Revija SRP 147/148

Damir Globochnik

 

HCHI PESNIKA FRANCETA PRESHERNA ERNESTINA JELOVSHEK (1842–1917)

 

Pesnik dr. France Presheren se je z Ernestinino materjo Ano Jelovshek (1823–1875) spoznal, ko je bila pestunja v druzhini ljubljanskega odvetnika dr. Blazha Crobatha. Presheren, ki je bil koncipient v Crobathovi pisarni, se za trinajstletno Ano Jelovshek ni prevech zmenil, cheprav se je h Crobathovim zatekla iz hishe Julijane Primic, ki je bila Anina krstna botra in je hotela iz nje narediti postrezhnico svoji hcherki Juliji Primic. Po Julijini zaroki z Antonom Scheuchenstuelom so se stiki med Ano in triindvajset let starejshim Preshernom poglobili, zaradi chesar je bila pri Crobathovih odpushchena. Ana se je shla uchit za shiviljo. Po treh letih znanstva s Preshernom, 15. oktobra 1839, se jima je rodila hcherka Terezija. Presheren je Ani obljubljal poroko takoj, ko postane samostojni odvetnik. Ana je hcherko dala v rejo na kmete. Terezija je kmalu zachela bolehati, zato so jo vrnili v Ljubljano. Umrla je 16. maja 1840. Presheren je Ani priskrbel sluzhbo v hishi trgovca Recherja, ki je dovolil, da sta se vsak vecher shajala do marca 1842, ko je Ano vzel iz sluzhbe, saj se je obetal pritrdilen odgovor na proshnjo za samostojno advokaturo.

18. decembra 1842 se je v hishi Aninih starshev na ljubljanskem Starem trgu rodila druga hcherka Ernestina, ki jo je Presheren ljubkovalno klical »mala Tinka«. Ernestina je ohranila materino prichevanje o svojem rojstvu: »Ko mu je mati sporochila to novico, je prishel nemudoma. Njegove prve besede so bile: 'Zopet deklica? Kje je?' Ker je bilo zvecher, in je hotela mati zahtevati luch, ji je to zabranil ter si sam prizhgal svecho. 'To bode moja kuharica,' rekel je, vzemshi me v roke. 'Shkoda, da se ni rodila zhe pred desetimi leti. Pa nikar ne daj otroka v rejo, bom zhe skrbel za vaju po svojih mocheh, nekaj pa tudi lahko sama dela.' Ta iskrena, srchna zhelja pa se mu ni bila izpolnila. Ker so mater zachele boleti prsi in se tudi sploh ni rada ukvarjala z otroki, dala me je neki zhenski na Ig v rejo. Ta njen korak je storil, da sva bili brez domovja vse svoje zhivljenje, na srecho da tega ni uvidela nikdar.«1

Neporocheni Ani Jelovshek so bili otroci v breme. Presheren je bil razocharan, ker je Ana, sicer zaradi lastne bolehnosti, tudi drugo hcherko dala v rejnishtvo. Na njegovo zheljo se je Ernestina jeseni 1844 vrnila v Ljubljano. 18. septembra 1845 se je rodil sin France, ki ga je Ana iz uzhaljenosti, ker Presheren ni prishel k njej, tretji dan po rojstvu dala v rejo, oktobra pa odshla sluzhit v Trst.

Poleti 1846 je bila uslishana shesta Preshernova proshnja: postal je odvetnik v Kranju. Pred odhodom se je prishel poslovit od Ane, Tinke in malega Franceta. Cheprav she ni imela shtiri leta, se je Ernestini ta dogodek trdno zapisal v spomin: »Vzel me je v narochje, pokazal mi uro, zibal me, ter vprashal, che pojdem zh njim ko pride pome. Predno se je poslovil, me je vprashal, katerega imam rajshi, njega ali mater; odlochila sem se zanj. In she zdaj vidim pred seboj to drago oblichje s solnchnim smehljajem, te ochi, polne ljubezni in nepopisno sladko potezo okrog usten, kojih poljub je bil blagoslov mojemu zhivljenju.«

Ernestina, ki se z materjo nikoli ni razumela, navaja, da je Presheren vechkrat dejal Ani Jelovshek: »'Hcherko bom vzgajal sam. Sam bom pazil na njo, kajti ti tega ne znash!' In imel je prav, kakor vselej! Radi matere bi bila lahko zashla na napachna pota, kakor bi bila hotela. Ne morda, da ne bi bila dovolj ostra in skrbna, ampak narobe: Bila je she celo kruta in ledena do skrajnosti z menoj!« Mati naj bi bila ljubezniva do nje samo dvakrat. Malo pred smrtjo je Ernestini priznala, da je po ochetu podedovala »resni in modri znachaj, neupogljivo vestnost in veselja do neodvisnosti«. »Srca pa po njeni misli nisem nikdar imela,« se je trpko spominjala Ernestina Jelovshek. Ernestina materi ni odpustila, ochitala ji je pomanjkanje materinskega chuta. Ocheta, ki jo je nekaj chasa redno obiskoval in poshiljal prezhivnino, je vzljubila in ga vse zhivljenje kovala v oblake.

Presheren je poleti 1845, ko se je nezavesten zgrudil pred Crobathovo pisarno, tolazhil Ano Jelovshek z besedami, da bodo v primeru njegove smrti otroci preskrbljeni. Pozimi 1849 se je Ana Jelovshek z otrokoma napotila v Kranj k Preshernu z zheljo, da bi pesnik na smrtni postelji pripoznal otroka za svoja. Shestletna Ernestina je takrat zadnjich videla ocheta. Po obisku so shli na kosilo v Mayerjevo gostilno, kjer je krchmar spoznal Preshernova otroka in jih nagovoril: »Gospod doktor mi je vechkrat dejal: V Ljubljani imam dvoje otrok, ko bi bila le nekoliko vechja in moja sestra ne tako odurna, precej bi ju vzel k sebi. Deklica bi lahko kmalu hodila v sholo, poucheval bi jo sam. Imel bi vsaj razvedrilo in ne bi bil tako sam.«

V oporoki, ki jo je napravil dva dni pred smrtjo, je Presheren otroka in Ano Jelovshek omenil samo s stavkoma: »Premozhenja tako in tako nimam nobenega, che pa kaj ostane za menoj, naj pripade mojima otrokoma, ki ju imam z neko Jelovshkovo iz Ljubljane. /…/ Tudi moja zlata zhepna ura naj bo last tistih dveh otrok Jelovshkove.« Po Preshernovi smrti je druzhina Ane Jelovshkove zhivela v veliki revshchini. Celo pobudniki pochastitve Preshernovega spomina z nagrobnim spomenikom na kranjskem pokopalishchu so Ano Jelovshkovo in pesnikova otroka prepustili zhivotarjenju. Ernestina je zapisala, da nekaj tednov po ochetovi smrti niso imeli drugega za jesti kot navaden kruh. Mati je jokala, ko je dala vsakemu polovico zhemlje. Ernestina ji je ponudila svoj delezh, chesh da ne more jesti, ko vidi mater jokati. Bratec je pojedel in prosil za she, zato mu je Ernestina dala svoj kruh. Medtem so slovenski velmozhje zbirali denar za Preshernov nagrobnik in v ta namen priredili v gledalishchu predstavo (najbrzh »bésedo« Slovenskega drushtva v chast Preshernovemu spominu 11. marca 1849), na kateri so ob prisotnosti Ane Jelovshkove deklamirali tudi Vodnikove verze »Ne hchere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojó.«2

Na proshnjo varuha Preshernovih otrok sta Ernestina in France od ljubljanske sirotishnice zachasno prejemala po 2 krajcarja na dan. Za to vsoto si je bilo tedaj mogoche kupiti eno zhemljo. Ana Jelovshek je maja 1851 zaprosila magistrat za izredno podporo, saj je draginja vse hujsha in je sama shibkega zdravja. Ljubljanski zhupan se je pismeno obrnil na odbor Slovenskega drushtva: prosilka je res v stiski, ker pa so sredstva za ubozhce zhe razdeljena in ni denarja za izredne podpore, naj drushtvo, preden postavi Preshernov nagrobni spomenik, raje postavi spomenik hvalezhnosti v srcih obeh pesnikovih potomcev, in sicer tako, da jima v dvanajstih mesechnih obrokih nakloni 24 goldinarjev. Drushtvo je proshnjo uslishalo.3 Od avgusta 1853 do julija 1855 sta otroka iz ochetove zapushchine dobivala po 5 goldinarjev in 25 krajcarjev na mesec. Slabotni Franci je umrl za grizho 27. avgusta 1855.

Ernestina je oktobra 1850 zachela obiskovati urshulinsko sholo. Veljala je za najboljsho uchenko v razredu. Med urshulinke je niso sprejeli, ker je bila nezakonski otrok. Po shtirih letih jo je mati vzela iz shole. Ernestina se je nauchila shivati in je z osmimi leti sama zasluzhila za obed in krajcar dnevno. Ana Jelovshek je po smrti sina Franceta odshla sluzhit v Trst, trinajstletna Ernestina pa se je v Ljubljani prezhivljala kot pestunja. Zanjo je skrbel stric Martin Jelovshek (1832–1916). Novembra 1856 se je pridruzhila mami v Trstu. Prezhivljali sta se s shiviljskim delom. Julija 1866 sta sledili Aninemu ljubimcu, knjizhnotrzhnemu usluzhbencu Stehni na Dunaj, kjer sta se prav tako pogosto znashli v denarnih stiskah. Vchasih sta morali shivati od shestih zjutraj do polnochi.

Slovenski shtudentje na Dunaju so izvedeli, da med njimi zhivita v skromnih razmerah osebi, ki sta bili tesno povezani s pesnikom Preshernom – njegova prijateljica in hcherka. Dunajsko akademsko drushtvo Slovenija je 12. decembra 1874 na pobudo predsednika drushtva, jurista Karla Slanca (1851–1916) namesto obichajne Preshernove »bésede« priredilo »Preshirnov koncert«. Dohodek koncerta, ki so ga pridobili z vstopnino (225 gld. in 30 kr.), so slovenski in hrvashki visokosholci namenili izboljshanju Ernestininega materialnega polozhaja. Denarne prispevke je iz sposhtovanja do pesnika Presherna poslalo tudi nekaj povabljencev, ki se koncerta niso mogli udelezhiti, med drugim voditelja nemshke stranke na Kranjskem Dezhman in dr. Schaffer ter slovenska poslanca, grof Barbo Waxenstein in grof Hohenwart.

Karel Slanc je v pozivu za zbiranje prispevkov za Preshernovo hcherko zapisal: »Vodil te bodem v kraj, kjer reva prebiva, vodil v malo revno sobico, kjer dekle shivilja pri stroju sedi, neumorno vrteno vrtecha, che so delu dobri chasi, gledaje zraven v revno ono proshlost, ko je 13letno dekle sluzhilo v beli Ljubljani za 50 kr. na mesec, ko je iz mastne te sluzhbe izstopivsha se shivat uchila na rachun blazega ali ubozega strijca, ki je od svojih ust odtrgal, da je enkrat na dan jedla ali vendar shivat se nauchila; v spomin jej hodi, ko se je 1866 leta goljufivnim sanjam udala, ki so jej oziroma zasluzhka svitle gradove na Dunaji ali v oblacih – obetavali, da, res, spominja se solznimi ochmi ovega dobrodushnega mozha Ne-Slovenca tukaj na Dunaji, ki je revici 90 gld. dal, da si kupi stroj za shivanje; spomin ji je od onih chasov, ko je shestletno dete stalo v borni sobici pri uborni postelji; zhivo se spominja, kako so blede ustnice na smrt bolnega mozha shepetale – molile: 'On, ki ptice pod nebom zhivi, naj ti da srechnih veselih dnij,' in ponosno zabliska veliko chrno oko tedaj, ko misli: jaz sem – hcher pesnika – velikana – Preshirná.«4

Josip Stritar je sestavil pesem »Preshirnova oporoka«, ki jo je na koncertu prebral Andrej Ferjanchich. Besedilo pesmi je bilo natisnjeno v Ljubljani, vendar brez zadnje kitice, v kateri Stritar omenja Preshernovo hcherko:

 

»She eno proshnjo: Svetu nepoznana

Sirota bo jokala za menoj;

Zhivela v tuji zemlji bo, prognana –

Moj rod! na mestu mojem ti ji stoj!

Sirota tebi je v zavetje dana,

Saj brez sadu ves trud nij bil ti moj.

Solzé otiraj revi zapushcheni,

Kar nji storish, – storjeno bode meni.«5

 

Po materini smrti leta 1875 je Ernestina zbolela. Leta 1877 se je preselila k stricu Martinu, ki je bil tedaj vodja Pajkove tiskarne v Mariboru. V Ljubljano se je vrnila 8. februarja 1879 (na dan ochetove smrti). Shestindvajset let je zhivela v skromnem podstreshnem stanovanju na Shentpetrskem nasipu in se prezhivljala s shivanjem perila. V Ljubljani je odprla sholo za belo shivanje, ki so jo obiskovale hcherke uglednih ljubljanskih druzhin.

Ernestina Jelovshek je bila izjemno razgledana. Ko ji ni bilo treba shivati, je veliko brala nemshke knjige, na Dunaju pa zlasti hrvashke chasopise ter se o aktualnem politichnem polozhaju dopisovala z nekaterimi politiki. Med letoma 1875 in 1876 je na pobudo pravnika, politika in pisatelja dr. Radoslava Razlaga (1826–1880) v nemshchini napisala Spomine na Presherna (Erinnerungen an Dr. Franz Preshéren), ki so na izid morali chakati 28 let. Spomine je skupaj s Preshernovo literarno zapushchino, ki jo je leta 1876 dobila od dr. Bleiweisa, izrochila Razlagu. Novo besedilo spominov je napisala leta 1877 za Frana Levstika, ki je pripravljal novo izdajo Preshernovih Poezij. Levstik Ernestininih spominov ni uporabil. Z Ernestininimi belezhkami si je pomagal Fran Levec, ko je leta 1879 pisal Preshernov zhivljenjepis za Zvon. Ernestina je po Levstikovi smrti spomine in Preshernovo literarno zapushchino dobila nazaj. Po Razlagovi smrti je prejela svoje prvotne spomine, ki jih je v letih 1880-1883 prepisovala in popravljala. Ti spomini so na pobudo Antona Ashkerca v skrcheni obliki v slovenshchini izshli leta 1903.

Ernestina je zachela pisati v nemshchini, saj je hodila v nemshke shole in od svojega shtirinajstega leta zhivela med nemshko govorechimi ljudmi. Po vrnitvi v domovino je hitro izpopolnila poznavanje slovenshchine. Leta 1883 je v Ljubljanskem zvonu objavila razpravo »Preshiren chlovek«. Razpravo je napisala v odgovor na omembo prof. dr. Jakoba Sketa (»Preshirnova 'Zarjavela devichica'«, Kres, 1883, sht. 7), da je Presheren zhe na Dunaju rad pil in ni imel druzhbenih spretnosti in praktichnega duha, s katerim bi si lahko pridobil odvetnishko mesto. Poudarila je:

»Znano mi je sicer, da zhenski vobche ne pristoji, ponashati se s pisateljskim peresom, in she manj, spushchati se v knjizhevne bôje; a che se jaz danes usojam stopiti pred slavno obchinstvo, ne vabi me k temu dehtéchi lovor, nego veleva mi najsvetejshe chutstvo otroshke in domovinske ljubezni. Vrstniki Presherinovi, zlasti znameniti, pomrli so male ne zhe vsi; zato je vse hvale vredno, che se zabelezhi vsaka res zanimljiva in verjetna chrtica o njem ali o porájanji njegovih pesnij; toda nasprotno kazhe gotovo malo sposhtovanja do pesnika, ako se mu brez konca in kraja oponasha njegovo ljubezen do – vina. Kolikor jaz poznam svet, mislim, da ga ne najdesh z lepa zdravega, pametnega chloveka, ki bi se branil trsnemu soku – Slovenec pravi: nihche ga ne pljune iz ust – in kolikor jaz poznam genijalnih mozh drugih narodov po njih zhivotopisih, rechi mi je, da nobenemu neprestano in takó farizejski zadovoljno s samimi seboj ne pogrevajo zhivotopisci njih mnogo in chesto vechjih slabostij nego Preshirnu, obche nazivanemu 'prvak slovenskih pesnikov', mnogokateri iz med njegovih rojakov jedino omenjano njegovo slabost, katera naj bi vsaj nekoliko temníla njega svetlo, chisto ime. Slovencem sploh je toleranca malo znana, saj je celo v obchnem zboru nekega knjizhevnega drushtva brez ugovora smel svoj chas najveljavnejshi mozh slovenski povedati na vsa usta, da Preshiren za to ni toliko storil, ker poslednja leta ni nich pisal, saj se zná zakaj ne! Doslé she nisem chula, da bi kje bilo propisano, koliko mora pesnik storiti, in vrhu vsega je to ochitanje ne le neopravicheno, temvech tudi nima nikake prave opore, osobito ne, ako jo obrnemo na Preshirna.

Da Preshiren Slovencem ni ostavil debelih zvezkov svojih del, ni taka izguba, saj imajo njegove nesmrtne pesni gotovo toliko cene, kakor konjski tovor knjizhevnih 'fabrikantov'; a da res sploh nimamo vsaj she nekoliko obshirnejega broja njegovih umotvorov, temu ni iskati razloga v tistem ochitanem 'grehu', nego drugod. Preshiren je pogreshal pri svojem delu zlasti v poslednjih letih zhivljenja vzpodbude; in posebno potem, ko mu je 1840. l. umrl Smole, zadnji in jedini prijatelj, ki ga je she po polnem umel, bil je chisto osamljen. Komur je znano tedanje razmerje v nashi domovini, bode vedel, da visokohrepenechemu duhu Preshirnovemu 'od zunaj' ni mogla dohajati vzpodbuda in 'v sebe' mu 'je bila vera vzeta', ker je videl, kakó malo ga umeje velika vechina svojih rojakov. Zató mu je padlo iz roke peró 'v zgubo velíko rodú, krivega dôkaj zamud'.

Pesniki so posebni ljudje, ki jih po gostem ne umevajo ni najblizhnji prijatelji; zatorej se radi umichejo chloveshki druzhbi, katera jim ne more nichesar dajati. Preshiren je bil osamljen in je dushno trpel, kakor trpi mozh, ki bi rad stvarjal velika dela, a mora zhrtvovati najboljshe svoje kreposti v boji za vsakdanji kruh. Kdo pametnih ljudij bi zatorej ochital nesrechnemu pesniku, ako je v dushni svoji bedi iskal ne teshila temvech le 'mamila' vsaj za nekoliko hipov tamkaj, kjer ga je iskalo zhe pred njim in za njim toliko nesrechnikov, dushno njemu sorodnih.«6

Ernestina je bila prva sodelavka Ljubljanskega zvona, v katerem je leta 1900 objavila tudi chrtico »V samotni uri« (Preshernov album: posebna shtevilka Ljubljanskega zvona ob stoletnici Preshernovega rojstva) in leta 1902 chrtico »Dan v Vrbi«. O obisku Preshernove rojstne hishe je leta 1886 prvich pisala v chasniku Slovenec.

Pisatelj Fran Govekar je za Preshernov album na podlagi pripovedi Ernestine Jelovshek napisal novelo »Mala rokavicharica«. Ernestina mu je potrebno gradivo posredovala v zhelji, »da se spozna Presheren – chlovek«. V rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjizhnice hranijo rokopis Ernestininih spominov na babico (»Preprosta si bila kmetska zhena«), ki jih je napisala 10. julija 1888. V rokopisu so ostale tudi chrtice »Nezakonska mati«, »V temachnih urah« in »Bilo kje«.

Ernestina je leta 1903 kot chlanica Sploshnega slovenskega zhenskega drushtva pripravila dvoje predavanj o Preshernu. V predavanju »Presheren in Slovenke«, ki ga je imela 8. februarja 1903, se je posredno dotaknila svojega odnosa z materjo. »Zhenska, ki postane mati, je dolzhna vzgojiti otroka svojega v poshtenega chloveka, chloveshki druzhbi koristnega. In v zahvalo ji bode sposhtovanje, neomejeno udana ljubezen otroka! In zbok tacega vestnega, poshtenega ravnanja bodo izginili predsodki, kakor slana na solncu. – In ako prav gleda ta ali oni malo tako od zgoraj; chista vest, da izpolnjujesh svojo dolzhnost, in ljubezen otroka odshkoduje vse to preziranje.

Kako vendar zamore mati zatajiti svoje srce, uteshiti vest, vedech, da nje dete zhivi revno, zapushcheno! – Ej, saj se pripeti vchasih she kaj hujshega, chloveku nedoumnega, da mati unichi dete svoje! – Toda, tiho, tiho o tem!«

Predavanje je zakljuchila z besedami: »Leta 1844, ko se je Preshernu she enkrat ponovil up v boljsho bodochnost, up, da se mu posrechi dobiti samostojno mesto in tako uresnichiti srchne zhelje svoje in nje, s katero so ga vezale 'nerazrushljive vezi', – kakor je opetvano sam poudarjal – in svojemu otroku ter njegovi materi ustanoviti dom poleg sebe, je gledal v duhu tudi vzhajajoche solnce svobode narodov, zapel je prav iz dna plemenitega svojega srca she enkrat veselo in spel je svojo 'Zdravico'. To pesnitev se sme smatrati za oporoko pesnikovo. Bolj in bolj se mu je mrachilo zhivljenje in vesel ni bil vech, nich vech ni upal v svojo srecho. – V 'Zdravici' pa je she enkrat spomnil Slovenk, she enkrat je povedal, kako chisla hchere svojega rodu in kaj prichakuje od njih za lepsho bodochnost iskreno ljubljenega naroda. Naj vam zakljuchim v slovo s Preshernom:

 

Bog zhivi vas, Slovenke,

Prelepe, zhlahtne rozhice!

Ni take je mladenke,

Ko nashe je krvi deklè;

Naj sinov

Zarod nov

Iz vas bo strah sovrazhnikov!«7

 

Istega leta so bili objavljeni Ernestini spomini v slovenskem prevodu (»Iz nemshkega rokopisa poslovenil Janko Kessler«). Ernestina je v spomine vkljuchila prichevanja matere, ki ji je zadnji dve leti pred smrtjo pogosto govorila o Preshernu. Opisala je razmere v svoji druzhini in osebe, ki so prihajale v stik s Preshernom. Lotila se je analize Preshernovih pesmi. Zagovarjala je nekatere ochetove napake in pomanjkljivosti. Pisala je o ljubezni, duhovshchini, narodnosti in bila kritichna do dr. Janeza Bleiweisa. V chasu nastanka prvih spominov je bila namrech pod vplivom mladoslovencev, kasneje pa je svoje nazore nekoliko omilila. Spomini Ernestine Jelovshek so dragoceno prichevanje o Francetu Preshernu in o razmerah, v katerih je zhivel.

Ernestina omenja, da je Presheren z materjo vedno govoril nemshko, tako da so nekateri menili, da slovensko sploh ne zna. Mati ji je malo pred smrtjo zaupala, da je po ochetu podedovala resni in modri znachaj, neupogljivo vestnost in veselje do neodvisnosti. V Spominih na Presherna se je Ernestina lotila tudi razlage nekaterih Preshernovih pesmi, vendar so najbolj dragoceni njeni opisi travmatichnega otroshtva ter razmerja do ocheta in matere. Knjiga obsega 147 strani, uredil jo je Anton Ashkerc, natisnil pa ljubljanski trgovec in zalozhnik Lavoslav Schwentner. »Moji rojaki pa naj sprejmemo te 'Spomine' z isto ljubeznijo do Presherna, s katero sem jih pisala jaz,« je Ernestina Jelovshek napisala 1. avgusta 1903 v uvodu h knjigi Spominov.

Fran Zbashnik je v oceni Spominov poudaril: »Kogar ne ganejo te vrste, nima srca! Tu imajo slovenski pisatelji sujet za najlepshi psiholoshki roman ali tudi dramo! Knjiga pa ni zanimiva samo zaradi vsebine svoje, temvech tudi kot umotvor! Slog, v katerem pishe Ernestina Jelovshek, je jedrnat, karakteristichen, in vse delo je lepo zaokrozhena celota, kar pri tako tvarini ni bash lahka stvar. Mnoga mesta v knjigi so vprav duhovita. Lahko rechemo: nekaj Preshernovega talenta je v tej knjigi! Pozna se ji, da jo je pisala – Preshernova hchi! Prav od srca obzhalujemo, da ni bilo v tistih chasih v vseh Sloveniji niti enega toli razboritega mozha, ki bi se bil zavzel za Preshernovo hcher ter nam vzgojil iz nje to, za kar je brez dvojbe imela poklic – pisateljico!«8

 

Ernestina je prijateljevala s kiparjem Alojzijem Ganglom (1859–1935), ki je leta 1894 modeliral Ernestinin portret v glini. Nekaj portretnih potez Ernestine, edine zhiveche Preshernove ozhje sorodnice, je Gangl vkljuchil v doprsni pesnikov portret, ki ga je izdelal leta 1895 v glini ter leta 1898 izklesal v kararskem marmorju. Ernestina je v spremstvu Gangla 17. julija 1895 prvich obiskala Preshernov grob v Kranju.

Knjizhevnik in umetnostni kritik Vatroslav Holz, ki se je spominjal, da se je Gangl z Ernestino seznanil pri pesniku Josipu Cimpermanu (1847–1893), je opisal Ernestinin znachaj: »Ernestina Jelovshkova je, kakor vsi nezakonski otroci, jako duhovita zhenska, s katero se dá govoriti povsem neprisiljeno in svobodomiselno! Njena sodba o chloveshkih zmotah je tolerantna in kdor je potreben kakorshnjega nasveta in navodila v tej ali oni stvari, k njej naj se zateche, seveda, ako je vreden in dostojen, kajti poleg tolerancije in chlovekoljubnosti tichi v njej precejshen zaklad sarkazma in satire in to je najboljshi dokaz, da je res – 'nezakonska' hchi nashega Presherna.«9

 

Ernestina je pogosto morala shivati ponochi. Podobno kot materi so ji ochi zhe okrog leta 1900 tako opeshale, da je tezhko delala. Rodoljubne ljubljanske druzhine so ji pomagale z narochili za shiviljska dela. Naposled je bila odvisna od skromnih podpor. Ob stoletnici Preshernovega rojstva so Ernestini vechji znesek poklonile ljubljanske dame, »s chemer vsaj nekoliko popravijo ochetov pregreshek, da ni legitimiral pravoveljavno na smrtni postelji svojih – nezakonskih otrok!«10

Pri odkritju Preshernovega spomenika v Ljubljani septembra 1905 je imela tedaj 63-letna Ernestina Jelovshek na tribuni chastno mesto. Liberalne narodne dame so ji kupile obleko in izrochile chastno darilo.11 Slovesnosti v Ljubljani so se nadaljevale decembra s praznovanjem pesnikovega rojstnega dneva. Pripravil jih je odbor za postavitev Preshernovega spomenika, ki je ob tej prilozhnosti obdaril obubozhano Ernestino Jelovshek s 500 kronami, podobno je storil tudi mestni obchinski svet.

Pisateljica Manica Komanova (1880–1961), ki je Ernestini pomagala v starosti, je zapisala Ernestinine besede pred odhodom v ljubljansko mestno ubozhnico: »'Tam bom imela posebno sobico in seveda tudi dobro postrezhbo. Ampak za dolgo tam ne bom, to chutim. Moje mochi so pri kraju in ura gre na polnoch. Oche me kliche …'

Chez velo lice ji je shinil rahel nasmeh in motne ochi so se ji zarosile v solzah blazhenosti, kakor vedno, kadar je govorila o svojem ochetu.

Razgovarjali sva se potem she to in ono. Opeshala sta ji sicer vid in sluh, a spomin je imela she vedno obchudovanja vreden. Z le njej lastno zhivahnostjo mi je deklamovala pesmi in citate raznih pesnikov ter pripomnila, da zna Preshernove pesmi vse na pamet.«12

Ernestina Jelovshek je umrla na Preshernov rojstni dan 3. decembra 1917 v mestni ubozhnici. »Dosegla je visoko starost 74 let in si je ohranila do zadnjega, dasiravno bolna in skoro popolnoma oslepela, chil duh in odlichen, rezek znachaj, ki jo je odlikoval vse njeno zhivljenje,« je istega dne v svoji vecherni izdaji zapisal Slovenski narod. Pokopana je bila dan pozneje na ljubljanskem pokopalishchu pri sv. Krizhu.

Leta 1967 so njene posmrtne ostanke prenesli v Kranj in pokopali v blizhino ochetovega nagrobnega spomenika v danashnjem Preshernovem gaju. Na skromnem nagrobniku so Preshernovi verzi: »Prijazna smrt, predlogo se ne múdi: / Ti kljuch, ti vrata, ti si srechna cesta, / Ki pelje nas iz bolechine mesta, / tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi.« (»Sonetje nesreche«)

 

 

 

 

Ernestina Jelovshek v mlajshih letih (v: Anton Slodnjak, Preshernovo zhivljenje, Ljubljana 1964)

 

 

 

 

1 Kjer ni posebej navedeno, so citati iz knjige Ernestine Jelovshek, Spomini na Presherna, Ljubljana 1903.

2 NUK, Ms 493/I, str. 13 a, b, po: Alfonz Gspan, »Preshernov grob v Kranju«, Slavistichna revija, 1949, str. 46.

3 Po: Alfonz Gspan, »Preshernov grob v Kranju«, Slavistichna revija, 1949, str. 47.

4 »Chastilci Preshernovi!«, Slovenski narod, 1987, sht. 286.

5 »Z Dunaja 13. december«, Slovenski narod, 1874, sht. 288.

6 Ernestina Jelovshek, »Preshiren chlovek«, Ljubljanski zvon, 1883, sht. 11, str. 595–597.

7 »Presheren in Slovenke«, Slovenski narod, 1903, sht. 48.

8 Fran Zbashnik, »Ernestina Jelovshek: 'Spomini na Presherna'«, Ljubljanski zvon, 1903, sht. 11, str. 693.

9 Vatroslav Holz, »Preshernova hchi«, Edinost, 1900, sht. 276.

10 Vatroslav Holz, »Preshernova hchi«, Edinost, 1900, sht. 276.

11 Po: »K Preshernovi slavnosti«, Slovenec, 1905, sht. 207.

12 Manica Koman, »Ernestina Jelovshek«, Slovenski narod, 1918, sht. 73.