Revija SRP 145/146

Milan Shtruc

 

VELIKA SLOVENSKA ZMAGA V BITKI PRI NIKOPOLJU

 

Med redke uspeshne bitke proti turshki nevarnosti nedvomno sodi bitka pri Sisku leta 1593. Uspeshna je bila predvsem zato, ker so v njej konchno prevzeli odlochilno vlogo slovenski poveljniki z vojsko, ki so jo sestavljali vojaki iz slovenskih dezhel. Do takrat je kazalo, kot da se turshki nevarnosti sploh ni mozhno uchinkovito upreti. Sicer pa obstajajo skozi vso zgodovino primeri, ko je slovenska vojska premagala vechkratno mochnejshe sovrazhnike. Gre za znane primere iz novejshe zgodovine, kot tudi za bistveno manj znane dogodke she iz chasa, ko so turshke armade prodirale na evropsko celino. Zato je zanimiva primerjava, kako »uspeshno« so nekatere teh armad vodili tuji vojskovodje, in kako uspeshna je bila vojska s slovenskimi poveljniki in slovenskimi vojaki.

Zadnji dve veliki krizharski vojni v srednjem veku sta se konchali leta 1396 z bitko pri Nikopolju in leta 1444 z bitko pri Varni, po svoje pa jima je podobna tudi bitka pri Karansebesu leta 1788. Prvi omenjeni sta potekali na obmochju danashnje Bolgarije, tretja pa na tleh danashnje Romunije. V vseh treh primerih so se krshchanske vojske kaotichno razbezhale, turshka vojska pa je nato she dolgo po bitkah desetkala bezheche krshchanske vojake. Taki porazi zdruzhenih krshchanskih sil so imeli katastrofalne posledice za nadaljnjo obrambo Evrope pred turshko nevarnostjo. Primerjava med omenjenimi bitkami pa she toliko bolj nazorno pokazhe, kako izjemen je bil poseg slovenske vojske pod vodstvom kneza Hermana II. Celjskega v bitki pri Nikopolju.

 

 

Bitka pri Varni leta 1444

 

Krizharsko vojsko v bitki pri Varni leta 1444 je vodil poljski in ogrski kralj Vladislav III., ki je na ogrski prestol prishel s pomochjo cesarice Barbare Celjske. Znano je, da je Barbara odlochno nasprotovala vsem dinastichnim povezavam s habsburshko rodbino. Tudi s tem si je v evropski zgodovini prisluzhila negativno podobo, ki pa jo novejshe ugotovitve zavrachajo.

Barbara je nasprotovala zhe poroki svoje hchere Elizabete z Albrehtom Habsburshkim; ko pa je ta leta 1439 umrl na pohodu proti Turkom, je prav tako nasprotovala, da bi ogrsko krono dobil njegov sin in njen vnuk Ladislav. Namesto tega je izpraznjeni ogrski prestol ponudila poljski kraljevski dinastiji Jageloncev,1 natanchneje shestnajstletnemu poljskemu kralju Vladislavu III. (1424‑1444), ki je nato zhelel s pomochjo svoje vojske chim prej prevzeti ogrsko krono.

V nasprotju s tem je drzhavni knez Ulrik II. Celjski za ogrskega kralja okronal tri mesece starega Barbarinega vnuka Ladislava, ki je tako postal ogrski kralj z nazivom Ladislav V., imenovan tudi Ladislav Posthumni, ker se je rodil shele po smrti svojega ocheta Albrehta Habsburshkega. Kronanje je bilo opravljeno z uposhtevanjem vseh treh obveznih pogojev za veljavnost obreda.2

Samo shtiri dni po uspeshnem Ulrikovem kronanju trimesechnega Ladislava je v Peshto prishel poljski kralj Vladislav III. s svojo armado ter se spopadel z Ulrikom. Ta je moral priznati premoch Poljakov in ogrski stanovi so Vladislava III. Poljskega priznali za svojega kralja. Kronanje je bilo 17. julija 1440 v Stolnem Belem gradu (Székesfehérvár, Ogrska), ko pa so ugotovili, da je krona sv. Shtefana, ki je bila pogoj za veljavno kronanje, she vedno v Ulrikovih rokah,3 so namesto nje uporabili kar neko krono iz blizhnjega relikviarija. Tako je imela Ogrska sochasno dva kralja, in sicer Vladislava III. iz Poljske, kronanega z napachno krono, in Ladislava V., ki pa je bil she otrok. V vojni, ki je sledila, je celjska vojska pod vodstvom Jana Vitovca v bitki pri Samoboru 1. 3. 1441 sicer krepko porazila ogrsko, a potem je Vladislavu uspel sporazum s stanovi in postal je ogrski kralj. V svojo Poljsko se ni nikoli vech vrnil.

Zhe v letih 1443-1444 je namrech ponovno sledila krizharska vojna s Turki in Vladislav je prevzel vodstvo pohoda. Zaradi spora med Vladislavom in Celjskimi tokrat med krizharji ni bilo celjske vojske. Bitka s Turki pri Varni 10. novembra 1444 se je konchala s popolnim porazom krshchanske vojske. Med ogromnim shtevilom zhrtev je bil tudi dvajsetletni ogrski kralj Vladislav III. Kasneje je bilo ugotovljeno, da so janicharji med bitko zrushili njegovega konja, eden med njimi pa je nato kralju odsekal glavo. Kljub temu, da so po bitki natanchno preiskali bojno polje, njegovega trupla niso nikoli nashli.

 

 

Bitka pri Karansebesu leta 1788

 

Bitki pri Karansebesu v danashnji Romuniji leta 1788 je poveljeval cesar Svetega rimskega cesarstva in avstrijski nadvojvoda Jozhef II., bolj znan po ukinjanju samostanov na Slovenskem. O tej bitki je malo znanega tudi v avstrijski zgodovini in o njej krozhi veliko razlichnih zgodb. Bitka naj bi se prichela v vechernih urah 17. 9. 1788.

Velika krshchanska armada se je pri Karansebesu utaborila z okrog 100.000 mozhmi. Pri tem je del armade, sestavljen pretezhno iz huzarjev, med iskanjem spopada s turshko vojsko prekorachil reko Timis. Turkov tam ni bilo, so pa huzarji naleteli na romski tabor, kjer so nashli veliko kolichino zhganja, ki so si ga obilno privoshchili.

Kmalu za njimi je tudi nekaj krshchanske pehote prekorachilo reko. Ko so prve teh enot prishle do romskega tabora s huzarji, so tudi zase zahtevale zhganje, to pa so huzarji menda odklonili. Namesto skupnega pitja so huzarji zhe precej opiti pricheli z gradnjo zachasnega obrambnega tabora.

Med obema stranema je sledil manjshi spopad, med katerim so menda peshaki huzarje zmerjali z vzklikanjem: »Turki! Turki!« Mislech, da gre v resnici za opozorilo pred turshko vojsko, so se huzarji podali v beg. Nato so v paniki zacheli bezhati tudi peshaki. Vojska, sestavljena iz razlichnih narodov z obmochja Avstrije, Italije, Balkana ter manjshih chet she od drugod, se je v medsebojnih pogovorih slabo sporazumevala. Zato se je zmeda she povechala, ko so poveljniki, da bi zaustavili beg, krichali: »Halt! Halt!« (nemshko: »Stoj! Stoj!«). Ker vechina vojakov ni razumela nemshko, so menda povelje razumeli kot »Alah! Alah!«

Avstrijska konjenica je v divjem diru bezhala proti svojem glavnemu vojashkemu taboru, tega pa tam niso prichakovali. Poveljnik je bil preprichan, da proti njim drvi turshka vojska in je ukazal topnishki ogenj po lastnih huzarjih. Vojaki v taboru, zbujeni zaradi topovskega streljanja, so ne da bi chakali na povelja, zacheli z begom »reshi se, kdor se more«. Streljalo se je vsevprek, na vsako senco, v preprichanju, da so Turki zhe v taboru. (Turki, ki so vpadali v nashe kraje, so sploh pogosto govorili nam podoben srbsko-hrvashki jezik.) Celotna krshchanska vojska je nato pred namishljenim sovrazhnikom zbezhala iz svojega oporishcha. Cesar Jozhef II. se je pri begu poshkodoval, ko je padel s konja v manjshi potok; iz tega jarka so ga reshili po »prenehanju turshke nevarnosti«.

Ko je otomanska vojska chez dva dni prishla na prizorishche »bitke«, je tam menda nashla vech kot 10.000 mrtvih in ranjenih vojakov zdruzhene krshchanske vojske.

 

 

Bitka pri Nikopolju leta 1396

 

Medtem ko je za bitko pri Karansebesu manj trdnih podatkov, so za krizharski pohod, ki se je konchal z bitko pri Nikopolju 25. septembra 1396, na razpolago dovolj zanesljivi zgodovinski viri. Pohod je vodil ogrski kralj in kasnejshi cesar Svetega rimskega cesarstva Sigismund Luksemburshki. Tudi ta bitka se je konchala s katastrofalnim porazom krshchanskih chet ter je pokazala veliko turshko organizacijsko in vojashko premoch nad zdruzheno krizharsko vojsko, sestavljeno iz zelo razlichnih narodov.

Ko je papezh Bonifacij leta 1394 razglasil novo krizharsko vojno proti Turkom, je bila med njegovimi cilji tudi osvoboditev Nikopolja, ki ga je malo prej – leta 1393 – zavzela turshka vojska. Meja turshkega imperija se je s tedaj mochno priblizhala Ogrski in je zato tudi ogrski kralj Sigismund zachel zbirati vojsko za pohod proti Turkom. Zaradi ogrozhene pomorske trgovine Beneshke republike so pomoch pri prevozu krizharjev ponudili tudi Benechani in Genovezhani. Ko sta she Anglija in Francija dosegli premirje v medsebojni stoletni vojni, je bila omogochena tudi njuna udelezhba.

Med prvimi se je na pohod odpravila francoska vojska pod vodstvom Ivana Burgundskega. Skupaj z angleshko vojsko pod vodstvom vojvode Lancasterja so se odpravili proti Ogrski, kjer so se jim na poti pridruzhile vojske iz nemshkih in nato she iz slovenskih dezhel pod vodstvom Hermana II. Celjskega. S severa so v Budim prispeli vitezi ivanovci ter poljske in cheshke chete. V Budimu so se zdruzhili z veliko ogrsko vojsko, ki so se ji nato pridruzhili she Hrvati, Bosanci, Vlahi vojvode Mircha in Transilvanci pod vojvodo Sedmograshkim. Tako se je pod Sigismundovim vodstvom podala proti Nikopolju velika krizharska vojska in se 12. septembra srechala s krizharji, ki so tja prispeli na beneshkih in genovskih ladjah. Tako zdruzhena krshchanska vojska naj bi po razlichnih virih shtela med 47.000 in 130.000 mozh, ki so zacheli oblegati nikopoljsko trdnjavo, cheprav za to nalogo sploh niso bili ustrezno opremljeni.4

Ko je sultan Bajazid I. zvedel za krizharsko vojsko pred Nikopoljem, je opustil obleganje bizantinskega Carigrada in se s svojo vojsko podal proti Nikopolju. Med pohodom se mu je pridruzhil srbski knez Shtefan Lazarevich kot turshki vazal. Turshka armada naj bi tako shtela okrog 60.000 vojakov. Nekateri evropski viri so zmanjshevali shtevilchno moch krizharjev in povechevali shtevilchnost turshke vojske, da bi s tem olajshali tezho sramotnega krizharskega poraza.

 

 

 

Slika 1. Bitka pri Nikopolju, miniatura Jeana Colomba (ca. 1475)5

 

Obe strani sta se dolgo pripravljali na odlochilno bitko, do katere je nato prishlo 25. septembra 1396. Na krshchanski strani je zhe pred bitko izbruhnil prvi resnejshi spor. Kralj Sigismund je hotel najprej na Turke udariti s svojimi Ogri, Slovenci in Vlahi, ki so zhe od prej poznali turshki nachin bojevanja. Nasprotno pa so si hoteli najvechjo slavo priboriti Francozi s tem, da bi napadli prvi, saj bi si tako zagotovili najvechje zasluge v primeru zmage. Kralj Sigismund je na koncu popustil in francoski oklepniki so prvi prebili turshko bojno vrsto. Nato se je v bitko zapletla she glavnina ostalih krshchanskih chet. Po uspeshnem preboju so francoski oklepniki, ki so bili zhe preprichani o svoji zmagi, razjahali, da bi se na tleh spopadli z bezhechimi Turki. Namesto teh beguncev pa so se pred nerodnimi oklepniki pojavile svezhe turshke sile. Ko so jih napadli she janicharji in turshka konjenica, skrita za grichem, so bili Francozi obkoljeni.

Ogrski kralj Sigismund je poskushal pomagati Francozom in jim omogochiti preboj, pri tem pa se je she sam izpostavil zajetju. Ko so se v spopad vkljuchile dodatne svezhe turshke sile, je prishlo med krshchanskimi chetami do popolne zmede. Najprej so krshchansko stran v begu zapustili Vlahi vojvode Mircha in Transilvanci pod vojvodom Sedmograshkim, sledili so Francozi, Ogri, Nemci in drugi.6 Ko je na turshki strani v bitko posegla she srbska vojska pod vodstvom Shtefana Lazarevicha, je krshchanska vojska popolnoma razpadla in v panichnem begu zapushchala bojishche. Turshka vojska je nato bezheche krizharje, ki so bili zanjo lahek plen, she dolgo lovila po vsem turshkem ozemlju.

 

 

Razsodnost in junashtvo proti zmedi in begu

 

Danes si tezhko predstavljamo vso grozljivost krvavih bitk tistega chasa, ki so se odvijale pretezhno v medsebojnem osebnem klanju. Kako lahko torej ob tako katastrofalnem porazu krizharske vojske govorimo o slovenski zmagi?

Po tem, ko so v smrtnem strahu z bojnega polja masovno bezhale krshchanske vojske in je bilo praktichno zhe zajeto tudi poveljstvo zdruzhenih krshchanskih sil, je bilo nemogoche she kakorkoli spremeniti potek spopada. Vendar je na krshchanski strani enemu izmed udelezhencev vendarle uspelo ohraniti prisebnost, pogum in taktichno razmishljanje. V tej izgubljeni bitki je namrech Herman II. Celjski7 s svojo slovensko vojsko razgnal Turke, ki so se na vso moch bojevali za zhe skoraj zagotovljen velik bojni plen. Prebil se je do obkoljenega kralja Sigismunda in poveljstva krizharske vojske ter se skupaj z njimi usmeril proti edinemu mozhnemu izhodu iz izgubljenega polozhaja, to je do beneshkega ladjevja na Donavi. Po razbitju dela turshke vojske, ki mu je stal na poti do donavske obale, se je tam, med neprestanimi turshkimi napadi, s Sigismundom in svojo vojsko vkrcal na beneshke ladje ter tako vse skupaj reshil zanesljive smrti.

Po uspeshnem umiku je beneshko ladjevje s Sigismundom, Hermanom in njunim spremstvom po Donavi odplulo do Chrnega in Egejskega morja ter na Jadranu pristalo v Dubrovniku.

 

 

 

Slika 2. Herman II. Celjski reshuje kralja Sigismunda v bitki pri Nikopolju8

 

Sultan Bajazid skoraj ni mogel verjeti, da se je Sigismundu uspelo umakniti in je dal po konchani bitki natanchno pregledati veliko bojno polje, pokrito z gorami mrtvih in ranjenih. Med njimi je zaman iskal truplo kralja Sigismunda, odkril pa je posledice masakra, ki ga je kljub Sigismundovi prepovedi francoska vojska she pred bitko zagreshila nad zajetimi Turki. V navalu besa je Bajazid ukazal obglavljanje zajetih krizharjev, ki je trajalo vse do vechera.

Bitka pri Nikopolju 25. septembra 1396 je bila poleg bitke pri Varni ena zadnjih velikih krizharskih vojn proti Turkom, obe pa sta se konchali s popolnim porazom zdruzhenih velikih evropskih armad z obmochja Ogrske, Francije, Anglije, Poljske, Cheshke in Nemchije.

Kralj Sigismund ni nikoli pozabil odlochilne vloge Hermana II. in slovenske vojske pri svoji reshitvi iz turshkega obrocha. Prishlo je do pomembne povezave med Celjskimi in Luksemburzhani, ki je trajala vse do izumrtja obeh dinastij.

Velika turshka zmaga nad shtevilchnejsho krshchansko vojsko pri Nikopolju je turshkim osvajanjem na shiroko odprla vrata na Balkan in v Panonsko nizhino. Med drugim pa so se Turki tudi zaradi tega zmagovitega posega slovenske vojske vse do prenehanja dinastije Celjanov dosledno izogibali vpadom na ozemlja pod celjsko oblastjo.9

 

 

 

___________________

1 Celjski so bili s poljsko dinastijo zhe prej povezani prek Viljema I. Celjskega, poljskega kralja Kazimirja Velikega in Ane Celjske, poljske kraljice in velike kneginje Litve.

2 Za veljavnost kronanja ogrskih kraljev so morali bili izpolnjeni naslednji trije pogoji: potekati je moralo v Stolnem Belem gradu, opraviti ga je moral nadshkof iz Ostrogona in uporabljena je morala biti ogrska krona sv. Shtefana.

3 Kako je Ulrik II. Celjski uspel dobiti krono sv. Shtefana in izpeljati kronanje, je v svojem dnevniku podrobno opisala Helena Kotanner, spletichna Barbarine hcherke kraljice Elizabete. Dnevnik je bil najden shele leta 1834 in je objavljen v knjigi: Igor Grdina, Peter Shtih, Spomini Helene Kotanner: zhenski glas iz srednjega veka; Lj. Nova revija, 1999.

4 O velikosti udelezhenih armad je v zgodovinskih virih mnogo razlichnih podatkov. Po oceni Johanna Schiltberga iz leta 1427 naj bi bilo na turshki strani 200.000 vojakov, po turshkih virih iz leta 1460 pa na evropski strani 130.000 in na turshki 60.000 vojakov; Battle of Nikopolis, Wikipedija, zadnja sprememba 2. 3. 2019 ob 18:55.

5 Battle of Nikopolis, Wikipedija, zadnja sprememba 12. 3. 2019 ob 18:55.

6 Po povratku iz bitke pri Nikopolju je Sigismund za 27. 2. 1397 sklical zbor v Krizhevcih, na katerem je krvavo obrachunal z delom prisotnega plemstva. Bloody Sabor of Krizhevci, Wikipedija, zadnja sprememba 10. 4. 2018 ob 21:47.

7 Herman II. Celjski je bil znan po svojem izjemnem junashtvu, ki ga je med drugimi opeval tudi srednjeveshki pesnik Peter Suchenwirt (1320-1395) ob krizharskem pohodu proti baltskim drzhavam. Ker je bila uspeshna udelezhba na vojashkih pohodih takrat she pogoj za povishanje v viteshki rang, je lahko Herman prvich v zgodovini v viteze povzdignil Habsburzhane. To je menda pospremil z izjavo: »Bolje biti vitez, nego pazh.« Habsburzhan je s tem dobil pravico, da je nato v viteze povzdignil she okrog 80 svojih vojakov. Herman si je prisluzhil veliko slavo tudi na viteshkem turnirju, ki je potekal ob koncilu v Konstanci (Kostnici) leta 1414, ko je silovito premagal Friderika Habsburshkega in se je zato spopad ohranil na shtevilnih risbah ter v pisnih virih.

8 Knackfuss: Bitka s Turki pri Nikopolju, Grof Herman Celjski reshi cesarja Sigismunda turshkega jetnishtva, Dom in svet, Kat. bukvarna, Ljubljana, 1913, str. 20.

9 Borut Korun v knjigi Utopija in resnichnost – Ob zatonu evropske civilizacije (Zalozhba Philopatridus Illyricus, Velenje, 2018, strani 74/75) navaja podatke zgodovinarja Vaska Simonitija (Turki so v dezheli zhe; Mohorjeva druzhba, Celje 1990) o turshkih vpadih v slovenske dezhele, od katerih so se samo trije zgodili do leta 1415, vsi ostali pa shele po letu 1469, ko celjske drzhavne knezhevine ni bilo vech.