Revija SRP 147/148

Damir Globochnik

 

DOLFI SCHAFFER

 

Pravnik in politik dr. Adolf Schaffer je bil rojen 5. januarja 1840 v Bregenzu na Predarlskem vishjemu vojashkemu uradniku s Kranjskega Josefu Schafferju in Anni, roj. Röder. Z devetimi leti se je s starshi preselil na Kranjsko. Po konchani ljubljanski gimnaziji (1858) je shtudiral pravo na Dunaju in leta 1863 doktoriral. Sprva je deloval kot odvetnishki pripravnik, nato se je zaradi shibkega zdravja in ugodnih gmotnih razmer v celoti posvetil javnemu oziroma politichnemu delovanju. Ob ustanovitvi nemshko-liberalnega Konstitucijskega oziroma Ustavovernega drushtva julija 1868 je bil izvoljen za odbornika in zapisnikarja. Leta 1885 je za dr. Josefom Suppanom, dr. Karlom Dezhmanom in dr. Robertom Schreyem pl. Redlwerthom postal predsednik Ustavovernega drushtva.

Med letoma 1871 in 1883 je bil ljubljanski obchinski svetnik. Izvoljen je bil v vech odborov, posebej dejaven je bil v sholskem in zheleznishkem odboru. Na njegov predlog je mestni svet poslal leta 1875 peticijo ministrstvu, naj ne sankcionira dezhelnega zakona o uvedbi slovenskega uchnega jezika na ljubljanski realki. Zakon ni bil potrjen. Leta 1882 je ostro nastopil proti Hribarjevemu predlogu za uvedbo slovenskega uradnega jezika na ljubljanskem magistratu. Ko je bil predlog ob abstinenci Nemcev sprejet, je vlozhil protest.

V letih 1873 do 1879 je bil drzhavnozborski poslanec. V drzhavnem zboru je sodeloval v peticijskem in narodnogospodarskem odseku in se zanimal zlasti za financhna in davchna vprashanja ter se potegoval za dolenjsko zheleznico. Sprva je bil z ostalimi kranjskimi Nemci chlan Naprednega kluba. Po odhodu kluba v opozicijo leta 1876 je prestopil v Klub levice, kjer so ga izvolili za tajnika.

Leta 1877 je zaradi hude bolezni za eno leto prekinil politichno delovanje. Vech mesecev se je zdravil v Egiptu in na Siciliji. V letih 1878 do 1883 in 1889 do 1905 je bil dezhelnozborski poslanec. V dezhelni zbor je bil izvoljen kot predstavnik trgovsko-obrtne zbornice, zadnjih shest let je bil zastopnik veleposestnikov. Dejaven je bil tudi v dezhelnem odboru.

Sodeloval je v ljubljanskih nemshkih drushtvih (mdr. Turnverein) in pri politichnem dnevniku Laibacher Tagblatt.1 Dve desetletji je vodil intendanco nemshkega gledalishcha v Ljubljani. Leta 1884 je bil med ustanovniki Obchnega delavskega bolnishkega drushtva za Kranjsko. Od 1888 je bil chlan vodstva Kranjske hranilnice. Za svoje zasluge je leta 1898 prejel red viteza zhelezne krone III. vrste. Umrl je 24. januarja 1905 v Ljubljani. 2

Njegov brat Jozhef pl. Schaffer-Oevermark je v vojashki sluzhbi dosegel chin polkovnika. Sestra Pavlina je bila porochena z Antonom vitezom Gariboldijem.3

 

Dr. Adolf Schaffer v ljubljanskem obchinskem svetu, dezhelnem zboru in dezhelnem odboru ni odklanjal sodelovanja s slovenskimi poslanci, che je shlo za dezhelne interese. V svojih govorih nikoli ni bil oseben in tudi v najbolj vrochih debatah je mirno branil svoja stalishcha.4 Silvo Kranjec v Slovenskem biografskem leksikonu navaja: »Shiroko izobrazhen, odlichen govornik in debater ter zlasti dober poznavalec dezh. gospodarstva, je imel velik vpliv in je uspeshno nastopal za korist dezhele in njenih prebivalcev. Spochetka hud nacionalist, je bil kasneje koncilianten in lojalen nasprotnik in zlasti v dobi nem.-liber. zveze so mu najmlajshi v nem. stranki ochitali preveliko popustljivost proti slov. liberalcem.«5

 

Dr. Schaffer je bil nemshki liberalec in kranjski patriot. Delovanje Ustavovernega drushtva, ki ga je vodil najdaljshe obdobje, she ni temeljito proucheno. Zdi se, da je dr. Schaffer spadal med tiste liberalce, ki so nemshtvo enachili s kulturo in napredkom, nacionalistichno ostrino oziroma odnos do nemshkega vprashanja v dezheli Kranjski pa je postopoma spreminjal. Slovenec navaja podatek, da je dr. Schaffer pristopil k mladonemshkemu »Fortschritsklubu«.6 Slovenski narod je leta 1873 povezoval Schafferja z mladonemshko oziroma proprusko nemshko nacionalno stranko in ga primerjal s celjskim poslancem dr. Richardom Foreggerjem.7 V osemdesetih letih je Schaffer, »najmlajshi med najstarejshimi«, lahko nashel stik z mlado, radikalnejsho generacijo.8 Dr. Josef Julius Binder pa v nekrologu navaja, da je dr. Schaffer ni bil naklonjen preoblikovanju Ustavovernega drushtva v stranko z izrazitim narodnim predznakom. »V tistih chasih, ko je prihajalo do nasprotij med pojmoma liberalno in nacionalno, se je dalo spoznati zhlahtnost pokojnikovega preprichanja, kar se ni moglo tajiti niti pri tukajshnjih nasprotovanjih. Pokojnik je s svojo prijaznostjo, ki je izvirala iz globin njegovega mishljenja, znal omiliti in premostiti tudi najostrejshe spore, tako da si je pridobil srca vseh, s katerimi se je srecheval. Ko je drushtvo obhajalo tridesetletnico obstoja, je zhe postal popolnoma nash. S ponosom in veseljem je spremljal napredovanje drushtva, in ko mu je grozila kakrshna koli nevarnost, je zhe bil zraven in ponudil roko v pomoch.«9 Nemshko Ustavoverno drushtvo za Kranjsko se je leta 1894 preimenovalo v Nemshko drushtvo.

V dobi nemshke vechine v kranjskem dezhelnem zboru (1877–1883) in v ljubljanskem obchinskem svetu (1869–1882) je bil dr. Adolf Schaffer med najbolj izpostavljenimi nemshko-liberalnimi politiki. Slovenski narod na primer leta 1882 navaja, da v nemshki stranki vlada triumvirat Deschmann-Schaffer-Schrey.10 Po Dezhmanovi smrti je bil dr. Schaffer skupaj z baronom Josefom Schweglom vodja nemshke stranke na Kranjskem.11 Na podlagi nemshko-liberalne naveze je marca 1896 postal chlan dezhelnega sholskega sveta, saj sta zanj glasovala v dezhelnem odboru slovenska liberalca Ivan Tavchar in Ivan Murnik.

Slovenski narod je ob Schafferjevi smrti poudaril: »Kot politik je bil odlochno svobodomiseln, eden tistih redkih mozh, ki so ostali do zadnjih dni zvesti idealom svoje mladosti in so vedno visoko drzhali prapor liberalizma. Dr. Schaffer je sicer v narodnem oziru stal strogo na nemshkem stalishchu, a bil je vendar vseskoz lojalen in koncilijanten mozh, s katerim se je dalo govoriti in izhajati, s katerim je bilo mogoche zhiveti in delati. Javna tajnost je, da so v nemshki stranki bili mlajshi elementi v zadnjih letih vechkrat precej nezadovoljni z dr. Schafferjem, chesh, da je prevech popustljiv napram narodno-napredni stranki. Mladina bi pach povsod rada shla z glavo skoz zid. Toda avtoriteta dr. Schafferja je bila tolika, da so se tudi radikalnejshi elementi pokoravali njegovemu vodstvu.«12

 

Adolf Schaffer je bil zaradi nizke in drobne postave »kakor nalashch prikladen za karikaturo in posmeh«.13 V satirichnem listu Brencelj je nekaj chasa imel stalno rubriko »Schaffarjev Dolfi« oziroma »Shafarjev Dolfi«, v kateri je Schaffer v prvi osebi opisoval razlichne dogodke, v katere je bil vpleten. Rubriko je uvajala Schafferjeva portretna karikatura, ki je delo neznanega dunajskega risarja. Schaffer je narisan kot mozhicelj z veliko glavo (t. i. glavonozhec), na hrbtu ima sholsko torbico, v roki sholsko tablico (pripomochek pri uchenju pisanja).

 

Satirichni list Srsheni je na naslovnici prve shtevilke leta 1871 predstavil dr. Dolfija Schafferja kot »vremensko zhabo«.14 Po vzoru Levstikovega Pavlihe se je na karikaturo navezovala Schafferjeva »avtobiografija«.

»Pred 30 in nekoliko leti se je ljubljanskemu mestu prigodila nezasluzhena chast, da sem se v njegovem obzidji rodil jaz od gosposkih starshev, kar je uzrok, da sem istinit 'Laibacher Stadtkind'.

V tej zadnji lastnosti sem se zlasti obnesel pri neki aféri v druzem razredu, sicer sem pa rastel na pameti in na telesu tako dolgo, da sem dosegel svojo sedanjo velikost.

O svojem zhivljenji na gimnaziji in na vseuchilishchi Vam pri najboljshej volji ne morem povedati nich posebnega. Ko sem postal doktor, sem se vrnil v Ljubljano, kjer mi je neka teta zapustila hisho, da sem sedaj 'zweimal verstockter Hausherr'.

To je bila pametna misel od moje tete! Prvich je bilo pametno, da je hisho imela, drugich da jo je meni sporochila in tretjich, da je umrla.

Kot posestnik hishe v svojih prostih urah – kterih imam 24 vsak dan – gledam skozi okno in premishljujem, kdo je bila pach tista brumna dusha, ki je omislila chudno svetilnico na znamnji pred bolnishnico in kaj so bili uzroki? Kdo je pach zagrebel tiste kostenjake, ktere so izkopali, ko so popravljali mojo hisho? In she vech enacih misel mi chasi roji po glavi.

Vsake kvatre enkrat pa imam velik praznik. To je vselej takrat, kedar je zbor konstitucijonalnega drushtva ali pa par mestnih ochetov, med ktere sem tudi jaz prishel in z menoj 29 tovarshev kakor Savel med preroke.

Po znanem pregovoru: ‘Che manjsha zhaba bolj krichi’ tudi jaz, kot najmanjshi mestni oche, veliko klepechem, kakor znane vremenske zhabe v sklenici (glej podobo, ktera je le zbog tega tako slabo izpala, ker imam kakor nemec pravi: ‘ein nichtsagendes Gesicht!’) Sicer moji govori nemajo logike, pa vendar mislim, ka delam jaz visoko politiko, kakor se misli o zhabah, da dezh izprosijo. Kedar splezam na lestvico starih fraz, takrat inponujem filistrom, moj govor in moje ime se prestreljeno tiska v ‘Tagblattu’ in celo v ocheh zhenskega spola dobi moja nichevnost nekako veljavo; vse pravi, da sem ‘ein Teufelskerl’.

Slovencev ne morem, kakor shchurka v juhi ne, zato v vseh svojih govorih po njih udriham, ker tako se zadobi slava dober kup in brez mnozega truda, tako se zadobi tudi 'Fleisszettel' od gosp. Dezhmana, nashega mojstra in preroka.

Vse moje dejanje in nehanje pa se suche okolo zhensk – pardon, ustave. Ustava je vse, ona je zachetek in konec, lazh in resnica, smeh in jok, sploh pa meni tako potrebna rech, kakor hromemu berachu birglje, ali pa gledalishchnim igralcem kulise, kajti z ustavoj vsaj nekoliko zakrivamo, kaj se za kulisami godi – in izgovor je dober, che je iz trte zvit.

Sicer sem pa znan kot vesvoljni 'Courmacher' [op. ljubimec, dvorljivec], kot nov Amorchek brez perut in brez pushic, ktere slednje bi mi sploh ne rabile, ker shkiljim in bi tako na desno streljal, na levi pa zadel.

Lahko bi she kaj povedal, pa spominjam se izreka: 'Tant de bruit pour une omlette', ali slovenski: 'Shkoda za grosh'!«

 

Dr. Schafferja so nekajkrat upodobili tudi drugi Brencljevi karikaturisti. Na karikaturi »Narobe svet« (1874, sht. 4 - 6) sta predstavljena »bratca« dr. Schaffer in dr. Radoslav Razlag, ki kot delegacijska poslanca marshirata proti Peshti. Zborovanje avstrijske in ogrske delegacije je potekalo aprila 1874. Dr. Schaffer ima v roki sholsko tablico in na glavi cilinder. Cilinder, ki je na karikaturah poleg fraka veljal za znamenje nemshkutarstva, drzhi v roki tudi Schafferjev namestnik, mladoslovenski politik dr. Razlag. Komentar h karikaturi: »Dr. Razlag Jaka se bodo she skrehnili, che bodo tako tekli z nemshkutarji.«

Na karikaturi »Dezhman na potu v Turchijo« (1877, sht. 4 - 5) je Schaffer predstavljen kot adjutant Karla Dezhmana. Franc Zorec je na karikaturi »V drzhavnem zboru« (1877, sht. 6 - 8) narisal Dezhmana, ki shepeta na uho Schafferju med njegovim govorom, poslanci pa medtem mnozhichno zapushchajo dvorano. 

Slovenci so Schafferja imenovali tudi »Vortänzer« (vodja plesov v ljubljanski kazini), med drugimi satirichni list Rogach, ki je na karikaturi (1887, sht. 10) Schafferja in dr. Roberta Schreya predstavil kot »politichna invalida«. Avtor karikature je bil urednik Srechko Magolich, ki je bil najbrzh tudi pisec komentarja. »Ta mozhicelj je bil mnogo let 'Vortänzer' v ljubljanskej kazini, potem je deklamoval v ljubljanskem konstitucijonalnem drushtvu, nedostajalo je tedaj bash diletantov, ki bi prevzeli proste naloge. Nekega dne se nash Dolfi zbudi in bil je 'der erste gewälte Vertretter in den direckt gewählten Reichsrath' na Dunaji. Ljudje pa so se chudili volilcem, da so se mogli navdushiti za predplesalca ljubljanske kazine ter ga poslati za svojega zastopnika v drzhavni zbor. No, v drzhavnem zboru ni nash Dolfe prevech razgrajal, pach pa kje drugje, da se je bilo treba iti 'flikati' v Egipt. Samo jedankrat je govoril in tedaj na chast in slavo penzijonistom, ki so ga volili, da bi se istim povishale penzije, seveda je mislil samo tistim, ki so njega volili. Beseda njegova je ostala glas upijochega v pushchavi ter shla ad acta. Druge posebnosti, razven, da se je prichel na stara leta zheniti in da je dober tovarish barona Depretisa v Trstu, nash Dolfe nima. V drzhavni zbor pa ni hotel vech kandidovati, ko je zvedel, da je grozdje kislo, temvech je porinil Dezhmana naprej, da bi ne bil Dolfe tudi 'der zweitgewählte direckte Vertretter der Landeshauptstadt im Reichsrathe'. A takrat je sijajno zmagal pokojni vitez Schneid, da-si se je Dolfe norcheval 'na der ist uns gerade recht! Den sollen die Slovenen nur candidiren'. Dolgo chasa je she strashil nash Dolfe v dezhelnem zboru in odboru, pa ne z modrim frakom in 'spucanimi' zlatimi gombi, kakor je bil svoje dni chital v grashki poshti, nego s tem, da je kolikor mochi hitro predlagal v dezhelnem zboru konec debate, v dezhelnem odboru pa prepustil svoje mesto svaku pl. Gariboldi-Goldtonerlu, s katerim se bomo tudi she bavili. Sedaj je nashemu Dolfiju ostala le she jedna chast in kaj mislite katera? Predsednik ali 'Obmann' je nemshkega konstitucijonalnega drushtva v Ljubljani, katero shteje za vso Kranjsko celih trideset chlanov, in h katerim shodom – saj je vsako leto samo jeden – prihaja zopet celih shestnajst chlanov, med temi petnajst penzijonistov. Geslo tega zbora pa je zabavljati na slovenski narod, na dezhelnega predsednika in na mestni zbor. Bog jim grehe odpusti! Skoro bo konec njihovih grehov, kajti 'Wochenblatt' vidno hira na jetiki in ni vech dalech, ko bode grozno stokajoch s svojimi 200 narochniki zaspal nevzdramno. Tedaj bomo pokopali plemenitega dohtarja Schreya in drobnega Dolfka ter vskliknili resquiscat in pace, narod slovenski pa bode z globokim zanichevanjem izgovoril amen. Tako bode z vama politichna nasha invalida dr. pl. Schrey in Schaffer.«15

 

 

­­­­­­­­­­­­­­_________________

1 Uvodne chlanke naj bi konec shestdesetih let 19. stoletja pisala dr. Karel Dezhman in dr. Friedrich Keesbacher, dr. Robert Schrey in dr. Schaffer pa naj bi bila pri chasniku Laibacher Tagblatt zadolzhena za feljton in notice (po: »Iz Ljubljane 25. jan. Izv. dop«, Slovenski narod, 1869, sht. 12).

2 Biografski podatki po: Leo Suppantschitsch, »Dr. Adolf Schaffer«, Laibacher Zeitung, 1905, sht. 20; »Dr. Adolf Schaffer +«, Gottscher Bote, 1905, sht. 3; Silvo Kranjec, »Adolf Schaffer«, Slovenski biografski leksikon, Deveti zvezek, Ljubljana 1960, str. 212–213.

3 Edvard Schaffer, grashchak v Vinji gorici pri Trebnjem in poslanec veleposestva v dezhelnem zboru 1874 - 1877, z Adolfom Schafferjem najbrzh ni bil v sorodu.

4 Po: Dragan Matiæ, Nemci v Ljubljani 1861–1918, Ljubljana 2002, str. 405.

5 Po: Silvo Kranjec, »Adolf Schaffer«, Slovenski biografski leksikon, Deveti zvezek, Ljubljana 1960, str. 213.

6 Po: »Dr. Schaffer in meshchani«, Slovenec, 1871, sht. 17.

7 Po: »V Ljubljani 2. okt.«, Slovenski narod, 1873, sht. 227.

8 Schöppl, zhalni govor ob Schafferrjevi smrti, Deutsche Stimmen aus Krain und Küstenland, 13. 4. 1905, po: Dragan Matiæ, Nemci v Ljubljani 1861–1918, Ljubljana 2002, str. 360.

9 Josef Julius Binder, zhalni govor ob Schafferjevi smrti, Deutsche Stimmen aus Krain und Küstenland, 2. 2. 1905, po: Dragan Matiæ, Nemci v Ljubljani 1861–1918, Ljubljana 2002, str. 361.

10 Po: »V Ljubljani, 3. aprila«, Slovenski narod, 1882, sht. 77.

11 Po: »Adolf Schaffer. +«, Slovenski narod, 1905, sht. 19.

12 »Adolf Schaffer. +«, Slovenski narod, 1905, sht. 19.

13 Anton Ocvirk, opombe k: Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 489.

14 Glej tudi: Damir Globochnik, Likovna satira, Ljubljana 2013, str. 29–32.

15 »Dva nemshkutarska politichna invalida dr. Dolfi Schaffer in dr. pl. Schrey«, Rogach, 1887, sht. 10.

 

 

 

 

 

 

Brencelj, 1874, sht. 1–3

 

 

 

 

\\gorenjski-muzej.si\Users\Redirect\damir.globocnik\My Documents\program 2019\1450_002.jpg

Franc Zorec, V drzhavnem zboru, (v: Brencelj, 1877, sht. 6–8)