Revija SRP 147/148

Ivo Antich

 

ALAN FORD – POSLEDNJI JUGOSLOVAN

Obletnica italo-jugo legende stripa

 

Razstava v Narodni galeriji z naslovom Alan Ford teche chastni krog (23. 5. – 13. 10. 2019) je kuriozum zhe sama po sebi, saj je strip ali t. i. »deveta umetnost«, cheprav ji je danes nacheloma priznana »enakopravnost« z drugimi vejami umetnosti, dejansko she vedno bolj ali manj nekakshna poulichna (populistichna) »deklica za vse« pred vrati chastitljivih umetnostnih hramov (formalna »enakopravnost« pach nikoli ne pomeni zhe avtomatichno tudi faktichno priznane enakovrednosti). Gre za jubilejno razstavo ob 50. obletnici prvega izida italijanskega stripa Alan Ford, za 162 njegovih originalnih tabel, katerih avtorja sta scenarist Luciano Secchi (1939) s psevdonimom Max Bunker in risar Roberto Raviola (1939 – 1996) s psevdonimom Magnus. Secchi, shiroko razgledan (zlasti po zgodovini) in izjemno inventiven, je najvechje ime med italijanskimi stripscenaristi; v trojici poglavitnih bi bila she Giovanni Bonelli (strip: Tex Willer) in Alfredo Castelli (strip: Martin Mystère), vendar v Secchijevi senci. Raviola pa je s svojim chvrstim, gostim, dramatichno chrno-belim, klasichno suverenim stilom na meji realizma in karikature, zgrajenim v kontekstu t. i. chrnega stripa (fumetto nero), eden poglavitnih mojstrov stripske ilustracije v Italiji.

Dvojec Bunker-Magnus je serial Alan Ford ustvarjal med 1969-1975 do 75. epizode; Magnus po ducatu epizod le osnovo s svinchnikom, pritisk mnozhichne periodichne produkcije zvezkov po 120 strani zahteva zlasti risarske asistente, pa seveda tudi vsebinske shablone. Bunker je nadaljeval s pisanjem scenarijev za epizode tega stripa, risanje pa je najprej prevzel Paolo Piffarerio (1924 – 2015), za njim tudi drugi, saj AF v Italiji she izhaja, obchasno tudi na Hrvashkem, kjer je pognal najgloblje prevodne korenine, doslej v okoli 500 zvezkih.

Osnovna zamisel in jedro stripa AF je groteskno nadrealna in sarkastichna satira vladavine »sistema«, formalno kapitalistichnega: dogajanje je postavljeno v newyorshko podzemlje, kjer pod firmo cvetlicharne deluje kvazishpijonska »Grupa TNT« z voditeljem No1 (nesmrten paraplegik, ubit v atentatu) in najbolj znanim naslovnim likom kot »anti-007«. Metaforichna univerzalnost te italoironije se je najbolj pokazala v sprejemu (sorodnost temperamentov?), ki ga je AF dosegel v tedanji SFRJ, kjer je zachel izhajati v Zagrebu kmalu po startu v Italiji. Besedilo je prevajal in krepko po svoje prirejal (nedvomno inventivno, z aluzijami na domache »samoupravne« razmere) znani novinar in pisatelj Nenad Brixy, ki je v serial vkljuchil tudi dva zvezka s stripsko priredbo lastnih humornih krimiromanov (detektiv Timothy Tatcher; risbe Vjekoslav Ivezich). AF je v Brixyjevem prevodu naglo zrasel v edinstven balkanski socioloshko-kulturni fenomen, saj je tako rekoch ponarodel v jugorepublikah, tudi v Sloveniji. V 90-ih letih je izshlo 51 zvezkov v nedvomno korektnem slovenskem prevodu Branka Gradishnika, a po mnenju slovenskih alanofanov je AF »avtentichen« le v hrvashchini (v chasu Juge je bila to »hrvashka srbohrvashchina«). V tem jeziku je leta 1989 ljubljanska Mladina objavila izvirno jugoepizodo AF z naslovom Bunker, katere tedaj anonimni avtor je bil zagrebshki stripar Andrej Brchich Flumiani; eden od likov v zgodbi je karikirani Tito. To se po svoje ujema z odzivom v Srbiji, kjer je hrvashka varianta skupnega jezikovnega konteksta pomenila specifichno grotesken prispevek k popularnosti AF. Ob zadevni razstavi bi bilo tako v duhu groteske mogoche rechi, da je pol stoletja po svojem nastanku Alan Ford (kot strip in kot lik) zadnji vezni chlen nekdanjih Jugoslovanov.

AF namrech poraja vrsto slikovitih asociacij in »vzporednih svetov«. Zhe ime glavnega lika je verjetno, podobno kot imena ostalih likov in tudi psevdonimov obeh avtorjev, izbrano z dolocheno mero simbolike: Alan je prastaro osebno ime iz Bretanje, do koder se je nekoch naselilo iransko-sarmatsko (morda delno antsko-slovansko) pleme Alanov, Ford pa (sprevrnjeno) asociira kljuchno figuro amerishkega kapitalizma. Nespregledljiva »vzporedna svetova« na dveh straneh Jadrana sta Apeninski in Balkanski polotok ter Italija in Jugoslavija (z modifikacijami v obliki njenih »polinezijskih« naslednic), ki sta se obe zdruzhili okoli kraljevske hishe pod »istim geslom« Piemonta (list Pijemont je bil 1911–1915 glasilo velikosrbske organizacije »Ujedinjenje ili smrt«). Italija se je obdrzhala, cheprav je tudi v njej nemalo notranjih jezikovno-narechnih in kulturnopolitichnih (Furlanija, »Padanija«, Sicilija, Sardinija itd.) antagonizmov, sestavni deli Jugoslavije pa so odvrgli »iugum Juge«. Vzporedni svetovi danashnjega globaliziranega mafijsko-tajkunskega neolibrealizma so ochitno po svoje znova aktualizirali satirichnost stripa, ki je nastal v Italiji, dogaja se v (fiktivnem) New Yorku, izjemno popularen pa je postal v rushevinah titoizma. Posebna vzporednica se ponuja med newyorshko cvetlicharno in beograjsko Hisho cvetja; to asociacijo je uporabil srbski esejist Lazar Dzhamich za naslov svoje sijajne knjige o AF (Cvetlicharna v Hishi cvetja). »Preroshki« prispevek k aktualnosti je tudi eden od likov v AF z imenom Tromb.

Sochasna (5. 7. – 8. 9. 2019) razstava na Ljubljanskem gradu z naslovom Vzporedni svetovi Alana Hranitelja, Zagrebchana, ki je unikum slovenske in svetovne kostumografije, pa je fascinacija iz drugega, vendar prav tako nekonvencionalno umetnishkega, nadrealno grotesknega vzporednega sveta.

 

(avg. 2019)