je Turki napadli in 1389. 1. na Kosovem polji premagali. Od tistihmal so prishle nad nje stiske za stiskami, in bili so celó prisiljeni s Turki proti kristjanom bojevati se. V milo-zhalostnih pesmah je tozhil narod svoje nadloge svetu, pa nihche ga ni slishal, dokler niso iz zatrtega naroda vstali domachi junaki, ki so Turke pobili in si saj med Drino in Donavo bolj neodvisno dr­zhavo pribojevali.

Shesti slovenski rod smo mi Slovenci, kamor Kranjci, Istrijani, Gorichani, dolnji Koroshci in Shtajerci, kakor tudi 20.000 prebivavcev videmskega okrozhja na Lashkem in 50.000 dush na Ogerskem spada. Noben slovenski rod ni tedaj tako razdeljen, kakor mi, nobeden ne prebiva v vech dezhelah, kot mi, in vendar smo najmanjsha veja slovenskega debla. Nash rod shteje le 1,500.000 dush, in she chudno je, da nas je toliko, zakaj proti severu so na nas pritiskali Nemci, proti izhodu Madzharji, in v jugu in zapadu Taljani. Vsi ti národi so nas skozi stoletja napadali in potem so se jim she Turki pridruzhili, ki so nashe krajine teptali in nashe prednike v suzhnost odganjali. Proti shtirim straném so se morali tedaj nashi ochetje obra­chati in braniti, nikdar jim ni bilo pokoja, komaj je en sovrazhnik odjenjal, zhe so toliko silnishe drugi pritisnili. Mnogo narodov, ki so popolnoma poginili, ni bilo v taki nevarnosti, v kakorshni je bil nash narod. Pomorjane na izhodnjem moiji so le Nemci napadali, in ni jih vech, in takih izgledov bi se dalo mnogo nashteti. Pa mi, na ktere je dushna in telesna moch shtirih narodov padala, mi smo se obdrzhali. She smo Slovenci, kot nashi ochetje pred 1000 leti. Koliko truda in boja so mogli tedaj nashi spredniki prestati, koliko krvi preliti, s kakoshno stanovitnostjo se boriti, da niso popolnoma omagali, in da so nam naslednikom toliko lepih dezhel in pred vsem slovensko ime iii slovenski jezik ohranili. Kolikoshna mora tedaj tudi nasha hvalezhnost biti do hrabrih ochetov, brez kterih poguma nas ali celó ne bi bilo, ali bi pa bili zvrzheni zarojenci tujih narodov. Lepshe pa se gotovo ne dá ta hvalezhnost skazati, kakor che se dél prednikov spominjamo, je premishljujemo, in se izh njih za enaka djanja nadushujemo. She je en vzrok ravno takó vazhen, da se z zgodovino ali preteklostjo svojega slovenskega rodu pechamo. Vsak skrbni hishni oche pregleda pisma svojega starega ocheta in marljivo preiskuje, kako so starishi to posest pridobili, kake pravico so na nji, kaj se je morebiti po zmoti ali goljufii odtrgalo in bi se smelo v pravichni pravdi nazaj tirjati. Ravno to, kar hishni gospodar, moramo tudi mi v obziru vsega naroda storiti, da nas ne bodo vnuki nemarnosti za lastni blagor dolzhili. In zadnjich, kaj je tudi ljubshe in prijetnishe poslushati, ko to, kdo jo nekdaj gospodaril chez zemljo, ki jo zdaj svojo last imenujemo; kdo so nashi predniki bili; kako, kdaj in od kod so v te kraje prishli; kako se jim je skozi toliko stoletij godilo. Vse to nas nudi, dogodbe nashega dragega slovenskega rodu bolj na tanko premishljevati in je obshirnishe popisovati, kakor se je to pri lashkem in ogerskem narodu in pri drugih slovenskih narodih zgodilo.

 

 

I. Stari Slovenci

 

Misli se, da je enkrat germansko, grshko in slovensko ljudstvo bilo le en narod, ki je v Indii zhivel, in se od tod v Evropo preselil. Grki so ostali pri srednjem morji, Germani so proti severu shli, Sloveni pa med chrnim morjem in kaspishkim jezerom popotovali in se na Ruskem pod vrhoturshko vishino vselili. V zachetku so gotovo vsi trije narodi she bolj enako govorili, pa schasoma se je to moralo premeniti; zakaj vsako ljudstvo je videlo v krajih, kjer je ostalo, rechi, ki jih drugo ni imelo in tedaj tudi imén, ki je je tem rechem dalo, drugi dve ljudstvi niste razumeli. Tudi kraj je k temu pripomogel. Grki so imeli gorko, Sloveni nekaj srednjo nekaj mrzlo in Nemci mrzlo zemljó; da pa to chloveshko kri in vse ob­chutke in tudi nachin govorjenja zeló premeni, ne bo nihche dvomil. Kdor je v gorkih krajih domá, njegova kri je vrocha in vse njegovo govorjenje je zhivo, viharno in goreche, ko nasproti mrzlozemec kratko, pochasno in suho, pazno beseduje. Vendar so vsi trije národi she precej besed ohranili, ki je she zdaj vsi rabijo, in ki so zhivi spominek nekdanjega zdruzhenja. Zlasti imamo pa mi Slovenci tudi vech dokazov, da je nasha stara domovina rodovitna Indija v Azii. Le tukaj namrech prebiva silna zver, ki se slon imenuje, in vendar jo mi tudi v Evropi she poznamo in ji ime vemo. Tega gotovo ne bi bilo, ko ne bi bil tudi nash narod enkrat ondi prebival. Tudi nash jezik je staremu indishkemu jeziku chudovitno podoben tako v vezi govora, kakor tudi v besedah. Kar mi sestra imenujemo, se pravi po indishki svastri, dan je tam dana, zimi pravijo hima, in takih besed se da she na stotine nashteti. Indija je zeló gorka dezhela, tako da tam nikakorshne obleke ni treba; zato so pa tudi stari Slovenci svoje malike nage delali. Ni davno, kar so na nemshkem vech takih starih malikov enake pomembe izkopali. Eni so bili nagi, ki so bili gotovo najstareji in morebiti she v Indii pred vech kot 3000 leti narejeni; drugi so bili na pol oblecheni in tedaj najbrzhe tachas izdelani, ko so se Sloveni iz Indije pomaknili v nekoliko menj gorke kraje, kjer se je zhe nekoliko obleke potrebovalo; in she drugi so bili zhe popolnoma oblecheni, tedaj gotovo zhe v tisti dobi narejeni, ko so nashi spredniki zhe v bolj mrzlem Ruskem pod vrhoturshkimi gorami zhiveli in od tistih hribov segali do karpashkih gor.

Da so bili pa sedezhi nashih sprednikov, ko so v Evropo prishli, res tukaj in ne unkraj gori omenjenih hribov, to se zhe iz tega vidi, ker so nashi ochaki po dokazu vseh starih pisateljev kmetje bili, in kakor je bilo zhe omenjeno, kmetija le takraj vrhoturshkih hribov sad donasha. Tu so zhiveli oni veliko stoletij, malo znani juzhnim národom kot Grkom, pa za to nich menj za prid vsega chloveshtva marni in delavni. Druga ljudstva so se napadala, bojevala in z ropom zhivila; druga zopet po gozdih blodila in kot lovci zhivali streljala in she druga s chedami od kraja do kraja popotovala, in le tako dolgo na enem mestu ostala, dokler ni zhivini poshla pichla pasha, ki je po pustah rastla. Nich koristnega niso tedaj vsi ti národi za chloveshki rod storili. Pa nashi ochaki so ostali mirno na tistem kraji, ki so ga pri prihodu posedli; oni so gosto gozde, ki so ve­chidel zemljo pokrivali, posekali, trdo prst so razkopali, sem ter tje vodo napeljali, si svet za njive in snozheti ogradili, kmetishko orodje ali zboljshali ali znashli in so tako v Evropi bili prvi pravi zachetniki kmetije, na ktero se vse zhivljenje in vsa omika opira. Od nashih prednikov so se nauchili Nemci in drugi narodi kmetovanja in stanovitnih sedezhev. Kdor kolikaj pomisli srechne nasledke, ki je kmetija prinasha, ta bo previdel, da so mogli nashi ochetje tudi v drugih recheh zhiveti v veliko boljshem stanu, kot druga ljudstva. Oni so prebivali vedno na enem mestu v miru eden pred drugim. To je gotovo moglo divjost duha in srca, ki se jih je na njih popotovanji gotovo prijela, che bi je tudi pred ne bili nikdar imeli, s chasoma zmanj­shati, in jim zhlahtneje in blazhe misli obuditi. Le v boji vihrajo strasti in pozhivinijo chloveka, v miru pa se pole­zhejo in boljshim obchutkom mesto prepusté. Nashi predniki so imeli potem gotovo posest in tedaj lastno premozhenje. Vsakdo pa zheli to, kar ima, tudi ohraniti in pred sovrazh­niki zavarovati, kar je pa gotovo le mogoche, ako vech posestnikov v zavezo stopi, da z zedinjenimi mochmi napadnika odganja. Ko se pa to zgodi, polozhen je zhe tudi temelj drzhavi. Zakaj kmalu je treba ne le brambe proti vnanjim sovrazhnikom, temuch tudi znotranjih postav v ti zavezi, ker se pri sedechih kmetih kmalu zachnó prepiri zavolj mej in drugih takih rechi. Tudi ne dopada chloveku, da se eden tako, drugi zopet drugache ravná in zhivi, ampak zhe chloveshka narava zhene po zedinjenji vseh soseshchanov v vedenji in pochetji; sicer postane nered in vsa zveza soseske se mora raztrgati. Tedaj je ta zaveza nashih kmech­kih sprednikov, ki je bila proti vrazhnikom sklenjena, kmalu tudi zahtevala trdnih postav in vodil, po kterih so se imeli vsi soseshchani ravnati. Ker so bili pa sovrazhniki, ki so nashe ochete nadlegovali, vechidel srditi in mochni národi, torej se tako ve, da jim ni bila ena soseska kos, ampak mnogo se jih je moralo zdruzhiti, da niso v nevarnosti omagali; in tako so te od konca majhene zaveze velike, mogochne in razprostrane postale. Tudi one so, ko je boj nehal, postav potrebovale, da se ni med soseskami prepir vnel, da se niso v kteri posebne navade celi zavezi morebiti shkodljive vrinile in sploh da se je notranji pokoj ohranil in se vsaki napaki v okom prishlo. Taka velika zveza pa, ki ima ene in iste postave, imenuje se drzhava. Presilno je nash narod narastel, da bi bil mogel o tistem chasu v eno samo druzhbo stopiti, osnovalo se je najmanj pet she vkljub lochitvi vendar velikih drzhav, namrech ruska, poljska, velikocheshka, srbska in slovenska. V zachetku se niso Sloveni drugache kot Slovence, kar je toliko kot govoreche, imenovali. Zakaj ko je kak Slovenec kaj prashal tujca, ki ni njegovega jezika govoril, tedaj je, se ve da ta molchal in se unemu nem (to je, mutast) zdel; tedaj so tudi nashi predniki tistim tujcem, ki so je za sosede imeli, Nemci rekli, ktero imé jim je celo do zdaj ostalo. Ko je pa nasprot kak Slovenec Slovenca kaj baral, vedel mu je odgovor dati, in tako so se nashi ochetje sploh jcli govoreche, ali v takratnem jeziku Slovence imenovati. Pozneje pa, ko so se na vse strani razshirili, pozabili so vechidel zopet to imé in se drugache krstili, razun tistega rodu, iz kterega ravno mi Kranjci, Koroshci, Shtajerci itd. izviramo in kteremu se je nekdaj reklo in se she do danashnjega dne pravi slovenski rod. To lochenje v vech zavez ali drzhav je imelo ta vazhen nasledek, da se je tudi govorjenje Slovenov nekoliko premenilo. Chehi so jeli bolj trdo govoriti, Poljci, ali kakor se jim je she takrat reklo, Lehi so nasproti besede bolj pomehchavali in tako je jel vsak nekoliko drugache zavijati. Saj zhe v dveh blizhnjih vaseh ni vse govorjenje enako, toliko manj more to biti pri velikih rodovih, kakorshni so slovenski bili, in pri posebnih zavezah, v ktere so ti rodovi stopili.

Vsaka rech na svetu je pa spreminljiva in ravno tako se tudi po potrebah in razmerah chasa postave spreminjajo. Zhe to je vzrok, da so Slovenci vechkrat imeli narodne zbore, v kterih so se o spremembi starih, ali o vstanovljenji novih postav posvetovali. Tudi niso oni takrat imeli kraljev ali cesarjev, ki bi bili v miru dezhelo vladali, in ob vojski vojshchake klicali in je pod umnimi vodji v bitvo poshiljali. Tedaj so se morali nashi prededi od chasa do chasa zbirati, o tem in unem sklepati in si po tej poti svoje razmere vravnavati. Kar je bilo v teh zborih razpravljenega in sklenjenega, to je potem veljalo in se spolnilo. Ako je bila ta ali una postava dana, potem se je narochilo starim, skushenim mozhém, ki so je stareshine imenovali, nad natanchnim spolnovanjem te postave chuti in paziti. Ako je pa národni zbor izrekel, da se bo proti temu ali unemu sovrazhniku boj prichel, zbral je zhupan vsake vasi svoje soseshchane in je na obchno zbiralishche odvel. Vodstvo armade so potem stareshini prevzeli in prvi med njimi, ali vikshi vojskovodja, ki se je vojvoda imenoval in ki je bil v národnem zboru izvoljen, odvel je potem trume proti sovrazhniku. Vojske she niso takrat tako imenovali, ampak rekli so jim bran, zato ker se niso nikdar drugache bojevali, razun za brambo svojih posesti. Kedar je bilo brambe treba, tedaj so se Sloveni ravno tako junashke vojshchake, kot pred pridne kmetovavce skazali. Njihovo glavno orozhje je bilo kopje, mech in pushica. Oni so se znali bojevati pesh in na konji, in tako malo so je nevarnosti strashile, da so dostikrat skoro vso obleko slekli in se na pol nagi v sovrazhnika zagnali. Che so premagali, so razlili potem nad vjetimi ves srd svoje razkachenosti. Moshke so vechidel pobili in le njih odsekane glave sabo vzeli, in si je potem kot najvechi kinch prihranili. Tako so tisti chas v navadi imeli tudi drugi národi. Posebno so pa Sloveni razumeli, sovrazhnika vkaniti, ga zalesti, in nenadoma nad-nj pasti. Pozneje bomo vech izgledov te lastnosti nashih prededov navedli.

Ako pogledamo njihovo zhivljenje, nashli bomo pri starih Slovenih veliko vech lepega, kot slabega. Oni so bili delavni, odkritosrchni, prijazni in chez vse gostoljubni. Ako je kak popotnik iz daljne zemlje prishel, bilo je vse, kar je hisha premogla, njemu na ponudbo. Gorje hishnemu gospodarju, ki ne bi bil tujega chloveka pod streho vzel, mu postregel in ga prenochil. Takemu trdosrchniku je bila brez usmiljenja hisha zazhgana in on sam je bil z vsemi svojimi iz posesti spoden. Mislili so nashi ochetje popotnike pod varstvom boga Radegosta, ki vsako negostoljubnost strashno mashchuje. Slava na­shemu národu, da se je ta lepa lastnost ohranila, kajti tezhko poshlje she zdaj kak Slovenec popotnika ali pravega beracha brez darila iz hishe. Nadalje so bili nashi ochetje tudi zelo vesel narod, ki je kratkochase ljubil, rad s kupico piva, ola ali medice radoval se, in pod staro koshato lipo gosle in michno petje poslushal. Slabe lastnosti so imeli le te: ena je bila, da niso zhenskam tistega sposhtovanja skazovali, ki jim gre,** druga, da so po zmagi neusmiljeni bili in tretja, da so imeli koche nemarne in po izbah nesnazhno in nepospravljeno. Pri tem se to, se ve da, ne sme prezirati, da v tistih starih chasih tudi drugi neomikani narodi niso boljshe ravnali, in kar usmiljenost tiche, pada na Nemce vechi madezh, kakor na Slovence, kajti oni so premagane Slovene strashno zatirali in ubijali, in tako niso ravnali le prosti njihovi ljudje, ampak tudi prvi njihovi veljaki, sami knezi in cesarji. Ravno tako grozovitni bili so v boji proti Slovenom vechkrat tudi Grki. Razlochevati je tudi rod od roda, ker v takih stvaréh niso bili vsi Sloveni enaki, zlasti potem ne, ko so se bili zhe razshli. – Stari Sloveni so imeli she nektere lastnosti, kterih se she zdaj niso otresli in kterih se ne bodo znabiti, dokler jih skozi in skozi ne prerodi prava omika. Tako n. pr. oni niso poznali prave vzajemnosti, chesar je, se ve da, najvech bilo to krivo, da so bili raztreseni po velikem prostoru. Vsak rod je sebichno skrbel le za-se, a za obche blagostanje, za srecho vsega národa ni mu bilo mar. Ravno zarad tega oni tudi niso bili slozhni, in njihova sebichnost in strast oslepila je je vchasi tako, da so se celó med seboj pravdali in tolkli. To in nesrechno njihovo nagnjenje, da so zametovali svoje domache, a chez mero chislali tuje, naredilo je Slovencu najvech shkode in vsekalo jim rane, ki se jim ne bode nikdar zacelile.

Ako pogledamo she na vero nashih prednikov, tako so bili oni takrat she ajdje (pogani), imeli so malike in so mnogim bogovom chast skazovali. Pa vendar se nahaja zhe tudi takrat pri njih misel na eno bitje, ki zemljo, zrak in nezmerni nebes vlada in kteremu bitju so tudi drugi bogovi podvrzheni. To bitje so vsi rodovi imenovali Boga, kar ravno kazhe, da je bila ta misel sploshna zhe pri starih Slovenih. Ta vera v eno najvishe bitje je res pri nashih ajdovskih prededih imenitna in chudna, pa nekoliko saj dá se ta prikazek razumeti. Pomniti je najpred to, da so vsi národi nekaj izrochila o bozhjih recheh zhe iz ust ochakov ohranili. Dalje so Sloveni prebivali po neizmernih planjavah, krog in krog so videli krasoto narave in blagoslov in vrh sebe chisto, temnovishnjevo, po nochi z zvezdami brez shtevila krito, dalech segajoche obnebje. Chlovek, ki je tako v ti planjavi stal, ozrl se in vse lepotije zemlje, neba in zraka videl, in zraven le kolikaj obchutljivo srce imel, ta je moral misel dobiti na vecho kot malikovo moch, ki vse te svetove drzhi in naravo s kinchem oblachi, ktera moch je ochesu nevidna, pa duhu, ki krog in krog njeno vladbo zaznava, razumljiva in vidna.

Pa zraven enega najvishega bitja so molili Sloveni she vech druzih bogov, kterim so posebne navade ali naravne prikazni ali svoje posesti posvechene mislili. Zhe je bilo omenjeno, da so boga gostoljubnosti Radegosta imeli. Temu so tudi poglavarstvo vseh drugih veselic, kakor tudi rodovitnost zemlje pripisovali. Poglavni praznik tega boga je bil jeseni; takrat so mu duhovni darovali in mu v rog, ki ga je v roki imel, novega vina in novega medu nalivali. Pri tem se je tudi o rodovitnosti prihodnjega leta prerokovalo. Ako je bilo v rogu she kaj od prejshnjega leta, bila je to vesela prikazen, ki je gotovo srecho tudi za drugo leto obetala; ako je bil pa rog prazen, tako je bilo to znamenje prihodnje nerodovitnosti in v zhalosti se je mnozhica po darovanji razshla. Sicer so slovenski duhovni tudi iz letanja tichev, iz zamotanja chév pri zhivalih, ki so bile v darovanje zaklane, in she iz drugih znamenj, kakor iz stanja zvezd na nebu i. t. d., prerokovali. Zraven Radegosta se je najvecha chast Triglavu in Svetovidu (Svantevidu) skazovala. Tega so si s shtirimi obrazi mislili, s kterimi je na shtiri strani sveta obrnjen, tako da vse stvarjenje in pochetje vsega chloveshkega rodu pregleduje. Triglav jim je bil gospodar zemlje, morja in zraka, in zavolj te trojne oblasti so mu tudi tri glave pripisovali, in ga tudi po teh treh glavah Triglava imenovali. Bog oblakov, groma in bliska jim je bil Perun, bog chasa Gruden, boginja in bog ljubezni Zhiva in Lelj, bog razuzdanosti Kurent, kteremu so pustne vechere z mnogoterimi burkami in veselicami god obhajali. Tudi zvezde, luno in solnce so Slovenci zeló chastili in zlasti zadnje na kresne dni s plesom in pozhiganjem gromad praznovali. Pa tudi slabe in hude prikazni so posebnim duhovom podvrzhene mislili. Boginjo smrti so Morano imeli, ki so jo na mnoge nachine chastili, in najbrzhe nji na chast tudi sedmine, ali praznichne shode in gostarije sedmi dan po pogrebu obhajali. Vse hudo pa, ki jih ni po naravni poti, temuch bolj po nakljuchji zadelo, so pripisovali Zlodeju, ki so mu tudi she hudir, hudich, shkrat, netek itd. rekli. Tudi svoja zemljishcha in chede so pod brambo nevidnih varhov devali, tako je n. pr. nad njih ovcami bog Veles chul, da se niso pozgubile in jih niso volkovi in divji turi napadli. S temi ajdovskimi mislimi so stari Slovenci vech stoletij na Ruskem zhiveli, srechni v obilni posesti ched in zemljishch, vedno pridni in veseli, nikomu v shkodo, s svojim kmetovanjem pa vsemu chloveshtvu v prid. Posebnih dogodeb se od njih v tem chasu ne ve, dokler se v chetrtem in v zachetku petega stoletja njih okolishchine popolnoma ne premené in oni, iz svojih sedezhev pahnjeni, svetu znani ne postanejo.

Zhe tretje stoletje je velik nemshki rod, ki se je gotskega imenoval, nashe predede v zahodu napadel, in je bolj v notranje Rusko potisnil. Kmalu so Groti tudi proti chrnemu morju rinili, in tudi tu Slovence vishe gori pomaknili, tako da so oni zdaj v sredo med Slovence in chrno morje prishli, kjer so se tudi, kakor nashi ochetje, stanovitno vselili. Pa to stanovanje so oni le za kratek chas v oblasti imeli. V chetrtem stoletji se je namrech v Azii zgodila tista prekueija, ktere smo zhe omenili, in po kteri je preganjani rod Hunov moral svoje sedezhe popustiti in proti Evropi bezhati. Kamor so ti divji ljudje prishli, ondi je vse bezhalo, in tako se zazhenó tudi na Slovence in Gote na enkrat strashne drhali bezhechih ljudstev in Hunov, ki so je podili. Goti se ustavljajo, pa so bili premagani in bezhé potem od chrnega morja nazaj, dokler jih Huni ne dohité in silijo, k njim pristopiti, ter se za naprej za Atila, kralja Hunov bojevati. Tudi na nashe predede od vseh strani ljudstva pritiskajo, in tako se morajo razun Rusov, ki so v starih sedezhih ostali, vsi drugi rodovi in tudi nash slovenski umakniti in proti zapadu Evrope iti. Cheski in poljski rod gresta na severnih krajih v Nemshko in se v sedanjem Poljskem in Cheshkem zopet vselita, en del Srbov gre she dalje in posede Nemshko do vode Labe, drugi del pa gre proti jugu in se ondi nastani. Toda nash namen ni, teh rodov dogodbe popisovati; nam je najblizhe nash slovenski rod. Tega tedaj hochemo na njegovem potovanji spremljati in na njegova dela ozirati se.

 

 

II. Boji poganskih Slovencev z Grki

 

Ko so bili Goti, kakor smo zhe na 18. strani povedali, od Chrnega morja pregnani, tedaj jo nash rod, ki je med vsemi shestimi najbolj na jugu prebival, zopet tiste kraje posedel, ki so je popred Goti imeli. Pa prerivanje ljudstev she ni jenjalo, in tako so bili Slovenci od chrnega morja zopet pahnjeni in proti Donavi gnani. Tu so se v sedanji Moldavi, Valahii in na Erdeljskem zopet ustavili, toda vseliti se jim ni bilo mogoche. Kaj je pomagalo hisho postaviti, si zhivino rediti in sejati, ko si ni bil nihche svest, da nenadoma kako novo ljudstvo ne privihrá, in vse posesti ne odvzame? Tedaj so Slovenci dezhele neobdelane pushchali in rajshi tako kot drugi narodi ob ropu zhiveli. In kaka prilozhnost je bila k temu! Pred sabo unkraj Donave so imeli lepe, rodovitne, z vsem, kar je za zhivljenje potreba, obilno previdene krajine grshkega cesarstva. In kdo je v teh krajinah prebival? Mehkuzhno, pohabljeno, za kolikaj tezhe delo premehko, in le she za igre in veselice navdusheno ljudstvo – she senca starih, junashkih Grkov ne – stanovalo je tu. Kako bi se bil mogel tak narod utrjenih, za delo kot vstvarjenih Slovencev ubraniti! Res so Grki tuje vojake, zlasti Nemce, kupovali in jim mesto med svojimi armadami dajali, pa ti vojaki, che ravno hrabri, niso vendar za Grke nikakega sochutja in skrbi imeli, da bi bili vso moch v odgon tujega ljudstva napeli. Take so bile okolishchine grshkega carstva, ko se Slovenci v petem stoletji chez Donavo vlijó in dezhele unkraj te reke napadejo.

V svojo nesrecho so se nekaj chasa potem Grki v hud boj zapletli z Goti, kteri so se po mnogih vojnah, potem ko je po smrti silnega kralja Atila hunsko kraljestvo razpadlo, na zadnje chez Lashko zagnali, in tu tudi premagavshi Herule samostojno kraljestvo napravili. Pod modrim kraljem Teodorikom so Goti v miru pred vsemi napadi ostali. Ko se pa po njegovi smrti zhlahtniki za prestol in krono prichkajo, polasti so Justinijan, grshki cesar, vesel tako lepe dezhele, poshlje svojega slovechega vodja Belizara (Velicharja), rojenega Slovena s pichlo armado na Lashko. To se je zgodilo okoli 1. 530, tedaj ravno takrat, ko so Slovenci grshke dezhele napadali. Cesar Justinijan vidi, da mora v boji z dvema nasprotnikoma omagati, tedaj sklene s Slovenci poravnati se, in ako bi mogoche bilo, je tudi pregovoriti, da bi v njegovo sluzhbo stopili in na Lashko proti mochnim Gotom korakali. Res tudi ta njegova poskushnja popolnoma zastonj ne ostane. En del Slovencev se mu po takratni navadi proda in gre k armadi Belizarjevi na Lashko. Grki so ravno bili Rim vzeli Gotom, ki so se pa kmalu zbrali in Belizarja s 150.000 vojshchaki oblegli. Res se je on krepko branil, pa tudi krepkost na zadnje omaga, ako pomoch in otetba ne pride. V tej zadregi tedaj se Slovenci Rimu priblizhajo, noter udarijo ter dan za dnevom potem iz mesta udarjajo in oshabne sovrazhnike pobijajo. Tako je bilo mogoche, Rim do trde zime ohraniti, o kterem chasu je nova grshka armada prishla in oklenjeno mesto obsede otéla.

Slovene pa, kteri niso na Lashko shli, potolazhil je Justinijan za kratek chas, toda drugi (Sloveni namrech) zachnó v chedalje vechih trumah chez Donavo vhajati, vsako leto huje in silnishe, tako da nima grshki vodja Chilbud, sam rojen Sloven, ki ga je Justinijan v brambo granice poslal, nikdar pokoja pred njimi. Ta Chilbud je bil skushen mozh, in ravno tako srchen kot prebrisan vojshchak. On (Chilbud) je tri leta Slovene srchno odganjal, pa ravno ta srecha ga stori oshabnega, tako da si celó chez Donavo predrzne, in nashe predede v njih sedezhih grabi. Pa premajhena je bila njegova truma; Sloveni se zberó; njih visoka telesa, kterim so se rumenkasti lasje in odkritosrchni, neprestrasheni obrazi tako mochno podajali, obudé v Grkih neki strah, in bitva je zanje zgubljena. Vsa truma oblezhi na borishchu, in hrabri Chilbud sam je med mrtvimi lezhal.

Zdaj ne bi bila nobena moch vech Slovenov zadrzhevala, ko se ne bi bila med njimi notranja razprtija vnela. Rod se je lochil v dva dela, ki se sovrazhno napadata in v boji bratovsko kri prelivata. Ta nesrechni spor je menda vech let trajal, tako da do leta 547 grshke dezhele malo nadlegovanja prestanejo. Pa zdaj so se nashi prededi zopet zcdinili, in tako planejo z zdruzheno mochjo nad grshkega cesarja. Ta je imel chez in chez na Lashkem opraviti in hoche tedaj od te strani pokoj imeti, in se v ta namen ne sramuje, najneslavnishega miru s Slovenci storiti. Moral jim je na grshki strani Donave trdnjavo dati in jim vech rodovitnih krajev svojih dezhel prepustiti; moral jim je tudi leto za letom od zdaj davek plachevati, da so mu Donavo varovali in da njegovega carstva niso dalje nadlegovali.

Da tak mir ni Slovencev ukrotil, temuch jim, ker so slabost cesarja in njegove drzhave videli, she le moral zheljo po vechih dobichkih obuditi, to bo vsak lahko previdel. Tedaj pa tudi nashi dedje ne ravnajo dolgo po besedah miru; davek, ki se jim poshlje, res prejmó, pa vkljub temu se vender zhe 548. 1. z vso vojsko vzdignejo. Obrnili so se v zachetku na jug, potem so pa vdarili v dezhele na desno, naravnost proti trzhashkemu morju, kjer jo bilo obilno plena pa tudi 15.000 grshkih vojakov.

Ta napad ilirskih dezhel je bil tako nagel in silen, da niso Sloveni nobenili priprav za brambo, nikakorshnega ustavljanja ali le zbiranja armade nashli. Tistih 15.000 grsh­kih vojakov se na vse kraje razkadi, in le enega vodja, ni, ki bi je postavil v red in sovrazhnike prijel. Brez skrbi tedaj in v raztresenih trumah nashi predniki po de­zhelah vihrajo, zhgó, ropajo in zhivino in ljudi v suzhnost vlachijo. Tudi ko se mest lotijo, malo ovire najdejo, in tako tudi vech trdnjav na silo vzamejo in staro, imenitno in veliko mesto Raguzo (Epidavr) tako razdenejo, da kamen na kamnu ne ostane. Tudi na Lashkem, kjer so se Grki proti Gotom srechno bojevali, hochejo Sloveni to spremeniti in res se dvigne shest tisoch junakov Gotom na pomoch. To pozvedevshi jim naglo iz Beneshkega nasproti gredó Grki, ki je Lacar vodi; pa Hidizeg, vodja Slovenov, zagrabi Lacarja, in ga tako pobije, da je Slovenom pot na Lashko odprta. Pa tudi Goti se tako silnih prijatlov prestrashijo, in tako gredó Sloveni zopet iz Lashkega nazaj v svoja bivalishcha ob Donavi.

Tudi leta 549. razsajanje Slovenov po grshkih dezhelah ne preneha. Tako so oni zdaj Grke zanichevali, da le 3000 Slovenov konje zasede in chez Donavo in Moravo splava, in she ti se unkraj te reke razdelé. 1800 jih v eni trumi, 1200 v drugi ostane, in vendar she tako majhenega shtevila niso v stanu premagati grshki vodji, ki imajo veliko tisoch vojakov; marvech so oni vselej, kedar se v bran postavijo, pobiti. Vech grshkih armad je zhe na tako vizho poginilo in brez opovire ropajo Sloveni na dolgo in shiroko po grshkih dezhelah. To nesrecho je grshki cesar temu pripisoval, ker so bili Sloveni le na konjih, njegove vojske pa nasproti vechidel pesh, in tedaj veliko pochasnishe za rabo. Toraj zbere tudi on veliko armado konjikov, s ktero naglo gre velitelj Aspad proti sovrazhnikom. Pa urnejsha je truma slovenskih jezdicev; ona prehiti Grke in vso armado Aspadovo tako pobije, da le malokdo uteche v glavno mesto Carigrad, blizo kterega se je ta bitva vrshila. Med vjetimi je bil tudi vodja Aspad, kterega razkacheni Sloveni v ogenj zazhenó ali sezhagajo. Zhe se zdaj mesto Carigrad pred na­shimi spredniki trese. Pa oni za zdaj to mesto pusté in plenijo Ilirijo in Tracijo. Tu oblezhejo bogato, kupchijsko mesto Toper, ki je pri morji stalo, in bilo eno prvih mest ne le trashke dezhele, temuch tudi celega grshkega cesarstva. Sloveni se mestu priblizhajo in naglo nekoliko vojshchakov v zakrit kraj tik ozidja postavijo. To storivshi tekó zopet od mesta, kakor da bi se bili zbali obilne posadke, ki se je po mestnih zidovih v brambo Topera zbrala. Chesar so prichakovali, to se tudi zgodi; Grki menijo, da Sloveni begajo, in zato udarijo naglo, da jim ne bi ushli, za njimi po polji. To videti, naglo planejo zakriti Sloveni iz svojega zakotja ter Grke za hrbtom zgrabijo. Zdaj se tudi uni, ki so popred pred Grki bezhali, obrnejo in tako svoje sovrazhnike tudi spredej napadejo. Od vseh strani obdana se posadka zastonj brani in je do zadnjega mozha posekana. Po zmagi Sloveni naglo na vseh krajih Toper naskochijo. Srdito se branijo prebivavci z ozidja; moshki mechejo pushice, zhenske in otroci pa vlivajo vrelo olje in gorecho smolo na napadavce. Sloveni se nekoliko odmaknejo, a strelci spushchajo neizmerno pushic, da se skoro zrak zatemni, na brambovce, na zidovje pa iz velikih zató napravljenih strug silne skale telebajo. Kmalu preshine prebivavce strah in Toper se Slovencem uda. 15000 moshkih, ki so se branili, ti v dobljenem mestu posekajo, potem pa hishe in cerkve izropajo in zopet Toper popusté. Tudi drugej je bilo njih obnashanje divje in krvizhejno.

Predno so se Slovenci zopet k Donavi vrnili, nabrali so zraven silno velicega ropa she mnogo tisoch ljudi, ktere so v suzhnost peljati namenili in jim tedaj prizanesli. Takó so divjali takrat nashi spredniki, zato ker jim she ni luch kristjanstva sijala, in kjer je bojno zhivljenje njih sicer obchutljivo srcé podivjachilo.

Tudi drugo leto grshke dezhele pochitka nimajo, zakaj zopet udari vech tisoch Slovencev prek Donave in hoche Niso oblechi; pa dobljenje Topera daje jim upanje, da se morejo tudi silnishih mest polastiti. Zatoraj udarijo vnovich proti srednjemu morju in namerijo mogochni Solun pridobiti. Pa ta pot so je Grki prehiteli; z veliko armado, kteri umen vodja zapoveduje, se naglo ustavijo pred Solunom. Slovenci morajo tedaj tu svoj namen pustiti, pa razkacheni o tem, da so vkanjeni, se proti Dalmacii dvignejo, in to takrat cvetocho, z mesti napolnjeno dezhelo, strashno konchujejo. Zopet peljejo sabo neizmerno mnozhico vjetih, ki morajo svojim tlachiteljem domacha dela opravljati. Ti jetniki so bili vechidel kristjani in tedaj krsheni, zatorej so jim tudi Slovenci potem »krshenci« in »krshenice« rekli. Od tod pride ime krshenica, ki je she zdaj v zaznamovanje hishne dekle v navadi.

Pa she to leto, namrech 550. l., ko so komaj rop domu pripeljali, vnovich Slovenci druge dezhele in narode, ki so zraven njih, pa tudi grshko carstvo napadejo. V tri trume so se bili v ta namen razdelili in zlasti tista truma, ki je na Grke shla, je divje razsajala. Na Grshkem jej je tako vshech, da tudi po zimi dezhele ne zapusti in zdi se jej, da se bo za zmiraj ondi vselila. To odvrniti napne Justinijan vso moch svojega cesarstva in zbere res silno armado, ktero trije vodji zoper Slovence peljejo. Ti se vtaboré na nekem hribu blizo Drinopela (Adrianopel-a), Grki pa zasedejo obshirno dolino, ki se pod hribom vleche. Oni mislijo sovrazhnike izstradati, ali je pa saj z zamudnim chakanjem z gore spraviti. Pa kmalu se pokazhe, da Grkom prvim zhivezha zmanjka, tako da lachni prostaki svoje poveljnike k bitvi prisilijo. Najnesrechnishi boj je nasledek tega prisiljenja. Skoro vso armado Slovenci, ki se z gore lahko branijo, posekajo; le vodji v Carigrad pobezhé. Celó veliko bandero grshkega carstva je bilo v tej bitvi zgubljeno. Pa she vecha nesrecha se potem priblizhuje. Od Drinopela (Adrianopel-a) do Carigrada Slovenci vse izropajo; najvecha bogastva, ki so bila ravno v teh krajih, so dobichek njih pochenjanja; samih jetnikov so blizo 100.000 nabrali. Tako se vali ta vlak proti glavnemu mestu, v kterem trepet in strah vse stanove navdaja, le moliti znajo she Grki, kakor da bi bil Bog kdaj pomagal tistemu, ki roke krizhem drzhi. Vendar odide Carigrad tudi to pot poginu, zakaj Slovenci se niso radi pri oblogah mudili, tudi so imeli zdaj obilo plena, kterega zhelé kmalu domu spraviti. In tako se premikajo pochasi nazaj proti Donavi; zadej jim hodi nova grshka armada, ki sem ter tje kako trumo prijemlje, in celó v eni teh majhenih prask veliko bandero in sicer she mnogo jetnikov otme; pa prave bitvc si ne upa z nashimi predniki zacheti, in tako ti z veeim delom svojega ropa unkraj Donave pridejo.

Pa bogati plen tega leta jih ne zadrzhuje, da se tudi 561. l. chez grshko cesarstvo ne vlijó. Ishchejo si zdaj krajev, kjer she niso popred bili, ali je pa she od prejshnjih let kaj ostalo. To je bilo zlasti v rodovitni Ilirii in tedaj nad to dezhelo padejo; kar she dobé, to vzamejo, ostala pohishtva pozhgó in she tiste ljudi, kar jih najdejo, ali posekajo ali v suzhnost odpeljejo. Potem je bilo v grshkem cesarstvu malo vech ropati, in tako tedaj te kraje za vselej popusté, in se zatoraj tudi iz pohishtev, ki so je ob Donavi imeli, za vekoma vzdignejo. Bili so oni ravno to za grshko carstvo, kar Nemci za Rimsko in zlasti za lashko dezhelo. Zdaj se nashi ochetje bojev navelichajo in, nevkretnega zhivljenja siti, zhelé miru da bi svoj rop vzhivali in kot njih spredniki se za naprej zopet s pridelki zemlje zhivili. Okoli 553. l. posedejo dezhele ob Savi, Kolpi in Dravi, to je sedanjo Kranjsko, Gorishko-Istrijansko, Tr­zhashko, Hrvashko, vse Koroshko in vechi del Shtajerskega in dolnjega Ogerskcga in veliko krajev na Lashkem, v Avstrii, Solnograshkem in Tirolskem. Vso te dezhele, ki so je prazne pa tudi puste nashli, obdelovali so potem marljivo.***

Predolgo bi bilo pripovedovati vse dogodbe narodov, kteri so pred Slovenci te dezhele v lasti imeli, zatoraj omenjamo le najglavnishe in najimenitnishe.

Najprva ljudstva teh krajev so bila v izhodu Panonci, na jugu Ilirci in v zapadu zlasti na sedanjem Gorishkem in Koroshkem Kelti. Panonci niso bili divji narod, temuch so imeli stanovitne posesti, polja, chede, in so tudi po malem kupchevali. Njihova obleka je bila shiroka in zhene so na glavi nosile pecho, kot sedanje Slovenke. To so gotovo lastnosti, ki so lastnostim slovenskega naroda podobne, zatoraj nekteri zhe tudi Panonce Slovencem prishtevajo. Pa to se vendar ne da do chistega dokazati; zakaj dva naroda si moreta v nekterih recheh podobna biti, in vendar pri tem dva naroda ostati. Tudi o Ilircih mnogi mislijo, da so Slovenci bili, kar pa ni za dosti verjetno. Oni niso obdelovali polja, temuch so bili morski roparji, dokler niso Rimljani njih kraljice Tevte premagali in se o njenem sinu Genciju polastili Dalmacije in Albanije, kjer je bil poglavni sedezh Ilircev. Tisti Ilirci, ki so v Istrii in na Kranjskem zhiveli, obdrzhali so so dalje. Njihova glavna mesta so bila Terpo, Arup in Metulo, v kterih so se do leta 30 pred Krist. rojstvom branili in vechkrat celó velike rimske armade premagali. Pa to leto pride Oktavijan, pozneje rimski cesar Avgust, uzhuga Arup in Terpo in zadnjich tudi Metulo oblezhe. Malo mest se je kdaj branilo s tako trdovratnostjo, kot Metulo. Zastonj so je Rimci naskakovali, na zidovje kamnje metali in po mostovih, ki so je na ozidje vrgli, skushali v mesto priti. Njih napadi so bili odbiti, njih struge, ki so kamnje metale, razrushene in mostovi podrti; zhe veliko sto Rimljanov pade in Oktavijan sam iz dveh ran krvavi. Pa vkljub temu vendar on od oblege ne neha, temuch od dne do dne hujshe pritiska. Mozhje Metula, ki so mesto branili, so schasom po hudih bojih skopneli, zakaj le 3000 se jih je shtelo. Tako Rimljani na zadnje prederó. Ko to zhene metulske vidijo, zapró se v neko poslopje, in se tu z otroci vred zazhgó, do zadnjega diha svobodne. Metulo je potem zapadlo; blizo mesta pa, kjer je Metulo stalo, sezidali so Slovenci Metlje, vas v obloshki fari. Tudi Kelti so bili bojoljub narod, ki so imeli ostre jeklene meche, ktere so iz lastnega jekla delali, zakaj pechali so se zeló z rudarijo, ktera jim je obilo dobichka donashala. Proti Rimljanom so se hudo branili, celo zhenske so v vrsti moshkih stale in se borile. Rimljani so shli pochasi naprej, pa v sto letih so jim bili vendar vsi Kelti podvrzheni.

Od Gorice doli ob trzhashkem morji je she en majhen rod prebival, ki se je Venete imenoval. Ker se je to ime pozneje tudi nekterim Slovencem dalo, mislilo se je brzh tudi zastran Venetov, da so Slovenci bili. Pa ime Venet je zeló sploshno, zakaj nekteri slovenski, kakor tudi nekteri nemshki in keltishki rodovi so se tudi Venete imenovali. Sicer so pa tudi Veneti zhe zgodaj pod oblast Rimljanov prishli. To bi pa znalo veljavno biti, kar drugi dokazujejo, da so namrech Sloveni kdaj res to stran Donave do jadranskega morja segali, pa so bili 400 pr. Kr. od Keltov nazaj odgnani, da so le nekteri ostanki prihoda novih bratov prichakali. S tem se nasprotne misli najpred poravnajo.

Tako so tedaj vse te dezhele, v kterih zdaj mi Slovenci prebivamo, rimske postale. Panonci so se she vchasi spuntali, pa po zgubi svojega takrat velikega mesta Siska, kterega jim je Oktavijan po trdem boji vzel, bila je njih moch oslabljena, in tudi oni so se nove oblasti privadili. Ta oblast je bila res huda in je narode tlachila, toda zraven ni brez prida ostala. Rimljani so notranji mir krepko varovali; oni so ali nova mesta zidali, ali stara in zapadla popravljali, tako Celje, tako Emono – sedanjo Ljubljano – tako koroshko Norejo, Trst in Oglej, ki je prva rimska trdnjava in bramba lashke dezhele postal. Vipavska dolina je bila takrat s trtami nasajena; povzdignila se je kmetija; bile so lepe ceste na vse strani narejene, in tudi kristjanstvo so uchenci sv. Marka, ki je v Ogleji uchil, v nashe kraje prinesli. Hudo so se ajdovski rimski cesarji novemu nauku ustavljali, morili so shkofe in njih poslushavce, pa vse to ni pomagalo. Gorechi oglejski shkofje so neprenehoma ljudstvo krshchevali in uchili, in che ravno jih je vech izmed njih usmrtenih bilo, bili so vendar njih nasledniki enako ognjeni in za razshirjenje vere navdusheni.

Okoli shtiri sto let so bile nashe dezhele pod Rimom in so se ta chas do malega polatinchile. Vse postave, navade in shege so rimske postale, prebivavci mest so bili Rimljani, in tudi zunaj mest so Panonci, Kelti in Ilirci ginili. Zlasti se zadnji kmalu zgubé, pa tudi Panoncev, ki so se najdalje drzhali, zhe v chetrtem stoletji ne nahajamo vech kot poseben narod. Ko se tedaj zhe omenjeno narodno preseljevanje zachne, in v nashe dezhele Nemci prideró, najdejo oni Rimljane v dezheli. Ljudstvo za ljudstvom je potem nashe kraje previhravalo in prebivavce pobijalo ali sabo v daljne dezhele tiralo, zlasti so pa Huni pod svojim kraljem Atilom v nashi dezheli Emono in Oglej razdjali. Ko si Heruli Lashko podvrzhejo, pokorni so jim tudi nashi kraji; ko potem Goti pridejo in Lashko dobé, tudi oni na nashi zemlji kraljujejo, zakaj ona je po narodnem preseljevanji ob svoje ljudstvo prishla, le kak posamezen chlovek se je she tu in tam redkoma nahajal.

 

 

______

* Po rodu Sloven, ki je pa svoje slovensko ime »Uprava« premenil v latinsko »Justinijan«.

** Stavili so je pa vendar, vsaj nekteri, tudi na chelo zadruge ali vsega plemena, ter je volili za kneginje.

*** Gosp. pisatelj meni, da so Slovcni, ki so napadali Grke, ravno Slovenci bili; mogoche, al gotovo ni. Misliti je, da so to bili oni Sloveni, ki so se potem v onih dezhelah naselili, predniki danash­njih Slovenov na Turshkem. – Leto, v kterem so se Slovenci v svojih sedanjih dezhelah naselili, je pach tezhko dolochiti; verjetno pa je, da so v vechem shtevilu v drugi polovici 6. stoletja zhe tukaj nashli svoje domovje, in gotovo je, da so oni konec 6. stoletja zhe tukaj prebivali. Mnogocenjeni hrvashki zgodovinar, kanonik dr. Rachki (Arhiv za povestnicu jugoslavensku, knjiga IV. str. 252) misli, da so morda mnogi zatatranski Slovenci z Obri vred okoli 563. leta morali v Panonijo iti, al ondi da so nashli svojih prestarih sorodnikov. Jaz menim, da je treba chloveku tadanje okolnosti poznati, pa vrh tega premisliti to, kar se je zadnji chas napisalo o tem, in kar je nash neutrudljivi preiskovavec dotichnih starin, g. Davorin Trstenjak razlagal in dokazoval, pa bode moral priznati, da je jako verjetno, da so nashi prededje zhe v davni rimski dobi stanovali na jugu Evrope; toda pri tem mora res biti tndi to, da so mnogi kesneje, ob chasu preseljevanja narodov, prishli za njimi.

Franjo Bradashka

 

 

 

JANEZ TRDINA (1830, Mengesh – 1905, Novo mesto), pisatelj, pesnik, zgodovinar, publicist, kritik, etnograf. Iz premozhne kmechke druzhine; gimn. v Ljubljani (she pred maturo 1850 mu umreta mati in oche), kot dijak skrajno pobozhen, po dvomih na robu samomora kritichno distanciran; propadla revolucionarna »pomlad narodov« 1848 naredi nanj neizbrisen vtis. V ozrachju obnove absolutizma na Dunaju shtudira zgodovino in zemljepis ter klas. in slovansko filologijo, nato gimn. prof. v Varazhdinu in na Reki do 1866, ko je po 13 letih odpushchen (1867 upok.) kot »pohujshevalec mladine« z odporom proti nemshtvu, birokratizmu, klerikalizmu ob ostri demokratichni in slovensko-slovanski zavesti. 1859 poroka v Ljubljani z 18-letnico, ki chez tri leta umre za tbc, hcherki umrli v prvem letu; lastno nemarnost v tem zakonu ima za najvechji greh svojega zhivljenja. 1867 se preseli v NM in poslej, cheprav je Gorenjec, kot »sprehajalec« (psevd. Peripatetikar) preuchuje ljudstvo Dolenjske, zanj jedro slovenstva. 1882 v NM poroka z vdovo, srechen zakon traja do njene smrti 1890. Ilka Vashte je o Trdini, ki je deset let stanoval pri njeni prababici gostilnicharki, napisala roman Izobchenec (1960).

She vechji fenomen kot z biografijo je Trdina z literarnim opusom, ki je unikum tako po vsebini kot po oblikah objav. Zhe kot dijak in shtudent je pisal, prevajal in tudi objavljal (s tem ter z inshtrukcijami se je prezhivljal): nekaj pesmi in dramskih osnutkov, vechinoma pa prozo (s folklorno-fantastichnimi umetnimi bajkami ali parabolami je pravi oche slov. proze, z esejistiko pionir lit. kritike in zgodovinopisja). Od teh juvenilij knjizhno izide le Zgodovina slovenskega naroda, napisana 1850, izdala Slov. matica 1866 kot svojo prvo knjigo, brez avtorjevega soglasja, ker je bil zelo samokritichen. Zdi se, da je Trdinov literarni razvoj poleg shtudija in profesure zaviralo zlasti kmechko trdo obchutje realnosti; njegovo vodilo je bilo predvsem na podlagi trdne narodne zavesti (»n/omen«: ime Janez kot »etnonim« in priimek s pomenom trdote, trdih tal, trme, svojeglavosti; psevd. tudi Jovan Terdina) brezobzirno resnicoljubno preuchevati vrline in slabosti slovenskega naroda ter ga obenem vzgajati v duhu bivanjsko-futuristichnega optimizma ne glede na neugodne razmere. Po zgodnjem »izbruhu« na polovici stoletja kar trideset let ni objavil praktichno nichesar, shele na povabilo Frana Levca, urednika Lj. zvona, je 1881-1888 v tej reviji objavljal Bajke in povesti o Gorjancih, katerih sploshna veljava je primerljiva le z Levstikovim Martinom Krpanom in Milchinskega Butalci. Te bajke so bile za Trdino »narodne in ob jednem umetne«: z jezikovno-stilskim mojstrstvom, ki ga je visoko cenil Cankar, je ustvaril izvirno obliko folklorno-magichnega realizma v presechishchu ljudskega izrochila in lastnih aktualnih satirichno-kritichnih implikacij (podobno v ruski literaturi med romantiko in realizmom: Gogolj, Remizov, Korolenko). Kljuchni dosezhki gorjanskega cikla so krajsha Gluha loza (psihopatska blodnja v gozdu) ter daljshi Kresna noch (unikatna satira) in Peter in Pavel (politichni »kratki roman«). Pod pritiski Nemcev in domachih moralistov je Levec naposled ustavil objavljanje provokativnih Bajk. V poznih letih je Trdina objavil vech realistichnih spominskih del, ki imajo poleg vsebinske zanimivosti in berljivega stila tudi izjemno dokumentarno vrednost.

Tukaj objavljeni odlomek z zachetka Zgod. slov. naroda ima v naslovu in podnaslovu citata iz besedila, ker je pomen obeh sintagem she danes aktualen. Spis kot povzetek iz shtudijskih virov eruditskega maturanta je nastal na Dezhmanovo in Bleiweisovo rodoljubno pobudo; poleg pionirske (prva narodna zgodovina v slovenshchini) ima tudi shirsho vrednost kot poljudno in zanimivo napisan pregled preteklosti v 17 poglavjih od Starih Slovencev do Francoske vojske. Da ima pechat dobe nastanka in avtorjeve mladosti, je razumljivo; jezik je starinski (povedek na koncu stavkov), vendar zlahka berljiv, forsirano slovenstvo-slovanstvo (termina Slovenec, Sloven rabljena sinonimno, a tudi razlochevalno) pa je uravnotezheno z objektivnostjo glede domachih in tujih dejanj. Zalozhba je dala rokopis v redakcijo uglednemu zgodovinarju Franju Bradashki (Trdinov gimn. sosholec); k avtorjevim opombam je dodal nekaj svojih, posebej zanimiva je v drugem poglavju, kjer ob omembi avtohtonista Davorina Trstenjaka dopushcha, kakor Trdina v nadaljnjem odstavku, slovensko kontinuiteto od rimskih (venetskih) chasov. Po triumfu ob nastanku cesarstva 1871 je v nemshkih dezhelah porastel nacionalizem, vzporedno je raslo zavrachanje starodavnih slovenetskih hipotez tudi s strani slov. zgodovinarjev (nemshko sholanih).

Od Trdinovih del je bilo marsikaj objavljeno shele posmrtno, niti Zbrana dela (12 knjig 1946-1959) niso zajela vsega. Zalozhba Krt je iz rokopisov objavila 27 narodopisnih zvezkov v treh knjigah (Podobe prednikov, 1987). Zalozhnik Amalietti je izdal reprint Zgod. slov. naroda z dodano epsko pesnitvijo Bran in pogin Japodov (2013).

 

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich