Revija SRP 147/148

Damir Globochnik

 

PODOBE PASIJONA

 

Akademski slikar in teolog Josht Snoj je senzibilen in razgledan likovni ustvarjalec, ki v slikanju vidi pot do iskanja smisla nashega bivanja in zato med shtudijem likovne umetnosti in shtudijem teologije, torej med slikarsko in teoloshko izkushnjo, ni postavljal ostrih razmejitev. Slikarski shtudij na ljubljanski likovni akademiji je izostril pozornost Joshta Snoja za problemsko polje chistega slikarstva v sosledju od postimpresionizma, fauvizma, ekspresionizma, kubizma in drugih likovnih smeri vse do abstrakcije. Figuralni elementi, ki so se pojavili v njegovih abstraktnih kompozicijah, so opozarjali na vsebinska izhodishcha, ki niso bila vech akademsko nevtralna. Poglabljanje v slikarsko problematiko, na primer iskanje nachinov za pretehtano barvno gradnjo slike, je Josht Snoj zachel povezovati z razmishljanji o temeljnih sporochilnih vrednostih, ki jih vsebuje sakralna umetnost. Slikarstvo kot intelektualen proces, slikarstvo kot mozhnost za osebno izpovedovanje in odsev zasebne mitologije ali slikarstvo kot raziskovanje formalnih problemov in druga izhodishcha, ki so zaznamovala delovanje njegovih likovnih vrstnikov, so odstopila svoje mesto poglabljanju v zgodovino bogosluzhne umetnosti zahodne in vzhodne krshchanske tradicije od njenih zachetkov dalje.

Marko I. Rupnik opozarja na razlichna izhodishcha Snojevega slikarstva v prvem poakademijskem obdobju in na slikarjevo tezhnjo po povezovanju barve in svetlobe. Osrednji znachilnosti Snojevega slikarstva sta: »Bogata pastoznost, ki so nam jo zapustili impresionisti, in izredno bivanjsko, eksistencialno obchutljiva, krhka, postmoderna predelava ekspresionistichnega slikarstva.« »Snoj obravnava pastoznost kakor chisti pigment, kakor obogatitev svetlobnega uchinka,« nadaljuje Rupnik. »Svetloba pade na platno in se vzhge v pastoznosti pigmentov, naneseni istochasno tudi v komaj zaznavni prosojnosti, in predmeti, figure na polju se razodenejo v neki barvno bogati sojnosti, ki zakrije svoje meje, orise, povrshine in ustvari neko magnetno enotnost, ki vse povezhe.« (Marko I. Rupnik, »Umetnost je sluzhenje«, Tretji dan, september/oktober 2008, str. 135)

Obenem s formiranjem globine slikovnega polja nastajajo tudi pripovedni poudarki Snojevih slikarskih kompozicij. Obrisi svetnishkih in drugih figur so vchasih samo zachrtani, nakazani z bistvenimi potezami chopicha. Slikar na ta nachin ustvarja oblike brez telesnosti, pojavi se vtis navideznega lebdenje figure v barvnem prostoru.

Josht Snoj si prizadeva ponazoriti notranjo zharilnost podob z barvo, ki »ustvarja svetlobo« (J. Snoj, »O slikah«, Slike I I dipinti, Muzej krshchanstva na Slovenskem, Stichna 2015, str. 5). Ta barvni sijaj pogosto obliva njegove podobe, za katere se zdi, da so ozharjene z notranjim ognjem. Govorimo lahko o simbolni vlogi barve kot nosilki stvariteljske svetlobe, ki je vir zhivljenja.

 

Podobe pasijona so slike in risbe, ki so nastale po motivih pasijonskih pesmi slikarjevega ocheta Jozheta Snoja, objavljenih v pesnishki zbirki Poslikava notranjshchine (al fresco), ki jo je leta 2004 izdala Cankarjeva zalozhba.

Pesmi Jozheta Snoja so osebno obarvan pogled na dogodke v Jezusovem zhivljenju, ki so se zgodili od Judezhevega poljuba na Getsemanijskem vrtu do Jezusove smrti na hribu Kalvarija. Podoben, izviren, avtentichen in intimen in ne pripovedno-nazoren znachaj imajo tudi njihove interpretacije v risbi in slikarstvu, saj se Josht Snoj ni oziral na prevladujoche ikonografske predloge, ki natanko dolochajo motiviko shtirinajstih postaj krizhevega pota in razporeditev shtevilnih figur (tovrstne, po nazarenskih vzorih nastale Krizheve pote srechamo v vechini nashih cerkva). Tradicionalne kompozicijske reshitve s konkretno predstavljenimi protagonisti so nadomestili duhovno ugledani prizori. Namesto figuralne skupine je predstavljena samo figura trpechega Kristusa, Jude Ishkariota, Petra, velikega duhovnika, Pilata, matere Marije, Simona iz Cirene, Veronike, Jozhefa iz Arimateje. Na te protagoniste in na bistveno v dogajanju se osredotochajo posamezne pesmi Jozheta Snoja, katerega je Josht Snoj upodobil na zadnjem prizoru iz ciklusa Nejevernemu Tomazhu, proti kateremu se ozira pesnik, ko se je Tomazhu razodel Kristus, zhe povsem prezhet z nebeshko luchjo.

Snojeva risba z ogljem je mochna in izrazita. S krepkimi potezami goste barve so naslikane tudi slikarske kompozicije pasijonskega ciklusa. Iz barvnega mraka slikarskega polja vznikajo svetlejshi poudarki. Na povezavo s pesmimi opozarjajo rokopisni napisi (citati iz pesmi), ki nam pomagajo tudi pri poglabljanju v posamezne motive.

 

Osrednji motiv Snojevih upodobitev pasijonskih dogodkov ni pasijonska drama, trpljenje in smrt na krizhu, temvech Jezusovo vstajenje, ki ga Jozhe Snoj v pesmi Veselo oznanilo opisuje takole:

 

Takrat na poti do Novega

Jeruzalema

angeli zarojíjo iz zêmlje. Belo

in bleshcheche na vse odvaljêne kamne

posedêni

imajo z nami

polne roke dela. Tukaj ga ni! vzklikajo

vzneseno.

Vstal je, vi nejeverni. Aleluja!

Aleluja! - -

 

 

- - In kot da Te na svojih belih perutih

odnashajo od nas

za zmeraj.

 

Ti pa se medtem -

in kot da so zanálashch tako neobveshcheni -

prikazujesh

usmiljenim in uzhaloshchenim zhenam, odetim

v chrnino, in spokojno kramljash z Marijo

Magdaleno.

 

Svoj mir nam zapushchash, svoj mir nam dash.

 

Blagor nam, v Tebi zapushchenim.

 

Josht Snoj za Krizhev pot, ki ga je naslikal za zhupnijsko cerkev na Kalobju pri Shentjurju, meni, da bi ga »lahko razumeli kot Krizhev pot sochutja, sochutja kot poti ljubezni«. Tudi v tem primeru je Snoj uveljavljene motivne vzorce dopolnil z novimi elementi. Na vseh treh prizorih Jezusovega padca pod krizhem se pojavi okostje ali lobanja, ki »simbolizira Kristusovo sochutje do zhrtve in rablja« in »predstavlja bratomorno ubijanje v svetovnem merilu in v slovenski zgodovini« (zgibanka razstave J. Snoja Krizhev pot po piranskih cerkvah, Piran, april 2017). Soochanje s tragichnim in nesmiselnim zhrtvovanjem pri ciklusu slik Huda jama s svetlobo osmishlja svetloba, ki kljub smrti ponuja mozhnosti novega rojstva. »Umetnost je stvar VSTOPA v dusho. Prek lepote, skladnosti, harmonije, podobnosti, barve in melodije sporochilo luchi lazhe vstopi v dusho gledalca. Ta naj bi ponotranjil sporochilo, ki naj bi doseglo njegovo dno. Videl naj bi preobrazbo naslikanih oseb in vsega stvarstva ter lazhe zahrepenel po lastni spremembi. Se lazhe odlochil za korak v zhivljenju, ki ga bo vodil k luchi. Tudi ko se bo zdrznil ob pogledu na tragichnost in zlo, bo to dozhivljanje, ker bo ovito v luch, vodilo k luchi. Zahrepenel bo po miru.« (Josht Snoj, »O slikah«, Slike I I dipinti, Muzej krshchanstva na Slovenskem, Stichna 2015, str. 5)

 

Zgodbi slikarjevega likovnega razvoja od bolj temachno ubranih kompozicij in pastoznih barvnih nanosov do barvnega zharenja in vechje slikarske sproshchenosti je bilo mogoche slediti na nekaterih Snojevih samostojnih razstavah v zadnjih letih (Slike, Muzej krshchanstva na Slovenskem, Stichna 2015; Patmos – razodetje svetlobe, razstava v cerkvi Device Marije v Bovcu, september 2016; V temi je luch, Spomenishkovarstveni center v Ljubljani; V barvah, Mestna galerija Shoshtanj, november 2018).

Glavni motivni sklopi v slikarstvu Joshta Snoja so svetopisemska tematika, portret in krajina. Josht Snoj je pri krajinskih upodobitvah, ki jih je zachel slikati v zadnjih letih v okolici Ljubljane, ob Savi, v Istri idr., dojemljiv tudi za razpolozhenjski in dokumentarni vidik motivov. Znachilni so manjshi ali srednji formati slik. Virtuozno naslikane, cheprav navzven sproshcheno nastale podobe, so prekrite z barvnimi nanosi, ki jih slikar suvereno nanasha na platno in zgoshcha v vechplastno slikarsko tkivo. Josht Snoj se trudi poudariti lepoto v naravi, vendar motiviko hkrati ponotranji. Krajina se spreminja v vizijo sveta onkraj vsakdanjega izkustva. V preobrazbi krajine je prisotna slutnja nechesa vishjega, transcedentnega, nadzemeljskega.

Josht Snoj je kljuchne vsebinske poudarke svojega slikarskega pristopa pojasnil z naslednjimi besedami: »Chloveshtvo zhivi v prichakovanju. To zaznamuje vso njegovo eksistenco; in che je umetnost prava, ima mochno eshatoloshko razsezhnost. Umetnik gleda stvarstvo, osebo, elemente ustvarjenega zhe preoblikovane, se pravi odete v lepoto, ki je she ni, ampak jo chuti. Vidi lepoto, ki bo prishla. Vidi tisto, kar bo ob koncu sveta, ko bo svet preoblikovan in bosta prishla novo nebo in nova zemlja. Sveti Pavel pishe o porodnih krchih stvarstva, ki hrepeni po razodetju bozhjih sinov. Zaradi tega je umetnost preroshka: gledalca navdihuje, ko prikazhe svet v novi lepoti, novem sijaju, ki je vechen sijaj. Razodeva tudi, kar se bo zgodilo s svetom, ko se bo Kristus prikazal v slavi. To lahko stori na ekspliciten ali pa tudi na zakrit nachin. Umetnost pokazhe stvari v slutnji nebeshkega Jeruzalema, kjer bo Bog vse v vsem.« (»Umetnost je sluzhenje«, Druzhina, 14. 9. 2008)

Josht Snoj zato lahko razume »pokrajino kot simbol«. Ciklus Patmos prikazuje poglede na otok v Egejskem morju, na katerega so iz Efeza pregnali Janeza Evangelista, ki je tu dozhivel razodetje in napisal Apokalipso, zadnjo knjigo Svetega pisma. Mozhnost, da se praspomin na davna, praslovanska ljudstva ohranja v naravnem prostoru, je botroval nastanku ciklusa Venetske prapokrajine. Josht Snoj je na krajinske podobe zachel slikati mavrico, ki je eden najbolj zgovornih simbolov in prinasha sporochilo o povezavi duhovnega in materialnega sveta (po vesoljnem potopu se prikazhe mavrica kot znamenje bozhje zaveze z Noetom, Prva Mojzesova knjiga 9: 11). V krajinskem zavetju se lahko pojavi zarodek ali Bozhja roka (ciklus Roka chloveshtva).

Tudi pri kompozicijah, ki jih je Josht Snoj oblikoval z nanashanjem lazurnih barvnih nanosov, so ohranjena harmonichna razmerja med osrednjimi podobotvornimi dejavniki (barva, oblika, svetloba, prostor). Snojeve slikarske podobe so usmerjene k sozhitju likovnih postopkov. Podobno velja za zahtevno slikanje krajinskih in drugih motivov z barvnimi nanosi, ki imajo skorajda reliefni znachaj. Barvni impasto, katerega dinamiko krepijo vidni sledovi slikarjevega chopicha, poudarja v naravi prisotne dinamichne procese. Tovrstni slikarski pogled na krajino je odkrila romantika, sodobni umetniki pa po njem posegajo zlasti v primeru, che zhelijo opozoriti na prisotnost sublimnega v naravi in na tesno povezanost med chlovekom in naravnim okoljem. V barvni orkestraciji Snojevih kompozicij vselej odkrivamo notranje uravnotezheno slikarsko tkivo in ponotranjeno vizijo motivnega sveta. Slikar v krajinskem okolju poishche ustvarjalni impulz, nato pa obchutke in motivne oblike predela v sebi in na sliki poustvari tudi ustrezno vsebinsko vzdushje. Zato Snojeve slike niso opisi, temvech osebni dialog z motivi.