Revija SRP 145/146

Sara Remzhgar

 

CHUDOVITE LOBANJE PRAZNINE

 

OCHETOVA PESEM

Postal si ves ozharjen
od nebeshke modrine
med praznimi prostori sanj in domotozhja.

She vcheraj sem te videla
nemo ihteti ob bregovih reke,
ko si iskal chrichka ljubezni.
Tvoja dusha je sezhigala spomin
na tisto, chesar nisi zhelel videti.
Skrival si se med izgubljenimi dushami
in prepeval o mrachnih kamnih
iz mladosti.
Vedela sem, da si posekano deblo
pod poznim novembrskim dezhjem,
ko je zatishje dom nevednosti
in strupenim ovelim listom.

Ujeta vonjava tvojih notranjosti
bo she prihajala k meni
in luna ne bo vedela za razkroj,
za zver tisochih mechev.
Ustrezhljivo bo razparala
mah in travo,
pod katero rjove
tvoja nemirna dusha
med leti nespechnih izgovorov.

Oba postajava zlato,
saj najina pesem
zheli biti luch,
okno Boga v mrachno dolino.
Poznajo naju ne,
to je del te zgodbe,

a vendar vznemirjava
dolge strune vetra,
ki jechi nad vodami.

Oche,
nochem gledati tvojih zemeljskih ptic.
Pochakaj me v kazalcih chasa,
ko se dopolnim
in se ti pridruzhim v svetlobi
najinih prednikov,
najinih bojevnikov, glasnikov upa.

Ostajam v zlatu
in se oziram v modrino tvojih zvezd.

 

 

 

LOCHENKA

 

Ne vem zagotovo,
kdaj se je prikradla vame,
morda je tukaj zhe od nekdaj.

Tezhko je sedaj o tem govoriti.

Skoraj po dogovoru
mi drzhi ogledalo,
da se zjutraj uredim,
a jaz ne zhelim gledati njenih mrtvih ochi,
izgubljam jo v vcherajshnjem vetru.

Med ustnicami melje
trpechega chrichka ljubezni
in luna ne ve,
za njeno gnilobo.
Nosi jo v svojem srebrnem narochju.

Tezhko je sedaj o tem govoriti.

Omahljive, lazhnive veje
razpredajo tkanino vechera
in prelita kri
curlja po snezhnih pobochjih.

Vse je tako ochitno,
tako nemo in chisto.
Prestrashena pesem
se lesketa od dalech,
zdaj razpada,
mrachna od skrivnosti.

Noch postane prijazna,
kakor domachnost ulice.
Netopir je tik pred tem,
da se razkrije,
da rani kamne mladosti
z vonjem po zholchu in nardi.

Tezhko je sedaj o tem govoriti.

Najini vzporedni poti
ishcheta izgovore,
nihche od naju ne zheli obstati
in postati reka.
Korakam na njenem kamnitem hrbtu
in se hranim s cvetovi
njene razprte lobanje.

Ljubim se z njo vsak vecher,
pijana v zablodi daljnih meglic
in sprenevedanja.

Tezhko je sedaj o tem govoriti.

Nekega dne bo razpela
svoja zakrpana krila
in treshchila ob svet -

 

 

 

VITEZINJI

 

In jaz sem te postavila na oltar,

ko si prichakovala polno luno, da vzletish.

 

Bila je namrech zgodba,

skoraj po sporazumu,
vselej z istim koncem.

Mladi zhenski,

slonokoshchenih prsi, ki hranijo

mladiche,

se srechata s kazalcema chasa.

In ostalo je zgodovina.

 

Bojevnici v visoki travi,

dva para zenic,

ki ju veter ziblje med suhim vejevjem

in slutnjo prihajajoche pomladi.

Med ustnicami muchita
umirajochega chrichka ljubezni,

prelivata tujo kri

in ne vesta za luno,

ki vse to slishi.

 

Kako sta pogumni

njuni vzporedni poti.

O, kako ju opevajo

zdolgochaseni palchki,

ki se grejejo v svojih

navideznih brezmadezhnih jamah.

Chudovita je njihova

gluhonema pesem,

ki hoche biti luch,

a noch ne ve zanjo.

In jaz sem te postavila na oltar,

ko si prichakovala polno luno, da vzletish.

 

Bili sva nevedni in nedolzhni,

kot dva otrochicha,

zvita v klobchich

ob materinih nogah.

Nihche ni zhelel videti

najinih mrtvih ochi.

Pustili sva divjim volkovom

prosto pot: bili so najin mech.

 

Ostali sva sami

in razjedali praznino chasa.

Varali sva ena drugo

in si govorili o sledeh zelenega balkona.

Pochasi sva pretrgali

najin sukanec zhivljenja

in ni nama bilo zhal.

Pustili sva ciganom,

da se tolchejo po prsih in vpijejo

svoje vecherne zhalostinke.

Nihche ne bo pogledal

trate, ki se bohoti nad trupli

najinih zmot.

 

In jaz sem te postavila na oltar,

ko si prichakovala polno luno, da vzletish.

 

She zmeraj vzdihujem po svoji megli

in se spominjam tvoje sape med oljkami.

 

 

 

GLASOVI

V sanjah znotraj sanj ponovno trkajo:

vsiljivci.

 

Nezhno si utirajo svojo pot

in jih skorajda ne slishim.

Drzhijo me za roko in vodijo.

Vem, da so tu.

Skupaj se odpravimo skozi dolino.

 

Vchasih pozabim,

da naseljujejo drugo stran,

oddaljeno le pogled nazaj.

Vsak dan bolj se zaljubljam vanje,

v chudovite lobanje praznine.

Sijajni so, zhenstveni, nezamenljivi.

 

Spominjajo se ocheta in njegove pogube,

preprichujejo me, da je chas,

naj zaprem balkon.

In vse bo pozabljeno.

Pred vrati bom vpila.

S posushenimi solzami

in rdecho pentljo

bom postala magichnost

prehoda izza svilene zavese.

 

Ljubim se z njimi. Vse skupaj je do kraja groteskno.

 

 

 

ELDORADO

Do jutra se chas zhe zrahlja.

Chutim tezho nochi,

kot da sploh ne bi prishla.

Sij bi zajel brezchasnost

in me naselil v svoje rodovitno polje

Zgodba bi se ponovila.

 

Opazujem vrata in polasti

se me zhelja,

da bi se spojila z bleshchecho kljuko.

Prebada srchiko lesene dushe,

kot prebadam jaz svoja rebra in se dushim.

To se dogaja zhe od vrnitve,

a nihche ne govori o tem.

 

Napachne odlochitve

ali zapisana predzgodba ob rojstvu.

Vse je stvar izbire,

tudi ocharljivi brezup.

Ljubim ga.

 

Ostajam in prebredem ta dan,

ko zhe pride naslednji.

Objemam drevo in chakam Godota

 

 

 

NAJINA DVOJINA

 

K meni si prishla

kot chudezh in dar Zemlje.

 

Spet ti pripovedujem o kristalu,

razbitem na neshteto dragocenih koshchkov.

V vsakem se zrcalish ti in tvoje zatemnjene misli.

 

Prisluhnesh minevanju,

molchish in z mislimi greshish

kot nema rechna struga.

 

Prevzemash shtevilne vloge.

Pushchavski pesek si

in prekrijesh neuresnichene poti.

Izstrelish me v daljave,

na krvave pechine bivanja.

Postanesh zvezdni prah,

polnoch v letalu

in vprashanje pristanka.

 

Nenehno odhajash,

gradish zidove med nama.

Pustish me, da vztrajam

z odpushchanjem v srcu

in z ljubeznijo na dlani.

V tebi pa je kamen,

muchno soobstajanje.

 

Drhtim ob misli na prihodnji dan.

Opiram se ob zadnjo

bilko upanja.

Ta ugasha,

kot ugasham jaz:

na obeh koncih.

Kar je sedaj med nama,

bo nekoch v chrnem grobu zgnilo.

 

 

 

PREHOD

 

Chrna stran zhivljenja
se vije vzdolzh
vlazhne gozdne potke,
med obzorjema.
Preleteti in obstati
v vrtincu:
prvi vzdihljaj, prvi vrez
v odtujenost
in samost.

Prebadam tihe meglice
v zgodnjih peshchenih urah
in prichakujem odmev,
odsev same sebe
in sebe, boljshe, srchnejshe.
Nov izhod, pomoch,
ki se vselej zdi
odtujljiva, brez pomena,
neznatna bela sova.

Prihajam domov,
k istemu imenu,
a k nekomu, ki ostane.
Hrani se z mojimi
mavricami.
Radosti mlechne reke
in pritajenega ugodja
se dvigajo nad razumskost
chasa, ki utripa nad mojih hrbtom
in me nosi.
Zopet postajam
sama, svoja,
zhenska.

 

 

 

KOLAZH

 

Mesechina bledi v razkoshju rozhnatih vrtnic.
Znova umiram.

Zhe vse zhivljenje sedim na sprednji verandi.
Moje ustnice cvetijo kot krvavecha rana.

Izgubljanje ni zahtevna veshchina.
Moja svecha pojenja na obeh koncih.

Bodi nikogarshnja ljubica.
Ko podivjane nevihte pretresejo obalo.

Luna nima razloga za zhalost.
Melodijo si prepeva brez besed.

 

 

 

STIGMA

 

v iskanju dezhele Nije

obeshalnik in pletilka

prekomerni odmerki vitamina C

kapsule cimeta, ananas in papaja

zdravila na recept, ne jemljite v primeru nosechnosti

pobeg v zakotno ulico

nihche ne sme izvedeti

polaj, terpentin, petershiljev pesar

Che bi stene govorile

za vsako ceno

vrtoglavi zneski, dolarji

padla zhenska sem

nasveti nashih babic

chaji in tinkture

prosjachenje na gluha ushesa

Chile, Honduras, Dominikanska republika

sovjetske zhenske stojijo v koloni

chim prej, tem bolje

Cytotec

morilci

pomagaj mi

Krozhna cesta

1952, 1973, 2018

 

udarci v trebuh in strel revolverja

 

Drage gospe, izbira je vasha.

 

 

 

A COAT HANGER

 

In the distance a blue song

smells

as an old surviving negro,

trying to settle in the suffocation

and unabolished slave sweat

of late spring, 1920.

 

The weather is humid as usual,

it is raw in its surrealness

and the air has become gothic.

 

A good woman in her rocking chair

on the front porch

slowly sipping a glass of iced tea.

 

A silk cream gown has wrapped her body

in a trap.

 

She sure looks tired,

as though she was waiting for someone

in the far off sunset.

 

The sunset is bleeding.

And so are the flowers in her mouth.

 

She might be waiting

dripping, humming, clunching

to decide upon herself.

Well, I declare.

 

It is a deep subject.

To talk about decent southern women

these days.

 

Or was it ever easier, my comrade.

That is the law of our good country.

And they can still set you on fire, can't they. 

I reckon,

a fallen angel might do the right thing

or you can stick a coat hanger up your insides

just to make it all better.