Revija SRP 145/146

Peter Amalietti

 

ENACHBA Z VECH NEZNANKAMI

(kratka proza)

 

Zhivljenje je morda sicer res kockanje z Bogom, vendar pa se Albert ni kockal z usodo, dokler mu Bog ni na pot poslal bistre Vojvodinke, ki je relativnostno teorijo odkrila najbrzh po nakljuchju, saj chesa drugega zhenskam tudi ne gre pripisati. To se je zgodilo, ko ji je med pomivanjem posode v njunem razkoshnem bernskem stanovanju krhki kristalni kozarec padel iz rok na zloshchena kuhinjska tla in se zakotalil po podu, ne da bi se razbil. »Cheprav bi se kozarec moral razbiti, se to ni zgodilo. Ja, vse je relativno.« Vendar pa bi to njeno domislico najbrzh pogoltnili megla in tema, che za soproga ne bi imela genija. Edino genij namrech lahko prepozna genialnost, kadar nanjo naleti, in tedaj se pochuti podobno, kakor che bi na smetishchu nashel dragocen dragulj. Tudi je Albert moral biti genij, da je lahko iz zheninega intuitivnega prebliska ob kristalnem kozarcu, ki se ni razbil, ubesedil teorijo in jo z Milevino pomochjo dokazal tudi s fiziko in matematiko, da mu je naposled le uspelo preprichati svoje kolege, same nejeverne Tomazhe. Sicer res ne vem, zakaj bi Albert celotni znesek Nobelove nagrade poslal svoji nekdanji soprogi Milevi, toliko ji za prezhivnino otrok res ni mogel dolgovati; za relativnostno teorijo pa zhe. Vendar pa je Albertu tisto njegovo najbolj slavno formulo uspelo dokonchati shele po srechanju z drugo Vojvodinko, o kateri pa zgodovina molchi.

Danes smo vsi ozhenjeni z relativnostjo, saj tezhko prisluzheni in v znoju pridobljeni denar troshimo zlahka in nemarno, enako kot se redimo v kilogramih, hujshamo pa v gramih. Da je vse resnichno relativno, je Albert dokazoval tudi s svojim zasebnim zhivljenjem. Ko sta se zarochila, je svoji prvi soprogi Milevi obljubil absolutno zvestobo do groba, vendar pa ji je nato to zvestobo redno in vestno odtegoval. Najbrzh je med njuno poznejsho lochitvijo Albert Milevi tudi zabrusil: »Saj si sama ugotovila, da je vse relativno, in so torej relativne tudi moja zvestoba in obljube!«

Do njune lochitve je seveda prishlo izkljuchno po njegovi krivdi: Albert je sicer od nekdaj veljal za zelo skrivnostnega chloveka, vendar pa je Milevo v zadnjih letih njunega zakona skorajda javno varal, njegov nagon je bil pach preprosto premochen in se mu je moral pokoriti. Dokler sta po poroki bivala v velikem mestu Bernu, je Milevi svojo ljubiteljsko dejavnost uspeshno prikrival. Kadar se je vrnil domov v ranih jutranjih urah, se je namrech vselej lahko izgovoril, da se je njegova debata s Solovinom in Habichtom malce zavlekla, in pri tem soprogi elegantno zamolchal, da se njihova Olimpijska akademija sicer res redno dobiva na vecherji v Mestni restavraciji in da po njej vse do polnochi tudi prav zares burno razpravljajo, vendar se prijatelji razidejo vselej, ko ura odbije dvanajsto, in v zavetju teme zaradi dobrega alibija mirne vesti odhitijo vsak k svoji ljubici.

Albert pa je obenem uporabil vso svojo genialnost, da je preprechil vse morebitne Milevine sume o njegovi zvestobi, in pri tem se je pred soprogo marsikdaj izgovarjal na svojo raztresenost, po kateri je pozneje celo slovel po vsem svetu. Genij, kakrshen je pach zhe bil, je Albert namrech kmalu uvidel, da je raztresenost nadvse uporabna razvada, saj jo znanstvenikom oprostijo vnaprej, zato jo je vselej znal zelo spretno izkorishchati. Prav zaradi tega njegovega pogostega sklicevanja na raztresenost je Mileva prvich podvomila o soprogovi zdravi pameti, kar tudi ni bilo zadnjikrat, vendar pa na njunih pochitnicah v Novem Sadu Mileva she ni podvomila o njegovi zvestobi, she zlasti, ker se Albert na pochitnicah ni mogel nikoli povsem zasititi njenega telesa.

No, v Bernu je torej vse shlo gladko, zadeve pa so se zapletle na njunih skupnih pochitnicah v Milevinem domu v Vojvodini, kjer so bili Marići ena najpremozhnejshih druzhin, njen oche pa je bil nadvse ugleden sodnik.

Mladostni Albert je od samozavesti vselej kar kipel, njegov vechni nasmeshek, ki so ga zastirali vselej svezhe pristrizheni in oblikovanimi brki, je bil nasmeshek zmagovalca, njegovo visoko chelo pa chelo misleca, vselej je hodil ponosno vzravnan kot kak kralj ali vsaj baron, jamica v njegovi bradi je razkrivala njegovo veliko duhovitost, njegova ushesa so bila ushesa vselej budnega in nadvse prisebnega chloveka, njegov bistri in navidezno kratkovidni pogled, v resnici razprsheni in neusmerjeni pogled globokega misleca, pa je bil ponavadi zazrt v nevidno obzorje, vendar je istochasno Albert vselej pred seboj videl tudi veliko podobo vesolja, ki ga je edino zanimalo she bolj od zhenskih charov, in nikoli ni pozabil, da je tudi vsaka zhenska del vesolja in da zakoni vesolja prav tako veljajo zanjo. Zemeljska tezhnost je namrech zhe prenekatero zhensko prisilila k padcu, spolna privlachnost med moshkim in zhensko pa temelji na magnetnih silah privlachnosti in odboja. Fotoelektrichne efekte je zachel raziskovati potem, ko je ugotovil, da imajo zhenske razvit poseben chut, s katerim zaznajo, kadar jih gleda v hrbet. In Nobelovo nagrado je uradno dobil za svoje raziskave fotoelektrichnega efekta, vendar pa jo je v resnici dobil za relativnostno teorijo, ki jo je odkril in razvil z veliko pomochjo svoje soproge Mileve.

Iz Albertovih shtevilnih fotografij tudi vemo, da je bil strastni kadilec pipe. Zaradi nekajurne zamude njihovega vlaka Orient ekspresa si pred vkrcanjem na ladjo v Beogradu, ki jih je odpeljala v Novi Sad, ni utegnil obnoviti svoje zaloge tobaka, in tudi ko so naposled pristali v Novem Sadu, so zaradi svoje zamude ogled mesta kar izpustili, za to bo chasa tako ali tako vech kot dovolj pozneje, in na vozu odbrzeli naravnost na Milevin dom na Kisachko ulico 22. In tako je Albertu tobaka zmanjkalo zhe na prisrchnem in toplem druzhinskem sprejemu, ki se je razvlekel v dolgo popoldansko kosilo. In da bi si malce pretegnil noge, je Albert zavrnil ponudbo, da mu gre po tobak Milevin mladoletni nechak Djuro, in se je kar sam odpravil v sosednjo ulico v trafiko, ki jo je opazil zhe dopoldne, ko so se v slovesno okrasheni kochiji peljali po glavni mestni aveniji k lepi tastovi hishi, podobni majhnemu pritlichnemu dvorcu z dvanajstimi lepo okrashenimi okni na prochelju in z velichastnim vhodom.

Vzel je klobuk in se podal po shiroki in od sonca razzharjeni Kisachki ulici, ob katere kolniku so lezhali odprti odtochni jarki, iz katerih je od vrochine kar puhtelo, in otozhno premishljeval: »Zaljubimo se v brhko deklico, porochimo se z zapeljivim in spogledljivim dekletom, nato pa zhivimo z zhensko, ki je sicer nebeshka, a vchasih hudo peklenska. In ko gledam svojo soprogo, se sprashujem: Se morda nisem tudi sam spremenil v zmaja?«

Na srecho pa je prav tedaj zapihal od reke prijeten in osvezhilen poznopopoldanski vetrich, ki je odgnal najhujsho vrochino, tako da je Albert pri prichi pozabil na te svoje temachne misli in se raje malce razgledal po mestu, ki ga je obdajalo z vseh strani, in ugotovil: »Ah, kako je svet lep!« In prav tedaj je na Bulvarju kralja Petra I. zagledal manjsho ljubko hisho z izlozhbo, v kateri so bile razstavljene shkatle cigar in chasopisi, nad odprtimi vrati pa je v cirilici in tudi v madzharshchini pisalo Tabak.

Vendar v trafiki, ki je bila za tiste kraje in chas, tak je bil vsaj njegov prvi vtis, opremljena prav po svetovljansko izborno in okusno, ni bilo za prodajnim pultom nikogar. V prostoru je prijetno dehtelo po vijolicah. Albert je prav odlichno zaznaval in razlikoval vonje in vonjave in ta vonj, ki je prezhemal ves prostor, ga je dobesedno presunil, da je nato celo pozabil dihati.

In prav tedaj so se odprla vrata za pultom in je kot prava kraljica vstopila trafikantka Jelena, ki je sicer slovela kot najvechja krasotica dalech naokoli, morda celo v vsej Vojvodini, v kateri zaradi velikega meshanja narodnosti lepotic sicer kar mrgoli. Od zachudenja in osuplosti je Albertu padla iz ust neprizhgana pipa, ki pa jo je spretno ujel, she preden je treshchila na tla. Zdaj se je zachudila lepa trafikantka in skoraj zapela »Oh!« in ga s shiroko odprtimi ochmi pogledala ter s toplim, mehkim in zapeljivim glasom pozdravila: »Dobrodoshli, vasha visokost g. Einstein. Torej ste srechno pripotovali?«

Vse mesto je namrech dobro vedelo, da prihaja Mileva domov s svojim soprogom in sinom, kar je zhe pred mesecem dni napovedala njena sestrichna Karla, ki je bila porochena s tastom brata Albertove tashche. Sicer pa je Jeleni njihov prihod potrdil chika Perica, ki je s kochijo pripeljal Milevino druzhino na Kisachko, nato pa prishel k njej po cigarete. V osnovni sholi je bila Jelena celo Milevina sosholka, vendar se nista nikoli zares spoprijateljili, cheprav sta odrashchali v sosednjih ulicah: ena je bila prevech pametna, druga pa prevech lepa. Mileva je bila odlichnjakinja in piflarka, pa she tako smeshno je hodila s krajsho nogo, da je Jeleno spominjala na vrano, in kamor koli je Mileva shla, ji je pod pazduho vselej tichala najmanj ena, ponavadi pa dve knjigi, Jelene pa knjige niso nikoli zares pritegnile, vselej jo je zanimalo zgolj zhivljenje sámo in torej ljudje, od vseh ljudi pa so jo seveda najbolj privlachili moshki v najboljshih letih, nich manj pa tudi prav vsak trenutek, v katerem je pach ravno bila, zato je uchenost ni nikoli privlachila, uchenjaki pa she manj. Toliko je zhe vedela iz tistih nekaj izkushenj s skromnimi beograjskimi shtudenti, ki so v njihovo mesto prihajali na poletne pochitnice in na kopanje v reki; to je bila she srecha, saj tem mladcem milo in voda sicer nista bila nich kaj blizu. Sama je imela najraje vselej chiste, urejene in lichne gospode, ki so vsak dan zamenjali perilo in podobno.

Lepoticam snubcev seveda nikoli ne primanjkuje in je zgolj vprashanje njenega srca ali pa razuma, koga bo izbrala. No, in ona se je odlochila po srcu, saj je bila zhenska od glave do pet in tedaj tudi noro zatrapana v svojega zdaj sicer zhe pokojnega soproga Vitomira, konjenishkega chastnika v najboljshih letih, ki pa se je po letu dni njunega srechnega zakona na chastnishkem vecheru hudo vinjen nehote pred chastnishkim zborom nabodel na lastno sabljo. Vsaj tako se je glasilo uradno porochilo preiskave, ki so ji ga poslali.

Ovdovela je torej zhe kot bohotna dvajsetletnica. Njen pokojni mozh sicer ni bil hudo premozhen, a v banki je imel kar lep kupchek zlatnikov in Jelena je lahko v domachi hishi odprla trafiko in posel je zdaj gladko tekel. Fantje in moshki v njenem okraju so kadili vech kot bi sicer, in to zgolj zato, da so lahko vechkrat obiskali Jeleno. Pri njej ni nihche kupil cigaret in vzhigalic istochasno. Ne. Dopoldne je kupil shkatlico cigaret, popoldne pa je prishel she po vzhigalice. Tisti za Jeleno najbolj zagreti pa so cigarete kupovali posamichno. In pri teh drobnih nakupih so stranke tako buljile v lepo Jeleno, da bi jim lahko namesto drobizha vrnila gumbe, pa ne bi opazili.

Bila je svetle polti, zlatolasa in krepkega stasa, kljub temu pa je bila vitka, a z bujnim oprsjem in z dolgimi, kot izklesanimi nogami boginje ter s chudovitimi zelenimi ochmi s charobnim pogledom, poteze na njenem obrazu pa so spominjale na Madone s srednjeveshkih slik.

In cheprav se je zdaj zhe priblizhevala tridesetemu letu, je bila na videz she prav enaka krasotica kot nedolzhna in naivna osemnajstletna nevesta, le da je bila zdaj zelo samozavestna, kot je pach vsakdo, ki poseduje nekaj izjemno dragocenega. Jeleni se ni bilo treba pogledati v zrcalo, da bi vedela, kako zelo lepa je, ne, lastno lepoto je lahko vedno znova uzrla v nachinu, kako so se ljudje odzvali ob srechanju z njo. Razen peshchice hudo slabovidnih mozhakov brez ochal ali pa takshnih, ki bi zhe morali zamenjati dioptrijo naochnikov, so se namrech pri prvem pogledu nanjo, nekateri pa tudi pozneje, vsi odzvali podobno kot Albert, ki v tem ni bil torej prav nobena izjema; che so namrech karkoli drzhali v rokah, jim je tisto padlo na tla, od shoka so vsi zadrzhali sapo, oblil jih je hladen znoj, nekje globoko v drobovju jih je zachelo zhgati, praviloma pa so tudi vsi izgubili dar govora ali pa so jecljali, vechina je glas kar izgubila, tako da se je Jelena zhe navadila in je svoje stranke vselej sprejela s plazom vprashanj in besed, med katerim so si lahko ti mozhje, fantalini, mladenichi in starci malce opomogli in naposled spet prishli do sape in se jim je povrnil glas. Pri tem pa je Jelena gojila tudi lepo navado, da je svoje stranke vselej gledala naravnost v ochi, to je vechino she bolj zmedlo. A ko jo je zdaj Albert presenecheno pogledal, ves presunjen globoko zavzdihnil in se vljudno nasmehnil z zardelimi lici, se je Jeleni zazdelo, da bo zdaj zdaj omedlela ona, kot je bil sicer tedaj obichajen odziv lepih gospodichen v primeru, kadar so pozabile svojo iztochnico oziroma besedilo. V naslednjem trenutku se je Jeleni zazdelo, da se bo v pogledu tega Bernchana izgubila, in je s strahom pomislila, da jo bo njegov pogled morda kar urochil. O takih urochenjih s pogledom je zhe tolikokrat slishala od starih cigank, ki so z njim svarile ali pa tolazhile; zadevo so namrech prikrojile potrebam trenutne stranke. A je ob vsej tej notranji razburkanosti she vedno z mirnim glasom poskusila znova: »Vroch dan, mar ne, gospod patentni uradnik Einstein?«

Alberta je prav tedaj zachela tresti mrzlica, saj je na mah zagorel v plamenih ognja strasti, ki so zhe oblizovali njegovo srce, pa s to lepo trafikantko she niti spregovoril ni. Zato je s svojim krepkim moshkim baritonom priljudno, skoraj nezhno odgovoril: »No, da, seveda, milostljiva dama, ali naj vam raje rechem gospodichna?«

Kot vsak pravi Jud je namrech tudi Albert na vprashanje skoraj vselej odgovoril z vprashanjem, vendar pa se mu je tisti trenutek to njegovo vprashanje zdelo najpomembnejshe. Od njega, je chutil, je bilo zdaj odvisno njegovo zhivljenje.

»Oh, dragi g. Einstein, zakaj pa mi ne bi kakor vse moje stranke rekli kar preprosto in po domache Jelena?«

»Draga in sposhtovana Jelena, che mi torej res dovolite, da vas tako imenujem, potem se mi zdi najmanj, kar lahko skupaj narediva, da sem odslej jaz za vas Albert,« je skorajda vzhicheno predlagal Einstein, ki se je pri lovskih pogonih na srne v krilih vselej drzhal vodila: Kuj zhelezo, dokler je vroche!

Albert se je tokrat namenil uporabiti svojo preizkusheno tehniko shtevilka 3, ki jo je razvil za prodajalke in knjizhnicharke; shtevilka 1 je bila za shtudentke, vendar je ta tehnika imela napako, da se je namrech ozhenil premlad, tehnika shtevilka 2 pa je bila za usluzhbenke in mlade vdove. Tedaj seveda she ni mogel vedeti ali slutiti, da ima opravka z vdovo in da bi zato moral uporabiti tehniko shtevilka 2. A preden se je Albert lahko pognal v prvo tipajoche osvajanje, je v trafiki gromko zadonel nizek basovski glas: »Bog s teboj, Jelena!«

Zaradi velike jakosti tega glasu je Albertu le uspelo odtrgati pogled z Jelene in je na vratih trafike videl majhnega mozhakarja s kot sod velikim trebuhom. Albertu seveda ni preostalo drugega, kot da je Jeleni povedal svoje narochilo, plachal in se poslovil. Ko je odhajal iz trafike, je zaslishal, zdelo se mu je, glas angela: »Pa le she pridite, g. Albert, in hvala za vash nakup!«

Albert se je tedaj pochutil, kot da je spil steklenico mozelchana, vrtelo se mu je, pred ochmi pa so se mu pojavljale meglice, kljub temu pa poti do tastove hishe ni mogel zgreshiti, saj je le enkrat moral zaviti v desno in je bil zhe na Kisachki ulici. Sicer se je vselej rad sprehajal. V trenutku slabosti je soprogi nekoch celo priznal, da si na sprehodih po mestnih parkih zelo rad ogleduje zhenski svet. Svojo sprehajalno navado je Albert ohranil tudi na tem druzhinskem enomesechnem dopustu. Sicer pa dela res ni imel prav nobenega. Njegova edina dolzhnost tukaj je bila udelezhevati se vseh druzhinskih skupnih obrokov: zajtrka, kosila in vecherje.

Ko so z ladjo she pluli po Donavi v Novi Sad, je sicer sanjaril, da mu bo sredi najvechjega miru in spokoja naposled uspelo v Vojvodini dokonchati chlanek za Znanstveno revijo, in she zlasti njegovo glavno enachbo, vendar pa se od trenutka, ko je prvich videl Jeleno, sploh ni vech mogel dovolj zbrati. Vselej namrech, ko je zamizhal in se lotil premishljevanja, se mu je pred njegovimi notranjimi ochmi prikazala mila Jelenina podoba. Kakor vechina njenih strank je tudi sam mislil nanjo in jo redno obiskoval. V nasprotju z domachini, ki so se zadovoljili s pogledom na njeno nadnaravno lepoto, pa se je ta mestni bernski Casanova do ushes zatrapal vanjo kot kak mladenich. Ker mu predmet njegovega skrajnega pozhelenja ni bil na voljo, Jeleno je shele moral osvojiti, je vso svojo veliko strast gasil povsem legalno v zakonski postelji s svojo druzhico. Vendar pa je bila Milevi, ki se je te njegove nochne pozornosti v zadnjem chasu sicer zhe skoraj odvadila, ker je imela tudi manjshe zhenske zdravstvene tezhave, vsa ta njegova velika strast hudo odvech; prevech se je namrech bala, da njenega stokanja ali pa Albertovih krikov ne bi slishali njeni starshi. Tega se je povsod hudo sramovala, v domachi hishi pa she toliko bolj. Mileva je verjela, da sta pochitek na svezhem podezhelskem zraku in krepka in zdrava domacha vojvodinska kuhinja spodbudno delovala na njenega mozhichka, ki je zdaj po vech kot treh letih prvich uzhival zasluzheni dopust.

Ob vsakem Albertovem prihodu v trafiko je Jelena obchudovala tudi njegove lepe, shvicarsko natanchno skrojene in seshite obleke ter vselej chudovito sijoche chevlje, she zlasti pa je rada prisluhnila Albertovim opisom nochnega zhivljenja v srednji in zahodni Evropi, v parishkih kabaretih Les Folies Bergère in Moulin Rouge, ter podobnih svetovnih znamenitosti, ki so se ji v tisti vojvodinski ravnici zdele bolj sanjske podobe kot resnichnost.

Kakor vechina njenih strank jo je Albert vsak dan obiskoval dvakrat: dopoldne je prishel na eno cigaro, po svojem popoldanskem sprehodu pa na drugo cigaro, saj je obe nato pokadil med klepetom z zapeljivo trafikantko. To je bilo prvich in zadnjich v njegovem zhivljenju, da je kadil cigare, sicer je vselej kadil samo pipo.

Teh njegovih vsakdanjih romanj v trafiko Mileva ni niti zaznala, saj je imela nenehno opravka s temi ali onimi sorodniki, ki jih ni videla zhe dobro leto in ki jih, tako je tedaj verjela, zdaj spet nekaj let ne bo videla. Pogovarjali so se seveda izkljuchno v srbshchini in zato ni niti prichakovala, da se jim bo Albert pridruzhil. Sicer pa so vsi vedeli, da je v nasprotju z vechino ljudi Albert najraje sam in da mu je najljubshe, che ga pustijo pri miru. Mileva je vsem tudi pojasnila, da Albert svojo glavo uporablja kot stroj za razmishljanje in da je takrat bolje ne motiti ga. Bila je namrech tedaj edini chlovek na svetu, ki je vedel, da bo Albert odkril nekaj, kar bo pretreslo vso chloveshko vednost in znanje. Tega sprva ni vedel niti Albert sam. Radovednost je gnala njegovega duha, njegov genij pa ga je postopno usmerjal k tem odkritjem. Njegova sluzhba na bernskem patentnem uradu je bila zanj skoraj idealna. Albert je namrech vselej najprej vestno opravil vse svoje administrativne naloge, zaradi njegove urnosti in bistrosti pa mu je nato vselej ostalo veliko delovnih ur za premishljevanje o lastnih priljubljenih temah s podrochja fizike, pred njim na mizi pa je vselej lezhal odprt uradni spis za primer, che bi ga sluchajno obiskal njegov nadrejeni dr. Schwartz, a se to seveda ni nikoli zgodilo.

Vendar pa zdaj v tej vojvodinski avgustovsko razbeljeni ravnici ni mogel misliti na nich drugega kot na sladko Jeleno, na njeno michno telo, zapeljive rdeche ustnice, omamno oprsje, chudovito zaobljene boke, predvsem pa na njene chudovite zelene ochi, kakrshnih ni opazil doslej she pri nobeni zhenski.

In zakaj je Jelena naposled sklenila, da se bo temu ocharljivemu Shvicarju pustila zapeljati? She zlasti, che vemo, da si kot vdova ni prav nikoli dotlej privoshchila kakega moshkega. Najbrzh je bil prav to razlog za njeno vdajo – deset let ni zhe obchutila moshkega v sebi. Ta lepi tujec pa jo je hipnotiziral s svojim prvim pogledom; bil je poln duhovitosti in shal, s katerimi jo je pripravil do tega, da se je prvich, odkar je ovdovela, nasmejala od srca. In prav v tistem trenutku, ko se je prvich tako sproshcheno in glasno zasmejala, se je v njej nekaj premaknilo in se je led dolgoletnega zhalovanja stopil ob plamenih nove ljubezni, ki jo je vsak Albertov obisk v njeni trafiki zgolj she okrepil.

Vselej ko je dopoldne prishel, sta se nato pogovarjala, dokler ni v trafiko prishla druga stranka, pozno popoldne pa ni bilo skoraj nobene, tako da sta se lahko nemoteno pogovarjala tudi po celo uro. Za oba so to postali najlepshi trenutki vsakega dne, ki pa so se spremenili v nekaj neopisljivega, ko je drugi teden njegovih pochitnic Jelena popoldne zaprla svojo trgovinico in Alberta povabila v stanovanje v prvem nadstropju, da bi se lahko na lastne ochi preprichal, kako chudovit razgled je z njene terase vse do Donave in Petrovaradinske trdnjave.

Ker pa so na teraso vodila vrata iz njene spalnice in ker jo je Albert tam prvich poljubil, nato pa tako krchevito objel, da sta oba kar omahnila na Jelenino mehko posteljo, ni tistega chudovitega razgleda videl niti v preostalih dveh tednih svojih pochitnic, ker sta se z Jeleno vselej najprej ustavila ob postelji in se nato nista z nje vech niti ganila vse do njegovega odhoda.

Novi Sad je bil sicer za tiste chase relativno veliko mesto, vendar pa obenem tudi chisto navadna panonska palanka, v kateri so vsi zelo hitro izvedeli vse o vseh, in da bi se izognila morebitnim govoricam, ki bi hitro dosegle tudi Marićevo druzhino, jo je odtlej vsako popoldne razen v nedeljo, ko je bila trafika seveda zaprta, Albert obiskoval na skrivaj tako, da je v njeno stanovanje oziroma, bolje recheno, v njuno sladko ljubezensko gnezdece prishel naravnost chez njen vrt in skozi zadnja vrata, ki jih je prirochno zakrivalo veliko grmovje, polno rdechih in rumenih cvetov. Nikogar pa tudi ni chudilo, da je Jelena vsako popoldne zaprla svojo trafiko, bil je namrech pochitnishki avgust, in jo odprla shele ob mraku, ko se je Albert vrnil k Marićem na vecherjo, med katero je svojo tashcho, gospo Marić, vselej razveselil z velikanskim, skoraj gargantuanskim tekom, ko je z veliko slastjo pospravljal jed za jedjo. Ja, ljubezen gre skozi zhelodec. In ko sta nato z zheno legla, je tudi njej vselej postregel z uzhitkom.

Fantastichno popoldne, ki ga je prezhivel v Jelenini veliki postelji z baldahinom, ga je med sprehodom do Kisachke ulice spomnilo na noro noch, ki jo je pred dobrim letom in pol prezhivel z dvema prav chednima sluzhkinjama v bernskem predmestju; kot enojajchni dvojchici sta si bili podobni kot jajce jajcu, obe skoraj tako gibchni, kot sta bili sicer michni. V nekem trenutku je tisto noch celo pomislil, da se je tako napil, da vidi dvojno, in da je v postelji pravzaprav z enim samim dekletom. »Ja, tisto je bila resnichno krasna noch; tudi che ljudje nismo bogovi, se lahko zabavamo prav po bogovsko,« je med hojo premishljeval. »In uzhivali smo vsi trije, vsaj che sodim po njunih nasladnih krchih, stoku in jechanju, she zlasti pa je bil nekaj posebnega tisti trenutek, ko sta obe istochasno dosegli vrhunec in sta svoja sladka sopranska glasova povzdignili v duetu v najvishji falzetni krik, ki je dalech presegal vse, kar sem dotlej slishal v operah, in po katerem sta samo she tiho in nasladno stokali, ko sem si ju she naprej nenasitno jemal in ju izmenichno obdeloval vse do zore.« In ob odhodu jima je pustil kar cel cekin in tako najmanj desetkrat preplachal njuno sicershnjo celonochno tarifo, vendar se mu je zdelo, da bi z manjshim zneskom dobesedno razvrednotil sijaj in blesk tiste nochi. Pri tem njegovem drugem najbolj chudovitem ljubljenju takoj za ljubljenjem z Jeleno pa je bilo nekaj celo nadvse komichnega: dvojchici sta se namrech imenovali Ana in Liza. In nato je tistega jutra v svojem rednem dopisovanju s soprogo, ki se je vrnila domov v Novi Sad na skrivaj rodit njunega prvega otroka, nezakonsko hcherko, prav odkrito napisal: »Nocoj sem se do jutra ukvarjal z ANA LIZO tistega niza enachb z dvema neznankama in pri tem potil krizhev pot, draga moja Mileva, moja obozhevana.«

 

**

»Ja,« je pomislil, ko je naslednji dan zavil v resnichno svetovljansko novosadsko Mestno kavarno, kamor je redno prihajal opoldne prelistavat tiste tuje chasopise in revije, ki jih Jelena ni prodajala, »kljub vsemu in ne glede na vse je Mileva moja boginja, ki mi je povsem predana, skrbi za najinega otroka in mi pomaga pri mojih raziskovanjih, in prav res ni bilo samo enkrat, ko je bila ona tista, ki je naposled strla oreh. V matematiki me namrech hudo poseka, brez njene obdelave derivatov Lorentzovih tranformacij ne bi v resnici mogel nikoli odkriti prav nichesar novega, obenem pa ima Mileva celo za zhensko izjemno mochno intuicijo.

Vendar pa ima vsak zdrav in mlad moshki tudi svoje posebne potrebe, ki jih res ne sme zanemarjati, da si na stara leta ne bi potem ochital, da je mladost potratil za chiste neumnosti, ne pa za tisto, kar je za nekoga sicer najpomembnejshe, vsaj za ljudi s poslanstvom, kakrshen sem seveda sam! In dokler ne bo mojih skokov chez plot Mileva odkrila sama, da se bo vrch razbil kar sam, ji bom pach tako kot doslej vse prikrival. Njena srbska kri je namrech veliko predivja, da bi se kar mirno sprijaznila z dejstvom, da ima njen mozh ljubice, kot se sicer na primer vse modre Madzharke, Francozinje in Nemke, za katere je to nekaj povsem obichajnega, obenem pa to nato tudi same vneto izkorishchajo kot opravichilo za svojo nezvestobo. Ne, she naprej ji bom raje lagal. Mir v hishi je vreden vech kot vse drugo!«

Prav tisti slastni in michni dvojchici Ana in Liza sta ga pripravili do tega, da je zachel premishljevati o tem, da nihche ne dobi svojega imena (in tudi priimka) po nakljuchju, to pa obenem pomeni, da v vesolju ni nobenega nakljuchja, ker se Bog ne kocka z vesoljem. »Obenem sta ti dve michni dvojchici, tako duhovito poimenovani, mojo pozornost usmerili v besede kot take, ki postanejo nadvse pomembne, kadar morash predstaviti nove zamisli. Chlovek lahko sicer vpelje nekaj novih kljuchnih besed ali pojmov, in che je treba, zanje najde nova imena, vendar mora svoje nove znanstvene poglede in odkritja razlozhiti jasno in razumljivo tudi s starimi besedami, za katere sicer ve, da resnice ne morejo nikoli docela izraziti, kadar zhelimo opisati svoje subjektivne izkushnje, obchutja in pochutja; da ne govorimo o mistichnih stanjih, ki so onkraj besed, misli in obchutkov, zato jih nikakor in nikoli ni mogoche povsem izpovedati. Vendar pa bi zato lahko vsaj upali, da je z besedami, ki so sicer univerzalni pojmi, mogoche povedati vsaj resnico o univerzalnih pojavih in celo o novih zakonitostih. Enachbe so sicer chisti matematichni dokaz, vendar pri vpeljavi nove paradigme potrebujemo tudi prave besede, ki bodo uspeshno izrazile nashe nove zamisli, kakor je dobro vedel zhe Jezus, ko je v stare sode nalil novo vino, in je torej s starimi in vsem znanimi in razumljivimi besedami sporochil nekaj chisto novega,« je premishljeval.

 

**

»Vesh, draga sestrichna, povsem vseeno je, kdo je v sobi, lahko so to tudi kraljevske glave, a v tistem trenutku, ko vanjo stopi Albert, pritegne prav vso pozornost, she preden sploh izreche eno samo besedico, ko pa potem spregovori, vsi obnemijo, umolknejo in mu prisluhnejo. Je namrech najbolj karizmatichen chlovek, kar sem jih srechala, takega chloveka nisem prej nikoli srechala, saj takih na svetu nikoli ni veliko. Seveda pa zakon s takim moshkim ni nikoli preprost, vchasih se mi namrech skoraj zdi, da je najin zakon samo she ena enachba z vech neznankami, ha, ha, ha!« se je gromko zasmejala Mileva, ki je v domachi sprejemnici sedela in srkala chaj skupaj s svojo najboljsho mladostno prijateljico, sestrichno Beti, s katero sta si bili v mladosti najblizhje, saj sta se rodili skoraj istochasno, skupaj pa sta obiskovali tudi shtiri razrede nizhje meshchanske shole. Beti se je pridruzhila njenemu smehu in izjavila: »Ja, zakonsko zhivljenje je za zheno sicer ponavadi le enachba z enim neznancem, ho, ho! Moj ljubi Stevomir, s katerim zdaj skupaj zhiviva zhe osem let, je danes povsem drugachen chlovek od tistega vljudnega in priljudnega mladenicha, ki me je nekoch s tresochim glasom in ves zardel zaprosil za roko.«

Mileva je prikimala, se nasmehnila in nadaljevala: »Vesh, osebno verjamem, da se chlovek rodi, da bi se nechesa nauchil, za kar pa si mora nabrati dovolj izkushenj, a pot do njih je le redko preprosta ali nebolecha. Na srecho pa se lahko chlovek uchi iz prav vsega, kar ga doleti. Najvechji uchitelj nasploh pa je prav ljubezen, in z Albertom sva se porochila iz chiste ljubezni. Vendar pa sem zadnje chase o tem veliko premishljevala in se mi je zachelo dozdevati, da se morda vnaprej dogovorjeni zakoni dolgorochno bolje obnesejo. V zakonu iz ljubezni se namrech ta ljubezen schasoma, z meseci ali leti, vselej spremeni v nekaj drugega, in zato zachne zakon, ki je zrasel iz ljubezni, izgubljati svoj zalet; nasprotno pa se pri vechini vnaprej dogovorjenih zakonov, pri katerih se skoraj praviloma prej ali slej razvije vzajemna naklonjenost zakoncev in se spremeni v pravo ljubezen, ki zato potem lahko traja veliko dlje, she zlasti, ker vechina zakonov iz ljubezni v resnici izvira iz zaljubljenosti, za katero se pa dobro ve, da je vechinoma le kratke sape. A ko je mleko enkrat zhe polito, ne pomaga vech nobeno tarnanje.

Vendar pa me je prav Albertova ljubezen, najbrzh je bila to le zaljubljenost, cheprav mochna, tudi prva pouchila, da je relativno prav vse, kot so bile v resnici hudo relativne tudi vse Albertove absolutne ljubezenske prisege iz prvih mesecev najinega znanstva in druzhenja. Ne smesh pa misliti, moja draga sestrichna Beti, da svojemu soprogu karkoli ochitam ali zamerim. Zame bo on za vselej, ne glede na vse, kar se bo med nama she zgodilo, ostal alfa in omega, pa ne le zaradi dveh otrok, ki mi ju je zaplodil,« je Mileva iskreno povedala svoji zajetni sestrichni, saj ni vedela, da sta prejshnjo noch z Albertom ravno spochela njunega tretjega otroka; vcherajshnje ljubljenje je po njenem mnenju tudi sicer malce odstopalo od povprechja, ker je Alberta chutila res globoko v sebi.

 

**

Naslednje jutro sta Mileva in Albert zajtrkovala sama, in tedaj mu je rekla, napol v shali napol zares: »Tvoje srce je trdo kot En Kamen, Albert, in zgoraj sije kot poloshcheno, che pa ga premaknem z njegovega lezhishcha, na njegovem dnu uzrem zgolj mrgoleche golazni.«
Albert se ni z zhenskami nikoli prepiral in je vselej ohranil svoj mir in dostojanstvo, svoje mochi je namrech raje hranil za neshtete prepire, ki jih je imel z znanstvenimi kolegi, zato ji je le krotko ugovarjal: »Draga, zhe od nekdaj sposhtujem veliko izrazno moch tvojih prispodob, she zlasti, kadar si prizadevash izraziti vse, kar sama verjamesh, da je resnica o meni, tvojem soprogu. Vendar pa je resnica tudi to, da najblizhji svojci ne morejo nikoli uzreti velichine njihovega blizhnjega, kot tudi ni preroka v domovini. Chesar ne poznash, tudi ne moresh prepoznati, moja draga. In le kdo bi lahko sploh kdaj poznal drugega chloveka, ko pa she samega sebe ne more spoznati. Prav zato sem se raje preusmeril v spoznavanje vesoljskih zakonitosti, sam sebi pa ostajam uganka. Saj pravijo, da edinole genij lahko prepozna drugega genija ter tudi, da velikih ljudi ni v nobenem chasu nikoli veliko in da je prav v tem njihova velichina, redkost in dragocenost.«

»Seveda s tem velikim chlovekom merish nase, mar ne, Albert? Obenem oba tudi veva, da vechji ko je chlovek, vechje so tudi njegove napake, vendar pa jih on ukroti, in prav v tem je njegova velichina. Ravno zato, dragi Albert, ti zhe vnaprej oproshcham vse, kar si mi ali mi she bosh prizadel, in tudi che se bova kdaj res lochila, kot mi je oni dan napovedala baba Mara, sama na kaj takega namrech nisem nikoli niti pomislila, te bom kljub vsemu ljubila she naprej. Ti si moshki mojega zhivljenja, Albert, in to ne glede na to, kaj si kdaj storil ali bosh she storil. Samo absolutna ljubezen je prava ljubezen, in samo prava ljubezen je absolutna, ali pa sploh ni shlo za pravo ljubezen. Zgolj zaradi ljubezni le malokdo prezhivi z drugim vse zhivljenje, pa vendar je ljubezen obenem tudi edini pravi razlog, da chlovek sploh zhivi!«

»Ah, draga, jaz lahko cenim in sposhtujem le pametne zhenske, in pametnejshe od tebe niti ne poznam. Nich chudnega torej, da si prva zhenska, ki so jo kdaj sprejeli na zürishko politehniko, s svojim matematichnim darom pa si prekashala prav vse shtudentske kolege. Ko sem te prvich videl, tega ne bom nikoli pozabil, bilo je pred vhodom na fakulteto, si zhe slovela kot chudezhna matematicharka, in kar nisem mogel verjeti, da se lahko tako srchkana in ljubka deklica z veliko svileno mashno za vratom sploh spozna na karkoli. Tudi sam nisem she nikoli niti pomislil na to, da bi se kdaj lochil od tebe, a che se bova res kdaj lochila, ti obljubim, da ti bom poslal celotno Nobelovo nagrado, da se ti oddolzhim za tvojo veliko pomoch in tudi za to, ker se z njo ne hvalish naokrog. Rodila si se pach sto let prezgodaj, saj dandanes znanstveniki zhensk ne jemljejo resno, Maria Curie je zgolj izjema, ne pa lastovka, ki napoveduje prihod zhenske pomladi. Tega midva ne bova dochakala, che ostaneva skupaj ali ne.«

 

**

Z Jeleno se seveda ni pogovarjal o strokovnih znanstvenih vprashanjih, sta si pa odprla srci in dushi na stezhaj, ko sta polezhavala na puhastih blazinah Jelenine velike in udobne postelje z baldahinom.

»Zame ni znanost nikoli postala nadomestek za vero, moja vera pa me tudi ni nikoli ovirala pri mojem preiskovanju vesolja; brez nje bi namrech prav nasprotno izgubil tudi vero v svojo lastno moch, s katero bom nashi znanstveni eliti odstranil zagrinjalo nevednosti in vpeljal novo pojmovanje in razumevanje vesolja. Vech kot chlovek ve, vech bi rad she izvedel, a ko enkrat res veliko ve, tudi ve, da je na svetu she naprej veliko vech tistega, chesar ne bo nikoli vedel ali spoznal. Vechje znanje vidi vechjo nevednost in chloveka brez trdnega znachaja lahko to spoznanje o dokonchnosti lastne nevednosti tudi tako uzhalosti, da pozabi na svoj namen in na svoje poslanstvo,« je rekel, medtem ko si je po njunem drugem popoldanskem ljubljenju prizhigal pipo.

»Ja, dragi moj Albert, ko sem vas prvich uzrla na drugi strani mojega pulta, spominjam se, da je ravno zahajalo krvavo rdeche sonce in skozi moje zhaluzije metalo svoje zadnje zhametne zharke, sem takoj zaslutila, da ste vi chlovek s poslanstvom. Tisti zharki so vas namrech povsem obdali z nekakshnim svetnishkim obstretom, kar sem sprejela kot jasno znamenje, da boste imeli veliko vlogo tudi v mojem zhivljenju, pa ne samo zaradi najinih kratkih in sladkih, skritih, a obenem vsaj zame tako srechnih in nezhnih srechanj, temvech tudi zaradi globine najinega odnosa in teh zlatih trenutkov najinega pogovora po izpolnjujochem ljubljenju, kakrshnega sicer prej nisem poznala, pravzaprav si niti nisem mislila, da je kaj takega nam, smrtnikom in smrtnicam, sploh lahko dostopno.«

»Tvoja lepota me je pritegnila, kaj pritegnila, kar zacharala me je, tvoja dobrota pa mi je naposled razkrila resnico, ki sem jo zhe dolgo iskal. A vse, kar je najlepshe in najboljshe, tudi najhitreje mine, in prav ta okrutna minljivost obstoja je nekaj podobnega kot pretecheni rok trajanja zhivil. Chas je reka, ki samo na videz teche le v eno smer, in je obenem merilo in edini sodnik nashih zhivljenj. Vesh, Jelena, sem chlovek, ki ne ve, kaj je to dolgchas, sem namrech chlovek kratkega chasa, ki se torej vselej kratkochasi z neznankami v pravih in metaforichnih enachbah. Rechi hochem, da je zhivljenje kot enachba, ki jo razreshi edino smrt kot nadaljevanje chasa v drugachni obliki. Chas teche vsakemu chloveku drugache kot vsem drugim, vsakdo namrech zhivi s sebi lastno hitrostjo, obenem pa tudi vsakemu posamezniku teche chas vsak dan, vsako uro drugache, ker se pach spreminja tudi njegovo zhivljenje. Nisem she tam, vendar pa sploh ne dvomim, da zachnejo na starost techi leta veliko hitreje, kot so prej v mladosti. Sva pa oba zhe dovolj dolgo na svetu, da tudi veva, da se velikokrat ponavljani uzhitek prej ali slej izrodi v nekaj drugega ali pa se razblini v praznini. Edina prava ljubezen je zato lahko samo nesrechna ljubezen, ki se je konchala na svojem vrhuncu, saj samo v tem primeru lahko ljubezen zamrzne v chasu in torej ostane vechna in srechna. Tudi najino druzhenje se bo izteklo skupaj s tem chudovitim avgustom, mirno lahko rechem, da je bil to vsekakor najlepshi mesec mojega zhivljenja, ti pa si bila njegova kraljica. In najino slovo naju bo oba za nekaj chasa uzhalostilo, vendar pa bo najina ljubezen zato postala vechna!«

 

**

Tudi Albert seveda res ni mogel slutiti, da je Milevi sinochi zaplodil she tretjega otroka, v mislih je bil bolj ali manj nenehno pri bozhanski Jeleni in njenem zhivahnem in popolnem telesu, ki se je na vrhuncu naslade spremenilo v stroj za ljubljenje, ko se mu je sprva zazdelo, da jezdi neukrocheno kobilo, potem pa se je njuno gibanje zlilo v harmonichno gibanje enega telesa, ki sta ga sicer tvorili njuni telesi. In sredi te bozhanske naslade ljubezenske ekstaze, prezhemajoche oba z vulkansko energijo, ki se je sproshchala v pospeshku mase njunih teles in se naposled uravnovesila in povsem ujela v sklepnem prizoru vrhunca njune telesne molitve, sta naposled omahnila v sen in se prepustila praznini. Ko se je Albert prebudil, je konchno imel odgovor na vprashanje, ki ga je zaposlovalo zhe vech kot leto dni in ki ga je nameraval razreshiti prav v miru srbske ravnice. Po dolgem trudu in premishljevanju je namrech naposled izoblikoval enachbo, s katero je zhelel praktichno ponazoriti svoja teoretichne teze. Dobro je namrech vedel, da potrebuje vsaj nekaj argumentov, ki bodo razumljivi tudi laikom in je zato oblikoval formulo:

 

E = M x c (Energija je masa krat hitrost/pospeshek)

 

Ta enachba je bila sicer res dovolj preprosta, vendar pa je chutil, da ji nekaj she manjka, in to nekaj zelo pomembnega. V prvem tednu bivanja v Vojvodini nanjo ni mogel niti pomisliti, ker mu je ves njegov miselni aparat zasedla podoba zapeljive trafikantke. Albertov genialni notranji chut je sicer zaslutil, da Jelena sploh ni navadna zhenska, temvech je v resnici boginja Afrodita, s katero ga je nagradilo vesolje zhe vnaprej z nekakshnim predplachilom za velikansko delo, ki ga bo v blizhnji prihodnosti opravil za celotno chloveshtvo. Obenem pa sta bili prav Jelenina strast in njena fascinantna gibljivost v postelji, zaradi katere sta se njuni telesi v nasladnem plesu strasti poganjali drugo skoz drugo in si dajali pospeshek, kljuchnega pomena, da je naposled enachbo, ki jo je razvijal in spreminjal vse zadnje leto, pravilno preoblikoval. »Pospeshek moramo vendar kvadrirati!« je glasno in zmagoslavno vzkliknil, sladko specha Jelena ob njem ga ni slishala. Nato je pomislil: »Problema ni mogoche reshiti na tisti ravni, na kateri je nastal. To enachbo sem napisal za pisalno mizo, vendar sem jo reshil shele v postelji z boginjo. Che bi se ljubil samo z Milevo, te eksplozivne mochi hitrega gibanja ne bi mogel nikoli dozhiveti, saj Mileva vselej samo lezhi in jechi, ko pa ji pride, che ji sploh, pa se vselej nato she razjoche, seveda potiho.« She malce je pobrskal po svojem dolgem, velikem in izvrstnem spominu, in ugotovil, da tako strastne ljubimke, kot je Jelena, she nikoli ni imel, pa jih sploh ni bilo malo, namrech ljubic in ljubimk, ki jih je z leti spoznal v biblijskem smislu. Vechina je sicer razshirila noge z velikim veseljem, ponavadi sicer bolj zaradi misli na bogato plachilo, nekatere so to storile tudi z ocharljivo milino, vendar pa je bilo to tudi vse, kar so prispevale k samemu dejanju ljubljenja, che seveda zanemarimo, da so mu povsem prepustile na razpolago svoje intimne dele telesa, pri tem pa posnemale omamljene ribe, ki negibne na hrbtu lezhijo na gladini.

»No, Jelena ochitno prihaja iz nekega drugega sveta,« je pomislil, »in to je najbrzh vzhodnjashki svet, saj se ljubi gibchno kot atletinja ali pa kot ljubka in graciozna antilopa, in se povsem prepusti svetemu ritmu, ki ga kar razganja od neverjetne silovitosti. In zaradi stopnjevanja ravni naslade kot posledice pospeshenega skupnega gibanja obeh teles bi morali pospeshek mase teles v takem dinamichnem ljubezenskem objemu v resnici torej kvadrirati, pa je zadeva reshena!« She pred vecherjo se je Albert vrnil v Milevin dom kot srechen chlovek in na kosu papirja z mehkim svinchnikom z velikimi chrkami naposled pravilno sestavil svojo enachbo:

 

E = M x c2