Revija SRP 145/146

Roger Lancelyn Green

 

HORUS MASHCHEVALEC

 

Ko je bilo Ozirisovo truplo varno zakopano in je odshel njegov duh prebivat v Duat, se je Izida brzh vrnila na plavajochi otok Kemis chuvat svojega malega Horusa. Zdaj je namrech Egiptu vladal Set, ki si je najbolj od vsega zhelel umoriti Horusa, tako kot je zhe umoril njegovega ocheta Ozirisa.

Izida se je dobro zavedala nevarnosti, ki je pretila Horusu, a vendar je sprva kazalo, da ga ne bo mogla zashchititi. Kajti cheprav je noch in dan chula pri otroku, je Set odkril, kje ga skriva, in se odpravil na otok, ko je ta priplul na pochitek k zahodnemu bregu Nila.

Padla je noch in Set se je spremenil v shkorpijona ter se priplazil v kocho, skrito med visokimi stebli papirusa, kjer je v zibki spal Horus. Ko je vzshla luna, je Izida stopila iz koche, da bi z molitvijo zaprosila Honsuja, boga Meseca, naj varuje njenega sina.

Medtem ko je molila, je shkorpijon, v katerega se je spremenil Set, zlezel v zibko in pichil Horusa. Izida je zaslishala dojenchkov jok, pohitela v kocho in ga dvignila v narochje, Set pa se je neopazhen izmuznil v temň in zapustil otok Kemis, she preden je ta naslednje jutro odplul od obale.

Vso noch je Izida preskushala charobne izreke, ki jih je poznala, da bi dete ozdravila shkorpijonovega strupa. Toda vse je bilo zaman, in ko je vstalo sonce, ji je otrok oblezhal v rokah brez zhivljenja.

Vsa obupana je glasno klicala na pomoch Tota, in ta trojno mochni, vsevedni bog je naglo prishel do nje.

»Poglej!« je tarnala. »Set je zdaj umoril she sina, tako kot je umoril zhe ocheta! Ampak Horus je bil rojen zato, da bo Ozirisa mashcheval: povej, modri Tot, kako je to mogoche?«

In Tot je odgovoril: »Horus bo spet zhivel. Njegova dusha ga je zapustila le za kratek chas, toliko da obishche Ozirisovega duha v Duatu. Vrnil se bo v podobi pticha z imenom Benu – in prishel bo dan, ko bo Benu umrl v zharechi vrochini Rajevega pogleda, medtem ko bo pochival na velikem obelisku v Heliopolisu. A iz njegovega pepela bo vstal nov ptich Benu in njegov sloves se bo razshiril prek vsega sveta.* Toda preden se bo Horus vrnil na zemljo iz Duata, kjer njegova dusha varno prebiva pri Ozirisu, bom sklical svet bogov, ki bo odlochil, kdo bo vladal Egiptu.«

Svet bogov se je sestal v Heliopolisu na vzhodnem bregu Nila, tam, kjer se reka razcepi v vech rokavov Delte – na mestu, ki deli Zgornji in Spodnji Egipt.

Ko so bili vsi zbrani pred Amon-Rajem, Ochetom bogov in ljudi, je zachel Set razlagati, da bi moral biti naslednji faraon prav on, ki je Ozirisov brat. »Jaz sem zhe zdaj vladar Egipta,« je odlochno konchal, »kajti moji pristashi nadzirajo vso dezhelo. In che bi mi jo kdo poskusil vzeti, jo bom pogubil z ognjem in vodo.«

Toda modri Tot je nastopil v Horusovem imenu: »Tako kot je bil prvorojeni Oziris pravi kralj Egipta,« je govoril, »tako mora biti tudi njegov prvorojenec Horus kralj, ki ga bo nasledil.«

»Hochete, da bo otrok vladal Egiptu?« je zarohnel Set. »Ali sploh imate dokaz, da je Horus, che je sploh she zhiv, res Ozirisov sin? Kaj ni Oziris umrl zhe dolgo prej, preden se je ta otrok sploh rodil?«

Tedaj pa je spregovorila Izida, in Set je sprevidel, da bodo njene dobro izbrane in preprichljive besede zagotovo osvojile bogove.

»Hochete torej, da bo Egiptu vladala zhenska!« je nenadoma zavpil. »Poshljite jo stran, ne dovolíte ji sodelovati pri odlochitvah tega zbora – kajti Izida govori za svojega sina samo zato, ker hoche sama zavladati vsemu! Spomnite se, kako je enkrat zhe osvojila Egipt za svojega mozha, takrat ko je zvedela za Rajevo skrivno ime! Poshljite jo stran, ali pa bom zachel tudi vojno med bogovi in enega za drugim pobil vse vas, ki stojite tu, dokler ne boste vsi prebivali z Ozirisom v Duatu.«

Po teh Setovih besedah je Ra za tisti dan prekinil posvet in dejal: »Jutri zjutraj se bomo zbrali she enkrat in sprejeli odlochitev. Srechanje bo na Srednjem otoku, tam, kjer se Nil razdeli – in naj cholnarji dobro pazijo, da ne bi prishla tudi Izida.«

Tako so odshli bogovi in boginje na otok. Izida pa je po posvetu s Totom poiskala svojo sestro Neftis, ki je bila Setova zhena, a ga je zdaj sovrazhila in se ga bala. Takoj je bila pripravljena pomagati Izidi v spletki proti njemu: napravila ji je prichesko v obliki kosharice, kakrshno je ponavadi nosila sama, in ji posodila svoje obleke.

S pomochjo charovnije se je Izida spremenila v podobo svoje sestre Neftis, tako po obrazu in glasu kot po oblachilih. Takoj pa, ko je prek reke posijala polna luna, se je spustila na breg in velela cholnarju, naj jo odpelje na otok.

Ta se jo je najprej bal prepeljati, saj je mislil, da bi njena prisotnost razjezila Raja in Seta prav tako kot sestrina. Toda Izida ga je pregovorila s prijaznimi besedami in mu obljubila dragoceno darilo.

»Moja sestra ne sme prisostvovati svetu bogov,« je govorila, »toda meni, Neftis, ni tega nihche prepovedal, zato sem prishla in bom spregovorila v korist Horusa, sina Izide in Ozirisa.«

Tako jo je cholnar odpeljal na otok, ne da bi posumil, da je bila v resnici nekdo drug. In ko je nashla Seta, ji je nasedel tudi on in vzkliknil: »Neftis, moja kraljica! Prav danes zjutraj, takoj ko bi me svet bogov imenoval za faraona Egipta, sem hotel poslati sle, naj te privedejo k meni. Ampak vesel sem, da si se vrnila sama od sebe.«

»Kako le bi mogla ostati drugje, che pa lahko spet pridem k tebi?« je vzdihnila Izida s sestrinim glasom. »Ah, dragi moj gospod, ali nisi vedel, da me je od tebe odtrgala zlobna charovnija moje sestre Izide?«

A Set je dobro vedel, da ga je Neftis sama hotela zapustiti, in je kaj malo verjel njenemu izgovoru. Vendar pa, ko je stala v mesechini vsa vitka in lepa, s sijem ljubezni v krasnih ocheh, je pozabil na svojo pretkanost in si je zhelel le to, da bi bila Neftis spet njegova zhena.

»Vsekakor se vrni k meni,« je rekel, »odpustil ti bom vse, kar je bilo, in postala bosh moja kraljica.«

»Ampak najprej,« je odgovorila navidezna Neftis, »morash prisechi pred svetom bogov, da bo moj sin postal faraon Egipta, takoj ko bo prishel chas, da zavlada tej dezheli. Prisechi morash, da ne bosh spletkaril proti njemu in mu ne bosh storil nich zhalega, razen che bi te on prvi napadel.«

»Seveda, seveda, prisegel bom, da me bo Anubis nasledil kot faraon,« je nepotrpezhljivo vzkliknil Set in jo hotel objeti.

»Ne smesh se me dotakniti,« je rekla in se mu izvila, »dokler ne prisezhesh.«

Ni je smel niti objeti, cheprav je do zore sedela ob njem in pila z njim – ali pa vsaj pazila, da je pil on – okusno rdeche vino iz Delte in mu prepevala mile ljubezenske pesmi.

Zjutraj pa se mu je pustila prijeti za roko, da je s pijanimi nogami lazhje primotovilil na mesto, kjer je zasedal svet bogov. In tam je vztrajala, da ji je pred vsemi izrekel tole prisego:

»Prisegam pri Njem, ki spi na otoku File, da bo tvoj sin postal faraon Egipta, takoj ko bo prishel chas, da zavlada tej dezheli. Prisegam, da ne bom spletkaril proti njemu in mu ne bom storil nich zhalega, razen che me bo on prvi napadel in mi hotel odvzeti prestol.«

Takoj ko je bila prisega izrechena, se je zachela Izida smejati z ljubkim, srebrnim glasom, kot bi cingljali zvonchki na glasbilu sistrum, ki ga je imela skoraj vedno pri sebi. Zdaj se je z glasom zachel spreminjati tudi njen obraz, in ko si je spremenila she prichesko, so vsi bogovi lahko videli, da je pijani Set v resnici izrekel prisego Izidi.

»Kaj drugega lahko svet bogov sploh she odlochi, razen da mora Set izpolniti prisego, dano pri Njem, ki spi na otoku File?« je zaklicala. »Jaz sem Izida, in on je prisegel, da je moj sin, moj edini sin Horus, resnichni faraon Egipta.«

Vsi so se zacheli smejati Izidini zvijachi, celo Raju se je razsvetlil obraz – kajti zdaj, ko je Set izrekel prisego, res ni bilo vech kaj govoriti. In vsi bogovi so v srcih vedeli, da je Horus pravi kralj.

Toda Set je zasopihal kot podivjan nilski konj in zatulil z glasom, ki je odmeval med hribi kakor grom: »Ne bo shlo tako lahko! Horus naj kar zraste in pride po moje kraljestvo, jaz pa ga bom zaklal in se pogostil z njegovim mesom! In takrat bom postal resnichni kralj!«

Nato je z vsemi pristashi vred odshel v juzhno pushchavo nad prvimi slapovi, v Egiptu pa je za nekaj chasa zavladal mir.

Vsi pa so vedeli, da bo prishla huda vojna. In zato so ves chas, najprej v Duatu, potem pa, ko se je njegov duh vrnil v telo, na otoku Kemis vzgajali Horusa v mashchevalca Ozirisa.

Mnogokrat ga je iz Duata prishel pouchevat sam Oziris. Nekega dne je rekel Horusu: »Povej mi, moj sin, katero je najbolj plemenito dejanje, ki ga lahko stori chlovek?«

»Mashchevanje ocheta in matere za zlo, ki so jima ga prizadeli,« je odgovoril Horus.

»In kaj mislish, katero bitje bi bilo najkoristneje vzeti s seboj v bitko?«

»Konja,« je bil takojshen odgovor.

»Ali ne bi bil lev v vechjo pomoch?« je vprashal Oziris.

»Bi bil, che bi chlovek potreboval pomoch,« je odvrnil Horus. »Toda na konju se dá mnogo lazhje presekati sovrazhnikov umik in ga pokonchati.«

»Zdaj, moj sin,« je svechano rekel Oziris, »sem uvidel, da je tvoje uchenje konchano. Prishel je chas, da povedesh svoje pristashe v boj proti Setu.«

Oziris se je nato vrnil v Duat, kajti v svetu zhivih se she ni mogel spopasti s Setom. Horus pa se je pripravil na boj in zbral svoje privrzhence. Za pomoch je zaprosil tudi Harmahisa, brata Ozirisa in Seta, ki se dotlej ni vmeshaval v boj za oblast nad Egiptom.

Toda Set je opazoval vse, kar je storil Horus. Zdaj je vedel, da je prishel chas, ko ga prisega Izidi vech ne zavezuje. In se je spremenil v chrno svinjo – chrno kot nevihtni oblak in tako divjo na pogled, da bi lahko prestrashila najpogumnejshe srce. Skril se je med trsje pri otoku Kemis, ki je prishel pochivat v Delto. Tam blizu naj bi v prihodnjih dneh zgradili mesto Buto, v chast dobre boginje, ki je shchitila dechka Horusa.

In tam sta se sama sestala Harmahis in Horus, da bi se dogovorila za nachrt. Harmahis je dejal: »Naj se zazrem v tvoje ochi, svetle kot opoldansko sonce, in izgovorim mogochen urok. Tako bom lahko videl v njih vse, kar pripravlja Set proti nam, in tudi to, kje chakajo njegovi pristashi na znamenje za napad.«

Izrekel je charovne besede in Horusove ochi so zachele zhareti kot sonce sredi dneva. Harmahis, bog sonchnega vzhoda, se je zazrl vanje. Najprej so postale takshne kot veliko Zeleno morje in oblachne kot modri lapis; kmalu pa so se zachele vechati in jasniti kot steklo, in Harmahis je dojel, da bi lahko v trenutku videl skoznje vse tja do konca sveta.

Toda nenadoma je velika chrna svinja cvilech skochila iz trsja.

»Pazi se chrne svinje!« je zaklical Harmahis. »She nikoli nisem videl tako velike in divje!«

Horus se je obrnil in pogledal, kajti oba bogova sta bila premalo pazljiva. Noben od njiju ni sprevidel, da to ni navadna svinja, ampak zli Set, in nista bila pripravljena na njegove charovnije.

Set pa je tedaj izbruhnil ognjeni plamen, svetlech kot blisk, naravnost v Horusove ochi. In Horus si jih je zakril z roko ter zakrichal: »To je Set! Poshkodoval mi je ochi z ognjem!«

Chrna svinja Set je izginil she preden se je Harmahis obrnil, zato je lahko samo she poslal za njim prekletstvo, ki je za vekomaj obviselo nad vsemi svinjami, pa tudi nad vsemi tistimi, ki so se jih dotaknili – razen v nochi polne lune, ko so Horusu zhrtvovali chrno svinjo.

Medtem so bile Horusove ochi nekaj chasa zatemnjene, kot je zatemnjeno sonce, kadar se v chasu dezhevja nad Delto podijo nevihtni oblaki. Toda kmalu so se spet razsvetlile in s Harmahisom sta se z ladjo odpravila proti toku Nila v Zgornji Egipt, kjer je nebo vedno modro.

Na poti sta se borila v mnogih bitkah s Setovimi silami – s hudobnimi ljudmi, ki so chastili njega, namesto da bi sledili naukom dobrega boga Ozirisa. Njihova prva predstrazha je bila blizu Memphisa, kjer se koncha Delta. Tu se je Horus spremenil v velik krilati disk, ki je zharel kot ognjena krogla, na obeh straneh pa je imel krila v barvah sonchnega zahoda.

»Vashe ochi ne bodo videle in tudi vasha pamet bo zatemnjena!« je vpil. In ko je kdo pogledal na soseda, je naenkrat videl tujca; in ko je kdo spregovoril, je zaslishal tuj jezik.

»Preoblechen sovrazhnik je med nami!« so zakrichali vojaki prve Setove armade, popadli drug drugega in se pobijali med sabo, dokler ni nobeden vech ostal zhiv.

Horus je poletel nazaj k Harmahisu, in ko se je spet spremenil v pravo podobo, ga je Harmahis objel ter mu dal pozhirek vina, pomeshanega z vodo – in v spomin na to bitko so odtlej v Horusovo chast zhrtvovali pitne daritve vina in vode.

Harmahisova ladja je odplula proti toku reke in tedaj je prishel nadnje naslednji val sovrazhnikov. Bili so spremenjeni v krokodile in nilske konje – pripravljeni so bili napasti na bregovih in v vodi.

Horus pa se tudi tokrat ni pustil presenetiti. Med njegovimi privrzhenci je bilo kar nekaj kovachev in kovinarjev, ki jih je nauchil, kako izdelovati jekleno orozhje, kaljeno z mnogimi uroki. Ko so se krokodili in nilski konji priblizhali z odprtimi zhreli, so kovachi v vodo vrgli verige, tako da so si zverine vanje zapletle noge in jih je bilo mogoche povlechi k ladjam, ki so sledile Harmahisovi. In ko so bile dovolj blizu, so jih kovachi pobili s sulicami, katerih jeklene konice so lahko prebodle najdebelejsho kozho.

Potem sta se Horus in Harmahis spremenila v ogromna kragulja, ki sta se znenada spushchala z vishin eden na levi breg reke, drugi na desnega, in z mogochnimi kremplji raztrgala na koshchke vse Setove privrzhence, pa naj so bili v obliki ljudi, nilskih konjev ali krokodilov.

Tako je ta vojna divjala gor in dol po Nilu in mnogo je bilo bitk, v katerih so zmagali Horus in njegovi zavezniki. Nazadnje pa se je pred Harmahisovo ladjo v podobi ostudne poshasti z zhivalsko glavo prikazal sam Set. Ta glava je bila napol razkrojena, tako da so v porochilih o tej bitki Seta imenovali »Smrdljiva glava«.

Bitka je bila dolga in strashna, toda na koncu je Harmahis pobil Seta na tla, mu z jeklenim kijem zmechkal obraz, ga vkoval v verige in privedel pred svet bogov.

In Ra je dejal: »Predajte ga za kazen Horusu, sinu Izide, ki lahko stori z njim to, kar je on storil Ozirisu.«

Vsi bogovi so v en glas vzkliknili: »Da!« Takoj zatem pa je Horus potegnil mech in odsekal Smrdljivo glavo. Potem je vlekel Setovo truplo sem in tja po Egiptu, na koncu pa ga je razsekal na shtirinajst kosov, kot je Set raztrgal truplo Ozirisa.

Toda unichiti Zlega ni bilo tako preprosto. Preden je zasekal Horusov mech, je Setov hudobni duh zbezhal iz telesa, vanj pa zaprl duha enega od njegovih pajdashev. In Setov duh se je zalezel v strupeno chrno kacho, ki se je odplazila stran, v luknjo na rechnem bregu.

Medtem pa si je Harmahis nadel oblichje mogochnega leva s chloveshko glavo, glavo velikega egipchanskega faraona. Njegova podoba je vklesana v kamen v Gizi in Grki so jo, ko so chez tisoche let prishli v Egipt, poimenovali Sfinga. V tej podobi je divjal po dezheli, iskal Setove privrzhence in jih trgal z mogochnimi kremplji.

Nekaj chasa je zhe kazalo, da je vojne konec. Toda modri Tot, ki je edini lahko opazoval stvari s tolikshne razdalje, je rekel Horusu: »O, sin Izide, zadnjo bitko si bo treba shele izboriti, in to she v tem zhivljenju. Kajti Set ni mrtev. Njegov duh je pobegnil, tik preden si odsekal Smrdljivo glavo, in se skril v kacho. In ta prekleti plazilec se je odplazil v pushchavo dalech na jug. Set zdaj zbira zaveznike in se priblizhuje ob reki, da bi she enkrat napadel Egipt. Vendar bodi hraber, kajti zadnja bitka bo potekala pri Edfuju, in tam bo v slavo tvoje zmage zgrajen tempelj, ki ga chas ne bo mogel unichiti.«

In Horus je she enkrat zbral svoje sile ter z njimi odplul mimo Teb in Edfuja, dokler niso prispeli na otok Elefantina. Tam pa je stal sam Set, spremenjen v gigantskega rdechega nilskega konja. Odprl je usta in izrekel grozljivo prekletstvo.

»Naj nad moje sovrazhnike vstaneta divja nevihta in mogochna poplava!« je zatulil in njegov glas se je z grmenjem zakotalil po dolini Nila.

Dezhelo je prekrila temŕ, s Prvih slapov pa se je hrumech privalil gromozanski val. Zajel je Horusovo floto in jo odnesel navzdol po reki. A Horusova ladja je she vedno svetlo sijala skozi temň ter varno pristala pri Edfuju, le nekaj milj pod Elefantino.

Set, ki mu je ves chas sledil, se je z nogami, razkorachenimi chez celotno strugo Nila, ustavil, da si nekoliko odpochije. Prav tedaj pa mu je z zlato ladjo priplul nasproti Horus v podobi lepega in visokega mladenicha. V rokah je imel pripravljeno trideset chevljev dolgo harpuno.

Set je razprl mogochne cheljusti, da bi z njimi unichil Horusa z ladjo vred. Toda Horus je zaluchal harpuno s tako mochnim in smrtonosnim metom, da je prebila nebo Setovih ust in se mu zapichila globoko v mozhgane. Tako je z enim samim metom pokonchal hudobnega Seta, sovrazhnika bogov in ljudi – in velikanski rdechi nilski konj se je pri Edfuju mrtev potopil v Nil.

S Setovo smrtjo se je temŕ umaknila z zemlje in ljudje so prishli iz bivalishch pozdravit Horusa Mashchevalca ter so ga odpeljali k njegovemu oltarju, kjer zdaj stoji velichasten tempelj. Zapeli so molitveno pesem, ki so jo po tistem vsako leto prepevali svecheniki na velikem Praznovanju Horusove zmage v Edfuju.

»Veselite se, prebivalci Edfuja! Veliki bog Horus, vladar nebes, je pokonchal Ozirisovega sovrazhnika, mashcheval je smrt svojega ocheta! Pojejmo meso porazhenca, spijmo kri rdechega nilskega konja, sezhgimo v ognju njegove kosti! Razsekajmo ga na koshchke in vrzimo ostanke machkam, odpadke pa plazilcem!

Slava Horusu mogochnega udarca, metalcu harpune, Horusu pogumnemu, ubijalcu Seta, edinemu sinu Ozirisa, Horusu Edfuja, Horusu Mashchevalcu!«

In v Egiptu je bil spet mir. Horus je vladal kot faraon she mnogo stoletij, tja do konca dni, ko so veliki bogovi she prebivali na zemlji. Vendar so vsi faraoni, ki so prishli za njim, pa cheprav so imeli samo chloveshka telesa in so jim bili dnevi shteti, ohranili bozhanskega duha, ljudje pa so jih tako tudi slavili. In Egipchani so balzamirali trupla svojih mrtvih kraljev ter jih skrivali v mogochne piramide in globoke grobnice pod Dolino Kraljev pri Zahodnih Tebah. Kajti vedeli so, da se bosta nekega dne Oziris in Horus vrnila na zemljo in dosegla zadnjo, najvechjo zmago nad Setom, ko ga bosta premagala za vedno. Tedaj se bodo vsi mrtvi, ki so zhiveli krepostno zhivljenje in so se prebili v Duat, vrnili z Ozirisom na zemljo in se ponovno naselili v svojih telesih. Vekomaj bodo zhiveli v Egiptu, domu blazhenih, ki bo chist vsega zla.

 

* Totova prerokba se je uresnichila – kajti pticha Benuja iz Heliopolisa so Grki poimenovali Feniks.

 

Iz angleshchine prevedel Matjazh Jarc

 

 

Roger Lancelyn Green (1918 – 1987), angleshki biograf, pisatelj za otroke, oxfordski akademik; skupaj s C. S. Lewisom in J. R. R. Tolkienom je sodeloval v srechanjih neformalne literarne skupine »Inklings«, ki se je ob torkih sestajala v hishi v Oxfordu med 1930-1949; chlani so bili ljubitelji literature, ki so gojili vrednote pripovedi in spodbujali domishljijsko pisanje. (Op. ur.)