Revija SRP 145/146

Victor Segalen

 

STELE PROTI ZAHODU

 

MONGOLSKO ZHRTVOVANJE
 
Tukaj smo ga ujeli zhivega.  Ker se je dobro 
bojeval, smo mu ponudili uslugo: raje je
svojemu Knezu sluzhil v smrti.
 
Odrezali smo mu noge pod koleni: mahal je z rokami, 
da bi dokazal svojo vnemo. Odrezali smo 
mu roke: krichal je od vdanosti Njemu.
 
Preklali smo mu usta od enega ushesa
do drugega: naredil je znamenje, z ochmi, 
da zmeraj ostaja zvest.
 
*
 
Ne iztaknemo mu ochi kot strahopetcu; toda 
ko sposhtljivo odrezujemo njegovo glavo, izlijmo 
kumis pogumnih, in to zhrtvovanje:
 
Ko se znova rodish, Ch'en Huo-chang, izkazhi 
nam chast z rojstvom pri nas.
 
 
 
ZAPISANO S KRVJO
 
Na koncu smo. Pojedli smo nashe konje, 
nashe ptice, podgane in zhenske. 
Spet smo lachni.
 
Napadalci nam mashijo strelne line. Njih 
je vech kot shtiri miriade; 
nas manj kot shtiristo.
 
Ne moremo vech napeti loka niti jim 
krichati zhaljivk; samo shkripamo 
s cheljustmi v zhelji, da bi jih grizli.
*
 
Res smo na koncu. Naj Cesar, che bi blagovolil 
prebrati tole iz nashe krvi, ne izreka nobenih 
ochitkov nashim truplom,
 
Toda naj ne priklicuje nashih duhov: 
mi zhelimo postati demoni, in to najhujshe vrste:
 
Z zheljo, da bi vechno grizli in zhrli tiste ljudi tam.
 
 
 
NA KONICI SABLJE
 
Mi drugi, na svojih konjih, nimamo pojma o setvah. 
Toda vso zemljo, preorano s konjskim dirom, 
ki se lahko prechka skoz travo,
 
Smo mi predrveli.
 
Ne zanima nas gradnja zidov in templjev, 
toda vsako mesto, ki ga je mogoche pozhgati 
z njegovimi zidovi in templji,
 
Smo mi pozhgali.
 
Kot dragocenosti sposhtujemo nashe zhenske, 
ki so vse zelo visokovredne. Toda druge,
ki jih je mogoche zvrniti na tla, razkrechiti in si jih vzeti,
 
Smo si mi vzeli.
 
Nash pechat je konica kopja: nasha praznichna obleka 
je oklep, na katerem kristalizira rosa: 
nasha svila je stkana iz zhime. Drugo, bolj fino, 
ki se jo lahko proda, 
 
Smo mi prodali.
 
*
 
Brez meja, vchasih brez imena, mi ne vladamo, 
le gremo naprej. Toda vse, kar se rezhe in seka, 
kar se pribije in razkolje ...
 
Vse, kar je mogoche storiti, nazadnje, s konico sablje,
 
Smo mi storili.
 
 
 

HIMNA LEZHECHEMU ZMAJU

 

Lezhechi zmaj: prazno nebo, tezhka zemlja,

mrachni oblaki; sonce in luna ugashata

svojo svetlobo: ljudje nosijo pechat zime,

ki se ga ne pojasnjuje.

 

Zmaj se premakne: megla se takoj razdre

in dan narashcha. Hranilna rosa odpravi lakoto.

Vse je v zanosu kot na robu neprichakovane pomladi.

 

Zmaj zaprha in vzleti: pred Njim rdeche obzorje,

njegova zastava; veter je predstrazha in silen dezh

kot spremstvo. Smejte se upanju pod prasketanjem

njegovega zbadajochega bicha: blisk.

 
*
 

Hej ! Joj! hej, lezhechi zmaj! V klobchich zvit! Leni junak, ki

spish v enem od nas, neznan, otrpel, neodkrit,

 

Tu so fige, tu je mlachno vino, tu je kri:

jej in pij in vohaj: nashi trepetajochi rokavi 

te klichejo z velikimi zamahi kril.

 

Vstani, razkrij se, chas je. Z enim gibom

skochi iz nas; da bi potrdil svoj sijaj,

 

Nas oshini s kacho svojega repa, naredi nas bolne

v migu tvojih majhnih ochi,

a bliskaj zunaj nas, – oh! bliskaj!

 
 
 

DIVJA ZAKLETEV

 

Od tod ne odidesh, dokler ne bo konec razprave

med nama. Glej ta kopja, te izklesane kosti; poslushaj

te krike, ta zhvenket zhelezja;

 

Dolgujesh mi to pobochje gore, dvajset in dvajset

dolgorepih rumenih suzhnjev

in dvanajst samic te kitajske vrste.

 

Ne rachunaj na nobenega od tvojih klanov

pri reshevanju te zadeve: ti ali jaz ali oba

ubita,– to, prav to prisegam:

 

Pri teh dveh velikih psih z rjavimi lasmi, ki sta krizhana

tam spodaj, s hrbtom ob hrbet!

 

 

 

VLJUDNOST

 

Sprejemam torej ta obichaj po boju: Che si,

osvajalec, nizhji po dostojanstvu od premaganca,

mu ponudi chastno chasho (da bi dostojno

zaznamoval svojo zmago).

 

Potem naj bo bitka in udarec in gesta po udarcu:

obljubim, da bom svechan.

 

Toda napolnjujoch rog z mlachnim

vinom – medtem ko bo on pil – bom zlival

v bredanji vodnjak svoje dushe,

 

Vse sladke valove smeha spodobno svechanega.

 
 
 

UKAZ SONCU

 

Mâ, vojvoda iz Louja, nezmozhen nauzhiti se svoje

zmage, je ukazal soncu, da obstane na vrhu Neba.

 

Drzhal ga je tam, nepremichnega, na konici svojega

kopja: in dan je bil dolg kot leto in poln

pijanosti brez nochi.

 
*
 

Dopusti mi, o radost prelivajocha, da ukazhem mojemu soncu

in ga vrnem moji zori: Da izchrpam to srecho danashnjega dne!

 

Joj! izmika se mojemu drhtechemu prstu. Strah ga je

tebe, o radost. Bezhi, umika se, oblak ga stiska v objem

in ga pozhira,

 

In v mojem srcu se naredi noch.

 

 

 

prev.: Ivo Antich