Revija SRP 147/148

Anton Umek Okishki

 

OKO JE MOST

 

POZABLJEN PEVEC

 

Stoji stoji grob zeleni,

Zor obseva ga rumeni,

V tihem grobu pevec spi,

Truden pevec preshlih dni.

 

Zhivel mirno prej v tihoti,

Grob sedaj je na samoti,

Chuti prejshnjih ni glasov,

Ne zhivi spomin njegov.

 

Al ko sije zor rumeni,

Prileti na grob zeleni,

Tica pevka ter glasnó

Jame pevati takó:

 

Zvesto dan za dnevom pevam,

Bozhjo slavo razodevam,

V tem spomina dosti je,

Naj slavi me svet al ne.

 

 

 

OPOMIN ZGODOVINE

 

Bratje, slúshajmo nauke,

Ki jih daja zgodovina,

In slovenska domovina

Serce naj odpira njim.

 

Tuzhno gledamo nekdanjost,

Terdi boji so rojili,

Svitle zvezde zatemnili

In zaterli zlati chas.

 

Bolj prijazna je sedanjost,

Vendar boj she ne miruje,

Duh mogochno se vojskuje,

Trud, junashtvo zmago dá.

 

V listih zlatih pa odkriva

Modra nam uchiteljica,

Kaj je zmota, kaj resnica,

Kaj edinost, kaj prepir. –

 

Pomenljive so besede:

»Chlovek sam si srecho kuje,

Sam si rod osodo snuje.«

Tud Slovencem naj veljá!

 

 

 

BISERJI

 

Lepota

 

Lepota rahla je cvetlica,

Ki pómlad zala jo rodi,

Napaja svitla jo rosica,

En chas cvetè – in vech je ni.

 

 

 

Chas

 

Trenutki chasa so stopnice,

Po njih se hodi v dvojni svet:

Po enem stavi kes temnice,

Po drugem klije rajski cvet.

 

 

 

Okó

 

Okó je most, duhá med svet ti vodi,

Po njem nazaj pa svet ti v dusho hodi.

Najlepshi dar prijazne je osode,

che duh in svet se druzhita brez shkode.

 

 

 

SONET

 

Oziram se v neskonchni dom narave:

Po dnevu zharki solnchni mi gorijo,

Po nochi svitle zvezde se blishchijo,

Razliva se nebeshki svit v nizhave.

 

Cvet pisan mi razgrinjajo planjave,

Potoci bistri hladna tla rosijo,

Zamaknjen gledam krasno bogatijo,

Kar zdrami glas iz jasne me vishave:

 

Neskonchen prostor se ochém odpira,

Izliva vanj se, iz njega izvira

Vesoljnih glásov sladka harmonija.

 

Naj solnce – um – na zemljo – v serce sveti,

V lepoti chudni mora se razgreti,

In dar nebeshki bo ti – poezija!

 

 

 

NADA

 

Zhe pozna noch je, mirno vse pochiva,

Jaz sam skoz okno svoje zrem stanice;

Zvezd malo je, ni lune njih kraljice;

Le chuk se mi oglasha, stvar strashljiva.

 

Je mar njegova pesem pomenljiva?

Nikar se je ne boj mertvashke tice,

Pregnal jo bode zgodnje svit danice,

Le noch je njena, dnevu pa se skriva.

 

Che stiskajo me tukaj reve chasne,

Oziram gori se v vishave jasne,

Kjer dom bo moj, ko svéta se bom lochil.

 

Nevarnost mi nobena vech pretila,

Zlochinstva moch me vech ne bo plashila,

Ko bode vechne zore dan napochil.

 

 

 

 

ANTON UMEK OKISHKI (1838, Okich pri Boshtanju – 1871, Trushnje pri Velikovcu, Koroshka), pesnik, pisatelj, publicist, urednik. Oche polgruntar Janez, mati Jera (r. Zheleznik), pet otrok. Osnovna shola v Boshtanju, normalka in gimn. v Ljubljani (podpora zhupnika), matura z odliko (1862). Po nihanju med shtudijem filozofije ali teologije se odlochi za klasichno filologijo (univ. na Dunaju, 1862-1866), denarno ga podpira trgovec in grashchak v Radechah vitez Ludwig Gutmannsthal-Benvenuti. Suplent na gimn. v Shentpavlu na Koroshkem, nato na gimn. v Celovcu prof. klas. jezikov, nem. in slovenshchine. V Celovcu pomaga Antonu Janezhichu izdajati knjige in urejati lit. reviji Slovenski glasnik in Besednik. Tam se tudi porochi s Franzisko Rabitsch (posvetil ji je nem. pesem Gute Nacht); 33-leten umre za kronichno pljuchno boleznijo, ko je hchi Bertha stara eno leto; pokopan je v Celovcu.

Njegov literarni opus je obsezhen, she zlasti glede na okolishchine: iz skromnih razmer, vzoren dijak, shtudent, profesor, mozh, oche – ob slabem zdravju in zgodnji smrti. Zhe kot dijak je obilno objavljal, znan je postal pod psevd. Okishki. V literarni zgodovini, kolikor ga sploh omenja, je med minores kot poznoromantichni formalist, verzifikator, soroden Josipu Cimpermanu (bila sta v stikih), ter kot preprost pouchni prozaist narodno-verske smeri. Njegova tematika je konvencionalno refleksivna (narava, vera, domovina, slovenstvo-slovanstvo, klasichni mit, alegorizirana erotika – ob izjavi »Brez erotike ni nich …«; veliko pesmi, zlasti erotichnih, je izgubljenih), manifestno utemeljena na krshchanskem etosu v obzorju staroslovenstva, zato mu mladoslovenstvo ni bilo naklonjeno (Levstik mu ochita nepristno lirsko obchutje). Oblikovno-jezikovno je virtuoz; v lepem jeziku spretno menjava tradicionalne stroge (metrichno-rimane) oblike, posebno sonet: npr. sonetni venec Pozdrav zvezdi na morji – kot ochiten kontrapost Preshernovi Juliji posvechen sv. Mariji z akrostihom v magistralu AVE MARIS STELLA – ter »dva sonetna venca v enem« Domovini (dvodelni cikel 28 sonetov). Nagiba k (retorichni) epiki; zanimivi sta pripovedna pesem Telemak na spodnjem svetu in Pesem starega Slovenca (satira narodnih razmer, po svoje she danes aktualna). V celoti vzeto je pesnik brez izrazitejshe osebne ekspresije; izjemen je njegov prispevek k standardu slovenskega soneta, nekaj pesmi, tudi epskih, je she vedno vrednih pozornosti. V antologijah nima mesta, izjema je Menartova Iz roda v rod (obj. Pozabljen pevec). Objavil je tri knjige – prvi dve epika, tretja v glavnem lirika: Slovanska blagovestnika sveta Ciril in Metod. Prigodbe in povesti v spevih, Celovec 1863 (9 »pevanj«, 10. nasl. »Slovanska tisuchletnica«); Abuna Soliman [to je slavospev in zhivljenje Naceta Knobleharja], Lj. 1863 (obsezhen »roman« v verzih), ter pregledna, dobro urejena zbirka Pesmi (Celovec 1865); iz slednje je tukajshnja objava.

 

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich