Revija SRP 145/146

Stane Jagodich

 

QUO VADIS, HOMO?

KRIK V PUSHCHAVI 

 

V vlogi karikaturista, fotomontazhista in pisca chlankov se zhe prek pet desetletij angazhirano, in to po svoji volji, ukvarjam z negativnim obnashanjem homo sapiensa, torej pokonchnega chloveka, ki se zhal v moralno-etichnem smislu opazno vracha v obratno smer razvojnega nauka. Torej k pohotnemu, agresivnemu shtirinozhcu. Moja satirichno vizualna simbolika in besedna kritika je tu in tam obrodila sadove, v glavnem pa izvenela kot krik v pushchavi. Vendar z angazhiranim poslanstvom nisem prenehal, in s strani nekaterih posameznikov ter oblastnikov sem prejemal nizke udarce v obliki negiranja mojega multimedialnega ustvarjanja in organiziranja prireditev, ki se je zhal vseskozi odvijalo v slabem socialnem polozhaju.

Zhe od nekdaj se ukvarjam s socialnimi krivicami, birokracijo, eko problematiko, pohotnim militarizmom in nihilizmom sodobne druzhbe, v lokalnem in svetovnem smislu. V prichujochem sestavku izpostavljam stanje slovenske druzhbe v obdobju po osamosvojitvi; gre za nekakshen povzetek mojih chlankov in intervjujev, objavljenih v dnevniku Delo, tedniku Nedeljski in na internetnih straneh.

Za uvod navajam informacijo v zvezi z lokacijo v Dravljah, kjer stanujem v bloku, ki stoji tik ob sholskem igrishchu Osnovne shole Dravlje in Otroshkega vrtca Kekec. Vodstvo shole in njeni uchitelji so bili do sicer razkoshnega okolja, ki je primerno zavarovano z ograjo, popolnoma pasivni, malomarni. Tekashko progo je vech let zarashchala trava in prekrivalo gnilo listje, peskovniki pa so bili nasicheni z blatom in s pasjimi iztrebki, kar me je negativno vznemirjalo. Prek elektronske poshte sem vodstvo shole, vrtec in Krajevno skupnost Dravlje opozarjal na neznosno stanje, zhal pa se ni nich spremenilo. Po elektronski poshti sem se obrnil tudi na pomembnega mestnega funkcionarja s podrochja prosvete in prejel grozilni odgovor, chesh da omenjena problematika ni v njegovi pristojnosti in da me bo zaradi nadlegovanja prijavil policiji. Pisal sem tudi takratni ministrici za sholstvo in shport, a ostal brez odgovora. Nedojemljiv paradoks! Torej ni chudno, v kakshnem stanju je nashe sholstvo in posledichno nasha uboga mladina.

Konchno sem o poraznem stanju igrishcha porochal Zoranu Jankoviću, zhupanu, in Janezu Kozhelju, podzhupanu Mestne obchine Ljubljana, in ta je po dolochenem vmesnem chasu vendarle ochistila in obnovila progo ter dva peskovnika. In sholarji so po vechletnem razdobju pricheli veselo tekati po prenovljeni stezi in se zabavati v ochishchenih peskovnikih. Chudim se, da te zanemarjenosti niso opazili pedagogi, vzgojitelji in predvsem uchitelji telovadbe, ki bi skupaj z uchenci lahko ochistili in uredili zanemarjene povrshine. Grablje, lopate in metle najbrzh ne predstavljajo nevarnega orodja.

In kakshno je stanje danes ? She vedno neurejeno! Trije vhodi na igrishche so noch in dan na stezhaj odprti, lastniki psov se posebno zjutraj in proti vecheru s svojimi zhivalmi prosto sprehajajo po travnatih in asfaltnih povrshinah, po prenovljeni tekashki stezi in peskovniku. Se celo zgodi, da kakshen primitiven lastnik spushcha psa po otroshkem toboganu; lansko leto pa sem celo opazil, da je neprishteven lastnik usmeril psa proti vodni pipi navzgor in tako poteshil njegovo zhejo. Prostashko!

Tudi primer sodobne morale sem dozhivel v prostoru za pochitek, in sicer pod drevesi ob vodovodni pipi. K starostniku je na klop prisedel mlad par s psom velikanom. Starec iz blizhnjega doma upokojencev ju je opozoril, da popadljivi pes ne sodi na otroshko igrishche, in lastnik zhivali je v hipu glasno zarohnel ter hotel s sivim starcem fizichno obrachunati. Njegova spremljevalka mladenka ga je glasno opozorila: »Pusti vendar starchka, saj bo vsak chas crknil!« In ponovno sem ugotovil, da bi bilo potrebno prebivalstvo Slovenije civilizirati, kultivirati, kajti mladi nimajo pravih vzornikov ne pri starshih ne pri vzgojiteljih, pedagogih in politikih.

Naj se vrnem k igrishchu; posebno poleti ga ogrozhajo biciklisti, motoristi, v nochnih urah tudi glasni pijanci in drogiranci. Sicer pa se po hodnikih tukajshnjih blokov prosto sprehajajo preprodajalci mamil in drogiranci, ker policijske kontrole zhe desetletje ni nikoder opaziti, zato je chrna kronika polna kriminalnih dejanj. So pa policaji pretezhno agilni na cestah, kjer se kasira. Pravilno! Kaj pa kraje v bankah, trgovinah, kioskih, stanovanjih in kruta nadlegovanja v parkih?

Ker sem opisal klavrno stanje na shportnem igrishchu OSh Dravlje, moram povedati, da so igrishcha ob osnovnih sholah v Zgornji in Spodnji Shishki v dosti lepshem stanju. Tam sem ob nekem vhodu na igrishche opazil opozorilno tablico, na kateri je bilo celo napisano: Kaditi prepovedano!

V svojih tekstih sem se kar dolgo obdobje posvechal grafitom po stenah lepih fasad, po spomenikih in nagrobnikih, ter tudi grdo pokracanim zheleznishkim vagonom, saj vse to estetsko kvari sicer lepo slovensko krajino.

Za primer vzamimo uspeshno sanirano in prenovljeno barochno stavbo. Koliko materialnih sredstev in ur marljivega dela je vlozheno v obnovljeni objekt, pri katerem sodelujejo investitorji, arhitekti, restavratorji, konzervatorji, gradbeniki in pleskarji. In ko po dolgotrajni obnovi stavba zazhari v prvotnem sijaju, se hitro najde nevzgojen, zadrogiran nepridiprav, ki s krichavim sprejem v nekaj sekundah prigarano estetsko osvezhitev neodgovorno popacka, degradira. Ta nerazsodna dejanja opozarjajo na skrunilce, ki jim v zhivljenju ni prav nich svetega. Celo posvechenih grobishch in sakralnih zgradb se objestno lotevajo.

Na zhalost je opaziti, da se nekontrolirano kracanje z divjo barvitostjo v obliki kicha prenasha na oblachila, na modno konfekcijo in v primeru tetovazhe celo na obchutljivo chloveshko kozho. V bistvu gre za grobo, primitivno nasilje nad naravno danostjo, in s tem se kitijo celo shportniki. Zdrav duh v zdravenm telesu? Tudi shtampilkanje otrok v razlichnih ordinacijah je paradoksalno. Enako velja za kracanje s strupeno barvo po obrazih malchkov, osnovnosholcev in dijakov. Indija koromandija, Disney Art, Holywood estrada, cirkus promenada, kichasta mashkarada!

Nujno mora priti do vsesploshne civilizacijske skrbi za bivalno okolje, zavzemajoch se za strogo zavrachanje vsakrshnega vandalizma. Obrobje nekaterih mest z gozdovi, travniki in vodotoki je zaskrbljujoche. Ob sprehodih v okolici mesta Ljubljana me vselej spravi v slabo voljo z odpadki onesnazheno gozdno podrochje vzdolzh reke Save v smeri Bezhigrad-Tacen. Kupi odvrzhenega gradbenega materiala se kar vrstijo po sredini makadamskega kolovoza, ki je v bistvu namenjen peshcem in kolesarjem. Podobno je na obrobju cestishcha s polomljenimi klopmi in mizami ter s podrtimi drevesi. Ali sploh imamo inshpekcijo za okolje?

Tudi kolesarsko progo na trasi nekdanje Pionirske zheleznice v smeri Koseshki bajer- Zhivalski vrt bi bilo potrebno vsaj 40 metrov levo in desno ochistiti od posushenih podrtih dreves, suhljadi in gnilega listja ter sanirati odtochne jarke. In konchno tod prepovedati vozhnjo z motornimi vozili, kajti to sicer idealno pot pogosto uporabljajo peshci z malchki v otroshkih vozichkih in bolj ali manj utrujeni starostniki. Pa tudi lastniki psov, ki pa za seboj zhal pogosto pushchajo pasje iztrebke.

Center prestolnice je marljivo prenovljen in urejen, toda nevzgojeni peshci ga onesnazhujejo z zhvechilno gumo, s cigaretnimi ogorki in z ostalimi odpadki, to pa degradira vizualno podobo skrbno polozhenih ploshchic, betona, asfalta in ostale poulichne infrastrukture.

Tudi mestni avtobusi, katerih okna so oblepljena z vsiljivimi reklamami, niso v ponos prestolnici, ker potnike, tako meshchane kot turiste, duhovno utesnjujejo. LPP s tem bednim oglashevanjem v bistvu potnike tretira kot arestante. Je pa zanimivo, da se vechja mesta v soseshchini – Celovec, Budimpeshta, Trst, Zagreb – ponashajo z avtobusi in tramvaji, katerih chiste in prozorne shipe omogochajo primeren pogled na ulice ter pozdravljanje navzven in navznoter. Da ob vsem tem ne navajam she ostale oglashevalske problematike, ki mimoidoche posiljuje s primitivnim dizajnom vsiljive motivike ter tako degradira lepo urbano in naravno okolje.

Demokracija se je v tranzitni drzhavi v mnogih primerih spremenila v anarhijo, ki jo povzrocha Bog Kapital, tega pa zhal ne zanima javna lastnina. Bomo dopustili, da nam prvotno rodovitno zemljo in pitno vodo, kot nam jo je podarila mati Narava, dokonchno unichijo pogoltni poslovnezhi iz domachih in tujih logov? (Hoche, Trbovlje, Strazha pri Novem mestu, Pochek, Koprski-Ankaranski zaliv, Vrhnika, Moravche itd.). Civilna iniciativa je zhal vselej preslishana. No, njej je prisluhnil odlochni minister za okolje in prostor Jure Leben, zhal pa se je moral hitro posloviti. Bo naslednik nadaljeval njegovo dobro zachrtano eko angazhiranje?

V socializmu je veljalo geslo: Kultura in prosveta – to nasha bo osveta! (duhovno osveshchanje prebivalstva). V kapitalizmu velja: Kdor ne skache, ni Slovenc! (tekanje za napumpanim zrakom).

Vsesploshno kulturno stanje v tranzicijski Sloveniji je pred nekaj leti simbolno oznachila chrna kronika: doprsni kip pisatelja Ivana Cankarja, postavljen na Rozhniku, so huligani sredi nochi ukradli in ga nato odvrgli v kontejner za smeti v Shishki. No, ta prostashki izgred je omililo lanskoletno velichastno praznovanje stoletnice pisateljeve smrti ter nam kulturnikom vlilo nekaj upanja v lepsho prihodnost.

 

(Ljubljana, 23. marec 2019)