Revija SRP 147/148

Andrej Lutman

 

PREVECH OCHETOV

(drugi del)

 

Bilo je v tistih chasih, ki she niso minili; nekateri se she obchasno priblizhajo, zblizhajo v tolikshni meri, da zastarajo.

Hishna napihnjenka, tudi vechlonchnica poimenovana, se skisa in s tem zakisa ozrachje v hishnih okoljih, v prostorih izven bivajochega. Pozneje poimenovani doda odpadek za darilo. Uteleshenje se ne ponovi, zagotavlja, ko se razrashcha, obsega zhe pretezhni del prostora, se bohoti, ko dosezhe tisto vsebino sobane, da postane odvechna. Gnetar jo odnese v klet; iz sobane v klet, enolonchnico. Odpadke, odpadle in chakajoche na podu, zbere skupaj, zavije v odejo, jo zvije, okorno namesti predse in razmishlja o odlochitvi, da jih podari. Oseba, ki mu prva poda svoj spomin nase, je Klista. Ona zna z odpadki, ona se ne obremenjuje s tovrstnimi darili in jih lahko da tudi pouzhije. Ve, da jo ljubi. Prav za prav ve, da ga ona ljubi prav. Bolj ga ljubi ona, kot on ljubi njeno oholsko dvorjenje, prihajajoche tako iz okolja kot tudi iz nje, iz njene oholosti nasproti okolju.*

Iz stene se pojavi postopach, ki prichne z zasledovanjem. Z brco v steno Gnetar dosezhe, da postopach postane del prebujanja, kar se kazhe z izginjanjem stenskega okna, pogleda skozenj, okenskega ozadja znotraj in zunaj okenskega okvirja. Postopach, zasledovalec in brca narede, da je prebujanje plodovitejshe. Sanjski odpadki, zaviti v spech spomin, postanejo spevni, navidezni, brez ene same slike; so ugrez za pozornost.

Zauzhitje temne zaplate, ki se pojavi pred obrazom, je sprejetje mastne sence vase, kar povzrochi premikajocho se resnichnost, begavo okolje, ledeno in vetrovno na trzhnici; Mirna vozi vozilo z druzhbo, ki se odreka razmnozhevanju, vozi proti porochenim v dvorani, ki se shiri v shiroko zajetje, v pozhiranje okolja.

Gnetar prejme lik, ki je zasukani lik glede na lik, sprejet zhe davno, lik, predan s strani mojstric, razoblichenih v zgodovini risanja likov. Prejeti, zasukani lik gre v shirino, v shiroko zajetje. Po prejetju lika obleche zlatordechechi plashch, v katerem poleti nad vse temne podobe, postave; poleti iz spodnjega stanovanja v hishi, v kateri so ga ustrahovali priseljenski napadalci; jih prestrashi do njihovega izginotja.

Nadaljujejo se pogajanja za obelodanjenje zapisov. Verjetnost za uspeh pogajanj ni majhna. Da se bo vedelo, da bo. Toda sanj ni.

Kva se prehladi. Itjam dosezhe, da se spet pojavi. Ponovno ponovi svoja opazhanja soljudi, saj poklicno goji stike na vse strani za vse ljudi. Tudi Badu svojo sprenevedavost prevrne na odnose s soljudmi, pa je she bolj v narekovajih, izmuzljivejsha.

Zdaj sanje so. So lebdenje, so letenje, so znanilke gona v mestnih predelih, izgona od kurbishcha na ulici stran od njenega poimenovanja po enem od prenoviteljev verovanj, stran od vijug, ki jih zhe samo ime izvaja ne prav dalech od kuzhnega znamenja iz delno prezhivete zgodovine, kjer se zachne in koncha sanjski predel.

Tezhavni chasi so se konchali z odstopom zobne plombe. Pred tem prdci. Nekaj veselja je povzrochil le Delh s svezhnjem bankovcev, a to plombe ni vrnilo na njeno prejshnje mesto. Preshla je v prihodnje nahajalishche in pustila bodeche bolechine.

A she pred tem: srechanje z mimohodnikom, ki se je bil zasprasheval, ali mu ustanova, ki jo je redno obiskoval, objavi osmrtnico, che se mu posrechi umreti. Pa kmalu umresh? ga je bila druzhba zaslishevala in se sprashevala, ali naj ustanovijo posebej zavarovalnico za takshne primerke prav zanj. Mimohodnik in zastalezh je dajal videz dokonchne revshchine. Silno je vztrajal v svoji skljuchenosti, silneje od mozhnosti za prilepljenje smiljenja nanj, tako goreche se predajajoch uku na ustanovi. Gnetar ga je opazoval in se chudil chutenju povezave z njim. Sochutje ga je minilo kasneje.

Kasneje sta par imen, ki sta Delh in Badu, povzela prihodnost v reklu:** Njuna pomembnost se zhe she izkazhe. Tudi pomembnost Itjam ni zanemarljiva. Itjam namrech hoche vech. Hoche sebe na vseh. In hoche Leshchurjevca, kot poimenuje Leshchurnika, hoche nanj, da bi se imela z njim.

A on, ah, dovzeten le zase; njemu se zapisi ne zde dovolj pomembni, da bi njih obelodanjenje podprl. Itjam spusti vso peno vanj, kar ga ne moti, kaj shele napihne do tiste mere, da bi se izmeril v razpochenju, da bi dal vsaj kak pisk od sebe. Leshchurjevec brezchasno chveka o zvezdah in zvezah pod njimi, o odnosih, porajajochih se z njihovimi vplivi, kakor sicer zatrjuje, ko poveka, ko mu je hudo, che ne najde osebe v sogovornishtvu, v odobravanju za poslushke, za njegove miselne ostruzhke, za njegove vplive na zasebna modrovanja, da Itjam prime kozlat ob tem. Da bi le bil molchechnejshi, kot je bil nekoch, pomishlja. Itjam in Leshchurnik pach nista par, kot sta Delh in Badu.

Sta pa par Leshchurnik in Cuk. Kakor hlachnici brez riti sta, kakor izrek brez govora. Leshchurnik pokroviteljski, Cuk rahlo kujav, a oba mesena, s tolshcho skupaj zrasla, spitanca, da je veselje od njiju odvrniti pogled, skoraj vsak pogled.

In sta par tudi svetemu udinjajochi se Bab ter njegova prelestna hcherka, skoraj posinovljenka, Ea. Zanimiv par, je podejala usluzhbenka, denarno podporo skupnosti jima zagotavljajocha, ko je na prvem obisku nashla njune stvari tako lepo in pod pretnjo redu zlozhene pred enosobnim stanovanjem, da je morala odrediti pregled. Prishel je uslushbenec iz Urada za mere, izmeril in ugotovitev ji podal: ni odstopa, niti za mezinchek. A je imel precej tankega in skoraj brez nohta, da mu je chez palec popolnoma verjela. In Ea ter Bab sta poslej prejemala vsakrshno podporo v seshtevku, ki je mnogokratnik she najmanjshe mozhne vsote, zhivotarjenje zagotavljajoche.

Pa sta par, ki se ne preda. Stalno tarnajocha tketa zhivljenje in se podajata: Bab sveto nudi, Ea se svetu ponuja. Obchasno ju v vsej svoji oblastnosti obishche Leshchurnik. Cika seveda na Eo. Bab se dela, da tega ne ve in hlini pobozhnost she temeljiteje kot sicer. Skupaj opravljajo daritve, ki prehajajo v paritve, a Ea je vedno ob strani, zapostavljena, da vskochi, chakajocha. V tem prichakovanju pesni.

Zapisuje si bodro zveneche vrstice v pisavi, ki jo je bila izumila zase. Nekaj jih je zhe ponudila znanemu uredniku pri gosposki zalozhbi. Ni ji she sporochil svoje odlochitve. Sumila je, da ji tega tudi ne bo storil. Zato je spisala podaljshanko z naslovom Stvor, mislecha nanj. Zavrnitev je bila zhe prevech navajena. Za to je vsekakor poskrbel oche Bab, s katerim je hotela imeti sina, par, dvojchka, ki bi ju ne zavrachala. Odtegnil ji je bil namrech vso podporo, chesh: znajdi se brez mene! Vzgoja otrok je vchasih res zavezana okrutnosti.

 

Opombnice:

* Okolje ni oholo.

** druzhi, che drzhi.

 

 


Prevech ochetov

(na tri)

 

Gnetar se za takshne zadeve ni menil.

Na pouchnem predavanju se je bil seznanil z mozhnostjo zmletja zmrznjenih rastlin, ki ne podlegajo zmrzali. Predavateljico je zaprosil za izpitje poskusnega zmletka, segretega na izventelesno toploto. Proti prichakovanju je imel v ustih zadovoljivo znosen okus, pa se ji je na hitro priporochil za she. Oholo ga zavrne. Naslednjo kolichino se placha!

In svoj she! je nadomestil z: nich vech. Bo pa priporochil, se ji je zavezal. Predavateljica je skomignila. Gnetar tudi. In pri tem je ostalo.

Sklicaje se na sebstvo in prisebnost se prichne ukvarjati s spominkom, ki mu ga je poslal otroshki prijateljchek. Hipno sta bila ugotovila, da ju je poprijelo iztrebljanje. Ker sta she predobro vedela, da ju, che gresta domov na vechjo potrebo, ne spuste vech ven, sta se domislila in se sesedla na skladovnico drv v blizhini, spodvila roke pod deske in pritiskala, da zaustavita pritisk. Spogledovala sta se in ugotavljala, ali popushcha. Izid njune domislice je bila sled zmerno tekoche driske, drseche po notranji strani stegna. Saj za to pa je prijateljstvo, sta si domishljala, ko sta drug drugemu privoshchala olajshanje.

Gnetar se spomni tudi na bezhno prijateljico, ki ni postala stalnica, ko pa je bila tako mahnjena na fantke, da ji ni zadoshchal poklic vzgojiteljice, ampak se je izobrazila tudi za porodnico, da jih je lahko spremljala skoraj do zrelosti. Od dalech jih je opazovala in se jih kasneje spominjala, kar ji je zadoshchalo. Tudi sam je poskushal ohranjati deshki videz, da bi poglobil njun odnos. Pomechkanih tekmechkov je bilo na pretek, pa sta ostajala pri bezhnostih. Do tekmecev ni prishel.

Ob meshanju dreka in spominjanj se Gnetar ozre k ozkemu prehodu do stropa. Prehod, oznachen z nastavki za plezanje po steni, ga tako prevzame, da opusti vsakrshne namene glede vzpostavitve hishne napetosti, ki jo je bil nameraval vzpostaviti po zhicah, nameshchenih vsevprek. Izvedenka za te stvari, bivsha, zhe skoraj pozabljena soseda, ki jim je dodajala dodano vrednost s tem, da jih je oplemenitila she s stikali, mu je svetovala, da naj vse skupaj priklopi na njen izvor. Takshno meshanje z meshetarjenjem ter vzpostavljanjem nekakshnih lastnih uslug mu je namrech zhe v polpozabljeni preteklosti prinashalo le kesanje, pa je bila odlochitev za opustitev pravshnja. Izvedenka, veshcha podtikanj in zavlachevanj, mu je sicer v davnini prirasla k spolovilom, a kaj, ko pa je bila zdaj predalech in krepko pod napetostjo, s katero se je soochal ob hotnji po sprostitvi. Popadel ga je namrech grozd besov: izzhivljanja na njem; spomin na izzhivljanja ob njem; ozaveshchena povrshnost v zvezi s preobremenjenostjo in usluzhnostjo. Ni jim vedel posledic, pa se jim prepusti, da morda doume, kaj ima za postoriti v naslednjih dopoldnevih, ko je imel vsakotedenske domenke z metalko svetih podobic.

Metalka podobic, privrzhenka verovanja s poimenovanjem kalimas,* ga je prichakovala. Narochil je bil enainshestdeset metov podobic, ki naj mu razbistrijo um. Tokrat je bil nekje na sredini celotne zgodbe, vsaj tako nekako je shtel. Metalki svetlih podobic je docela zaupal glede pravilnega shtetja, ko pa mu je mesechno tako preudarno in preprichljivo izstavljala rachune. Metalka ga je uglajeno sprejela, mu namestila ozhichen shlem in priklopila, da so mu svetlikajoche se povrshinice zatolkle mozhnost, da bi pomishljal na she kaj zraven, vanje zroch. Obchuti prisotnost ostalih, sedechih naokrog njegovega oblezhalega telesa. Z drobcem obrobne zavesti doume, da jim mora iti krepko na zhivce, saj obchuti njihove roke, ki so ga hotele dvigniti. A roke jim gredo skozenj. Telo mu oblezhi. Obtezheno telo mu poskusha dati vedeti, da pa se nemara poslavljata in da ga smrt podoji, ko zazna dvig; in se ove, da pravzaprav sedi pred metalko podobic, ki izklaplja ozhichenost in napetost in omrezhenost in priklop shlema ter mu nudi rachun. Ob izrochitvi pripomni, da je bilo tokrat zadnjich, saj da jo njegovi obiski spravljajo v brezup. Nemudoma ji ponudi vishke k vsoti, dolocheni za posamezno srechanje, a ga metalka razsvetljenih podobic opomni, da naj je ne poskusha podkupiti. Dopolni se z razlago, da verovanje s poimenovanjem kalimas ne dopushcha odstopanj ali izjem pri nudenju tovrstnih storitev. S poudarjeno hinavskim glaskom jo vprasha, ali se lahko kako vkljuchi v njeno veroizpoved. Z odurnostjo v zavrnitvi ga postavi na nogi, usmeri k izhodu in mu zagrozi, da bo imel opravka z njenim posvojiteljem, che ne odide in se vech ne vrne. Kaj pa razlaga? she odslini vanjo. Hip po tem doume, da je spet pri meshanju dreka in jalovih naporov glede lastne prihodnosti, saj ugleda usnjatega silaka, prezhechega nanj. Prihodnost mu postane sorazmerno jasna: hipoma v dalj.

 

Pojasnilce:

* veroizpoved ob nastanku