Revija SRP 147/148

Damir Globochnik

 

PRVE DOMACHE FOTOGRAFINJE

 

Prva znana fotografinja, ki je delovala na slovenskem ozemlju, je bila Malvina von Norden.1 Maja 1864 je zaprosila za koncesijo za opravljanje fotografske obrti v Ljubljani. Ni znano, od kod je prishla v Ljubljano. Ohranjene portretne fotografije v formatu vizitke prichajo, da je dobro obvladala fotografski postopek z mokrimi kolodijskimi ploshchami. Mirko Kambich je domneval, da so se pri Malvini von Norden zlasti rade fotografirale Ljubljanchanke.

Malvina von Norden je najela fotografski atelje fotografa Karla Alkiera, ki je bil po rodu iz Plzna. Atelje je bil v Fischerjevi hishi, v kateri sta bili tedaj kavarna in pivovarna (Zvezdna aleja 31, danes Kongresni trg). Ljubljano je zapustila zhe decembra 1864. V ateljeju v Fischerjevi hishi jo je nasledil fotograf Josef Diwischovsky, ki je bil po rodu iz Temishvara. V Ljubljani je najprej prirejal stereo predstave s fotografijami raznih krajev in mest, nato pa se je ukvarjal s fotografiranjem. Konec leta 1865 je tudi Josef Diwischovsky zapustil Ljubljano.2

 Zanimivo je, da sta bila v shestdesetih letih 19. stoletja dva stalna fotografska ateljeja v Ljubljani v zhenskih rokah. Po smrti Emila Dzimskega leta 1863 je fotografsko obrt prevzela vdova Jozhefa Dzimski, Roza Krach pa je po smrti soproga Lorenza Kracha leta 1869 prevzela vodenje njegovega fotografskega ateljeja. Nista bili fotografinji, saj so v njunih ateljejih delali pomochniki oziroma poslovodje.3 Roza Krach je leta 1878 zaposlila fotografa, ki je izkushnje nabral v dunajskih fotografskih ateljejih.4 Leta 1882 je atelje oddala v najem Matiji Mohru.

Tudi v Mariboru naletimo na vech lastnic fotografskih ateljejev. Barbara Manco je atelje odprla julija 1881. Od leta 1881 je imela svoj fotografski atelje v Mariboru tudi Marija Kohler. Leta 1886 je v Grashkem predmestju delovala fotografinja Julijana Hofer. Leta 1893 je bila v obrtni register vpisana fotografinja Fanny Brandl.

Leta 1909 sta zakonca Ladislav in Olga Biesik odprla Atelje Makart v Mariboru. Po smrti Olge Biesik leta 1955 je atelje prevzela nekdanja pomochnica Slavica Leshnik. Irma Edelmann (vdova J. Massaka) je leta 1912 pridobila obrtni list za fotoatelje, ki je deloval do leta 1921. V dvajsetih letih 20. stoletja je v Mariboru delovala tudi fotografinja Hilda Pavlshek. Leta 1921 je bila v obrtni register vpisana Karolina Rubin, ki se je ukvarjala z izdelovanjem razglednic in »brzofotografiranjem«. Fotografska pomochnica pri fotografih Kieserju in Wagnerju Angela Ela Ploh je leta 1930 odprla atelje Foto Eli. V tem chasu je delovala tudi fotografinja Jana Bele. Nada Zore, ki je bila hchi celjskega fotografa Josipa Pelikana, je leta 1939 prevzela Vlashichev atelje v Mariboru.5

Leta 1883 je v Celju odprla atelje Anna Gombos (tudi Gombosch). Fotografske veshchine je pridobila na Dunaju, leta 1882 je delala v Zagrebu. V Celju je ostala do leta 1890. Po smrti ocheta Josefa Martinija (+1895), enega prvih celjskih fotografov, je z njegovo fotografsko dejavnostjo nadaljevala hcherka Julijana Martini.6

Hcherki blejskega fotografa Benedikta Lergetporerja sta leta 1910 prevzeli njegova fotografska ateljeja na Bledu in v Malem Loshinju. Berta Lergetporer, ki je vodila atelje na Bledu, je posvojila desetletno Metko Ferjan, ki je v ateljeju Vodichka nadaljevala druzhinsko fotografsko tradicijo.

Fotografinja Justina Dobrajc, soproga fotografa Karla Holynskega in poslovodkinja njegovega ateljeja, je leta 1938 prevzela njegovo podruzhnico na Tyrshevi cesti 6 v Ljubljani in jo odslej vodila pod imenom Foto-Justi.7

Cheprav je fotografiranje veljalo za moshki poklic, fotografinje konec 19. in na zachetku 20. stoletja niso bile redke. Zhenska emancipacija se je v tej poklicni dejavnosti zachela zgodaj. Fotografinje so v vechini primerov nasledile fotografske ateljeje. Schasoma so si fotografsko izobrazbo lahko pridobile tudi na ustreznih strokovnih sholah. Tako je Uchiteljishche in preizkushevalishche za fotografijo, kemigrafijo, svetlotisk in gravuro v Münchnu (Lehr- und Versuchsanstalt für Photographie, Lichtdruck und Gravüre zu München), ki je na dvoletnih techajih izobrazhevalo »umetnishko izsholane fotografe, svetlotiskarje in heliogravurne tehnike«, leta 1906 zachelo sprejemati tudi dame.8

Nekaj fotografinj srechamo tudi med chlani prvih ljubiteljskih fotografskih drushtev. Leta 1889 ustanovljeni ljubljanski Klub amaterjev-fotografov je zhelel med chlane sprejeti tudi dame.9 Istega leta je odbornica prvega slovenskega fotokluba postala gospa Marija Hlavka.10 Leta 1898 je bil v Ljubljani ustanovljen nemshki Club der Amateur-Photographen in Laibach. Njegovi chlani so spadali med premozhnejshe ljubljanske meshchane, uradnike in aristokracijo. Na razstavi, ki jo je klub priredil novembra 1898 v stavbi ljubljanske Filharmonije, sta sodelovali tudi grofica E. Auersperg in gospa von Stadler. Iz podrobnega porochila v chasniku Laibacher Zeitung izvemo, da so bile fotografije, ki sta jih razstavila gospa in gospod von Stadler, izdelane z novim postopkom t. i. pigmentnega tiska (nem. Pigmentdruck, Pigmentverfahren), ki omogocha pestro tonsko niansiranje. Gospa von Stadler je poleg motivov iz okolice Ljubljane razstavila otroshke motive in prizor splavitve krizharke Cesar Karl VI.11

Po prvi svetovni vojni je fotografiranje pritegnilo shtevilne ljubitelje. Fotoaparati so postali manjshi in lazhji, steklene ploshche je zamenjal film. Statistika prodaje fotoaparatov tovarne Afga vsebuje tudi podatek, da je bilo v Nemchiji prodanih zhe okrog milijon Box-aparatov, med kupci je bilo priblizhno 60 odstotkov moshkih in 40 odstotkov zhensk, 41 odstotkov iz mest in 59 odstotkov iz manjshih krajev in vasi.12 Tudi Jugoslavija je bila med drzhavami z razvito fotoamatersko dejavnostjo.

Prva fotografinja, ki je bila uvrshchena v pregled zgodovine slovenske fotografije, je ljubiteljska fotografinja Jela Repich-Watzke.13 Rojena je bila leta 1892 v Ljubljani. Druzhina je prebivala v Shentvidu pri Stichni, kjer je bil njen oche dr. Rudolf Repich okrozhni zdravnik. S fotografijo jo je seznanil oche. Porochila se je z zdravnikom, ginekologom in porodnicharjem Emilom Watzkejem. Umrla je leta 1973 v Celju.14

Prve znane fotografije Jele Repich-Watzke so nastale v letih 1915 do 1918. Fotografirala je druzhinske motive, kmechko delo in prizore v interierju. Med prvimi domachimi fotografi je uporabljala barvne diapozitive (Lumière autochrome, 9 x 12 cm). Ohranjena je samo ena njena avtokromna ploshcha, na kateri je portret sestre Milice v domachem vrtu v Shentvidu pri Stichni (ok. 1916).15

Jela Repich se je v tridesetih letih pridruzhila Fotoklubu Ljubljana, v katerega sta bili tedaj vchlanjeni tudi Julija Oshetova in Zlata (Zlatka) Gogala. Obe sta sodelovali na razstavi fotokluba spomladi 1932. »Julija Oshetova je slikarica in poklicna fotografinja, ki je pa zhe sama s svojimi deli dokazala, da imamo tudi v vrstah poklicnih fotografov prave umetnike. Zhensko nezhna je seveda, vendar ima pa za slikovitost in toploto tonov, za linijo in prelivanje luchi prav obchutljivo oko,« poudarja porochevalec Slovenskega naroda. Zlata Gogala je bila polovica mladega fotografskega para; njen soprog Ivo Gogala je bil med najbolj uveljavljenimi chlani FK Ljubljana. V oceni prve razstave FK Ljubljana leta 1932 lahko preberemo: »Njegova zhenica Zlata je napravila najljubkejsho in s tehnishke strani najbolj dovrsheno fotografijo na vsej razstavi, namrech razkushtranega kuzheta pred mishko, a njeno Nunsko ulico je zhe videl vsak ljubljanski zaljubljenec, zato je pa tudi shtirikrat prodana. Simpatichni in talentirani par je gotovo med uspeshnimi tekmeci za prvenstvo na razstavi.«16 Med shestimi fotografijami s te razstave je Slovenski narod objavil tudi Nunsko ulico Zlate Gogala.

Na I. jugoslovanski fotografski razstavi, ki je bila na ogled jeseni 1932 na ljubljanskem velesejmu, so sodelovale fotografinje Eta Diez iz Litije (Ca d'oro v Benetkah, Bashka), Ana Steska (vedute Ljubljane in Barje), Tina Kreutzer iz Ljubljane in Bogdanka Kojicheva iz Aleksinca. »Tudi Kreutzer Tina iz Ljubljane mnogo obeta, che pogledamo samo njen nezhen otroshki akt in v Italiji odlikovano 'Pajchevino', mojstra se kazhe tudi na sliki 'Ob oknu' z orhidejami, kjer se ji je rosa na oknu izvrstno posrechila,« ugotavlja Ante Gaber.17 V zborniku Slovenska fotografija (izdajatelj FK Ljubljana, 1935) je med fotografijami 33 avtorjev zastopana samo ena fotografinja – Zlata Gogala s fotografijo Mali ribich. Na tretji razstavi FK Ljubljana v Jakopichevem paviljonu leta 1937 so poleg Jele Watzke (fotografije Pomenek, Jetnishnica v Celju, Igla) sodelovali Mira in Srechko Grom ter Darka in Lujo Michieli.18

Na Tretjo mednarodno razstavo umetnishke fotografije, ki je bila prirejena septembra 1938 v okviru ljubljanskega velesejma, sta se uvrstili fotografiji Jele Watzke Slovenska pokrajina in Nad ljubljanskimi strehami. Klubski tovarish Karlo Kocjanchich je fotografijo Slovenska pokrajina, ki je bila objavljena v katalogu razstave, kasneje uporabil kot uchni primer v prvi izdaji svojega prirochnika Pot v fotografijo. »Zlati rez, svetli poudarki na pravem mestu in mochni tonski kontrast: kako preprosto je mogoche v najshtevilchnejshih primerih karakterizirati celo predlogo, ki ima na videz pomen samo za domoznanca!«19 Jela Watzke je na fotografiji, ki jo je posnela z nekoliko dvignjenega ochishcha, v uravnotezheno kompozicijo povezala kmechko domachijo s toplarjem in dvoje cvetochih dreves. Nekatere chrno-bele fotografije Jele Watzke (Pred zrcalom, okrog 1916, Portret sestre Zdenke, ok. 1925) se iz obmochja piktorialistichne tradicije, v tem chasu znachilne za vechino domachih ljubiteljskih fotografov, pomikajo k modernejshim pristopom.

 

 

 

 

Jela Repich-Watzke, Slovenska pokrajina

(v: katalog III. mednarodna razstava umetnishke fotografije, Ljubljana 1938)

 

 

 

___________________ 

1 Po: Mirko Kambich, »Prva fotografinja v Ljubljani«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1978, sht. 1, str. 42–46.

2 Po: Mirko Kambich, »Prvi ljubljanski fotografi (1839–1870)«, Kronika / CHasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1981, sht. 2, str. 109.

3 Po: Mirko Kambich, prav tam.

4 Po: »Fotografishko naznanilo«, Slovenski narod, 1878, sht. 142.

5 Po: Sabina Leshnik, »Poklicni fotografi v Mariboru 1848–1941«, Mariborski fotografi 1848–1941, Katalogi XV, Pokrajinski arhiv Maribor, 2003, str. 1415, 1720 in 22. – »Brzoslikanje«: fotografi so na frekventnih mestnih tochkah iskali zasluzhek s fotografiranjem mimoidochih, katerim so potem fotografije prodajali.

6 Po: Janez Cvirn, »Velika povodenj v Celju 1901«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1985, sht. 1, str. 80.

7 Oglas v Slovencu, 1938, sht. 77.

8 Po: »Uchiteljishche in preizkushevalishche za fotografijo, kemigrafijo, svetlotisk in gravuro v Monakovem«, Slovenski narod, 1908, sht. 170.

9 Po: -v., »Fotografija amatérjev«, Slovenski narod, 1889, sht. 63, in Novice, 1889, sht. 11.

10 Po: »Klub fotografov amaterjev v Ljubljani«, Slovenski narod, 1889, sht. 79.

11 Po: »I. Jahresaustellung des Clubs des Amateur-Potographen in Laibach. Vom 21. bis 28. November«, Laibacher Zeitung, 24. 11. 1898, sht. 268, str. 2161.

12 Po: »Silen razmah fotoamaterstva v Jugoslaviji«, Slovenec, 1934, sht. 74.

13 Razstavi Razvoj fotografije na Slovenskem, Preshernova hisha v Kranju, 1977, in 150 let fotografije na Slovenskem 1849–1919, Mestna galerija v Ljubljani, 1989.

14 Po: Branka Majerich, »Jela Repich-Watzke (1892–1973)«, Fotoantika, 2006, sht. 23, str. 12–17.

15 Avtokromne ploshche bratov Lumiere (predhodnice diapozitivov) so se na trgu pojavile leta 1907. Istega leta je z njimi zachel fotografirati Milan Klemenchich. V uporabi so bile do tridesetih let 20. stoletja.

16 »Uspehi fotografske razstave«, Slovenski narod, 1932, sht. 114.

17 Po: Ante Gaber, »Shetnja po razstavi lepih fotografij«, Jutro, 1932, sht. 223.

18 Po: »Fotografska razstava v Ljubljani«, Ponedeljski Slovenec, 1937, sht. 23.

19 Karlo Kocjanchich, Pot v fotografijo, Ljubljana 1948, str. 307.