Revija SRP 147/148

Bernard Suits

 

KOBILICA

Igre, zhivljenje in utopija

 

UVOD

 

Kobilica, ki nastopa v tej knjigi, je prav tista, ki jo je ovekovechil Ezop kot zgled lahkomiselnosti. A medtem ko je Ezop uporabil to izredno bitje kot junakinjo basni, pa tu ponazarja in jasno razlaga zhivljenje, ki ga je najbolj vredno zhiveti. Ker je dejavna utopistka, katere chas she ni prishel, pogine zavoljo brezkompromisne predanosti prezgodnjemu idealu. Toda ker je tudi spekulativna utopistka, je obenem sposobna ubraniti ta ideal – in smrt, ki je predvidljiva posledica njenega iskrenega prizadevanja –, preden nastopi konec. Sredishchni del te obrambe je kobilichja ugotovitev, da je bivanje v osnovi igranje iger, tako se torej knjiga v veliki meri posvecha oblikovanju teorije iger.

Ta teorija ni mishljena, da naj bi v kakrshnem koli oziru prispevala k raziskovalnemu podrochju, uradno poznanem kot teorija iger, cheprav je mozhno, da bo za nekatere teoretike iger vech kot zgolj obrobnega pomena. Niti ni knjiga v glavnem prispevek k sociologiji ali socialni psihologiji, chetudi vsebuje daljsho razpravo o igranju vlog ter je en sestavek namenjen knjigi Erica Berneja Igre, ki jih igrajo ljudje.

Usmeritev knjige je filozofska v tradicionalnem pomenu te besede. V njej skusham odkriti in oblikovati definicijo ter slediti implikacijam tega odkritja, celo che le-te vodijo v presenetljive in vchasih neprijetne smeri.

Zavedam se seveda precej razshirjenega razocharanja nad iskanjem definicij, ki trenutno prevladuje v filozofski skupnosti ter intelektualni skupnosti nasploh. In Wittgenstein, eden izmed najbolj silovitih predstavnikov (ter zagotovo najbolj nenavaden predstavnik) proti-definicijske drzhe, je znan po tem, da je izbral poskus, da bi definirali igre, kot primer, ki ponazarja par excellence jalovost, da bi skushali definirati kar koli. »Ne reci,« nas svari Wittgenstein, »imeti morajo nekaj skupnega, sicer jih ne bi imenovali 'igre' - temvech poglej in vidi, ali je kaj skupnega vsem.« To je izvrsten nasvet. Na zhalost mu Wittgenstein sam ni sledil. Pogledal je, brez dvoma, a ker se je vnaprej odlochil, da iger ni moch definirati, je bil njegov pogled bezhen in ni videl veliko. Zatorej vabim bralca, naj se mi pridruzhi pri daljshem in predirnejshem pogledu na igre ter naj zadrzhi sodbo glede tega, ali imajo vse igre nekaj skupnega, neodlocheno do kraja tovrstnega pregleda.

Da bi se izognil morebitnemu nerazumevanju, pridajam tajitev. Sledecha preiskava ni in ne bi smela biti mishljena kot neke vrste proti-proti-definicijski manifest, niti se je ne sme videti, kakor da njena tehtnost temelji na obvezi o univerzalni plodovitosti konstruiranja definicij. Zdi se dosti razumneje zacheti s hipotezo, da je nekatere stvari mozhno definirati, drugih pa ne, in da je edina pot, da izvemo, katere so katere, da sledimo Wittgensteinovemu izvrstnemu nasvetu ter pogledamo in vidimo.

 

Nastopajochi:

KOBILICA, nesposobna, a domiselna praktikantka uporabne entomologije

SKEPTIK & PREUDARNEZH, uchenca kobilice

 

 

Prvo poglavje: Kobilichja smrt

V katerem kobilica, potem ko ubrani pred uchenci svoj nachin zhivljenja in ji grozi smrt, umre

 

Bilo je jasno, da kobilica ne bo prezhivela zime, in privrzhenci so se zbrali okoli nje zato, ker bo to prav gotovo eno izmed njihovih zadnjih srechanj. Vechina se jih je sprijaznila z blizhajocho se smrtjo, vendar pa jih je bilo nekaj she zmeraj ogorchenih, da se dopusti kaj takega. Preudarnezh je bil eden od zadnjih in se je obrnil na kobilico z zadnjo proshnjo: »Kobilica,« je dejal, »nekaj izmed nas je sklenilo, da bomo delili del nashe hrane, toliko da ti pomagamo prebroditi do pomladi. Naslednje poletje lahko delash in nam hrano poplachash.«

»Moj ljubi otrok,« je odvrnila kobilica, »she vedno ne razumesh. Dejstvo je, da ne bom delala, da vam poravnam rachun. Sploh ne bom delala. To, menim, sem povsem pojasnila, ko me je odslovila od svojih vrat mravlja. Shlo je za slabost, ki se ji ne bom ponovno vdala.«

»Toda,« je nadaljeval Preudarnezh, »mi ti ne odtegujemo porcije nashe hrane. Che hochesh, ne bomo zahtevali, da nam jo poplachash. Konec koncev nismo vsi mravlje.«

»Ne,« je odgovorila kobilica, »niste mravlje, ne vech. A prav tako niste kobilice. Chemu bi mi dali sadove lastnega dela? Gotovo ne bi bilo poshteno, ko vam jasno pravim, da vam ne bom povrnila.«

»A tovrstna pravichnost,« je vzkliknil Preudarnezh, »je zgolj mravljinchja pravichnost. Kobilice nimajo nich opraviti s tako 'pravichnostjo'.«

»Prav imash,« je dejala kobilica. »Pravichnost v smislu poshtenega trgovanja je nepomembna v zhivljenju pravih kobilic. Toda obstaja drugachna pravichnost, ki mi preprechuje, da bi sprejela vasho ponudbo. Zakaj ste pripravljeni delati, zato da bi jaz prezhivela? Kaj ne zato, ker utelesham v lastnem zhivljenju to, k chemur sami stremite, in si ne zhelite, da bi model vashih prizadevanj umrl? Vasha zhelja je razumljiva in do dolochene tochke celo hvalevredna. A dejansko je protislovna ter samounichujocha. Prav tako je – pa upam, da te ne bo uzhalila z mojim brezobzirnim jezikom – hipokritska.«

»To so ostre besede, kobilica.«

»A mishljene dobro. Moje zhivljenje, to morash razumeti, ni bilo mishljeno kot stranska predstava, a to se zdi, da hochete narediti iz njega. Ceniti bi me morali, ker hochete biti taki kot jaz, ne pa zgolj zato, da se lahko bahate pred mravljami, da ste zaupniki kobilice, tega chuda narave.«

»Tega nismo nikdar storili, kobilica!«

»Verjamem vam. A to bi prav lahko storili, che verjamete, da je vash predlog dober. Kajti vodi v delo, jaz pa ne bom delala. Saj je glavni motiv mojega nauka to, da si nedelaven. Sedaj pa me skushate uporabiti pod pretvezo ne le, da bi delali, temvech da bi delali bolj kot kadarkoli, saj boste mogli nahraniti ne zgolj sebe, ampak tudi mene. To je zame hipokritsko, ker bi radi dobili zaslugo za nekaj, kar je samo zvijacha, da bi se izognili zhivljenju po lastnih idealih.«

V tem hipu je Skeptik bruhnil v smeh. »Preudarnezh, to, kar misli kobilica,« je dejal, »je, da she nismo dovolj pogumni, da bi zhiveli po njenih preprichanjih. Poanta je, ne da zgolj odklonimo pomoch kobilici, marvech da ne delamo niti zase. Tudi mi bi morali kakor ona umreti za svoja nachela. V tem oziru, da tega ne pochnemo, chetudi nismo vech mravlje, prav tako nismo kobilice. In, seveda, po premisi, da je zhivljenje kobilice edino vredno zhiveti, to, kar pravi, zagotovo sledi.«

»Ne docela, Skeptik,« je pridala kobilica. »Strinjam se, da je za omenjena nachela vredno umreti. A moram te opomniti, da so to nachela kobilic. Jaz nisem tu zato, da bi vas preprichala, naj umrete za moja nachela, marvech, da vas prepricham, da moram jaz umreti zanje. Moramo si biti na jasnem glede nashih vlog. Niste vi tu zato, da bi umrli zame, ampak jaz za vas. Kar potrebujete, je, kakor se je izrazil Skeptik, pogum, da sledite do neke mere mojim preprichanjem; se pravi, dovolj poguma, da dopustite, ne pa da obzhalujete mojo smrt. Nihche od vas ni tega zares pripravljen dopustiti, cheravno zaradi razlichnih razlogov. Ti, Preudarnezh, zato, ker, chetudi verjamesh, da je za ta nachela vredno umreti, ne verjamesh, da bi zanje moral umreti; in ti, Skeptik, zato, ker niti nisi preprichan, da je za ta nachela vredno umreti.«

»Cheprav,« je odvrnil Skeptik, »ti verjamem, da si najpametnejshe zhiveche bitje – zaradi chesar te nisem nikdar zapustil chez celo poletje – moram priznati, da she vedno nisem preprichan, da je zhivljenje kobilic najboljshe, ki ga je moch zhiveti. Che mi nemara predstavish jasneje vizijo dobrega zhivljenja, kakor ga dojemash, se bodo moja preprichanja zlila s tvojimi in prav tako moj pogum. To lahko naredish z eno svojih prilik, zavoljo katerih te upravicheno sposhtujemo.«

»Prilike, moj dragi Skeptik,« je odgovorila kobilica, »pridejo na koncu, ne pa na zachetku resne preiskave; se pravi, le na tochki, kjer zmanjka dokazov. A ko zhe govoriva o prilikah, si lahko gotov, da bodo mravlje izvlekle eno iz mojega zhivljenja. Prav zagotovo ga bodo prikazale kot moralno zgodbo, katere bistvo bo, da je preudarno zhivljenje mnogo boljshe od neproduktivnega. Toda pravzaprav bi morala biti junakinja zgodbe kobilica; kaj ni ona, ne pa mravlja, tista, s katero bi moral poslushalec simpatizirati? Poanta prilike ne bi smela biti mravljinchja zmaga, temvech kobilichja tragedija. Kajti ne moremo zavreti pomisli, da che ne bi bilo zim, proti katerim se moramo zashchititi, potlej kobilica ne bi dobila tega, kar si zasluzhi, niti ne bi mravlja nizkotno zmagala. Zhivljenje kobilice bi bilo tako upravicheno, zhivljenje mravlje pa nesmiselno.«

»Toda zime, ki se jih moramo obvarovati, so,« je ugovarjal Preudarnezh.

»Brez dvoma. Vseeno pa je mozhno, da bo s pospeshenim tehnoloshkim razvojem prishel chas, ko dejansko ne bo zim. Potemtakem lahko sklenemo, da chetudi moj chas ni ravno dobro umeshchen, moje zhivljenje ni napachno v nachelu.«

»Operacija je bila uspeshna, a pacient je umrl,« je pridal Skeptik.

»Ne,« je odgovorila kobilica, »ni chisto tako. Da je moj nachin zhivljenja morebiti mogoche upravichiti v praksi, to, zdaj ko premishljam o tem, v resnici ne spada sem. Marvech je logika mojega polozhaja tista, ki je sporna. In ta logika pokazhe, da so preudarna dejanja (npr. tista dejanja, ki jim obichajno rechemo delo) samounichujocha v nachelu. Kajti preudarnost je moch definirati kot nagnjenje: 1. da zhrtvujemo nekaj dobrega (npr. prosti chas), che in samo che je takshno zhrtvovanje nujno, da dosezhemo nekaj boljshega (npr. prezhivetje), ter 2. da zmanjshamo shtevilo dobrih stvari, ki jih je potrebno zhrtvovati, – vsaj idealno – na nich. Ideal preudarnosti je torej kakor ideal preventivne medicine svoja lastna ukinitev. Kajti che bi drzhalo, da ne bi bilo nikoli potrebno zhrtvovati nobenih dobrin, potem bi bila preudarna dejanja nesmiselna, celo nemogocha. S tem nachelom, katerega poznavanje je nujni prvi korak k modrosti, se zdi, se mravlje niso nikdar ukvarjale. Resnichna kobilica ve, da dela ni mogoche samo-upravichiti in da je njen nachin zhivljenja konchno upravichenje za kakrshno koli delo.«

»A zagotovo,« je odvrnil Skeptik, »vlechesh svojo poanto nerazumno dalech. Govorish, kakor da bi bili zgolj dve mozhni izbiri: bodisi zhivljenje, ki je posvecheno izkljuchno zabavi, ali zhivljenje, ki je posvecheno izkljuchno delu. A vechina izmed nas sprevidi, da je nashe delo koristno, ker nam omogocha, da se igramo, in verjetno skushamo dosechi neke vrste ravnotezhje med vlozhkom v delo ter izdatkom za igro. Ljudje niso in nochejo biti docela kobilice ali docela mravlje, temvech neka kombinacija obeh; ljudje si zhelijo (che mi bosh oprostil pomilovanja vredno vulgarno, a neizogibno pojasnilo) skakati od riti do riti ter biti ob tem shtipendirani.1 Vsi lahko kajpak prenehamo delati, a che se to zgodi, potlej se ne bomo mogli igrati prav dolgo, saj bi v kratkem pomrli.«

»Podala ti bom tri odgovore na to, kar si ravnokar povedal, Skeptik, in skrbi me, da bom morala s tem pohiteti, saj je sonce zashlo ter se mraz zhe shiri prek polj. Najprej, ochitno je, da sem bila postavljena na zemljo zgolj zato, da odigram svoje zhivljenje in umrem, in bila bi nesposhtljiva, che bi se zoperstavljala svoji usodi. To je, che hochesh, teologija zadeve. A drugich, obstaja tudi logika zadeve, ki je ravno tako neizbezhna kakor usoda ali, che zhelish, usoda zadeve, ki je neizogibna kakor logika. Edini argument zoper nachin zhivljenja kobilice vznikne iz sluchajnega dejstva, da za zdaj tisti, ki ne dela, umre. Odgovor na ta argument je, da je moja smrt neizbezhna v vsakem primeru. Kajti che sem lahkomiselna med poletjem, potlej bom umrla pozimi. In che sem skrbna poleti, potem po definicij ne bom vech kobilica. A med poletjem bom bodisi skrbna ali lahkomiselna; tretje mozhnosti ni. Torej, bodisi umrem bodisi nisem vech kobilica. Toda ker sem le kobilica, nich vech ne manj, sta smrt in mozhnost, da nisem vech kobilica, zame eno in isto. Tej logiki oz. usodi ne morem uiti. Vendar ker sem jaz kobilica in ne vidva, se bo zdelo, da iz tega sledi, da nista podrejena tej logiki. Kot sem namignila prejle, pogosto mislim, da sem bila postavljena na zemljo, da umrem za vas; da prenasham ta tezhak, vendar neizogiben krizh. A priznam, da se to zgodi le takrat, ko sem v nekem zgodnjekrshchanskem ali v poznem poganskem razpolozhenju. Druge krati (in to me napelje na moj tretji in konchni odgovor na vashe pomisleke, Skeptik) pa imam najbolj nenavadno idejo, da sta oba zakrinkani kobilici; pravzaprav, da so vsi zhivi v resnici kobilice.«

Ob tem je Preudarnezh prishepnil Skeptiku: »Blizha se konec; um ji je zachel begati.« A Skeptik je samo ostro pogledal proti njuni prijateljici ter uchiteljici, ko je nadaljevala govor.

»Priznam, da je to divji domislek,« je govorila kobilica, »in oklevam, ali bi ga razkrila. Vendar sem vajena, da me imajo za nespametno, zato bom nadaljevala, pa naj si mislite kar koli. Torej naj vam povem, da sem vselej imela ponavljajoche se sanje, v katerih se mi je razkrilo – cheprav ne znam pojasniti, kako se je razkrilo – , da je vsakdo, ki je zhiv, v resnici zaposlen z igranjem zamotanih iger, medtem ko vsakdo zase misli, da hodi po obichajnih opravkih. Tesarji, ki mislijo, da zgolj opravljajo svojo obrt, v bistvu igrajo igro, in podobno se godi s politiki, filozofi, ljubimci, morilci, kradljivci in svetniki. Kateri koli poklic ali dejavnost si zmoresh zamisliti, je v resnici nekakshna igra. To razodetje je seveda osupljivo. Nadaljevanje pa strashno. Kajti v sanjah hitim vsakogar preprichat o veliki resnici, ki se mi je razodela. Kako mi jih uspe preprichati, ne vem, a jih prepricham. A natanko v trenutku, ko je kdo preprichan – in to je strashni del –, ta preneha bivati. Ne le da na licu mesta izgine moj poslushalec, kar se kajpak zgodi. Ampak da tudi jaz vem s popolno gotovostjo, da ta ne biva nikjer vech. Tako je, kakor da ga ne bi nikdar bilo. Cheravno sem prestrashena nad posledicami svojega pouchevanja, se ne znam ustaviti, marvech se brzh odpravim do naslednje kreature z mojimi novicami, dokler ne odpridigam resnice po vsem vesolju in spreobrnem vse k pozabi. Konchno stojim sama pod poletnimi zvezdami v skrajnem obupu. Nato pa se zbudim v veseli vesti, da na svetu navsezadnje she zmerom mrgoli chutechih bitij in da so bile to zgolj sanje. Vidim tesarja in filozofa, ki gresta po svojih opravkih kakor poprej … Toda ali je, se sprashujem, vse isto kot prej? Mar tesar na vrhu strehe samo zabija zheblje ali izvaja poteze v kaki starodavni igri, katere pravila je pozabil? Vendar mi hlad zhe leze gor po nogah. Postajam zaspana. Zbogom, prijatelji.«

 

 

 

Drugo poglavje: Uchenca

V katerem Skeptik in Preudarnezh odkrijeta, da jima je kobilica zapustila shtreno ugank o igranju, igrah in dobrem zhivljenju

 

Naslednji dan se je Skeptik obrnil na zhalujochega Preudarnezha.

SKEPTIK. Chas je, da prenehash z zhalovanjem, dechko, ter mi pomagash pregledati najino zapushchino.

PREUDARNEZH. (si brishe solze) Kakshno zapushchino?

S. Kobilichje sanje, kajpak. Vso noch sem bil buden in jih skushal razvozlati.

P. (izpihujoch si nos) Zagotovo so bile sila chudne.

S. Da, zares. A preshinilo me je, da je bilo she bolj chudno od samih sanj dejstvo, da nam jih je kobilica sploh zaupala.

P. Zakaj mislish tako?

S. No, kobilica nam ni razkrila sanj zgolj zato, ker so bile zanimive. Privlekla jih je na plan, ko je odgovarjala na vprashanje, ki sem ji ga zastavil. V bistvu sem ji navrgel, da zgolj delo brez igre nedvomno naredi Jako topoglavo mravljo, medtem ko zgolj igra brez dela naredi iz Jake mrtvo kobilico.

P. Da, izzval si jo, naj upravichi svojo eksistenco.

S. Tochno tako. In podala je tri odgovore na ta izziv. Prvega je imenovala teoloshki odgovor, sledil pa je logichni.

P. Drzhi.

S. Kaj pa tretji odgovor, Preudarnezh?

P. Tretji odgovor so bile sanje.

S. Da, sanje o igrajochih se ljudeh. To je tisto, kar je tako nenavadno.

P. Kaj naj bi bilo tako nenavadnega na tem? Gotovo tichi nenavadnost v dejstvu, da so igrali nezavedne igre ter da so izginili takoj, ko so se ovedeli, kaj so pocheli.

S. Oh, chudno, ti rechem. Vendar je to prav tista nenavadnost, ki jo prichakujesh od sanj. Je pa tu she ena, tako rekoch predhodna nenavadnost, ki jo morava dognati, preden se lahko lotiva dognati nenavadnost samih sanj.

P. O chem za vraga govorish, Skeptik?

S. Pravim ti, da morava najprej odgovoriti na dolocheno vprashanje, preden uspeva reshiti uganko sanj.

P. Kakshno vprashanje?

S. Naslednje vprashanje: zakaj so kreature v kobilichjih sanjah igrale igre namesto pozavne?

P. Skeptik, niti najmanj se mi ne svita, o chem govorish.

S. Rad bi prishel do dna kobilichjemu tretjemu odgovoru, Preudarnezh. Njena prva dva odgovora – teoloshki in logichni – sta v resnici vodila v isto smer, kaj nista? Vsak je na neki nachin izrazhal kobilichjo odlochnost, naj ostane zvesta sama sebi, celo za ceno lastnega zhivljenja.

P. Da, drzhi.

S. In che hoche kobilica ostati zvesta sama sebi, Preudarnezh, kaj je njeno bistvo?

P. No, v tem, da noche delati ter da se posvecha izkljuchno igri.

S. In kaj sta besedi 'delo' in 'igra' pomenili v tistem kontekstu?

P. Bolj ali manj to, kar vechina ljudi obichajno misli s tema besedama, si predstavljam. Delo je dejavnost, ki jo moramo opraviti, igra pa je nekaj, kar pochnemo za zabavo.

S. Tako da bi lahko 'igro' nadomestili z izrazom 'pocheti nekaj, kar cenimo samo po sebi', 'delo' pa bi lahko nadomestili z izrazom 'pocheti nekaj zavoljo nechesa drugega'.

P. Da. Delo je nekakshno nujno zlo, ki ga sprejmemo, saj nam omogocha, da pochnemo zraven stvari, za katere menimo, da so dobre same po sebi.

S. Torej bi lahko pod postavko igre shteli poljubno shtevilo precej razlichnih stvari: pochitnikovanje na Floridi, zbiranje znamk, branje romanov, igranje shaha ali igranje na pozavno?

P. Da, vse nashtete bi imeli za 'igre', kakor rabimo to besedo. 'Igro' uporabljamo kot enakovredno s 'prostochasnimi aktivnostmi'.

S. Potem je jasno, kajne, da 'igranje' v tej rabi ne more biti isto kot 'igranje iger', saj je cela vrsta prostochasnih aktivnosti, kot sva ravnokar omenila, ki niso igre.

P. Ne, niso enake; igranje iger je zgolj ena izmed prostochasnih aktivnosti.

S. Potemtakem, ko je kobilica povzdigovala zhivljenje kot igro, je menila pod tem zhivljenjem verjetno to, da ne delamo nich dolochnega, marvech katero koli izmed dokaj razlichnih stvari, to pa je nedvomno odvisno od sposobnosti in nagnjenj igrajochih se. Se pravi, nekateri ljudje radi zbirajo znamke, spet drugi ne. Eni imajo dar za igranje shaha ali pihal, drugi pach ne. Zato kobilica gotovo ni dokazovala, da je zhivljenje, ki ga je hotela upravichiti – zhivljenje kobilice –

, istovetno z zgolj eno od teh prostochasnih aktivnosti. Ni trdila, na primer, da je zhivljenje kobilice istovetno z igranjem pozavne.

P. Seveda ne, Skeptik, kako nesmiselno!

S. Da, to bi bil nesmisel. In tochno zato se mi zdi tretji odgovor kobilice tako chuden. Kajti zdi se, da je tam zavzela stalishche, ne da naj bi zhivljenje kobilice predstavljale le prostochasne aktivnosti, marvech da bi ga moralo predstavljati igranje iger. Saj je zachela svoj odgovor, che se spominjash, s tem, da si je vchasih domishljala, da so vsi zhivechi v resnici zakrinkane kobilice.

P. Da, se spomnim.

S. In potem, najverjetneje zato, da bi razlozhila, kaj je hotela izraziti s tem nenavadnim opazovanjem, je zachela s pripovedjo o svojih sanjah, v katerih so vsi zhivechi igrali igre, a se tega niso zavedali. Iz tega neizbezhno sklepam, da je kobilica enachila zakrinkano kobilico z nekom, ki igra igro, ne da bi se zavedal, da igra igro, in da je torej verjela, da je igranje iger in ne zgolj igranje nasploh bistveno kobilichje zhivljenje.

P. Da, razumem, Skeptik. Zelo chudno.

S. Vsekakor. Kajti sanje razkrije kot uganko, ki same vsebujejo she dodatno uganko. Najprej imamo precej zamotano uganko samih sanj. Zakaj naj bi kreature, ki ne vedo, da so kobilice, in ki igrajo igre, za katere ne vedo, da so igre, dozhivele propad, ko odkrijejo, da je prav to tisto, kar so pochele; in zakaj, che igrajo igre, tega ne vejo? A vse to je del druge uganke. To je, chemu naj bi tipichna kobilica igrala igre, ne pa pochela katero koli izmed stvari, ki so vredne same po sebi in ki potemtakem spadajo pod 'igre' prav toliko kakor igranje iger?

P. Oh, Skeptik, kakshna kolobocija! Pa sem mislil, da bom konchno doumel kobilichje sporochilo. Toda ochitno bo njen najgloblji nauk za vedno izgubljen za nas.

S. Ni nujno, Preudarnezh.

P. Kaj menish s tem?

S. Nemara kobilica vstane od mrtvih.

P. Vstane od mrtvih!

S. Glej, imela se je za neke vrste kombinacijo med Sokratom in Jezusom Kristusom.

P. Skeptik!

S. Vendar ne mislim chakati na ta zelo zazheleni potek dogodkov.

P. Mislish, da lahko razreshish uganke sam?

S. Vsekakor bom poizkusil. Saj si me slishal, ko sva govorila s kobilico, da je nisem zapustil celo poletje?

P. Da.

S. Torej, o chem, mislish, sva se pogovarjala od maja do septembra?

P. O kobilichji filozofiji zhivljenja najbrzh.

S. Natanchneje, Preudarnezh, govorila sva o igrah.

P. Igrah! Potem pa nisi bil zares presenechen, kajne, ko nam je kobilica razkrila svoje sanje o igralcih iger?

S. Morda ne bi smel biti, Preudarnezh, a sem bil. Vesh, preprosto sem domneval, da je bila kobilica zainteresirana govoriti o igrah zato, ker se je pach bolj zanimala za igre kakor za kake druge prostochasne dejavnosti, o katerih bi prav tako lahko razpravljala.

P. O glasbi, che bi bila kobilica denimo pozavnistka.

S. Natanko. Kajpak zdaj vidim, da se je za tem skrivalo mnogo vech.

P. No, povej mi, Skeptik. Kaj je kobilica rekla glede iger?

S. Najprej je podala definicijo iger oziroma, natanchneje, definicijo igranja iger. Nato pa me je izzvala, naj podvrzhem definicijo nizu preizkusov. Proti definiciji sem moral uperiti najtezhje ugovore, ki sem se jih uspel domisliti, ona pa je nanje odgovarjala.

P. Pa je definicija prestala tvoje napade?

S. Zmogla je, oz. tako se mi je dozdevalo, ubraniti definicijo pred vsemi mojimi izzivi. Nadalje, medtem ko je odbila vse izzive, se je pojavila vrsta znachilnosti igranja iger, ki niso bile vkljuchene v sami definiciji, tako da sva na koncu razvila precej izpopolnjeni obris vsaj obche teorije iger. Na srecho sem naredila natanchne zapiske teh pogovorov in predlagam, da ponovno obnoviva argument, kakor se je razvijal. Kajti preprichan sem, da tichi reshitev te zamotane uganke, ki nam jo je zastavila kobilica, v naravi iger. In sedaj sem preprichan, da nam je kobilica odgovorila v sanjski priliki – namesto da bi nam dejala neposredno, kaj je imela v mislih – tochno zato, ker mi je celo poletje dajala namige, ki so potrebni, da reshimo to uganko.

P. No, Skeptik, to pa je domala kakor da bi se …

S. Igrala igro z nami?

P. Tako se zdi, Skeptik. Zachni torej z obnovo nemudoma, da se lahko igra zachne.

S. Prav, Preudarnezh, che je primerno imenovati igro podjetje, ki ne zheli nich manj kakor pojasniti kobilichjo logiko, preiskati kobilichje ideale ter interpretirati njene sanje.

 

Prevedel Mitja Urshich

 

Zachetni odlomek iz knjige The Grasshopper: Games, Life, and Utopia (Toronto, 1978), katere avtor je amer. filozof Bernard Herbert Suits, 1925-2007. (Op. ur.)

 

__________________

1 Avtor tu uporabi odlichno, a zhal neprevedljivo besedno igro med grasshoppers in ants, iz katerih izpelje, da si ljudje zhelijo biti predvsem asshoppers ter grants. (Op. prev.)