Revija SRP 145/146

Victor Segalen

 

STELE PROTI ZAHODU

 

MONGOLSKO ZHRTVOVANJE
 
Tukaj smo ga ujeli zhivega. Ker se je dobro 
bojeval, smo mu ponudili uslugo: raje je
svojemu Knezu sluzhil v smrti.
 
Odrezali smo mu noge pod koleni: mahal je z rokami, 
da bi dokazal svojo vnemo. Odrezali smo 
mu roke: krichal je od vdanosti Njemu.
 
Preklali smo mu usta od enega ushesa
do drugega: naredil je znamenje, z ochmi, 
da zmeraj ostaja zvest.
 
*
 
Ne iztaknemo mu ochi kot strahopetcu; toda 
ko sposhtljivo odrezujemo njegovo glavo, izlijmo 
kumis pogumnih, in to zhrtvovanje:
 
Ko se znova rodish, Ch'en Huo-chang, izkazhi 
nam chast z rojstvom pri nas.
 
 
 
ZAPISANO S KRVJO
 
Na koncu smo. Pojedli smo nashe konje, 
nashe ptice, podgane in zhenske. 
Spet smo lachni.
 
Napadalci nam mashijo strelne line. Njih 
je vech kot shtiri miriade; 
nas manj kot shtiristo.
 
Ne moremo vech napeti loka niti jim 
krichati zhaljivk; samo shkripamo 
s cheljustmi v zhelji, da bi jih grizli.
*
 
Res smo na koncu. Naj Cesar, che bi blagovolil 
prebrati tole iz nashe krvi, ne izreka nobenih 
ochitkov nashim truplom,
 
Toda naj ne priklicuje nashih duhov: 
mi zhelimo postati demoni, in to najhujshe vrste:
 
Z zheljo, da bi vechno grizli in zhrli tiste ljudi tam.
 
 
 
NA KONICI SABLJE
 
Mi drugi, na svojih konjih, nimamo pojma o setvah. 
Toda vso zemljo, preorano s konjskim dirom, 
ki se lahko prechka skoz travo,
 
Smo mi predrveli.
 
Ne zanima nas gradnja zidov in templjev, 
toda vsako mesto, ki ga je mogoche pozhgati 
z njegovimi zidovi in templji,
 
Smo mi pozhgali.
 
Kot dragocenosti sposhtujemo nashe zhenske, 
ki so vse zelo visokovredne. Toda druge,
ki jih je mogoche zvrniti na tla, razkrechiti in si jih vzeti,
 
Smo si mi vzeli.
 
Nash pechat je konica kopja: nasha praznichna obleka 
je oklep, na katerem kristalizira rosa: 
nasha svila je stkana iz zhime. Drugo, bolj fino, 
ki se jo lahko proda, 
 
Smo mi prodali.
 
*
 
Brez meja, vchasih brez imena, mi ne vladamo, 
le gremo naprej. Toda vse, kar se rezhe in seka, 
kar se pribije in razkolje ...
 
Vse, kar je mogoche storiti, nazadnje, s konico sablje,
 
Smo mi storili.
 
 
 

HIMNA LEZHECHEMU ZMAJU

 

Lezhechi zmaj: prazno nebo, tezhka zemlja,

mrachni oblaki; sonce in luna ugashata

svojo svetlobo: ljudje nosijo pechat zime,

ki se ga ne pojasnjuje.

 

Zmaj se premakne: megla se takoj razdre

in dan narashcha. Hranilna rosa odpravi lakoto.

Vse je v zanosu kot na robu neprichakovane pomladi.

 

Zmaj zaprha in vzleti: pred Njim rdeche obzorje,

njegova zastava; veter je predstrazha in silen dezh

kot spremstvo. Smejte se upanju pod prasketanjem

njegovega zbadajochega bicha: blisk.

 
*
 

Hej ! Joj! hej, lezhechi zmaj! V klobchich zvit! Leni junak, ki

spish v enem od nas, neznan, otrpel, neodkrit,

 

Tu so fige, tu je mlachno vino, tu je kri:

jej in pij in vohaj: nashi trepetajochi rokavi

te klichejo z velikimi zamahi kril.

 

Vstani, razkrij se, chas je. Z enim gibom

skochi iz nas; da bi potrdil svoj sijaj,

 

Nas oshini s kacho svojega repa, naredi nas bolne

v migu tvojih majhnih ochi,

a bliskaj zunaj nas, – oh! bliskaj!

 
 
 

DIVJA ZAKLETEV

 

Od tod ne odidesh, dokler ne bo konec razprave

med nama. Glej ta kopja, te izklesane kosti; poslushaj

te krike, ta zhvenket zhelezja;

 

Dolgujesh mi to pobochje gore, dvajset in dvajset

dolgorepih rumenih suzhnjev

in dvanajst samic te kitajske vrste.

 

Ne rachunaj na nobenega od tvojih klanov

pri reshevanju te zadeve: ti ali jaz ali oba

ubita,– to, prav to prisegam:

 

Pri teh dveh velikih psih z rjavimi lasmi, ki sta krizhana

tam spodaj, s hrbtom ob hrbet!

 

 

 

VLJUDNOST

 

Sprejemam torej ta obichaj po boju: Che si,

osvajalec, nizhji po dostojanstvu od premaganca,

mu ponudi chastno chasho (da bi dostojno

zaznamoval svojo zmago).

 

Potem naj bo bitka in udarec in gesta po udarcu:

obljubim, da bom svechan.

 

Toda napolnjujoch rog z mlachnim

vinom – medtem ko bo on pil – bom zlival

v bredanji vodnjak svoje dushe,

 

Vse sladke valove smeha spodobno svechanega.

 
 
 

UKAZ SONCU

 

Mâ, vojvoda iz Louja, nezmozhen nauzhiti se svoje

zmage, je ukazal soncu, da obstane na vrhu Neba.

 

Drzhal ga je tam, nepremichnega, na konici svojega

kopja: in dan je bil dolg kot leto in poln

pijanosti brez nochi.

 
*
 

Dopusti mi, o radost prelivajocha, da ukazhem mojemu soncu

in ga vrnem moji zori: Da izchrpam to srecho danashnjega dne!

 

Joj! izmika se mojemu drhtechemu prstu. Strah ga je

tebe, o radost. Bezhi, umika se, oblak ga stiska v objem

in ga pozhira,

 

In v mojem srcu se naredi noch.

 

 

 

prev.: Ivo Antich

 

 

 

VICTOR SEGALEN (1878, Brest – 1919, Huelgoat), francoski pesnik, pisatelj, esejist, zdravnik, arheolog, etnolog, sinolog. Iz bretonske meshchanske druzhine, strogo katolishke, avtoritarna mati ga zgodaj uvaja v glasbo; jezuitska gimnazija v Brestu (pade pri maturi, nato koncha z odliko); zheli postati mornarishki chastnik, zaradi miopije neprimeren; na mornarishki Visoki zdravstveni sholi v Bordeauxu doktorira 1902 s tezo: odnos med nevrozami in literaturo (lastna izkushnja: zhivchni zlom po neuspeli ljubezni). Kot mornarishki zdravnik 1903 prek ZDA potuje na Tahiti (Francoska Polinezija), kjer raziskuje kulturo Maorov, po prihodu belcev skoraj iztrebljenih. Od 1908 se zanima za Kitajsko, z zheno in otrokom zhivi tam 1909-1914 in ponovno 1917. Sanacijo kuge in arheoloshko delo na Kitajskem prekine ob zachetku prve sv. v. z dolzhnostjo na fronti v Franciji (za te zasluge je 1934 njegovo ime vklesano v parishkem Panthéonu); sredi vojne spet na Kitajskem, kjer raziskuje staro kiparstvo. Konec 1917 se izchrpan vrne v Francijo, zdravnishko deluje med vali shpanske gripe; januarja 1919 obnemore, sprejet z akutno nevrastenijo na psihiatrijo v Brestu, z zheno dva meseca okreva v Alzhiru, maja v bretonskem Huelgoatu umre med sprehodom v gozdu, najden po dveh dneh (izkrvavel iz rane na nogi; odprt Shakespearov Hamlet v rokah; nejasno: nesrecha, samomor, »umor«). V pismu malo pred smrtjo: »Ugotavljam, da se zhivljenje oddaljuje od mene.«

Cheprav je v svojem kratkem, izjemno intenzivnem zhivljenju objavil marsikaj (poezija, romani, dramska dela, razprave itd., nekaj tudi pod psevd. Max Anély: npr. roman Pradavniki, 1907), je bil vechji del opusa, skupaj s 1500 pisem, objavljen shele v zadnjih desetletjih (za ostalino je skrbela hchi), ko se je po novem odkritju njegovega poglavitnega dosezhka – zbirke pesmi v prozi Stele – prerodil iz pozabe; danes pomeni eno najvechjih imen francoske literature in kulture (po njem ime univerze v Bordeauxu itd.). Kot bi iz rodne zatohle ozkosti sledil Baudelairovima pesmima v prozi Vabilo na potovanje in Ura (kitajska tema; tudi Th. Gautier: Chinoiserie) ter Rimbaudovemu (o njem tudi pisal) realnemu odhodu v eksotiko, se je v tujih kulturah, podobno kot v antiki Pierre Louÿs v proznih Bilitisinih pesmih (1894) ali univerzalni S-J Perse, avtorefleksivno zaziral v lastni jaz, na najvishjem nivoju v Stelah (prva objava v mininakladi v Pekingu 1912, druga v Parizu 1914 dopolnjena do 64 besedil – shtevilo heksagramov v I Chingu), v katerih je izvirno modificiral navdih iz napisov na kitajskih spominskih, vechinoma nagrobnih kamnitih znamenjih (shi-bei). Ti spomeniki po svoje korespondirajo z menhirji v Bretanji-Breizh (opeva jih Eugène Guillevic, »pravenetsko« pa razlaga Anthony Ambrozic), deloma tudi z balkanskimi stechki; Segalen se sicer z bretonstvom ni ukvarjal. Zgleden drzhavljan, uchenjak, uradnik kolonializma in druzhinski chlovek je v »stelah«, ki so pri njem specifichna zvrst (vsi naslovi tudi v kitajskih pismenkah; fr. Stèles: 古今碑錄 / gu-jin-bei-lu / pribl. »ti starinski zapisi v kamnu«), podal hermetichno sugestivno subverzijo globalne vizije. Ob stoletnici Segalenove smrti in sedanji svetovni aktualnosti kitajske »teme« so Stele she eno potrdilo, da pesem v prozi, ki marsikje pomeni vsaj problematichen, che ne sploh manjvreden zhanr, v francoski poeziji neredko sega tudi najvishje (prim. Ponge, nobelovec Perse itd.). Od shestih ciklov v Stelah je tukaj preveden chetrti, najkrajshi, t. i. »vojashki«. (Guillevic in Louÿs sta predstavljena v Srp 135-136, 137-138).

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich